A65

http://www.sensa.si/duhovnost/duhovno-dozivljanje-menstrualnega-cikla-lunine-mene-in-zensko-telo/ Nekaj malega o tej temi...

Včeraj sem brala to temo, a zvečer se izza oblakov ni videlo lune. In okoli 4h se zbudim, ker je bila pod takim kotom, da mi svetila na ležišče, a mi na misel ni prišlo, da bi jo opazovala v njeni podobi mrka... So pa zjutraj po radiu zatrdili, da se morajo tisti, ki bi super krvavo luno videli pred letom 2033, zamisliti, kakšne opijate so nedavno konzumirali.

Spet ena dobrih fotk. Če so tvoje, upam, da si že razmišljal o tem, kako bi jih kje širše predstavil.

Drži se, Jeti, skupaj sta močnejša. Objem tudi od mene http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

Imenujejo se kosmeje (nekateri jih pišejo kozmeje) in nekaj let jih že sejem tudi doma. Le da so letos polži rezirali že vsako bilko s tako zagnanostjo, da so mi prešle. A se ne dam: drugo leto 'ponovimo vajo'.

Vedno znova pa mi zmehča pogled ta prizor - morda zato, ker ga ne moreš 'ujeti v vazo' http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png http://kalejdoskop.blog.siol.net/files/2011/05/DSC_0010.jpg

Lepa kombinacija, a mene so pred leti v teh odtenkih očarale: http://www.zastavki.com/pictures/originals/2013/Nature___Flowers__039861_.jpg

Katero poezijo si brala? Saj veš: dobre stvari je treba deliti...

* hvaležna za sinočnjo smejočo druščino in potrditev prebrane misli: "Če že delaš neumnosti, se ob njih vsaj zabavaj."

- za pasjeljubce - tiste, ki se zavedajo, kakšno dharmo imamo v tem življenju - tiste, ki verjamejo, da se najde življenje sredi puščave http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png < https://www.youtube.com/watch?v=GTExiWzvJlo

Ceres, en tak sončen današnji odklop želim, kot ga ima punca v prilogi http://wide-wallpapers.net/lovely-little-girl-reading-a-book-on-the-grass-wide-wallpaper/

Jaz priznavam drugim, da znajo kaj pametnega ali lepega povedat. In takrat jih z veseljem citiram, saj s tem mogoče koga usmeriš, da se loti raziskovanja področja, ki ga prej ni poznal. Ali pa da v njem predramiš žilico, katere se ni zavedal. Kaj čmo: eni se zapišejo v zgodovino, drugi pa le v izkušenj ali spominov polne trenutke, ki so jih delili z ljudmi ob sebi. Skozi moje oči so mi bili slednji na kožo pisani učitelji oz. iskreni prijatelji. Duhovite med njimi še leta z nasmehom citiram.

* za vesela presenečenja * za tople dlani * za poti, ki smo jih delili

“Ko pa se bodo pred tabo odprle številne poti in ne boš vedela, po kateri bi šla, nikar ne izberi kar na slepo. Usedi se in počakaj. Vdihni globoko in z zaupanjem, tako kot si vdihnila takrat, ko si prišla na svet; ne dopusti, da te kaj zmoti, ampak čakaj. Samo čakaj. Bodi pri miru, čisto tiho in prisluhni srcu. In ko ti naposled spregovori, vstani in pojdi, kamor te vodi.” (Susanna Tamaro)

http://www.novepoti.si/attachments/article/65/ZEN_OTROKA.pdf

Ajme, tile so pa skoraj prelepi, da bi bili ta pravi... Pri kuhanju juhe lahko komot še eno zajemalko vode dodaš.

Spuščanje tistih, ki imajo samo en artikel naprej, je moja stalna praksa - še posebej, če gre za otroka. Saj so (še vedno) presenečeni in iskreno veseli. Se pa tudi meni dogaja (posledično?), da mi je ponujeno, da grem lahko v vrsti naprej...

En mi je lajke skuril. Hehe, Cookie, res se bere kot izredno stanje - če ne odskočiš oz. dovolj hitro tečeš oz. letaš v nepredvidljivih krogih, si gotov. Simpl. Mah, jaz pajke ven nosim, ker - saj veš - naj bi prinašali srečo. Muhe sitnice lovim v polivinilno vrečko - sodelavke so se po kolenih tolkle od smeha, ko sem jim enkrat hotela razložit ta, zelo efektiven sistem, zato ga tukaj ne bi ponavljala. Pri komarjih pa ni milosti - ko brenči okoli ušes in naenkrat utihne ... je čas za akcijo! Prižgeš lučko in počakaš, da sede v njeno bližino. Taka ukrep je nujen zlasti, če je na obisku kateri od ta malčkov, ker so potem drugi dan vsi bulasti od pikov. Čeprav: da sem komar, bi se tudi jaz spravila prav nanje.

Heh, so eni taki patroni v širši žlahti, ki pribrzijo vsaj četrt ure prej. So na vratih takoj za tem, ko sama uspem še skočit pod zadnji tuš pred srečanjem. Nekaj časa sem blefirala: "O, fino, imam ravno še kruh za narezat!" Danes rečem: "Evo prve goste!" in poskrbim, da dobijo pijačo v roke. In zunaj, na terasi, v čakanju ostalih še v miru prečekirajo, kako mi raste na vrtu oz. ali kako je trenutno oplet. Itak nikoli v čisto nulo - tudi zato, ker se morajo imet ljudje priliko o čem pogovarjat.

Ceres, ker mi deluješ ena taka, zelo fajn punca, se bom tokrat potrudila z odgovorom. Kakšen je bil končni efekt tega dogajanja, ki ga opisuješ? Imela si dober namen, pripravljena si si bila vzeti čas za to, da te kozmetičarka uredi (kar res dobro dene predvsem po tem, ko je vse za tabo) in potem zapela za tri minute zamude, ki so se raztegnile zato, ker je druga oseba pred teboj zamujala. Kar pomeni, da jo je čakala tako kozmetičarka, kot tudi ti. Le da je ostala kozmetičarka na podlagi tvoje reakcije brez posla, ti pa si si rezervirala termin, ki ga boš morala preložiti na drugič - ali pa tokratno seanso odmisliti. Kdo ima od tega kakšen plus? Zdaj pa ti bom še razložila, zakaj sem toleratna do takih situacij, čeprav sem v njih tista, ki je čakajoča. In zakaj se z mojimi prijatelji dogovarjam, da se snidemo okoli neke ure - ker jih počakam, če sem zgodnejša in ravno tako sem hvaležna, če se ne razburjajo, če zamudim. Leta sem živela s človekom, ki je iz primarnega okolja povzel vzorec, da zamudiš že, če nisi vsaj pet minut prezgoden. Vse bi bilo ok, če ne bi tega posledično očital drugim. Koliko nepotrebnih besed je bilo za minuto čakanja, ki se jo je raztegnilo po potrebi - a vedno v smeri, da je sam izpadeš žrtev. Špica takih dogodkov je bil eden, ki je prebil sodu dno: po meni znanih informacijah naj bi se dobili pri prijateljih ob pol sedmih zjutraj. Iz tehtnih razlogov (neodvisnih od mene same) smo se na pot odpravili pet minut pred dogovorjenim časom in četrt ure sem z drugimi vred poslušala, kdo in zakaj naj bi bil kriv za omenjeno zamudo. Ko smo prišli na cilj ob 6.45, sem izvedela, da je dejanski odhod predviden za 7.00 uro in da je bilo tako ljudem tudi povedano. Takrat mi je odneslo ventil in od takrat si ne dovolim, da bi me še kdorkoli posiljeval z njegovo filozofijo, da zamudiš že, če nisi četrt ure prezgoden. Predvesm pa tudi sama nikoli ne tupim tistemu, ki zamudi četrt ure, da sem ga čakala pol ure, če sem prišla minuto pred njim. Trudim se biti točna, a vedno ni vse odvisno zgolj in samo od tebe - se ti še ni zgodilo, da bi te nekdo zaparkiral in bi ga četrt ure čakala, da umakne svoje vozilo? Kdo bi bil v takem primeru kriv za tvojo zamudo, ki si jo 'pridelala' ob čakanju na to, da se ti sprosti vozišče? Bodite tolerantni, kadar minute niso življenjsko pomembne - le kaj so proti večnosti?!

Kako bi zvenelo tolmačenje tistih, ki bolj obvladajo sanjske simbole, sicer ne vem. A meni se zgodi, da se v sanjah pojavijo osebe (včasih znanci, ob katerih se ponovno sprožajo že doživeti občutki, včasih ljudje, ki nimajo konkretnih obrazov), ki prinesejo tisto tolažbo oz. pomiritev, ki bi jo potrebovala v minulem dnevu. Če so intenzivne sanje (že iz otroštva) odraz domišljijskega sveta podzavesti, če se včasih nočne zgodbe zlagajo kot puzzle (takih se do - na videz nepomembnih, a ključnih - detajlov spomnim tudi v jutru), mi je ob prebujanju po takih, kot jih navajaš ti, Pinka, toplo pri srcu. To pa je bistveno, kajne?

A veš, da nisi prvi, ki mi je to rekel? Ponavadi tisto, v čemer se prepoznaš, kar vzameš za svoje, skušaš živeti in to počneš še kako osebno.

shamannamo : "golo prebiranje modrosti še ne pomeni modrost ... pa makar bereš zen dokler modrosti ne živiš skozi srčno čakro, je vse le senca nečesa ..." Le kje si uspel prebrati, da sem s citiranim sestavkom želela izpostavljati lastno modrost? Zen pa je logičen za vsakega vajenčka...