Iknee

A je lift prišel do konca in odprl vrata?

Jest sm pa 0. Torej ženitna ponudba: Pridna in simpatična nabiralka gozdnih sadežev išče dobrega lovca, ki bo celotno familijo s psom vred oskrboval z primernimi količinami kvalitetne divjačine (srne, jeleni, divji prašiči), tisti, ki zmore loviti le polhe in veverice v pasti ne pride v poštev, razen v primeru hude sile.

zelo zelo zanimiva reč . Orlando, prosim, mal obrazloži kaj pri vas smatrate za obsmrtna doživetja. Ali mora biti človek zdravniško potrjeno v nekem stanju, ko lahko klinično dokažemo bližino smrti (npr. hude motnje v delovanju srca, komplikacije pri operaciji ipd...) ali je lahko na kakšni drugačni "poti na oni svet" in kako to "pot" definiraš? Oziroma z drugimi besedami, kako blizu smrti mora biti človek, da lahko rečeš njegovemu doživetju obsmrtno doživetje? Če se to točko sploh da določit, če ni smrt morda točka, ki jo lahko določimo samo za nazaj, torej le v primeru, ko je človek že de facto mrtev? Ali v to področje sodijo tudi šamanska potovanja (stari ljudje so tudi v naših krajih vedeli, da moraš biti zelo zelo previden pri določenih ljudeh in ne smeš njihovcega telesa nič premikat, bognedaj kar pokopat, ker lahko izgledajo zelo mrtvi, pa so v resnici na "potovanju" in se lahko še vrnejo)?

Resin je angleška beseda za smole rastlinskega izvora, najbolj znana je smola, ki jo izločajo iglavci (se nahaja v smolnih kanalih lesnatih delov rastline). Kakšno vlogo ima v tvoji "napravi" nimam ideje; ker pa smo ravno pri kristalih bi omenila jantar, ki je fosilna smola. V splošnem je njegovo delovanje toplo, pomirjujoče, med drugim zdravilno deluje na ščitnico (žlezo, ki uravnava osnovne metabolne procese v celicah in tako vpliva na energijske procese v telesu). Ne vem, ali to kaj razloži, ampak mogoče ima kakšno vezo s tvojo "resin".

A ti o penziji pa to? Jest mislm, da se bomo čez dvajset let spraševal, kaj za ena reč je to včas bla - penzija, al kako se je že reklo? Tko da ... se ne splača preveč razburjat

jasno sveže jutro prvi žarki sonca obsijejo bedno bubo ob cesti buba poči iz nje se prebija metulj zmečkana krila vleče iz razbitega oklepa jih poravna, razpre posuši na soncu in poleti, leti... sebi in bogu v veselje

Na naš hrib se še Jehovinim pričam ne da lest (Hvala bogu!), še gasilci pridejo sam vsakih par let po prispevk. Čeprov Tibetancem pa ta hribček najbrž ne bi smel bit prehuda reč - ampak ne, niso še potrkal (mislim, da bo prej potrkala kakšna dečva - miru naj pa itak rajš ne pričakujem, kot pravi bodoči karkol-že)

Tale je pa še iz letošnjih zimskih dni. Se obeta mirna lepa nedelja, nič posebnega za delat, si rečem: "No pa bom imela en lep miren dan, ogenj v kmečki peči, sprehod po gozdu ... Mlajši mulček gre bordat na bližnji hrib z žičnico. Pride na kosilo in jamra, kako ga boli dlan in ne more premikat prsta. Že vidim resno motnjo v mirnem dnevu, spokam fanta v avto pa na jeseniško urgenco, kje nas itak že vsi poznajo in smo prav lepo prijazno domači. Počena dlančnica in gips. Nazaj domov in skušam rešiti vsaj miren večer. Nak. Starejši fant se nekaj ukvarja s škatlico z zobotrebci z luknjicami na vrhu, udari pokrovček z vso silo nazaj (kar naprej pozablja, da ima že moč in ni več majhen fantek) - in si zapiči zobotrebec kakšna dva centi v vsako (!) dlan. Pride k men in mi moli dlani, v vsaki pol zobotrebca in stoično izjavi: "Mami, urgenca." Ni šans, da ga vzamem ven, pregloboko je in boli ko swina. Torej res urgenca. Še enkrat isti dan in to na mojo mirno nedeljo! Ko se voziva, si ne morem kaj, da ne bi zajamrala, kako nikakor ne morem priti do mirnega dneva. Sin sedi zraven mene vzravnano, z dlanmi na stegnih s tistimi zapičenimi zobotrebci obrnjenimi navzgor kot kakšna kombinacija Kristusa in Bude in z največjim možnim mirom čisto v stilu svoje poze izjavi: "Mami, neprestano dogajanje je bistvo življenja, ti samo sprejmi to in boš čist mirna."

Ja, česen je za žile žile zakon, jih spuca, da so ko nove , narediš si česnovo tinkturo (drobno sesekljaš česen, po možnosti z nekovinskim nožem, zaliješ z močnim domačim šnopsom - utežno razmerje 1:1 in pustiš pribl. dva tedna stat v temni steklenici) in jo jemlješ po nekaj kapljic na dan, najboljši je kajpak doma pridelan česen ali pa divji - čemaž. Polega tega da puca žile tud povzroča smrdenje človeka in odganja zle duhove (in nadležne sorodnike in neprave prijatelje - pravi bojo že mal potrpel tud če smrdiš). Moja dva mulca sta mela ene počitnice dva prijatla na obisku in so se nadvse junaški fantini pod večer odločili, da bodo šli v gozd na nočno pustolovščino. In so se kajpada temeljito pripravili: lesene puške, pa nožke za pas zoper divje zveri in rovtarske razbojnike, zoper zle duhove pa so požrli vsak nekaj strokov česna, jih pogumno poplaknili z razredčenim kisom (namesto šnopsa najbrž), preostali česen pa so si nabasali v žepe, da so jim kar pokali po šivih. In so šli. Takoj, ko je zaukala sova, so pridrveli srečno nazaj, pogumni pustolovci. So šli vsi štirje spat v eno otroško sobo, da so si povedali to junaško zgodbo. Zjutraj pa - ne samo soba, cel štuk je smrdel, da ni za povedat in mulci seveda tud še vedno in še cel dan, so skupaj z zlimi duhovi skoraj izgnali iz hiše tud mene, le neznanska materinska ljubezen, ki premaga tud smrad po česnu s kisom od prešvicanih mulcev me je z zadnjimi močmi še držala v njihovi bližini. No, mal me zaneslo s tole zgodbico, sm hotla povedat še nekaj za žile, kot zdravilo in potem za preventivo: mazilo in tinktura iz divjega kostanja fajn deluje (s tinkturo, ki jo razredčiš z vodo, si narediš obkladke) Kaj koga gor drži je pa tud vprašajne - moja babica je trdila, da nima časa zbolet, ker ma vnučke in da jo to "gor drži" in se je res dobro držala in je umrla šele takrat, ko smo bili vsi že odrasli. Tako da, Zalaya, ni da bi jo kar tko pobrisala , drži se, pa vsake tolk se pa kar pusti mal pocrkljat (moja babica se je tud)

Stvari so res povezane med seboj, s tem se zagotovo strinjam in sem to tud sama že marsikdaj napisala, tud v kakšnem od postov, so pa povezane na ZELO UREJEN način in pri tebi me je zmotilo to kaotično metanje vsega na kup. In ne, ne vpliva kar vse na vse, vmes so regulacijski in popravljalni mehanizmi, ki preprečujejo, da bi kar vse vplivalo na vse, prisotnost in koncentracije snovi v telesu so regulirane, regulirano je tudi njihovo delovanje. Široko dojemanje pa postaja nekakšen modni hit, za katerim se skrivajo mnogi, ki jim v resnici nič ni jasno (pa s tem ne mislim tebe). Modri ljudje sonaravnih narodov, na primer, imajo veliko modrost dojemanja narave kot celote in hkrati zelo konkretno znanje in pri njih nisem nikoli doživela, da bi kar metali ene podatke na kup; tudi ko so govorili v celostnem smislu, so bili zelo konkretni.

Jest tud nimam s TV nobenih problemov, ne s SiOLom in tud ne s T2, sploh z nobenim paketom nimam nobenih problemov in se tud čist nič ne razburjam ne zarad cen, ne zarad preveč al pa premal programov al pa tega kar prikazujejo oz. ne prikazujejo... skratka zelo sem zadovoljna kar se TV tiče . Je namreč sploh nimam.

(sej k sreč niso sam trgovci s soljo tisti, k mi poženejo kri ... ) Zakaj bi me pa vprašanja morala zanimat - nimam nobenih tovrstnih težav. Ah, ja, to je spet ena Stanetova prodajna taktika: prepričat zdravega človeka, da je bolan al pa mu nekaj ful pomembnega manjka, potem pa mu prodat arcnijo. Če nič od naštetega ne pali - no, potem ga pa rukni z elektriko (ali pa lopni z lopato po glavi) - potem bo pa revež ja že enkrat kupil to frdamano sol!

Ne, mielinskih ovojnic v telesu ne razgrajuje marsikaj, ampak zelo konkretne snovi, ki jih izločajo imunske celice, mielinske ovojnice so sorazmerno odporna maščobna struktura, ki je tudi potencialno škodljivi metaboliti, ki bi se lahko znašli v telesnih tekočinah in medceličnini tkiv (da ta "marsikaj" malo bolj konkretiziramo), ne razgrajujejo kar tako vsevprek. V medceličnini pa tudi ne plava marsikaj, ampak je koncentracija snovi regulirana, da lahko celice normalno delujejo. Dejstvo je, da ima bolj ali manj poapnele žile večina prebivalstva od srednjih let navzgor v takoimenovanem razvitem svetu, multipla skleroza pa je sorazmerno redka bolezen. Če je poapnenje žil vzrok za MS, zakaj potem ni bolj pogosta? Saj ne trdim, da ta povezava ni možna, zanima pa me - čisto resno, kakšna je tu povezava - mislim, malo bolj konkretno, ker na široko je vse povezano z vsem - ampak, če na stvari gledamo tako na široko, lahko kar utihnemo, ker nobeno poimenovanje nima več pomena in tudi nobena vzročno posledična zveza in tudi nobeno konkretno zdravljenje nima več pomena, ker izključuje vse ostalo, kar je še s tem povezano. Najlažje je reči marsikaj, to zna vsak, povedati kaj bolj konkretnega in to UTEMELJITI, je pa malce težje, kaj? No, prosim, na dan z besedo, na široko poslušam, samo odgovor "marsikaj" mi pa ne zadostuje - ne kupujem prazne slame. Kar se poapnenja žil tiče - če že gledaš na široko - je nalaganje mineralnih snovi sorazmerno majhen del tega kompleksnega procesa, ki se začne z motnjami v presnovi lipidov. Kar se Staneta tiče - on ni raziskovalec, ampak trgovec s soljo, ki se je naselil na tem forumu zato, da prodaja svojo sol. V skladu s svojo prodajno taktiko zanika in skuša osmešiti vse in vsakogar, ki bi utegnil potegniti njegovo sol iz prvega mesta "univerzalnega zdravila za vse težave". Del njegove prodajne taktike je tudi to, da zasleduje vprašanja v zvezi z zdravstvenimi težavami in vsakogar skuša prepričati, da je njegova sol pravo zdravilo zanj, čeprav nima nobenih strokovnih kompetenc za tovrstno svetovanje in je zato njegovo početje pravzaprav zavajajoče in kaznivo. K sreči pa se zdi, da imajo ljudje (v tem primeru sodelujoči na LNF) dovolj soli v glavi (one druge "soli", seveda ne Stanetove ), da jemljejo Stanetove poste kot to, kar so - reklamne kampanje, njegovo nakladanje o tem, kako deluje človeški organizem in kako se razvijejo bolezni pa z veliko rezerve, ker ni objektivno, ampak je v službi (ne)slanega marketinga.

Ne vem, kakšno zvezo ima multipla skleroza z oblogami na stenah žil? Kolikor je znano v medicini, je MS avtoimunska bolezen, pri kateri človekov imunski sistem zmotno prepozna mielinske ovojnice živčnih vlaken kot telesu tujo snov in jih "napade" - jih začne razgrajevati. To pa povzroči motnje v prenosu živčnih impulzov in s tem celo vrsto težav. Kaj dejansko sproži avtimunski odziv še ni pojasnjeno, morda gre za kombinacijo dejavnikov, psihični dejavniki (čustveni pretresi, travme) in stres so na primer dokazani dejavniki pri motnjah imunskega sistema in bi tudi pri MS lahko imeli vlogo, dvomim pa, da bi zgolj "podsoljenost" povzročala to bolezen - v tem primeru bi bila to najbrž precej bolj pogosta bolezen, pa k sreči ni tako. Preden bi bil človek tako zakisan, da bi mu zaradi tega začele propadati mielinske ovojnice, pa bi že zdavnaj prej umrl, ker v tako kislem okolju celice in encimi v njih, ki omogočajo osnovne življenjske procese, ne bi mogli delovati. Nima vsaka nakladancija soli

Nisi razumel. Ker nisi opravil sklepnega dejanja. Če bi opravil sklepno dejanje, tvoji posti ne bi bili tako nabiti z jezo in prezirom, kadar pišeš o starših. Odlaganje kufrov, kot ga opisuješ, namreč ni sklepno dejanje. Sklepno dejanje je spoznanje, da so bili popolni. Pa ne v smislu naivne idealizacije kot obrambe pred bolečim spoznanjem. Popolni v smislu spoznanja, da so bili del celote, ki presega njihovo osebno bivanje, to videnje vključuje globinski uvid v njihovo ravnanje (ne racionalizacije in nekakšna kvazi opravičila, da se razumeva!). To je zelo globoko duhovno spoznanje, ki ne pride kar tako in ti ga na tem mestu težko pojasnim drugače kot v tem skopem stavku. Ampak nekega dne boš vedel, o čem pišem. In šele takrat pride resnično odpuščanje in šele potem greš lahko zares po svoji poti. Vmes pa so seveda tudi koraki, ki si jih ti opisal in to pot je treba prehoditi, s tem se pa strinjam (in da je boleča tudi ). Zelo dobro je, ča lahko starše vključiš v to svoje zdravljenje. Ni pa to nujno. Obstajajo tudi druge poti (in ni treba, da brcaš in zmerjaš lesen stol namesto očeta). Ja, pa še kratka zgodbica o popolnosti, ki jo lahko preneseš tudi na starše: Neka ženska je imela v življenju hude težave. Imela je zelo jasno predstavo o tem, kaj je popolno. In je to pričakovala in zahtevala od sebe in od drugih, do onemoglosti se mučila in bila zelo nepriljubljena tudi pri drugih ljudeh. Nekega dne je srečala neko staro ženičko, ki je prebivala v skromni koči v hribih. Nekaj časa sta skupaj hodili po poti skozi bukovo-jelov gozd že blizu gozdne meje in se pogovarjali. Pogovor je nanesel tudi na popolnost. Pojdi, dekle, poišči popolno drevo, je rekla ženička. Dekle je hodilo sem in tja po gozdi, dolgo je hodilo, a popolnega drevesa ni bilo. Eno je bilo skrivenčeno, drugo je imelo na eni strani več vejevja kot na drugi, tretje je imelo polomljene veje, četrto se je čudno vraščalo v sosednje deblo ... Vsa zmedena od čudne naloge je na lepem uvidela: VSA drevesa so bila popolna. Popolna v svojem okolju, popolna v svojem sobivanju z drugimi rastlinami, živalmi, viharji in plazovi. In popolna v prizadevanju, da bi na vso moč živelaOblile so jo solze olajšanja, starka pa se smehljala.

Mene motijo samo reklame - pa še te pravzaprav ne, ker se vedno najdejo člani foruma, ki jih hitro razkrinkajo in potem iz tega največkrat nastane kakšna bolj ali manj posrečena zafrkancija - ki je pa seveda ni treba brat, če nočeš, meni je pomembno le to, da se reklame pretirano ne razpasejo po vsem forumu - v tem primeru bi mi bilo pa žal, ker bi se poslovila, pa mi je sodelovanje v tem forumu kar prijetna in zabavna občasna sprostitev, pa še kaj novega zvem in včas mi da tud mal mislit o meni sami. Sicer pa tega, da se kdo norca dela iz mojega pisanja, ne jemljem kot nekaj hudega ali nespoštljivega - ljudje se pač različno odzivamo na različne stvari, sploh pa to, kar nekdo o nečem/nekom reče ali napiše največ pove o avtorju izjave, tako da... dokler se na forumu dogajajo zanimive debate in tud sodeluje toliko različnih, samosvojih, zanimivih ljudi x:palec: flowx

Tu bi jaz ločila občutek, kdaj sem uspešna kot učiteljica in kdaj kot mama. Kot učiteljica sem uspešna takrat, ko komunikacija teče, ko se ustvari odnos medsebojnega zaupanja in spoštovanja, ko se otrok odpre in sprejema, predeluje, razmišlja in ustvarja, zaupa svojim sposobnim ustvarjalnega razmišljanja, ko vidim, da naravo vedno bolj celostno razume. Kadar se samo nekaj nauči in to oddra, vem, da sva s tem otrokom (pravzaprav mladostnikom v mojem primeru) oba, ne samo on, zgrešila bistvo, pa čeprav zna za pet. Kdaj uspem kot mama pa ne morem reči. Tega ne morem soditi po otrocih, ker ne vem, kaj je prispevek moje vzgoje in kaj je dejansko otrokovo - to je neločljivo prepleteno. Po svoje mi je lažje videti napake, ki sem jih delala (in jih seveda še vedno). Sama sem pri svoji mami dolgo videla predvsem njene pomanjkljivosti, imela sem precej podobno mnenje, kot ga je o nekaterih starših Butl že večkrat napisal na tem forumu. Potem pa sem nekega dne prišla do spoznanja (in to res globokega spoznanja, ne tiste vrste, ki prebereš v knjigi in se razumsko prepričaš, da že mora biti res), da je svojo nalogo opravila popolno. Od takrat tudi drugih staršev ne ocenjujem, čutim, da bi bilo to strašno naduto. Starševstva ne dojemam niti kot poklic, niti kot pravico, ampak kot del življenja. In le kdo lahko ocenjuje življenje, ne da bi bil pri tem omejen in pristranski?

No, pa še komentarček na Zalayin post. V šolah tudi malo bolj samosvojim učiteljem ni vedno ravno lahko, sčasoma se pa naučiš, kako ravnati, da te ne napadajo preveč, včasih z empatijo, včasih z odločnostjo... ja, včasih se je pa najboljš čist enostavno naredit nevidnega in delat z otroci po svoje (sam ne me zašpecat )

Se strinjam v celoti še posebej mi je blizu to o naravnih ciklusih. Tudi če bi staršem zapovedali izobraževanje, jim to ne bi kaj dosti pomagalo - izobraževanje pomaga takrat, ko človek sam pride do tega, da to potrebuje, takrat tudi zna to slej ko prej uporabiti. Vmes je pa pot celostnega osebnostnega zorenja, ki potrebuje svoj čas in izkušnje, za vsakogar drugačne. Podobno je s starševstvom: starši rastemo skupaj z otroki - vsak na svoj način. In kajpak tudi spodrsnemo, pademo pri vzgoji otrok... pa se spet poberemo... pomembno, je da znamo otroku pogledati v oči in mu kaj povedati tudi o tem - posebno v puberteti. Ko sem bila noseča s svojim prvim otrokom, sem se kot negotova in karseda odgovorna bodoča mamica kajpak zapodila v knjižnico po literaturo o otrocih, razvoju, vzgoji. Znašla sem se v vrtincu postopkov, nasvetov, analiz otrokovega razvoja ... in dobila gromozanskih občutek krivde, da je to too much, da ga bom zagotovo kje polomila, potem bo moj otrok prikrajšan, bo imel zaradi mene težave - to je bilo razumsko, intuitivno pa sem čutila, da vsega tega v resnici ne rabim, da moram poiskati nekaj bolj preprostega, bolj iskrenega in resničnega, kar gre globlje, bolj v bistvo. Tako sem se nekega dne z velikim trebuhom prerivala med knjižnimi policam, ko mi je padla v oči knjiga z naslovom "Drama je biti otrok" (Alice Miller). In sem kar vedela, da je to TO. Šele kasneje sem ugotovila, da zato, ker me je napotilo v globine mojega lastnega otroštva, ker sem morala najprej videti sebe, da sem lahko ugledala svojega otroka. Ne rečem, da na tej poti ni bilo nobenih knjig (čeprav takih, ki so mi zares pomagale poleg prej omenjene, zelo malo) in izobraževanja, zanesljivo pa lahko rečem, da je zadeva zelo celostna in da so neposredna srečanja in lastni uvidi imeli precej večjo težo kot organizirane oblike izobraževanja, predvsem pa sem prepričana, da zapovedano izobraževanje staršev in vzbujanje občutka krivde nimajo dobrega učinka.

Bom najprej odgovorila XYZ, zakaj sem Butlu postavila vprašanje, ali ima otroke. Če je zvenelo diskreditirajoče, mi je žal, ker ni bilo tako mišljeno. Je pa bistvena razlika v izkušnji, če imaš svoje otroke ali pa ne. To je tako, kot če bi se pogovarjal z nekom, ki ga pilotiranje sicer zanima in lahko o tem veliko ve in se je tudi že vozil z avionom ali pa z nekom, ki je sam izkušen pilot. To je fajn vedet, zato da veš, odkod sogovornik zajema svoje izkušnje in ideje in včas zato tudi lažje razumeš njegova stališča. Druga stvar so pa "problematični" otroci. In njihovi starši, ki jih nikoli ni. Kot učiteljica lahko rečem tole: otroci, ki so jih učiteljice (zanimivo - veliko redkeje učitelji) označile za problematične, so bili meni v večini primerov najbolj simpatični - samosvoji, velikokrat ustvarjalni, iskreni, ki niso mogli zlahka sprejeti nesmislov šolskega sistema, ki so bili predivji, preveč drugačni...v sebi so nosili malo drugačne življenjske zgodbe, včasih pretežke, da bi lahko prenašali še breme šolskega sistema. Pri takšnih otrocih ne delujejo nobeni posebni postopki iz knjig (zato jih večina učiteljic ne mara, ker se počutijo nemočne in frustrirane), pri njih deluje samo preprosta, neposredna človeškost brez maske - bom še enkrat ponovila, kar sem že nekajkrat - treba jih je videti. Zdajle mi je prišlo na misel, da ima Butl v nečem prav: nekako se mi je bilo tudi tega treba naučiti. In sem imela dober zgled: Moja babica, sama precej posebna ženska, je bila dolga leta učiteljica romskih otrok v Prekmurju in mi je o tem veliko pripovedovala. Uspela je takrat, ko je odvrgla vse, kar se je naučila iz knjig in se posvetila njim. Mali Romčki so jo vzeli za svojo in jo imeli radi, ona pa ni nikdar rekla, da so "problematični". Moram pa reči, da se od nje nisem naučila nekih vzgojnih prijemov, skozi njeno pripovedovanje sem se naučila nečesa drugega, globljega: najpomembneje je videti otroka in biti z njim iskren in neposreden. O učiteljicah, ki otroke označujejo za problematične, pa imam eno zelo krepko mnenje: nemudoma bi morale zapustiti delo in oditi na obvezno izobraževanje (če bi jim to kaj pomagalo, če niso morda popolnoma zgrešile poklic) Kot učiteljica nisem obsojala staršev, pravzaprav me niti ni tako zelo motilo, da jih ni bilo blizu - dokler ne poznam njihove življenjske zgodbe, jih ne smem obsojati ali jim karkoli zapovedovati - morda imajo razlog, da jih ni (učiteljice znajo biti do staršev "problematičnih" otrok pasje: vzvišene, obtoževalne...) Jaz kot učiteljica pa sem tam zato, da delam z otroci - takšnimi, kakršni so, ne pa s takšnimi, kakršne bi si jaz zamislila, da morajo biti.

Ne rečem, da sploh ni pomembno in lahko pritrdim nekaterim tvojim utemeljitvam. Mislim pa, da ga v naši kulturi na splošno precenjujemo. Tule bom (ne kot absolutno resnico, ampak kot protiutež poudarjanju pomena izobraževanja) citirala dva zelo izobražena in priznana strokovnjaka. Prvi, slovenski psiholog in profesor na psihologiji Praper je na nekem predavanju malce v šali dejal, da obstaja sindrom "otrok učiteljice" - to je otrok s težavami, ker so vzgajali s pretiranim poudarjanjem pomena izobraževanja, s premalo spontanosti in preveč po knjigah in pripročnikih. Drugi je nemški pedagog Gerhard Walper, ki je dejal: "Z otroci sem zares začel dobro delati šele takrat, ko sem "pozabil" to, kar sem se naučil v knjigah." In še en citat, ki pa ne vem, čigav je, je pa takorekoč ponarodel in vsebuje veliko modrosti: "Vzgoja ni znanost, vzgoja je umetnost." Gre torej za veliko veliko več kot le spravljanje tega, kar smo se naučili v knjigah in raznih izobraževanjih v prakso." Gre za videti, razumeti - to pa vsaj po mojih srečanjih in izkušnjah lahko neuki ljudje, ki niso v življenju prebrali niti ene same knjige, včasih zmorejo bolje kot nekdo, ki je prebral na desetine priročnikov. Mimogrede, Butl, imaš morda otroke?

Ja, mogoče je pa osamljenost za človeka res nadsranje, vsekakor je pa sranje lažje prenašati v družbi .

Je pa vse skupaj malo težje, ko imaš svoje otroke - tujim bebicam se lahko izogneš, če nisi ravno pri volji za takšno druženje, svojim se pa ne moreš, pa še druge oteževalne okoliščine so, ko imaš svoje bebice; v osnovi se pa s tem, kar si napisal, zelo strinjam (izkušnje s svojimi tremi otroki in večletnim poklicnim delom v šolstvu) V današnji vzgoji se pogosto dogaja, da se starši in vzgojitelji bojijo/zavračajo odločen in malo bolj oster nastop do otroka, potem pa se zatekajo k raznim manipulativnim prijemom, kako prepričati otroka, da mu je nekaj všeč/bo nekaj naredil, čeprav on sam čuti drugače. Številni (ne vsi) vzgojni priročniki, revije in seminarji za starše so polni takih manipulativnih in podkupovalnih tehnik in to je eden od razlogov, zakaj sem do tega skeptična in zelo izbirčna, kaj bom prebrala in koga bom šla poslušat, ko je govor o vzgoji otrok. Prepričana sem, da je največkrat bolje z avtoriteto in odločnostjo otroka prisiliti, da bo nekaj naredil proti svoji volji kot pa ga do tega pripraviti z manipulacijo in podkupovanjem. Za otroka je namreč izjemnega pomena, da ostane v stiku s svojimi občutki in čustvi, manipulativna vzgoja pa v otroka vnaša hudo zmedo ravno na tem področju in otrok sčasoma zelo izgubi občutek zato, kaj so njegovi lastni občutki, kaj si v resnici sam želi, kaj pa so sugestije od pomembnih bližnjih - z drugimi besedami - pri manipulativni vzgoji otrok izgublja občutek zase, namesto da bi ga krepil in postopoma vedno bolj zavestno sprejemal nujne omejitve okolja - naravnega in družbenega.

Ne poznam Dalajlame v globino, niti se nisem nikoli zelo poglabljala v tibetansko politiko - ja, Dalajlama je med drugim tudi politik in v politiki se najbrž težko izogne manipulacijam, je pa seveda odgovoren zanje, če to dejansko počne. Kitajski veleposlanik pa ni ravno oseba, ki bi ji jaz verjela, kadar govori o Tibetancih. In kako veš, da kitajski veleposlanik ni manipulator?? Kitajska je na Tibetu okupator in vse, kar njeni predstavniki lahko verodostojnega naredijo je to, da SE SPOKAJO IZ TIBETA IN TIBETANCE PUSTIJO PRI MIRU!

Pojdi v rit! Mimogrede pa si tja zatakni še svojo trditev ("Dalajlama je manipulator"), če je ne znaš/nočeš utemeljiti.