Iknee

Kako bi blo fajn, če bi znal tud ljudje še preostalo sranje v življenju takole spreminjati!

Se strinjam, da znajo bit babice in dedki kar fajn stvar, predvsem so večinoma bolj potrpežljivi in manj obremenjeni z raznimi pričakovanji, ambicijami in podobnim sranjem, pa čas jim bolj počas teče, če poznajo še kakšne dobre stare pravljice, je pa sploh fajn . Ampak sej tud starši niso kar vsi po vrsti totalni zblojenci, no.

Eh, sej se navadiš, ko otrokom (če jih maš več enega za drugim) leto za letom po večkrat na dan umivaš posrane ritke je to tko, kot da bi si umival zobe - no big deal. In z večino neizogibnega sranja v življenju je podobno. Takle mamo. Pa sej je lajf kljub sranju čist fajn, a ni? Drevesa šumijo in dišijo v spomladanskem vetru, ptiči nažigajo svoje pesmi ... you name it.

??? A ti odgovarjaš na moj post? A si ga sploh zares prebral al si pa čist narobe razumel? Bom še enkrat napisala: "Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje, poleg tega pa mu zna postaviti jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote." Kaj je tu oholega, samozadostnega in narcisoidnega? Saj nikjer ne trdim, da smo vsi starši že taki in ne potrebujemo nobenega spreminjanja in učenja več! Žal pa se do tega ne pride na tečajih in izobraževanjih, za to je potrebno imeti zelo dobro primarno družino ali/in pa stalno samospraševanje in delo na lastni psihi - se pravi osebnostni razvoj, kar sem tudi poudarila v svojem postu. Osebnostni razvoj je pa še precej več kot obiskovanje izobraževanj - je trdo in včasih zelo boleče delo na lastnih čustvih, kompleksih, frustracijah, kajti šele takrat, ko svojo psiho spraviš kolikor toliko v red, lahko zares začneš dobro vzgajati otroka! In tu je glavni problem vzgoje, vse ostalo so detajli, ki ne igrajo kake globinske vloge, s šolami za starše vred. Poznam kar nekaj staršev, ki letajo iz ene "šole za starše" na drugo, svoje lastne čustvene zmede pa se niti ne dotaknejo in jo kljub vsemu znanju, ki ga tam dobijo, prenašajo na otroka. Žal pa osebnostnega razvoja nekega človeka ne moreš zapovedati z nobenim dekretom in zato bodo starši še naprej takšni kakršni so in tako dobri, kot zmorejo biti. BTW Butl, tvoj post je bil tako zelo obremenjen s tvojo osebno izkušnjo s tvojimi starši, da si spregledal, kaj sem sploh napisala in si udaril svoj bes ven. In ravno TO je to, kar dela starše slabe - zaradi lastnih problemov ne vidijo svojih otrok in ne da bi zavestno hoteli otrokom kaj slabega, jih tako ali drugače zlorabljajo.

Ja, zdaj že mal bolj razumem, kako pravzaprav gledaš na tole reč. Ja, poznavanje pedagoškh tehnik res lahko koristi, pod pogojem, da si starši ne delajo utvar, da bodo z njimi rešili problem vzgoje otroka ali pa da jim bodo na tečaju povedali, kakšen je njihov otrok. Bistvo vzgoje ostaja v prepoznavanju svojega otroka in v odnosu z njim, to je pa hkrati preprosta in kompleksna zadeva (kompleksna v tem smislu, da zajema celotno bitje in ne le um). Če starši s takega izobraževanja odnesejo spoznanje, da se je treba v dobro otroka vedno znova in znova ozirati vase in si prizadevati za lasten osebnostni razvoj, no potem je pa tečaj tudi opravil svoje. Pri tem bi pa še omenila, da so ravno naši otroci genialni učitelji - nezmotljivo in do onemoglosti (onemoglosti starša, da se razumemo, ne otroka ) znajo pritiskati točno tam, kjer imamo črne luknje in frustracije v svoji psihi. Nekateri otroci to počnejo tudi s svojimi učiteljicami :vragec: , one pa tega zlepa ne bodo priznale. (in tole govorim kot učiteljica, bogami, vem o čem govorim, ko govorim o vzgoji in izobraževanju in naših šolah)

Hvala za nasvet, deluje! Jaz se pa ne strinjam. Med starševstvom in poučevanjem v razredu je velika razlika. V šolah je poudarek na didaktiki in ne na odnosih (čeprav je slednje neogibno del procesa), tega se da naučiti na izobraževanju, medtem ko so družinski odnosi bistveno bolj kompleksna zadeva, kjer je velikokrat na delu nezavedno, vpliv prednikov ... če kdo misli, da se vzgoje svojega otroka lahko naučiš na nekem izobraževanju, je zelo v zmoti. Šola je institucija, kjer delo (!) teče po nekih vnaprej predvidenih in jasno določenih vzorcih, družina pa naravna enota, kjer se odvija vsa prepletenost čustev, življenjskih situacij ... le kako se boš česa takega naučil na tečajih? To je stran metanje denarja in to ugotavlja tudi vedno več psihologov. Nekateri posebno "vestni" starši letajo kot obsedeni z enega tečaja na drugega in postajajo samo vedno bolj zmedeni, obremenjeni z občutkom krivde, da niso dovolj dobri in izgubljajo svoj lastni kompas in občutek za to, kako ravnati s svojim otrokom. Namesto, da bi videli svojega otroka, ga iščejo v knjigah in izobraževanjih. In postajajo vedno slabši starši. Trdim, da je starš dovolj dober takrat, ko je sam s sabo pomirjen, je presegel svoj narcisizem in lahko začuti otroka in njegove potrebe ter je dovolj odprt in ljubeč, da lahko daje otroku vso ljubečo toplino in občutek varnosti, ki ju otrok potrebuje poleg tega pa mu zna postavljati jasne meje, ko je to potrebno in mu predajati splošne človeške vrednote. Do teh sposobnosti pa človek ne pride na tečajih in izobraževanjih ampak z osebnostnim razvojem. Če že, potem sem za dobro psihoterapijo staršev, ki SAMI (ne na ukaz države!) ugotovijo, da imajo težave z vzgojo svojih otrok. jaz pojma vzgoja in izbraževanje ločim, čeprav se ju pogosto meče v en koš. Vzgoja je mnogo širša kot izobraževanje in ravno zato se staršev ne da izobraziti za vzgojo. Šola seveda ne more v celoti vzgojiti otroka in če kakšni starši to dejansko mislijo, so seveda neodgovorni. Ima pa šola pomembno vlogo pri socializaciji in izobraževanju, a jo žal v preveč primerih zelo slabo opravlja. Ampak ne mi rečt, da je treba takega starša poslat v šolo za starše, potem bo pa spremenil svoj življenjski slog! Bi bilo lepo, če bi bilo tako preprosto, ampak tako naivna, da bi to "kupila" pa nisem več, pravzaprav vedno manj verjamem v to, da se da ljudi spremeniti kakorkoli drugače kot tako, da sami odtrpijo svoje in se nekje globoko v sebi sami odločijo za spremembo. To pa ni stvar izobraževanja ampak življenjske izkušnje in posledične preobrazbe.

Tale post se nanaša na gornji Pornyjev - mi gumb za citat ne dela, ne vem zakaj. Torej, kar se Mazzinija tiče - ima v marsičem prav (tule sicer mal preveč posplošuje, ampak če odmislimo redke dobre učiteljice, ima prav). Marsikatera učiteljica dejansko na spada na to delovno mesto. To bi se sicer dalo rešiti (primer Finske) tako, da se da temu poklicu veljavo, ki mu gre: z zahtevno selekcijo kandidatov za učitelje in sorazmerno visokimi plačami (na Finskem so primerljive z dohtarskimi). Sem za to, da se denar namesto vojski nameni za učitelje. To bi pritegnilo v učiteljske vrste več moških (NUJNO) in sposobnih žensk. Si upam trditi, da se zdaj veliko (ne vse!) žensk odloča za ta poklic, ker so bile pridne punčke, a preprosto premalo ambiciozne za kaj drugega in jim ustreza delovni čas. Večina jih ima težave z avtoriteto in kontrolo (blizu temu, kar Mazzini pravi "diagnoza") in večina ne zna delati s fanti oz. jih sploh ne razumejo. Kar se vzgoje staršev tiče, sem v temle topiku že napisala, kar sem imela za povedat in se na tem mestu ne bi rada preveč ponavljala - samo nekaj bi pripomnila, kar številnim učiteljicam ni jasno in tu se s Pornyjem popolnoma strinjam: starši so ODRASLE osebe, ki vzgajajo svoje otroke z načinom življenja, s svojim bitjem kot celoto in le deloma z vzgojnimi prijemi. Zdi se mi popolnoma neprimerno, da si kdorkoli - pogosto ravno učiteljice! jemlje pravico, da se postavlja nad njih in jih kot majhne otroke podučuje, kako naj živijo in kako naj vzgajajo svoje otroke - kot da so sami nekakšni bogovi, ki jim je vse jasno. Starši se bodo kot odrasle osebe s polno odgovornostjo že sami odločili, kdaj bodo poiskali nasvet in pri kom - če bodo že ocenili, da ga potrebujejo, sistematično podučevanje in vsiljevanje nekakšnega izobraževanja za starše se mi zdi pa - no, beri Pornyja. (pri tem tule ne mislim izjemnih primerov zanemarjanja in zlorabljanja - ampak saj ni govora o tem, ampak o starših na splošno)

Hitim uživat in izkoristit pomladni dan, ptiči žvrgolijo s polno paro, "moja" dva krokarja se spreletava nad hišo in nekaj pravita ... sneg pri nas še leži naokol, v pondelk nam ga pa že spet napovedujejo in bomo moral pripravit še mal drv, pa sem mislila, da bom ta vikend že kej priplavla za sajenje ... ja bo treba res izklopit tale komp in ven! Velka noč je en tak fajn poganski praznik, drevesa brstijo, rožce poganjajo (pr nas sicer še rinejo izpod snega, ampak useen - se ne dajo ), ptiči valijo jajca, zajci se plodijo, da je veselje

Ta premoč človeka nad drugimi živimi bitjimi je iluzija, iz čisto preprostega razloga, ker smo od njih odvisni in nismo nad ekosistemom ampak smo del njega, je pa že nek sorazmerno preprost ekosistem na Zemlji zelo očitno preveč kompleksen, da bi ga človek lahko dolgoročno obvladoval in nadzoroval - sledenje tej iluziji in poskusi obvladovanja so doslej še vedno imeli destruktivne posledice za živa bitja in končno tudi za človeka, ki je od njih življenjsko odvisen. V naravi ni več ali manj vrednih, bolj ali manj pomembnih živih bitij in to velja tudi za človeka. Vsako bitje ima duhovno razsežnost, ker je del celote - vseobsegajočega duhovnega počela (ali Boga ali Velikega Duha ...kakorkoli pač že kako duhovno izročilo to poimenuje) Preživetje človeka in tudi občutek trajnega zadovoljstva je povezano s spoznanjem duhovne narave in povezanosti ali v najglobljem dojemanju enosti vseh bitij sveta.

Svetlano Makarovič vpraš. Ona se spozna na islandske coprnije. Je napisala eno fajno pravljico po eni stari islandski pravljici o mačku in njegovi čarovnici (če se ne motim je bil maček Mačkurson).

Sem hotela napisat nekaj o tem, kaj je košček in kaj je cel kristal, pa vidim, da je že Matjaž Bogdan napisal skoraj tisto, kar sem premišljevala. Mogoče bi dodala samo še to vprašanje - v postu Pomladne Vile mi ni čist jasno, kaj pomeni, da neka stvar/bitje dobi svojo devo, ko je zaključena. V večno se spreminjajočem Univerzumu, ki nima niti začetka niti konca, ni zaključenih stvari, vse se neprestano spreminja, kristali se nenehno spreminjajo, rasejo, se drobijo, tisti v globljih plasteh zemlje pa se tudi prekristalizirajo in kemijsko pretvarjajo. Kdaj lahko rečeš, da je nekaj zaključeno? Vsaka stvar je v vsakem trenutku takšna kot je - celota in hkrati delček večje celote.

Džizs, šele zdaj sem opazila, da pravzaprav odgovarjam na dve leti star post - me je zavedel en nov koment vmes. Tale Norička se je v teh dveh letih že zdavnaj zrihtala al pa se do konca zastrupila. No, ja, upam, da bo vsaj komu zanimivo - mogoče kakšnemu eksperimentatorju z daturo in raznimi gobami al pa še komu, ki ga zanimajo tovrstni homeopatski pripravki.

Pilokarpin je sicer zdravilo za glavkom (zeleno mreno) in med drugim znižuje očesni pritisk. Sicer pa ima enako delovanje kot pilokarpin tudi zelo soroden in bolj znan alkaloid muskarin - ja, to je tisti, ki se nahaja v rdeči mušnici (Ammanita muscaria). Muskarin je antidot atropinu - deluje na iste sinapse, le da je učinek nasproten. (btw. atropin se uporablja kot protistrup pri zastrupitvah z gobami, ki vsebujejo muskarin). Torej - nabirat rdeče mušnice! (hec, punca, hec ) Sicer pa imata tako pilokarpin kot muskarin kajpak tudi svoje učinke, med drugim znižujeta krvni tlak, upočasnjujeta delovanje srca, povečujeta izločanje sline in sluzi in povzročata drisko. Dobro premisli, preden vzameš karkoli iz te skupine drog, nobena ni nedolžna! Kakor sem te razumela, pa gre pri tebi za jemanje homeopatskih pripravkov in gre za nekoliko drugačne vrste težave kot pri zastrupitvi z nerazredčeno substanco. Če je temu tako, bi jaz na tvojem mestu ostala pri homeopatiji in bi si poiskala homeopatski antidot, ki ga pa jaz ne poznam, ker nisem iz tega foha. Mogoče homeopati uporabljajo tudi kak muskarinski pripravek? Sporoči, me zanima!

Matjaž, hvala za pojasnilo , o reikiju in reiki iniciaciji res nisem vedela praktično nič (če odmislim to, kar sem mimogrede slišala in je bilo bolj v smislu "greš, plačaš in imaš", v učinek nečesa takšnega pa sem dvomila), zato sem pa vprašala. Sicer pa pripomba o zaračunavanju ni bila mišljena kot očitek tistim, ki izvajajo reiki delavnice in iniciacije, ampak bolj kot vprašanje v kontekstu pojma iniciacije - kako priti do iniciacije ter njenega pomena in učinka. Če sem prav razumela, bi to iniciacijo lahko v grobem primerjali (ne enačili) s tem, da nekoga peljaš v gore (tudi v smislu duhovne, ne le fizične poti) in mu odpreš to spoznanje - ta doživljajski "kanal", je pa seveda od človeka, njegovega dela in razvoja odvisno, kaj bo s tem počel in kakšen pomen bo to imelo zanj. Takšnega vodnika seveda prosiš za "iniciacijo v gore" in vodstvo in mu za to tudi primerno plačaš. Kompleksne - življenjske ali planetarne iniciacije, kje gre za velike spremembe v zavesti in posledično odpiranje pa so še vedno posledica človekovega razvoja, ki najbrž obsega precej več kot pot enega življenja in niso stvar osebne odločitve in ene delavnice - čeprav je tudi ta delavnica lahko korak na poti.

Hvala za link! Še mal za razmislt, ampak takole na hitro bi rekla, da ima point v marsičem, kar je napisano. Še zmeraj me pa zanima čisto konkretna reiki iniciacija - kaj to pravzaprav pomeni in kako to, da lahko kar greš tja, plačaš in - jo imaš in lahko začneš zdravit?? Sploh mi pa ne gre to skupaj s tem, kar je napisano v linku, kjer avtor poudarja pomen trdega dela, odpovedovanja etc. - da moraš po neki poti dozoreti do iniciacije?

Kaj je pravzaprav reiki iniciacija? In drugo vprašanje: ali si lahko nekdo "lasti" neko iniciacijo in jo predaja (prodaja) naprej drugim? Mislim, govori že lahko o tem, kakopak, ampak ali iniciacije res delujejo izključno na ta način? Po moje je iniciacija odprtje dela človekove psihe (na subtilnejših nivojih), ki je potem sposoben sprejeti in tudi obdelati in prenesti na ostale ravni svojega bitja neke vrste energije/informacije. Pri tem ti lahko nekdo pomaga, lahko pa se to zgodi tudi v drugačnih okoliščinah, s pomočjo stika z višjim jazom, vodniki, preko kakšnih močnih doživetij, zlasti v naravi .... Ne vem pa, v čem je reiki iniciacija tako posebna, da ti jo mora nekdo prodati za velike pare, da bi delovala? Kolikor so meni te stvari okrog iniciacij znane si jih človek običajno "prisluži" s tem, da nekaj naredi na sebi ali gre skoz težke čase.

Uroki so skoncentrirana in zelo usmerjena oblika miselna energije, ki je okrepljena še z vizualnimi predstavami in včasih (zlasti pri maščevalnih in "ljubezenskih" ali seksualnih urokih) nabita tudi s čustveno in spolno energijo. Magijski pripomočki služijo tistemu, ki jih izvaja v tem smislu, da okrepi predstave in čustva, ki jih pošilja in tudi prestraši tistega, ki so mu uroki namenjeni. Strah nas namreč dela ranljive - odpira vrata urokom v naš čustveni in mentalni svet. Če te ni strah, te zelo težko prizadenejo; humor ful pomaga, ker vzpostavi distanco, če se lahko uroku od srca nasmeješ, sploh nima nobene moči nad tabo. Takšni energijski kompleksi - uroki imajo dejansko določeno moč delovanja, vendar samo takrat, kadar je potencialni prejemnik ranljiv - odprt za te stvari - človek mora imeti sam neke "haklce" na katere se uroki primejo in vstopijo v njegov psihični svet. Z drugimi besedami: uroki delujejo tako, da stopijo v resonanco z našimi lastnimi miselnimi programi in čustvenimi kompleksi. Osnova problema z uroki je torej vedno v nas samih. Uroki lahko vstopajo samo preko spodnjih čaker, od srca navzgor ne morejo , zato je najboljše, kar lahko narediš zoper uroke to, da se lotiš delovanja spodnjih 3 čaker: prečisti, pozdravi, uravnovesi tiste dele svojega bitja, ki imajo povezavo s temi čakrami. Prizemljitev je pomembna! Odzemljenost in bluzenje po kvazi duhovnih svetovih (predvsem astralu) te naredi zelo ranljivega za uroke. Pri urokih velja: ne ukvarjaj se z njimi, ukvarjaj se s svojimi spodnjimi čakrami, to je edino kar dolgoročno res pomaga. V hudih akutnih primerih pomaga dober obred, ki mu pa mora nujno slediti resno zdravljenje na prej opisanih področjih, če se hočeš zares spraviti k sebi. Iskanje krivca zunaj sebe in ukvarjanje s tistim, ki naj bi poslal uroka, pa zadevo vedno zelo poslabša in temu se je dobro popolnoma odpovedati.

pa kaj je s to riburo, a ni v vseh poštenih pravlcah tko, da izpolni sam 3 (tri) želje? A ne zna štet, al ste jo na LNF uspel nekak prepričat, da kar dela pa dela - a je niste, srote, mogoč uročil, pa ne more nehat izpolnjevat želje? Men se kr mal smili. Moj mačk je zdejle pršou mim, pa pravi: "Dej ribca, da te moji krempeljci zahaklajo .... mmmjauuu, evo, pa ni več ribe. Amen! Sori, dons me mal hudobija daje, pa sem se spravla na tole ribo.

Ja, Belcebub, za nami pa potop. In se bodo živali naselile in se veselile na naši bogatiji. Ampak resno, smisel mojega obstoja ni bogatenje, to me sploh ne zanima, itak sem najbogatejša ženska na svetu . A se tebi sploh sanja kakšno bogastvo in svoboda je to, če ti ni treba bogateti?

Tle pa enih stvari ne razumem pri Veroniki in Marinki (oz. Veronikamarinka, če je to slučajno eno in isto bitje): 1) A je ta sveti duh mogoče naglušen al pa malce senilen, da je treba eno in isto reč tolikokrat ponovit? 2) A nas imata Veronika in Marinka za pretežno glupe, da nam morata tolikokrat naštancat eno in isto besedilo? 3) Ali pa se je Veronikimarinki v glavi nekaj zataknilo in ne more nehat štancat ene in iste reči - v tem primeru bi mogoče mi zanjo lahko izmolili eno željo, naj jo sveti duh odreši te prisilne nevroze (al kako že pravijo tej motnji, ko človeka nekaj sili, da kar naprej ponavlja eno in isto reč)

Kamni imajo (tako kot druga živa bitja) svoje življenje. Imajo svoj praizvor in svojo pot preobrazbe na različnih energijski ravneh - od kemijskih pretvorb, kristalizacije in prekristalizacije do mehanskega oblikovanja, najprej kot del zemeljskih procesov, na koncu pa še človekovega obdelovanja. Tako kot druga živa bitja so hkrati individualni in del celote - energijsko povezani z vsem, kar jih obdaja. Pokanje in drobljenje je del tega njihove procesa- življenjske poti. Kamnov (tako kot drugih živih bitij) v resnici ne moremo posedovati in naš zavestni vpliv nanje je v precejšnji meri omejen. Tisti, ki delajo nakit iz kristalov to dobro vedo - nekateri se preprosto ne pustijo oblikovati in mojstrstvo na tem področju je ravno v tem, da se mojstri znajo pogovarjati s kristali - njihova inspiracija, ki jim omogoča čudovite izdelke, izvira iz kamna samega. Pred nekaj leti sem se pogovarjala z nekim kiparjem in ko sem občudovala njegov izdelek, mi je zaupal, da je bila prvotna zamisel pravzaprav precej drugačna, pa mu je kamen počil in se odlomil, potem pa je obdelal odlomljeno površino in je nastala res dobra skulptura. Ker na kamne gledam tako, kot sem tule napisala, se mi zdi lepljenje odlomljenih kristalov povsem brez smisla. Odlomljen kamen je odlomljen kamen, to se je zgodilo z razlogom; če ga boš zlepila, ne bo nič manj odlomljen in čeprav se mogoče to ne bo videlo na prvi pogled, boš ti sama zelo dobro vedela, da je počen. Zato ga raje sprejmi takšnega kot je - živega in spreminjajočega. Zalaya

Da nisi ti mal zamenjal vzrok in posledico??? Neprizemljenost je tista, ki te dela ranljivega za vse sorte vplive! In pa seveda nesprejemanje odgovornosti za svoje stanje telesa in duha - kar pa je pravzaprav tudi del prizemljenosti. Sicer pa za raziskovanje subtilnejših svetov velja, da greš varno lahko samo tako daleč/globoko, kot si prizemljen. Torej, astralno potovanje se v resnici začne na Zemlji.

Po mojih izkušnjah v zvezi s srečo kar drži tole. "Bolj ko jo loviš (srečo namreč), bolj se ti izmika." Pravzaprav podobna reč, sam z drugimi besedami: "Če sreči postavljaš pogoje (srečen sem/bom, če/ko ...) zanesljivo ne bo prišla, vsaj ne za dalj časa." Kaj ti nesrečniku pravzaprav še ostane drugega, kot da zamahneš z roko in si rečeš: "Eh, takle mamo ... " In se požvižgaš na srečo. In potem se lahko zgodi, da kar pride, čist potiho, kar naenkrat bodo trave zadišale in drevesa zašumela in srce bo zaigralo ... kar tko brez kakšne velike filozofije in celo brez kakšnega posebnega razloga. In lahko kar traja in je to kar pogost občutek in vedno znova ga lahko prikličeš, če se ti izgubi. Sreča ne prihaja od zunaj, je pravzaprav stanje duha.

Večina težav z želodcem je psihičnega izvora: strahovi (predvsem eksistenčni, strah pred porazom in strah pred čustveno izgubo) in s tem povezana zaskrbljenost, občutek, da te čas prehiteva, dovoliš, da te zate pomembni ljudje (partner, otroci, starši, šef-ica...) "žrejo" ... skratka kadar moraš "prebaviti" veliko napetosti in stresne energije, želodec pogosto začne izločati preveč kisline. Samo dieta ne bo pomagala, je pa seveda pomemben del zdravljenja. Želodcu ful dobro deneta riž in prosena kaša v kombinaciji z dušeno korenasto zelenjavo (lahko jo najprej na hitro mal popražiš na olivnem olju, sicer se je pa praženih in ocvrtih jedi bolje izogibati) izogibaj se razhudnikovk (paradižnik, paprika), tudi krompir zna delati težave (sploh če je pražen ali ocvrt). Prosena kaša je tud fajn z dušenimi jabolki, lahko jo tud zapečeš v pečici, ideja za večerjo ali mal za posladkat z rjavim sladkorjem. Banane zelo povečujejo kislino, bolje se obnese domače sadje - moraš pa sama ugotoviti, kaj ti paše, nekaterim na primer surova jabolka pašejo, drugim pa povzročajo hude probleme z želodcem. Od beljakovinskih živil je tofu boljši kot meso, lahko ga na hitro popečeš na olivnem olju, če si navajena na krepke zajtrke, ga lahko ješ tudi zjutraj na kruhu ali za lahko večerjo, sicer pa kombinacija beljakovinskih živil, kar tofu je in škrobnatih (v tem primeru kruh) ni najlažje prebavljiva in se je bolje navaditi na kak zelenjavni namaz (ne na osnovi stročnic), ki ti ne dela težav. Lahko pa tofu kombiniraš s prej omenjeno zelenjavo ali solato, ki jo skombiniraš in zabeliš tako, da ti ne bo delala težav (kis in močne začimbe so lahko problematični, medtem ko je olivno olje za večino ljudi kar blagodejno), sploh za kosilo ali večerjo je to super. Korenčkov sok na tešče je pa za želodec zakon, res ful pomaga, tud pesa je fajn. In da ne pozabim na zelenjavne juhice na osnovi korenaste zelenjave in brez ostrih začimb - so balzam za razdražen želodec.

Men tud, sploh konji fajn dišijo, mački pa samo dokler se mi ne poščijejo na teraso (kako naj jih odvadim?), to pa res smrdi od sile. Ljubemu dedcu pa oprostim tud občasno smrdenje (ljubezen marsikaj prenese, hehe)