Iknee

Za duhovne ljudi je značilno, da ne sodijo in ne obsojajo in vedo, da to kar najbolj obsojamo in kritiziramo, v taki ali malce drugačni obliki ne tiči nikjer drugje kot ... ja, v nas!

priznam da nč ne zastopm

Ja, glina je res fajn za delat! Posušena glina ima čist drugačne lastnosti kot žgana. Posušena je zelo krhka, drobljiva, če jo zmočiš, se bo "spackala" in izdelek bo razpadel. Žgana glina je keramika - postane veliko trša in popolnoma odporna na vodo. Če izdeluješ le okrasne izdelke, lahko zadostuje, da jo le posušiš, je pa precej verjetno, da se bo izdelek zaradi svoje krhkosti slej ko prej okrušil. Že nakit je bolje žgati, kaj šele druge uporabne izdelke, kot je posoda ipd. Če boš glino žgala, mora biti izdelek najprej res dobro posušen (kak teden sušenja na sobni T), preden ga daš v peč, ker sicer bo voda, ki je morda še ostala v glini, na hitro izparela in izdelek ti bo v peči razneslo (to ni sicer nič usodnega za peč, lahko pa delci keramike, ki letijo po peči, razbijejo še kak drug izdelek. Mogoče še nasvet glede barvanja: če gline ne nameravaš žgati, jo lahko barvaš s čimerkoli, kar se nanjo prime. Če pa jo boš kasneje žgala, jo lahko barvaš le s posebnimi mineralnimi barvami za glino pred žganjem (engobe), ker druge barve ne prenesejo visokih temperatur žganja in se zažgejo. Pa veliko ustvarjalnih užitkov!

Ampak perem pa gob jaz ne, sej tist mal gozdne zemljice k ostane gor, kvečjemu koristi, ne more ti škodit.

Ja, se strinjam, poanta je v prepoznanju pomena in možnosti spremembe. Že zavest o tem, da lahko sami naredimo spremembo in ne sodimo in obdolžujemo drugih/okolja, je lahko pomemben korak. Včasih je vzorec, ki naj bi ga spremenili jasen in tudi jasno čutimo, v kateri smeri moramo delati spremembe, takrat pač res nima smisla vleči nekih povezav in dogodkov iz preteklosti. Sem tud jaz že opazila, da nekateri ljudje takrat, ko bi se morali spoprijeti s spremembo, premagati strah pred njo, rajši zbežijo v neskončno premlevanje vzrokov in povezav in brskanje po preteklosti, iz ene regresije v drugo ... (tud jaz nekaj časa, ampak sem se kar hitro vzela v roke in šla v akcijo, ko sem uvidela, kaj pravzaprav počnem ) Včasih pa je stvari dejansko veliko lažje opustiti in sprejeti drugačno razlago in gledanje na stvari, če cel kompleks spraviš iz podzavesti. Te stvari se posamič včasih namreč ne dajo kar tako zlahka in se kljub zavestnemu trudu vztrajno vračajo in ponavljajo. Ni pravil, vsak človek je poseben svet.

Eni drvijo v vrsto po najnovejšo igračo, drugi pa v vrsto pred Karitas po hrano in obleko. Se vozim mim Karitasa vsak dan v službo, včas je bla majhna gruča ljudi enkrat do dvakrat na teden, zdej je pa ene petkrat daljša in vsak dan. Tolk o krizi.

ČLoveka vsak trenutek doleti iz notranjega in zunanjega okolja ogromno informacij (v najširšem smislu), zavestno sprejmemo in predelamo pa le zelo majhen delček tega. Kaj bomo sploh sprejeli in predelali in kako bomo to interpretirali, možgani določijo še preden zadeva sploh pride do zavesti in to glede na prejšnje izkušnje. Ja, zavestno res uporabljamo majhen del možganov, kar pa ne pomeni, da preostali del kar spi, kar dobro je zaposlen s selekcijo informacij iz okolja. Mi mislimo, da živimo v sedanjosti, v resnici pa je naša zavest določena v zelo veliki meri s tem, kar se nam je dogajalo v preteklosti, že v maternici ali pa še prej. Hočeš nočeš vlečemo preteklost s sabo. Domišljamo si, da se odzivamo, ravnamo v skladu s trenutno situacijo, v resnici pa je že to, kako to situacijo sploh zaznamo z možgani, določeno z našo izkušnjo iz preteklosti, še preden sploh lahko karkoli rečemo o tem. Keč je v tem, da se velik del obdelave podatkov zgodi podzavestno - še preden začnemo z zavestno, miselno obravnavo.(tudi Mayita tu ni nobena izjema, po postih sodeč ima glih take možgane kot vsi navadni smrtniki ). Zato ljudje (ja, Mayita, glih tisti ta iskreni!) na neki stopnji razvoja zavesti (ko se razvije sposobnost vpogleda "od zgoraj" v lastne miselne procese) ugotovijo, da jim nekaj v interpretaciji realnosti ne ustreza, ne veš zakaj je tako, kot je, pravzaprav niti tega ne veš, ali je to dejansko od tukaj in zdaj in torej Ok ali je to nekaj iz preteklosti, kar je v tej situaciji bolj ko ne zavajajoče. Za ta namen je smiselno zadevo raziskat, pa ne zato, da bi iskal izgovore ali se umikal v neko iluzijo, ampak prav nasprotno - da bi opustil, kar ne ustreza več in na novo sprejel in interpretiral "realnost" tukaj in zdaj. Ne moreš namreč nečesa opustiti, če sploh ne veš dobro, kaj naj bi opustil in zakaj. Je pa ta postopek lahko precej nevarna reč, ja, ljudem se dejansko lahko "mal zmeša",ker se izgubijo v tem, nekako izgubijo miselna tla pod nogami. Zato je ful pomembno, da si prizemljen in s temi zadevami ne pretiravaš, mal po mal in sproti z vsemi čuti v stiku s "tukaj in zdaj".

Boleče je "rojstvo Duha" (mogoče bolje "rojstvo v Duha" ali "sprejetje, ozaveščenje Duha") predvsem zato, ker je to stvar širjenja, poglabljanja zavesti, za to pa je potrebna popolna prisotnost - fizična, mentalna, čustvena tudi takrat (ali ravno takrat), ko je najhuje. Ljudje pa imamo cel kup postopkov, kako se izogniti bolečini: od alkohola, drog, bežanja v sekte, odklapljanje z raznimi kvaziduhovnimi postopki, ... do projekcij svojih hudih stvari na druge in iskanja krivcev in grešnih kozlov. Vsemu temu se je treba odpovedati in zdržati v popolni prisotnosti takrat, ko je najhuje, brez iskanja krivca in obtoževanja. In to je rojstvo Duha. In o tem govori Kristus in o tem govorijo stare pravljice. In to je zelo osebno in v tem si popolnoma sam, ni je institucije, ki bi imela karkoli s tem. Lahko spremeniš vse našteto, lahko se odseliš na Ognjeno zemljo, lahko zamenjaš pet žena ... ampak če ne boš spremenil ničesar v sebi, boš ustvarjal enake rezultate kjerkoli in s komerkoli. Kaj volja? In - ali je res svobodna? Kaj je sploh svoboda? In ključno vprašanje, povezano s svobodo in svobodno voljo: Kje se konča tvoj svet in začne svet drugih? Svoboda in svobodna volja so težki pojmi, v družbi v resnici zelo zelo nejasni in pogosto zlorabljani, iz njihove interpretacije izhaja odgovornost, pa tudi krivda, obtoževanje, kazen ...

Sin, a tole naj bi bil post pod temo o posameznikih na forumu?

O, hvala Meni tud tebe! Sej Zemlja je tud čist kul svet za živet Se mi zdi, da je celo bolje/lažje startat z Zemlje v duhovne (al kakršnekoli že "odzemljene") svetove kot pa se prizemljevat z onih svetov (zna bit boleče in naporno). :palec: za vaju s Taščo. Tak odnos je pravi zaklad tud za otroke, po moje (k mam milo rečeno težaven odnos z mojo mamo, taščo pa na drugem koncu sveta) bolj dragocen od nevemkakšnih drugih možnosti. Jaz tud ne maram kisle kave :xx!: . Od naših mi je še najmanj kisla Santana Brasil, če jo naredim ravno prav močno, kar grenko (če s kolački) al pa z rjavim trsnim sladkorjem ... kar lepo diši in fajn okus. . Tkole bi rekla (ampak, kot sem že nekje napisala, je okrog cepljenja še velik neznank): V čist prvih mesecih ni fajn. Če se odločiš za cepljenje, je pa verjetno res bolje takrat, ko je otrok še dojen, kasneje (sploh če gre v vrtec) so infekcije in viroze pogostejše, lahko je tud problem, da ti ga cepijo tud če ni popolnoma zdrav - mogoče se kaj že kuha, pa še ni na zunaj očitno al kaj podobnega. Bi se kar strinjala s tem, da ima dojen otrok več možnosti, da cepljenje dobro prenese.

Hvala za ta prvi del , pa za ta drug del -o pokroviteljstvu - tud pravzaprav. Mi je dal mislit, ker pokroviteljstva tud jaz ne maram (pri drugih, ). Pravzaprav ne bi mogla rečt, da mi gre kdo na forumu glih na jetra, mogoče bolj situacija na splošno vsepovsod, ker je tolk enih zavajanj in manipulacij, ljudje pa kar nasedamo in se ne ve, kdo pije in kdo plača, kaj je res in kaj ni, kaj kdo misli zares in kdaj kdo le hoče nekaj prodat, po drugi strani pa tendenca k omejevanju razmišljanja, izražanja ... mogoče iz tega ena potreba stvari pojasnit, dat veljavo enmu konkretnemu znanju ... kaj pa vem. Mi je pa žal, če sem koga podcenjevala in zviška gledala na ljudi, to mi res ni fajn.

Hehe, Porny, sam še tvojih plusov mi manjka v lajfu, bogami! Drugač je pa tko - če nekaj o neki stvari vem, to pač napišem, če ljudje to prepoznajo kot koristno, mi dajo plus, saj si jih ne pišem sama, če jim je odveč, pač ne bodo brali, če jim bo zgledalo glupo, bodo dali minus, so what. Če bi dobivala minus na minus, bi se zamislila nad svojim početjem, ker ni moj namen smetit forumov, grem že rajš okol bajte, pa kakšno rečt s sosedo, če mi je že do čvekanja. Ampak zaenkrat mi je čist fajn na cajte mal debatirat na temle forumu, pa še feedback je zelo v plus, tko da ... jebiga, Porny, boš že prenesel tole Iknee na forumu.

Zanimivo diskusijo imata vidva. Meni se tle pojavlja eno ključno vprašanje, namreč, kaj sploh pomeni (o)zdraviti? Kaj je pravzaprav zdravje? Jaz bi zdravje definirala kot dinamično ravnovesje organizma in ravnovesje z njegovim okoljem, v katerem lahko optimalno potekajo življenjski procesi. Po tej definiciji bi bilo zdravljenje ponovno vzpostavljanje ravnovesja. Za živi organizme je značilno, da so sposobni vzpostavljati in vzdrževati take ravnovesne sisteme (zato se seveda odzivajo na spremembe v telesu in okolici), torej so sposobni samo-zdravljenja. Če gremo v tem razmišljanju še korak naprej: zdravljenje je torej vsaka aktivnost (od zdravil do meditacije ...), ki organizmu pomaga vzpostaviti porušeno ravnovesje oz. spodbudi samo-ozdravitvene procese. Pri tem se mi ne zdi tako zelo nujno poznati biomolekularne mehanizme delovanja določene substance ali dejavnosti (čeprav mi je to zanimivo). Btw. tudi uradna medicina v zelo velikem deležu uradno priznanih postopkov zdravljenja v resnici ne ve natančno kako delujejo, niti ne delujejo pri vseh in medicina nima pojma pri katerih ljudeh in zakaj ne. Če na stvari pogledaš tako, se izkaže, da je ločnica med uradno medicino in alternativo umetna in neutemeljena. Spomnim se debate z enim dohtarjem, ki je prostodušno izjavil tole: "Pa saj smo v bistvu vsi eni vrači." (Rusi tudi res rečejo vrač vsem, dohtarjem in alternativcem in alternativo raziskujejo zelo resno na raznih znanstvenih inštitutih)

Telo na žalost ni tko narejeno. Kriterij za to, kaj tamala dobi, ni dobro/slabo ampak to, kar gre ali ne gre v mleko, pa če je dobro ali slabo - to nima veze (odvisno od velikosti in vrste delcev, topnosti v mleku). Tako da pazi Je pa res, da če ti zboliš, tvoje telo začne izdelovati protitelesa in tamala dobi poleg tvojih virusov/bakterij z mlekom že kar takoj tudi protitelesa, kar pomeni, da se ji mikroorganizmi verjetno niti ne bodo imel časa namnožit in ima dobre šanse, da res ne bo zbolela ali pa v blažji obliki.

Zakaj pa ne? Odnosi so pomembna reč in ne vidim, zakaj to ne bi bilo v redu? Kikla je dobra motivacija, biti seksi ljubimcu pa ne?? (mislim, da je bil govor o motivaciji, ne o neposrednem učinku "posteljne telovadbe" na izgubo kil)

Otrok rabi jasno postavljene meje in vodstvo tam, kjer se zaradi nezrelosti, neznanja in neizkušenosti ne more sam odločati in sprejemati odgovornosti za svoje početje.Po kmečko preprosto. (ne rabiš učbenika in šole za starše za to - samo malo zdrave pameti in občutka zase in za otroka). Če to postaviš jasno in odločno in za tem stojiš, imaš naravno avtoriteto. To otroku daje občutek varnosti in omogoča razvijanje občutka za druge ljudi. Znotraj teh mej in vodstva pa dopuščanje in omogočanje radovednosti, ustvarjalnosti ... Pa še nekaj je pomembno: frustrirajoče situacije (če niso pretirane in nesmiselne seveda) so v življenju normalen pojav in nimajo za posledico zatiranje ustvarjalnosti - nasprotno, otrok se nauči svoje frustracije obvladovati, to pa mu kasneje omogoča, da iz svoje otroške ustvarjalnosti res nekaj naredi. Je pa seveda umetnost vzgoje, kdaj je nečesa ravno prav ... ni za vsakega otroka enako ravno prav ... in zato se vzgoje ne da naučiti iz knjig.

Čakaj malo, tule pa nekaj ne gre skupaj: Trdiš, da ima človek v telesu več bakterij kot celic, dojenček pa naj bi se rodil sterilen?? Pa kaj ti misliš, da dojenčke nosijo sterilne štorklje v sterilnih vrečah iz sterilnih laboratorijev al kaj? Al pa nosečnice po nekem samo tebi znanem čudežu uničijo vso tisto množico bakterij in dobijo sterilno telo, da lahko donosijo in rodijo sterilnega dojenčka? Dojenčkov imunski sistem ob rojstvu sicer že deluje, vendar še ni popolnoma dozorel, to je dejstvo. Narava je to uredila tako, da dojenček dobiva z materinim mlekom njena že izdelana protitelesa, ki ga ščitijo v prvih mesecih življenja. Znano (in znanstveno potrjeno) je, da so nedojeni dojenčki bolj izpostavljeni infekcijam, kot tisti, ki jih matere dojijo. Če bi veljalo, da dojenčkov sistem lahko enako hitro in učinkovito ustvarja protitelesa kot kasneje, te razlike sploh ne bi bilo. Sicer pa so v mnogih državah, tudi v Sloveniji,ukinili cepljenje novorojenčkov. Najbrž ne brez razloga.

Lej, ne vem,če bom ravno jaz prva, od časov, ko sem na podiplomcu študirala predmet imunologija, je že kar dobrih 15 let, od takrat pa se posebej z imunologijo nisem več ukvarjala. To pomeni, da bi morala zdaj preštudirat velik literature in mogoče stopit še do Lojzeta Ihana in reči kaj na to temo. Me sicer mika , ampak tud če bom našla cajt, to ne bo kar čez noč. Tole se mi zdi preveč resna tema, da bi trosila neke domneve, pa čeprav na forumu, nenazadnje forum, čeprav je virtualna reč, berejo resnični ljudje in če zveniš prepričljivo, si ljudje (zavestno ali ne) ustvarijo svoje mnenje tudi na podlagi tega. Sem pa dovolj dolgo delala kot raziskovalka v biomedicini, da sem opazila, kako stvari na tem področju delujejo tako na splošno (kar se tiče razvoja znanosti in objektivnosti enih in drugih): 1. V zadnjih nekaj desetletjih se je dogajal intenziven razvoj molekularne biologije, ki se je zelo hitro (prehitro,če vprašaš mene) prenašal v medicino in farmacijo. Zgodilo se je naslednje: določene stvari so raziskane do molekularnih podrobnosti na nivoju celic in znotrajceličnih struktur in procesov, mehanizmi povezovanja celic in procesov v kompleksen preplet, ki se skriva za življenjskimi procesi v živih organizmih, pa so še zelo zelo slabo raziskani. Obrambni mehanizmi organizmov so prav značilen primer in dileme okrog cepljenja logična posledica takega razvoja biomedicinske znanosti. Zavest o kompleksnosti delovanja organizmov le počasi prodira v zavest znanstvenikov, ki so se ozko specializirali (neizogibno, pravzaprav, zaradi narave razvoja biološke znanosti ne zaradi lastne ignorance - tu ne želim nikogar obsojati). Če hočeš biti objektiven in nevtralen na tem področju, rabiš poleg znanja specialnega področja imunologije še vpogled v povezanost procesov znotraj organizma. Večinoma pa informacije dobivamo od ozko specializiranih strokovnjakov. Nevarnost pri ozki specializaciji na tem področju pa je ravno v tem, da izgubljaš pregled nad povezanostjo procesov in pravzaprav niti ne veš, česa vsega ne veš. In pri proučevanju delovanju imunskega sistema je tega primanjkljaja zelo veliko ravno na področju poznavanja kompleksnosti njegovega delovanja, kar je ključno za razumevanje delovanja cepiv in njihovih poz. in neg. učinkov. 2. Pa še mal povezovanja ekologije in imunologije : Človeška populacija in populacija njegovih parazitskih mikroorganizmov (t.j..povzročiteljev bolezni)sta v dinamičnem ravnovesju in gledano v odvisnosti od časa pač pač povezano nihata v nekih amplitudah. Človeški imunski sistem in paraziti se evolucijsko prilagajajo eden drugemu tako, da so nihanja čimmanjša, kar pomeni, da paraziti sicer ne bodo iztrebljeni in bodo povzročali škodo, imunski sistem pa bo sposoben nadzorovati njihov vpliv na telo tako, da škode čimmanj. Če pride v sistemu človek - paraziti do večje spremembe - npr. mutacije parazita ali spremembe v človeški populaciji, bo sistem zanihal proti skrajnosti, potem pa bo se bo amplituda počasi iznihala in ustalila v nekih optimalnih okvirih dinamičnega ravnovesja. Primer takega zanihanja so velike epidemije bolezni v preteklosti, ki so se iznihale po naravni poti. Človek s svojim posegom - v našem primeru cepljenjem - lahko zmanjša škodljivi učinek parazitov na določeni ravni, vendar je s tem posegel v ravnovesje imunski sistem/parazit. Kaj to lahko dolgoročno prinese na nivoju celotnega sistema, pa je dejansko zelo težko predvideti. Tako se na primer kaže, da smo sicer s cepljenjem zmanjšali obolevnost za ošpicami v otroštvu, vendar smo s tem hkrati zmanjšali tudi naravno imunost mater, ki svojih protiteles ne prenašajo več na dojenčke in so zato zdaj ti mnogo bolj ogroženi od povzročitelja ošpic, aktivna imunizacija dojenčkov pa zaradi nerazvitosti njihovega imunskega sistema ni učinkovita. S tem posegom smo očitno povzročili večjo amplitudo nihanja sistema -najprej večja korist za človeka, nato pa z določenim časovnim zamikom večja škoda. Znamo sicer marsikaj narediti na nivoju posameznih vrst molekul, ne znamo pa delati s kompleksnimi živimi sistemi. To ne velja le za imunologijo, to danes velja za celotno biomolekularno znanost (podobno pereči problemi se pojavljajo v genetiki in genski tehnlogiji). Nujno se je zavedati, da smo neizogibno in popolnoma povezani v celoto z naravo, kakorkoli posežemo, bo narava naš poseg skušala uravnovesiti. Mislim, da je prišel čas za premik v zavesti od raziskovanja možnosti vplivanja na naravo v našo čimvečjo kratkoročno korist v raziskovanje ravnotežnih kompleksnih bioloških sistemov in delovanjem v smislu prilagajanja za doseganje čimboljšega ravnotežja. Od molekularne biologije v sistemsko biologijo. Sistemska biologija (ki je še zelo na začetku)je tista, ki lahko da boljše odgovore na dilemo o cepljenju kot imunologija.

Ja, razumem, laikom res ni lahko, manjka nevtralnih strokovnjakov, ki bi zadevo neobremenjeno in kvalitetno razložili in odkrito povedali, kje so še odprti problemi. In, ja, zadevo je treba razložiti dovolj preprosto, da je dostopna laikom, hkrati pa v nji ne sme biti lukenj. Rižnerjeve ne kritiziram zaradi pomanjkanja strokovnih detajlov (ki itak ne spadajo na laikom namenjeno predavanje), kritiziram jo zaradi lukenj v razlagi. Čas ni noben izgovor, ker ga ima čez glavo dovolj, le da ga raje trati z nepotrebnimi čustvenimi tiradami. Za eno dobro, utemeljeno razlago o problematiki cepiv bi bila ena šolska ura dovolj!

Cepljenje je lahko oboje, v večini primerov je res aktivna imunizacija, ne pa vedno, v določenih primerih je lahko tudi pasivna. In ker je bil govor (tudi) o tem, kako se lahko v krvi pojavijo protitelesa, sem pač omenila tudi pasivno imunizacijo, pri kateri se v telo vnašajo protitelesa (za razliko od aktivne, kjer vnašajo v telo antigene na tako ali drugače oslabljenih virusih ali bakterijah oz. danes največkrat le antigene, pritrjene na posebne nosilce.) A te mogoče begata izraza antigen in protitelo? Antigen je telesu tuja molekula, ki jo imunski sistem prepozna in izdela specifična protitelesa. Protitelesa se vežejo na virusne ovojnice ali celične stene bakterij, ki jih potem prepoznajo posebne imunske celice (bele krvničke ubijalke, požiralke, makrofagi ...) in jih uničijo in odstranijo.

Zgleda, ja, citat v tvojem postu je o pasivni imunizaciji. Ostali del mojega teksta pa se nanaša na aktivno imunizacijo in se v bistvu čist ujema s tem, kar si ti napisal v odgovor.

V bistvu ničesar ne pojasnjuje, kar je pravzaprav škoda, ker mi je stvar res zanimiva. Niti malo mi ni všeč njen nastop, namesto čustveno obremenjene govorance naj bi se raje posvetila resni razlagi, njena razlaga ima namreč toliko strokovnih lukenj, da je ne morem jemati resno, čeprav bi jo rada, ker sem popolnoma nevtralna kar se tiče cepljenja in me res zanimajo raziskave učinkov cepljenja na telo. Ne da se mi pa poslušat čustveno obremenjenih govoranc z od jeze piskajočim glasom, v katerih se razlaga neha, ko bi morala zadevo šele zares pojasnit. Lepo prosim, eno umirjeno resno in strokovno kvalitetno predavanje na temo problemov, ki jih (lahko) cepljenje povzroča imunskemu sistemu! Rižnerjeva to, na žalost, ni.(če bom kaj našla, bom dala gor, sam ne vem, če bo cajt brskat za tem)

A bi, prosim prebral, kar sem napisala? To, kar si napisal, velja za aktivno imunizacijo (ki sem jo skoraj enako kot ti zdaj opisala zgoraj, napisala sem tudi, da večina cepiv spada v aktivno imunizacijo.To, kar ti tukaj naštevaš (virusi...) sem jaz omenila pod besedo antigeni, ker niso celi virusi sprožilci imunskega odziva, ampak molekule v njihovi ovojnici - t.i. antigeni. V določenih primerih (sicer redkeje) uporabljajo tudi pasivno imunizacijo, v tem primeru pa v telo vnesejo že izdelana protitelesa, primer naravne pasivne imunizacije je dojenje, umetne pa zaščita Rh+ ploda pred Rh- krvjo matere s cepitvijo matere, imunizacija ljudi s pomanjkljivim imunskim sistemom v primeru ogroženosti s kako infekcijo etc. (če ne verjameš, vzemi v roke kak učbenik imunologije, to so osnovni pojmi imunologije!) Pa daj,no, preberi post, preden odgovarjaš! Tega tudi jaz nisem dejala - ravno nasprotno, napisala sem, da je aktivna imunizacija dolgotrajna (leta). Kratkotrajna je pasivna imunizacija, ko v telo vnesejo protitelesa. Ne, lahko pa so se naredila brez cepiva! In v tem je bila poanta! ---

Obstajata dva načina imunizacije: pasivni in aktivni. Pri pasivni imunizaciji telo dobi od zunaj (s cepljenjem ali dojenčki prek materinega mleka)že narejena protitelesa (= specifične beljakovine), ki uničujejo povzročitelje bolezni. Ta imunizacija je kratkotrajna, ker imajo te beljakovine relativno kratko življenjsko dobo (tedni, meseci). Aktivna imunizacija pa je vnos antigena povzročitelja v telo, imunski sistem telesa antigen prepozna in začne SAM izdelovati protitelesa, količina teh protiteles je izrazito višja kmalu po okužbi ali umetnem vnosu antigena (cepljenju z Ag - večina cepiv je aktivna imunizacija), sčasoma pa upada in lahko na neki osnovni, relativno nizki ravni ostane v telesu različno dolgo časa (več let). Poleg tega pa si imunski sistem te antigene tudi zapomni in ob naslednjem stiku s povzročiteljevim antigenom nemudoma začne izdelovati večje količine protiteles, ki tako hitro uničijo povzročitelje, da se le ti ne morejo namnožiti v telesu in zato ne zbolimo. Odgovor na tvoj dvom je torej: Ja, to bi se lahko zgodilo. Morda je bil I. že kdaj prej v stiku s povzročiteljem tetanusa, ki je v njem sprožil imunski odziv in posledično protitelesa v krvi, ni pa povzročil bolezni. To sploh ni tako redko, ne zbolimo namreč vedno, kadar se okužimo - lahko je povzročitelj oslabljen, lahko se tudi okužimo le z majhno količino povzročitelja, ki ga naš imunski sistem, če je dober, uniči še preden se uspe dovolj namnožiti, da bi povzročil bolezenske znake ...

Ja, ravno to je fajn primer in dokaz moči ignoriranja, ki sem jo opisala par postov nazaj.