PsicoMagico

A ti misliš da jih imamo? Da je ta hip znano vse kar je moč spoznati oz. da smo razvili vse metode, ki so potrebne za potrditi karkoli, da nas nič ne more več presenetiti, v osnovi je vse znano, manjkajo nam samo detalji? Jaz ne morem tega trditi. Vrniva se na idejo o atomski zgradbi vesolja. Si lahko predstavljaš kako abstraktna in metafizična se je morala zdeti sodobnikom Levkipa in Demokrita. Slednji je med drugim v času brez teleskopov sklepal tudi da je "mlečna cesta" skupek svetlobe oddaljenih zvezd - si predstavljaš kakšno vizionarstvo je to na podlagi zgolj razmišljanja - brez vsakršne možnosti te zadeve znanstveno preveriti - zgolj filozofsko razmišljanje, da je tako... in kot se je kasneje - tisočletja kasneje - izkazalo - sta imela prav... Ideja o atomski zgradbi vesolja pa je bila znana še prej - v antični Indiji, prav tako zgolj na podlagi filozofske ideje - brez možnosti znanstvenega dokazovanja... Kako so ti misleci prišli do tako odbitih idej, ki so se kasneje izkazale za pravilne? A je tako narobe sklepati, da so kakšne nove "odbite ideje", ki še niso dokazane prav tako verjetne, a jih trenutno še ne znamo dokazati? Nenazadnje pa so poleg te ideje o atomizmu (in številnih drugih) imeli še idejo o praosnovi, Brahmanu, podstati vsega, kar so kasneje neodvisno razvili na svoj način tudi zahodni filozofi. Na fizike pa bo potrebno še počakati... Meni je trenutno recimo fascinatna (povsem onkraj teorij, ki jih najdeš na tvojem linku - ki so tudi možne za specifične primere) ideja, da je morda v osnovi vsega zavest in je materija sekundarna - s to idejo se aktivno poigravajo in v to smer raziskujejo številni, ideje in ljudje, ki jih razvijajo so včasih ekstremno "far-out" in bolj "nore" od njuejdžerjev ali vsaj zelo sorodne... Ampak ne pozabimo - zamisli si, kako so morale zveneti danes znanstveno dokazane ideje kot je prej omenjena o atomizmu - sodobnikom podobnih naprednih mislecev. Zato ne bi nobene zanimive, a izjemno obskurne ideje, tako zlahka odpravil kadar jo razvijajo genialni ljudje, kot so David Bohm, Karl Pribram, Roger Penrose, Stuart Hameroff, Francis Crick, Christof Koch, itd. Mogoče so to sodobni Demokriti in Levkipi, kaj pa veš... Simpatične provokacije: http://www.quantumco...s.org/skunk.htm Kolikor vem nihče od teh ne trdi, da je kaj odkril dokončno, pač pa odpirajo vprašanja in raziskave v smeri, ki so za prenekatere "tabu". In morda imajo prav. Vsekakor so nekatere ideje hudo zanimive in na njih potrditev ali zavrnitev bo še potrebno počakati, ne moremo pa jih odpisati z zamahom roke.

Povsem možno, zato pa uporabljam deskriptorje kot so "zelo verjetno"... A dokler ni to dokazano, se ne bom ničesar bal in se obnašal, kot da je karkoli od tega res... Izbrisa z zemlje se ne bojim - vem da me to slej ko prej čaka - se mi pa zdi nesmiselno, da bi neka supersila grozila s kaznijo, če se ne bomo obnašali po njenih napotkih... Sicer pa to na nek način res deluje - vsaka akcija ima svojo reakcijo in kar sprožiš, to ponavadi dobiš nazaj... kar je preprosto in povsem možno preveriti v vsakdanjem življenju - se da opazovati, medtem ko neke hipotetične kazni za nevernike ni možno preveriti - torej zame ne obstaja. Se mi je pa globoko vtisnil v spomin ta moment iz Gospodarja prstanov: http://www.youtube.com/watch?v=zoa4lGKxbw4 "No, the journey doesn't end here..." - a to je seveda pravljica... če je pa kaj v tem stilu res pa tudi nimam nič proti. Bom videl ko bo čas, do takrat pa raje živim brez nekih strahov pred smrtjo in kaznijo "Vsemogočnega"... OK?

Super, me veseli, da je lahko debata o taki temi tudi na dostojni ravni. Ne, ne mislim "samo" na filozofsko raziskovanje, zelo me veseli, ko matematiki in fiziki potrdijo kakšno idejo, ki je sicer bila prisotna zgolj v filozofiji. Nenazadnje je ideja o atomski zgradbi vesolja bila v antični filozofiji prisotna tisočletja preden je znanost razvila metode in inštrumente, da je to dokazala. V bistvu se zavzemam za to aktivno premlevanje možnosti in zato me kakršnekoli gotove trditve motijo, ker imam občutek da namesto, da bi razjasnjevale in vabile k raziskovanju, zapirajo vrata radovednosti in razvijanju novih idej. Omenjene kompleksne in abstraktne ideje o Bogu se mi zdijo zanimive in preverljive tudi na znanstven način - ne vem kako, morda ne še naslednjih par desettisoč let, a morda nekoč... Intuitivno pa o njih govorijo številni. Zdi se da imajo neko skupno izkušnji, uvidenje, govorijo o isti zadevi. Mene to zanima, morda pa je res zgolj še ena zabloda. A dokler ničesar slepo ne sprejmeš, je zabavno in kreativno. Morda je moj problem, da sem bolj "mistik", kot "racionalen" in nekako "čutim" (mater, a si upam uporabit to besedo v tej debati, hehehe) da ne moremo vsega dojeti zgolj skozi racionalen pristop. Skratka, ko prebiram Daoiste, Budiste, sufijske mistike ali Spinozo in podobne in ko govorijo v tem svojem "nejasnem" jeziku in navideznih kontradikcijah, mi zvenijo tako presneto jasno in razumljivo, pa hkrati ne morem tega sam še bolj jasno povedat ali predat naprej. Ni znanstvenih dokazov, je pa neskončnost možnosti in obstajajo nepredstavljivo neverjetna stanja zavesti, kjer enostavno ne moreš več verjeti v (pretirano) preproste razlage sveta, ki zase skušajo trditi da so dokončne, čeprav to še zdaleč niso. Torej - nisem pristaš ne dogmatične religioznosti, ne "scientisma" - vere, da je vse mogoče pojasniti z metodami, ki so nam znane danes, kot da nas zgodovina ne uči, da se spoznavne metode (tako teoretične, kot tehnične) tudi razvijajo... Obojega se je za bati - prilagajanja znanosti kakšnim idejam o Bogu, kot tudi apriori zanikanje inteligentnega, načrtnega, zavestnega ustroja vesolja in s tem povsem zgrešiti smer - če je temu tako - da "Bog" postane tabu, ki se ga apriori ne sme raziskovati oz. se MORA karkoli, kar bi lahko nakazovalo tak ustroj Vesolja ubesediti na način, da to zanika. Oboje je lahko velika škoda napredku znanja. To je morda bistveno za kar mi gre...

Ma daj daj daj, "žalostno odstranjeni" bomo slej ko prej vsi, do takrat pa - "have some fun!" Kaj pa če nas ni strah izginotja v nič? Saj od tam smo prišli - pred tem trenutkom nas zelo verjetno nikdar nikdar nikdar nikdar... ni bilo (če izzvzamemo nedokazane trditve o renikarnaciji in večnosti še zmeraj nedokazanih "duš"), in ko bomo "žalostno odstranjeni" nas pač spet nikdar nikdar nikdar nikdar... več ne bo. Pa kaj? Nehaj strašit po nepotrebnem, avto te lahko zbije v naslednjem trenutku, pa reči temu božja volja ali pa zgolj - neprevidnost!

Ker so bolj zanimive, niso enoznačne, itd. Skratka - so material, ki se ga lahko raziskuje in če ga želiš ovreči se moraš v zadevo poglobiti, ne moreš uporabiti istih argumentov, ki veljajo za preprosto različico. Mogoče bo kaj bolj jasno zakaj, če prebereš tole: http://www.abc.net.a...011/3231566.htm Sem kar precejšen fan Spinoze, a to ni edini vir ki razmišlja na ta način, mogoče samo najbolj "jasen"... Odlomek iz tega pogovora: "At the same time, I don't think it's essential that we use the term 'God' when we're talking about Spinoza's God. I often say to my students that, you know, if you don't like the word 'God', it's perfectly acceptable to use the word 'being' or to use the word 'energy' to refer to Spinoza's God or indeed to use the word 'nature' as he sometimes does. So while I think Spinoza had good reason for using the word 'God' and while I think he believed that this is what God is, that God is being, nevertheless I think he thinks the word 'God' is really just a word, and we don't necessarily have to use that word." Mogoče pa bo kaj bolj jasno tukaj - veliko "de facto" ateistov dela isto napako kot Dawkings - poenostavlja... : http://www.eskimo.co....cgi/2009/05/18 Odlomek za hitro idejo: "The most serious flaw in The God Delusion is that it misses the idea of God almost completely. Dawkins focuses on one particular idea of God: that of a supernatural creator of the universe, as presented in traditional theism and deism (pp. 11-15, 18-19, 31). He admits that he is trying to debunk only the supernatural idea of God (pp. 15, 31). The only other idea of God that Dawkins even considers is pantheism, which he equates to the poetic use of the word "God" to describe the physical universe or its laws (p. 18). By leaving the reader with only these choices, Dawkins bypasses the many well-considered philosophical conceptions of God that do not fit either of these categories. Thus, he cannot debunk these other ideas. Dawkins begins this mistake by ignoring all forms of pantheism that do not fit his narrow definition of "pantheism." Dawkins' description of pantheism fits some versions of pantheism, but is grossly inaccurate for other forms. Among these other forms are the pantheistic viewpoints of Schelling, Heraclitus, and Bruno, and Eastern philosophies such as Advaita Vedanta. In various ways, these philosophies identify God or the divine with the whole of reality or with the underlying principle of the universe. However, they do not equate God to a universe regarded as a mere collection of material particles. Some forms of pantheism depict the mental and spiritual features of reality as real and significant — at least as significant as the physical features of the cosmos. Thus, they do not reduce God to a mere poetic name for the physical universe known to science. Dawkins' handling of Spinoza is especially revealing. Spinoza probably is the best known of Western pantheists. His philosophy, born in the early days of modern science, stressed the unity of nature and the immutability of natural law. Dawkins mentions Spinoza and notes that Einstein approved of Spinoza's idea of God (p. 18). However, this mention of Spinoza seems ironic, because Spinoza's pantheistic philosophy simply does not fit Dawkins' narrow definition of "pantheism." Spinoza identified God with nature, but he also held that nature has mental as well as physical properties [1]. According to Spinoza, the natural universe itself is not merely a physical system, but also is intrinsically spiritual. Spinoza's God is impersonal, but has mental and spiritual features, making it a bit more like a "someone" than a mere "something." After reading Spinoza's Ethics, it would be silly to equate Spinoza's pantheism to "sexed-up atheism" — which is Dawkins' characterization of pantheism (p. 18). Indeed, Spinoza himself denied that he would equate God to nature if nature were thought of as strictly material [2]. Spinoza's God is impersonal and natural, but is a real supreme being, not merely a sexed-up collection of lumps of matter. Despite the sharp differences between Spinoza's view of God and the standard Christian views, the Christian writer Novalis had good reason to label Spinoza "the god-intoxicated man" [3]." Odebeljeni deli so ključni, ker nekateri dobesedno ponavljajo to napako, ne da bi opazili. Pisec zgornjega je doktor kemije, znanstvenik z interesom za filozofijo ne nek verski fanatik. Pa ne brati samo ta odlomek, če iščeš odgovor zakaj menim, da so te druge ideje potrebne drugačne obravnave - preberi vse. Sicer sem pa najbolj bistveno odgovoril na začetku: "...so material, ki se ga lahko raziskuje in če ga želiš ovreči se moraš v zadevo poglobiti, ne moreš uporabiti istih argumentov, ki veljajo za preprosto različico." No, pa naj še ilustriram - idejo da zemlja leži na želvinem hrbtu pod katero je neskončna serija želv lahko pobiješ s preprostimi argumenti, katerokoli od še ne dokazanih, matematično ali logično podkrepljenih TOE, kot je recimo M-theory pa ne moreš odpisati z istimi argumenti, moraš se poglobiti, narediti poizkuse, itd. Ne moreš reči, zame je M-teorija enako nesmiselna kot serija neskončnih želv na katerih sloni zemlja in meniti, da si s tem pobil tudi tole teorijo... Skratka - abstraktne ideje o "Bogu" so hipoteze, ki se jih lahko preučuje in jih ne moreš pobiti z argumenti o dedku mrazu, ker v tem primeru nihče ne govori o čem takem kot je striček z brado, ki bdi nad našimi grehi... A je ta razlika res tako nerazumljiva?

Ja, morda duhovito, je pač z dokaj osnovnega edukativnega linka o pomenu Islamskih pojmov, drugače pa malo bolj detaljno o pomenu pojma "tawhid" v spodnjem odlomku, ki me v osnovi zelo spominja na Spinozove ideje in tudi na ideje, ki jih najdemo v Budizmu, Daoizmu, pa, če odmislimo vso kansejšo politično-teološko navlako in šarado, tudi v Hinduizmu, Krščanstvu, Islamu, Židovstvu, itd. "In Sufism, however, Tawhid, is expressed as 'only Absolute Reality is absolutely real'. To the Sufi, this concept of Tawhid is different from pantheism (regarded un-Islamic by almost all the Muslim scholars), for the Sufistic Tawhid is not 'everything is God': it is 'God is everything', or, more ostensibly, 'there is nothing except God'. The result is that in Sufism, Tawhid expressed as la ilaha illallah (there is no God but Allah) is the Tawhid of the ordinary, whereas the Tawhid of the elect is la mawjuda illallah (there is nothing but Allah). This means that whatever we see does not have any significance, for it does not exist in reality. It is only relatively real. What does exist in reality is God. Ibn 'Arabi writes in his book Fasusu'l-Hikam: Although, apparently Creation is distinct from the Creator, in reality the Creator is but Creation and Creation is but the Creator. All these are from one reality. Nay, it is but He who is the Only Reality, and it is He Who manifests Himself in all these realities. This concept is called Wahdatu'l-Wajud (Unity of Being): the idea is that a knife and a sword, for example, are called by their respective names and are treated as distinct and separate items. But when their 'essence' steel moves warau'l-wara ('beyond the beyond', that is beyond all forms and shapes), it is called steel. Similarly, God is considered as the Ultimate Reality, which is transcendent (beyond shape and form) but in essence immanent in Creation. In the words of Sha Muhammad Isma'il ('Abaqat, 'abaqah 20, al-isharah u'l-awwal): For all Creation, Ma bihitta 'yun- is only one Definite being." Saj je vseeno za kaj se kdo deklarira - ateist, 70% teist, de facto agnostic, racionalni mistik, karkoli... moja replika je letela na poenostavljanje v službi retorike - da ustvariš definicijo, ki jo zlahka pobiješ in ignoriraš kaj drugi ljudje dejansko sporočajo. Češ, ko govorimo o "Bogu", govorimo o nekem super-"stričku", ne o nečem abstraktnem. Pokazal sem zgolj, da to ni res - da celo velike religije v jedru vsebujejo zelo abstraktno pojmovanje Boga. Lahko seveda rečemo - ne strinjam se z "dedek mraz" definicijo boga, zame je enako bedasta in nedokazljiva kot ideja o zmaju v garaži. Te bolj abstraktne ideje o bogu pa zahtevajo drugačno obravnavo. Za umetnike in tudi znanstvenike so lahko celo inspirativne. "Enost" stvarstva se vse bolj zdi tudi v skladu s sodobnimi znanstvenimi dognanji, enako razumevanje je izkazal tudi Spinoza, ki postaja ponovno precej popularen tudi med nekaterimi modernimi znanstveniki. Kogarkoli zanima bolj poglobljena debata na to temo in razširjanje idej toplo priporočam tega misleca, ki je še kako relevanten danes. Drugi o njem v zanimivem pogovoru: http://www.eurozine....spinoza-en.html Veliko različnih ljudi in tradicij z različnih koncev sveta sporoča enako reč na različne načine - zame je to znak, da si to pogledam bližje in ne zgolj zamahnem z roko. Še posebej pa ne zamenjati abstraktnih idej, ki so lahko dobra miselna telovadba in možna pot h kakšnim odkritjem, z otročjimi pravljicami, ki jih ni težko označiti za izmišljene in kot zgolj - pravljice. Pa nič proti pravljicam - tudi imajo svoje mesto in namen.

Kako lahko po vseh debatah in različnih predstavljenih idejah še zmeraj reduciraš na to najbolj osnovno in najlažje ovrgljivo idejo? Najbolj zanimive ideje, ki so morda celo (deloma?) resnične - a kdo bi vedel - opisujejo kreativni ali fundamentalni princip vesolja kot nekaj precej nedoumljivega in abstraktnega in ne kot nekega Dedka Mraza, ki sedi na oblačku in opazuje ali Alan masturbira ali grdo govori, da mu naloži kakšno kazen. Ko poskušaš ustvariti lastno definicijo, ki jo zlahka posmehljivo ovržeš, delaš krivico številnim tradicijam, ki "iščejo" ali trdijo da so našle odgovore na precej bolj abstraktne in kompleksne načine, kot je ta, ki ga zmeraj znova vsiljuješ kot definicijo "Boga". Že v osnovi velikih religij je "stvarnik" prikazan bolj abstraktno, kot se je kasneje to zreduciralo. Bog v Krščanstvu in Židovstvu: "Ehyeh asher ehyeh" - "Sem ki sem" "Of God as God is in Godself—Ein Sof—nothing can be said at all, and no thought can reach there." Poglej si več o kabalistični ideji o Bogu - Ein Sof: http://www.newkabbalah.com/einsof.html Odlomek iz tega zadnjega linka: Ein-Sof, the Infinite God, has no static, definable form. Instead, the Kabbalists conceive God, the world and humanity as evolving together through, and thus embodying, a number of distinct stages and aspects, with later stages opposing, but at the same time encompassing, earlier ones. The Kabbalist¹s God is both perfectly simple and infinitely complex, nothing and everything, hidden and revealed, reality and illusion, creator of man and created by man,. As Ein-Sof evolves it is progressively revealed as "nothing whatsoever" (Ayin), the totality of being, the Infinite Will (Ratzon) , Thought and Wisdom, the embodiment of all value and significance (the Sefirot), the wedding of male and female, and ultimately the union of all contradictions. Ein-Sof is both the totality of this dialectic and each of the points along the way. Ein-Sof must be constantly redefined, as by its very nature, it is in a constant process of self-creation and redefinition. Islam: "God is beyond our sight and understanding, yet at the same time "nearer to us than our jugular vein" (Qur'an 50:16) in "'He is Allah, the One; Allah, the Eternal, Absolute; He begets not, and neither is He begotten; And there is nothing that can be compared to Him." Qur'an 112:1-4 Zanje ključno načelo enosti boga - Tawhid - je zelo zanimivo: http://public.wsu.ed...SARY/TAWHID.HTM, interpretira se lahko tudi na precej filozofski način ali praktično mističen, kot je v Sufizmu skoraj "panteizem", ampak ne v stilu čaščenja narave, ampak zavedanja "enosti" stvarstva. Hinduizem: In Hinduism, Brahman (ब्रह्मन् bráhman) is the one supreme, universal Spirit that is the origin and support of the phenomenal universe.[1] Brahman is sometimes referred to as the Absolute or Godhead[2] which is the Divine Ground[3] of the primordial Being Hiranyagarbha and all subsequent Creation. Brahman is conceived as personal ("with qualities"), impersonal ("without qualities") and supreme depending on the philosophical school. Pa popolnoma ista ideja v Taoizmu, ki se pa nekako uspe izogniti razumevanju v smislu strička-kreatorja in pusti idejo tao-a kot nekaj abstraktnega - neizrekljivi fundament vsega - prvi verzi Dao de Jinga: "The [Tao] that can be told of is not an Unvarying [Tao]; The names that can be named are not unvarying names. It was from the Nameless that Heaven and Earth sprang; The named is but the mother that rears the ten thousand creatures, each after its kind." pa še par daoističnih citatov v Slovenščini: Del zgornjega teksta: Če je Dao izrekljiv, To ni večni Dao, Če ga je moč imenovati, To ni večno ime. (Lao Zi) "Dao je mejni pojem stvarnega sveta. Govoriti in molčati ne zadostuje za to, da bi ga dojeli. Onkraj govorjenja in molčanja je doživetje Daa." (Zhuang Zi) Kar se mene tiče so to precej abstraktne ideje in v osnovi govorijo isto, če pa so to ljudje poenostavili na belega strička v oblakih, panteistično čaščenje malikov-duhov narave, itd., pa je nekaj povsem drugega; je pa res lažje ovreči tako preprosto idejo Boga z zamahom roke, kot pa dopustiti možnost, da so te bolj abstraktne filozofske ideje bližje resnici, ki je vsekakor bolj nedoumljiva, kot ta preprosta ideja o personificiranem Bogu, kot konkretni "super-osebi" - stvarniku.

Tale gospa Omerzel ne izgleda preveč zdravo. Drgač pa Randi ne testira "breathariancev". Trdi, da so njihove trditve preveč nesmiselne, da bi jih sploh testiral. Škoda, vsak ki služi na račun naivnosti ljudi - prodaja knjioge, videje, delavnice, itd. na to temo (kot recimo razkrinkana "Jasmuheen", ki pa je vseeno našla vrsto (slabih) izgovorov) si zasluži eno javno testiranje in razkrinkanje (ali potrditev) njihovih trditev. Pa saj je preprosto - po nekaj dnevih pod kontrolo - brez hrane in vode - se resnica izkaže. No, testiranje samo brez hrane lahko traja malo dlje, ker je za zdravega človeka z nekaj "zaloge" ca.40 dni brez problema zdržati, brez vode pa se resnica pokaže že po par dnevih. Kar pa ne more biti tako drago za testirati pod kontroliranimi pogoji.

WOW!!! http://press.web.cern.ch/press/PressReleases/Releases2011/PR05.11E.html http://www.nature.com/nphys/journal/vaop/ncurrent/full/nphys2025.html http://www.youtube.com/watch?v=2WN-zk_giKw

To drži za vse primere, ne samo za nezrele starše. Otrok zmeraj tudi uči starše.

Fizično nasilje nad otrokom JE NEPOTREBNO. To je prej izkaz nemoči starša. Vsakršnemu "nasilju" se seveda ne moreš izogniti - ker vsako postavljanje mej pač je neke vrste nasilje, omejevanje, ampak po moje ni potrebe, da je ekscesno fizično. Če se otrok dere, izsiljuje, postane nasilen in histeričen, se ga seveda lahko odločno zgrabi in omeji njegovo nasilje, ni pa nujno reagirati z nasiljem v obliki tepeža. Potrebna je odločna razlaga (ne samo s stališča avtoritete - ampak razumno - da dobi občutek vrednote - zakaj NE - ker ni sam, ker drugi tudi čutijo, so tudi utrujeni, tudi imajo želje, itd. - naučiti ga sočutja, empatije je mojstrstvo vzgoje; sicer pa je vzbuditi mu občutek krivde če se bo še dalje "grdo" obnašal prefrigano nasilje, ampak bolj smiselno, kot pretepanje), omejitev gibanja - pač zgrabiš ga odločno, če "eksplodira" od histerije, ignoriraš izsiljevanje, kadar je to možno - a predtem je res potrebna odločna in jasna razlaga zakaj česa ne, da ima kak vzgojni učinek. Sicer ignoriranje brez predhodnega pogovora z njim prinaša samo otrokovo zamero. Seveda pa to zahteva čas in ukvarjanje z otrokom, dvakrat po riti je najbrž najhitrejša rešitev za večino. Prenekateri ne bi smeli imeti otrok... pa jih imajo in jih potem pretepajo, ker nimajo živcev za ukvarjanje z njimi. Tepsti otroka, ki se dere, je tako kot tepsti psa, ki laja. To je njegova komunikacija... kakšna je pa (n)vaša? Tepež?

Dva angela na Zemlji - Lisa Gerrard in Dawn Upshaw:

Se popolnoma strinjam, ampak to odebeljeno je lahko problem. Če oseba tega nima, oz. se s tem spopada, potem je v začaranem krogu. Do "volje, znanja in moči" pa se pride postopoma in disciplinirano... No za krepitev volje in moči je bilo podanih kar nekaj nasvetov tukaj, morda še preveč.

V redu. Se zelo strinjam. V postu zgoraj seveda nisem trdil, da Yoga izvira iz Hinduizma... Pa saj to veš, kaj sploh pišem. Žal pa res večina prodajalcev prodaja paket - Yoga + Hindu metafizika ali religija. Osebno mi pomeni "joga" še zmeraj nekaj pozitivnega in koristnega, medtem kot nisem več takega mnenja o religioznem Hinduizmu, sploh ne o bolj agresivnih in nacionalističnih variantah v stilu Hindutve. (žal pa kar nekaj jogijskih "mojstrov" podpira tudi ideje slednje - linke sem že objavljal v preteklosti, ne bi sedaj še bolj off topic) Joga, kot nereligiozna duhovno-telesna disciplina - sistem praktičnih vaj in praks - sama po sebi je OK - se strinjamo.

?? Lahko tako dojemaš, lahko pa tudi razumeš kot radovednost, gledanje z različnih perspektiv, igrivost, zafrkancija, (morda neumen) poskus razumeti nerazumljivo. Raje sem razposajen otrok (ali bejba - čeprav se težko identificiram s tem ), kot pa vsevedni "patriarh" ali vzvišeni "oča", kot lahko prideš skozi tako pisanje naprej. Asociacija je na pokojnega Ruglja - mogoče ti je to celo kompliment. Glede komentarja na moj podpis - ja, se strinjam, to je meni še zmeraj nedosegljiv ideal - "reason and compare" je še zmeraj moj modus operandi, se pa trudim, da se ga ne oklepam izključno. Izkustvo je težko posredovati verbalno, se mi pa zdi praksa - preizkušanje konceptov skozi akcijo - pomembnejše od zgolj debatiranja in prebiranja knjig, kar pa je oboje tudi pomemben del življenja. Sem pa po lastni presoji, ki je pomembna zgolj zame, kar uspešen v "create my own system", "not enslaved by another man's", a kakorkoli. Tukaj in zdaj... Ciao.

Imaš in nimaš prav. Ideje se seveda dajo slediti v Vede, a Joga, kot jo poznamo je vsekakor povezana s Hinduizmom. Bogovi so lahko mišljeni tudi simbolno, oz. vsak ki je kdaj doživel tisto "drugo razsežnost" skozi meditativne ali kakšne druge prakse, lahko ve kako "resnični" znajo biti določeni "simboli" v tej drugi percepciji - seveda pa se to dogaja "znotraj". Se bi pa lahko strinjal - pač po prebranem in osebnih preferencah - da bolj ko gremo k izvorom zgodnjih filozofij, manj so religiozne in ne omenjajo bogov, temveč govorijo recimo o "zavesti" in o "fenomenih" oz. polju materije oz. Purushi in Prakriti recimo - in so na nek način bližje dognanjem sodobne znanosti, kot kasnejša "metafizika". Če se ne motim je Yoga prvič omenjena v Upanishadah. Prvi teksti, ki so omenjali "jogijske" meditacijske tehnike so bili Budistični, asanam podobne pozicije pa so baje najdene že v arheoloških dokumetnih zgodnje civilizacije doline Inda. O Jogi kot je znana danes je prvič zgoščeno največ napisano v Bhagavad-giti in v Patanjalijevih "Joga sutrah", kar pa je oboje že zelo povezano (pa tudi ne) s Hinduizmom. Po moje je to tako, kot praktičen misticizem kakšnega mojstra Eckharta ali Hildegarde von Bingen v primerjavi z religioznim "mainstream" krščanstvom za mase. Tako je z jogo in Hinduizmom - zgolj moje mnenje, ni nujno, da drži. Sodobni Hinduizem je pač mešanica vsega - ljudskih vraž, vraževerja, elementov starih filozofij in kasnejših mitov. Joga v današnji obliki je res povezana s hinduizmom, a se jo najbrž da prakticirati tudi na ne-religiozen način.

Všeč mi je bil tale tvoj post v celoti, a tole, kar citiram se mi res zdi bistvo... ki ga lahko sprejejo tudi tisti, ki jih št.4 NE zanima ali imajo o tem popolnoma zmotne predstave. Dokler se ne počutiš dobro v svoji koži, "tukaj in zdaj" kot bi vztrajal gospod Vinko, hehehe, je bluzenje o št.4 in naprej popolnoma brezpredmetno in neplodno. Moja osebna pot po tinejdžerskih turbulencah je bila natanko to - odkriti način do globoke relaksacije, uravnoteženosti, umirit um, jasno se zavedati okolja, zelo povečana telesna aktivnost, telo-vadba, šport, skrb za telo, dokler se v svojem "templju" nisem počutil odlično, pa tudi "arhitektura" je izgledala veliko bolje (in pozornost nasportnega spola se je bistveno povečala, kar tudi lahko prispeva k boljšemu počutju, hehehe), vzdrževanje ravnovesja - točka 3. je v bistvu ohranjanje in vztrajanje v prakticiranju točk 1. in 2., nenazadnje pa me želja po določenem vedenju žene v eksperimentiranje s spreminjanjem običajnega zavedanja in zaznave, obračanje konceptov na glavo - torej - točka 4. in naprej - v čemer sem čisti amater, a ker je osnova dovolj vzdržljiva si lahko privoščim "pretrese" in se jim čudim, ne pa da bi mi "ven sekale" kakšne travme ali bojazni. Na osebni izkušnji se torej pridružujem mnenju, da dokler 1 -3 ne štima res nima smisla blodit o 4., sploh pa ne bluzit na osnovi neke tretjerazredne potrošniške "duhovne" literature tipa "The Secret", itd. Saj,v vsaki knjigi se najde kakšno zrno modrosti, a zakaj bi prebirali toliko balasta in se zapletali v koncepte, katerih bistva nismo sposobni dojeti, dokler 1 - 3 ne štima. V 1 -3 sodijo tudi opazke nekaterih - "get laid", itd. - balans, radost, akcija, skrb za duha in telo, brez dvomov ali je to koristno ali smiselno - Nike pravi "just do it".

light - nekaj zate! Drgač pa - nehaj iskat pozornost in jo raje nameni drugim oz. poslušaj in bolj fokusirano, "prizemljeno" opazuj in sprejemaj okolico, ne samo obupavat in razmišljat: jaz, jaz, jaz, jaz... Svet se ne vrti okoli tebe in se ne bo, pa če si še tako želiš. Imaš že več kot preveč nasvetov, manjka ti konkretna akcija. TO NI "akcija": To je zgolj iskanje pozornosti in odmik od akcije - "youtube, majice, pisma"?? Kaj pa hoja, šport, jasen razmislek, globoka sprostitev, delo na sebi - ne samo prebiranje knjig, ampak delovanje - tako telesno, kot mentalno, kakšno prostovoljstvo mogoče, pomoč drugim, itd. Če že ni službe lahko najdeš kakšno aktivnost, kjer si komu koristna in se tudi malo socializiraš, razvijaš. Res poskusi malo ustavit ta večen krog premlevanja zakaj ti ni v redu in malo poglej v neskončnost okoli sebe in se malo "začudi" svetu, mogoče odkriješ novo veselje in ljubezen, ki ni nujno (oz. sploh ni) nekaj "podarjenega" od zunaj. Ne vem, po prebranem se zdi, da zgolj pričakuješ rešitev od zunaj in iščeš pozornost, kar ljudi odbija. Ne čudi me, če željenega ne dobiš, ker že po napisanem tvoj odnos lahko ljudi odbija, kaj šele če takšno "vzdušje" nosiš okoli sebe v vsakodnevnem življenju in se to čuti. Takšno pričakovanje "odrešitve" od zunaj in hkratno zapletanje v neke koncepte - po eni strani najbrž izkazuješ potrebo po ljubezni, pozornosti, hkrati pa ljudem soliš pamet z raznimi "new age" koncepti in drugimi pametovanji, ki jih niti nisi povsem osvojila in ponotranjila, ampak na hitro pobiraš od tu in tam in ne da bi to sama preizkusila verbalno razpredaš - to RES odbija in "te nihče ne opazi", oz. se te ognejo in te po določenem času ne želijo poslušat. Deluj - a konkretno, ne zgolj simbolno in virtualno. "youtube, majice, pisma, itd." ni neko jako delovanje. Pozornosti ne dobiš tako, da jo iščeš (vsaj ne neke pristne in take, kot si jo želiš), temveč tako da nekaj narediš, ustvariš, deliš... Ljudje potrebujemo nek razlog da nekomu namenimo pozornost - če odkrito prosiš za nasvet in pomoč, se ljudje na forumih seveda odzovejo, a tu se tudi konča. Korake moraš storiti sama. Ponavljanje v stilu "kako sem uboga" samo vedno bolj odvrača od tebe, dokler ne greš vsem na živce in ti več noben ne bo nič napisal. Mogoče zveni kruto, a po moje ustrezno - pač glede na doslej zapisano s tvoje strani.

Jp, to je ta teorija... Implikacije, ki se s tem odpirajo za razumevanje vesolja in odpiranje možnosti (resda špekulativnih) izvora, itd. so s takega gledišča zelo široke. Dejansko to zanika čas, kot ga subjektivno zaznavamo oz. ga postavlja zgolj v polje naše subjektivne percepcije. Dejanska zgradba (in izvor?) vesolja pa torej zelo verjetno ni omejena s takšnim običajnim dojemanjem časa... To lahko postavlja v novo luč in odpira nova vprašanja tudi o vzročno-posledičnih principih, o "smeri" razvoja, itd. Flisarjev rek mi je zelo všeč. Se popolnoma strinjam.

Nič ni preprosto in očitno. Čas je v naši vsakodnevni percepciji res zelo pomemben, zato so vse kontra-intuitivne ideje težje razumljive in sprejemljive. Ni čisto preprosto s temi dokazi... Čas morda ni točno to kar si mislimo, da je... Zanimivo, da so tudi Slovenci med inovativnimi fiziki na tem področju: http://www.wbabin.ne...rli/sorli17.pdf iz tega članka: "According to the mathematical formalism of Special Theory of Relativity, X4 = ict time is a numerical order of photon motion in 4D space. For we human beings, this means: the universe is a timeless phenomena wherein time measured with clocks is merely a numerical order of change. In a timeless universe, the past and the future exist only as numerical orders of physical events. The universe does not take place in the time; on the contrary, time is the numerical order of universal change. Travels into time are not possible. We can travel in space only. Time is numerical order of our motion in space." http://www.dailygala...15431f54772970c http://www.physorg.c...-dimension.html http://www.prespacet...iewFile/170/173 Eno mnenje o tej teoriji: "Amrit Sorli, Davide Fiscaletti, and Dusan Klinar from the Scientific Research Centre Bistra in Ptuj, Slovenia, explain that time (t) has only a mathematical value, and no primary physical meaning. We usually consider time as an absolute physical quantity, but the scientists explain that we never really measure t: we measure an object's speed, frequency, etc., but not t itself. What is really measured is the tick of a clock together with the motion of an object, which are then compared to measure the object's speed or frequency. Does it mean that time doesn't exist? No. This view suggests that our usual 4D spacetime made of three dimensions of space and one dimension of time, is rather made of four dimensions of space. In short, the Universe is timeless." No, s časom se seveda ne ukvarja samo ta team znanstevnikov - še ena zanimiva: http://discovermagazine.com/2007/jun/in-no-time "Efforts to understand time below the Planck scale have led to an exceedingly strange juncture in physics. The problem, in brief, is that time may not exist at the most fundamental level of physical reality. If so, then what is time? And why is it so obviously and tyrannically omnipresent in our own experience? "The meaning of time has become terribly problematic in contemporary physics," says Simon Saunders, a philosopher of physics at the University of Oxford. "The situation is so uncomfortable that by far the best thing to do is declare oneself an agnostic." Še nekaj materiala na hitro: http://www.scientifi...ime-an-illusion Povzetek tega člančiča: "Time is an especially hot topic right now in physics. The search for a unified theory is forcing physicists to reexamine very basic assumptions, and few things are more basic than time. Some physicists argue that there is no such thing as time. Others think time ought to be promoted rather than demoted. In between these two positions is the fascinating idea that time exists but is not fundamental. A static world somehow gives rise to the time we perceive. Philosophers have debated such ideas since before the time of Socrates, but physicists are now making them concrete. According to one, time may arise from the way that the universe is partitioned; what we perceive as time reflects the relations among its pieces."

V bistvu se strinjava. Z začetnim delom ne povsem. Procese (do neke točke) že lahko razložimo. A povdarek je na "do neke točke". Procesi so trenutno razloženi zelo rudimentarno, dokler jih ne znamo poustvariti, jih še ne obvladamo. Sedaj znamo samo delno manipulirati z njimi, pa še to ne z vsem. Naš nastanek je daleč od "razloženega", a to je zabavno, imamo vsaj kaj početi. Vsekakor te razlage ne izključujejo dovolj verodostojno inteligentne osnove. A za to debato bi morali iti natančno od primera do primera. Si res prepričan, da "naravni izbor" v tem trenutku dovolj dobro pojasnjuje nastanek in zgradbo DNK? Mimogrede - eden vodilnih pri mapiranju človekovega genoma - direktor Human Genome Project-a Francis S. Phillips je celo vernik, hehe, svašta: http://articles.cnn....lation?_s=PM:US

Osebno se mi zdi ena bolj smiselnih idej o Bogu Spinozova - Bog ali Narava - Deus sive Natura. Zanimivo mi je, da je to navdušenje nad Spinozo delil tudi Einstein (pa to ne pomeni da se primerjam z njim), ki je sicer dejal o ideji "Boga" tudi take reči: "I believe in Spinoza's God who reveals himself in the orderly harmony of what exists, not in a God who concerns himself with fates and actions of human beings.” “I have repeatedly said that in my opinion the idea of a personal God is a childlike one. You may call me an agnostic, but I do not share the crusading spirit of the professional atheist whose fervor is mostly due to a painful act of liberation from the fetters of religious indoctrination received in youth. I prefer an attitude of humility corresponding to the weakness of our intellectual understanding of nature and of our own being.” “In view of such harmony in the cosmos which I, with my limited human mind, am able to recognize, there are yet people who say there is no God. But what really makes me angry is that they quote me for the support of such views.” Pa ideje, ki jih poskušam spravit skozi - in jih je on tako preprosto izrazil: "The bigotry of the nonbeliever is for me nearly as funny as the bigotry of the believer." "I was barked at by numerous dogs who are earning their food guarding ignorance and superstition for the benefit of those who profit from it. Then there are the fanatical atheists whose intolerance is of the same kind as the intolerance of the religious fanatics and comes from the same source. They are like slaves who are still feeling the weight of their chains which they have thrown off after hard struggle. They are creatures who—in their grudge against the traditional "opium of the people"—cannot bear the music of the spheres. The Wonder of nature does not become smaller because one cannot measure it by the standards of human moral and human aims." Pa je bil povsem racionalen in niti približno ni verjel v "osebnega", antropomorfnega Boga. Pomembnih znanstvenikov s takim "odprtim" in "radovednim" stališčem je kar precej: Max Planck: As a man who has devoted his whole life to the most clear headed science, to the study of matter, I can tell you as a result of my research about atoms this much: There is no matter as such. All matter originates and exists only by virtue of a force which brings the particle of an atom to vibration and holds this most minute solar system of the atom together. We must assume behind this force the existence of a conscious and intelligent mind. This mind is the matrix of all matter. Nenazadnje je sam "hudič", avtor teorije evolucije Charles Darwin dejal: "“The impossibility of conceiving that this grand and wondrous universe, with our conscious selves, arose through chance, seems to me the chief argument for the existence of God.” Pa še en sodoben nobelovec, ki je veliko bolj veren, kot bi sam lahko kadarkoli bil, hkrati pa veliko bolj "znanstven", kot bo kdorkoli od nas ki tu debatiramo kdajkoli bil (no, upam, da ne delam komu krivice, a nekaj mojih prijateljev je matematikov in fizikov z doktorati in nekako nisem prepoznal takšnega ozadja pri tukaj pisočih - morda pa se motim - za nekatere sem sicer dobil vtis, da ste morda kakšni srednješolski učitelji ali kakšni inženirji, elektrotehniki, itd. z nekaj več osnove v naravoslovju): http://www.templeton.org/belief/essays/phillips.pdf Zelo lepo opiše svojo navidez kontradiktorno situacijo in svoj odnos do možnega sobivanja vere in znanosti. Sam sicer nisem zmožen take vere (ali pa je ne potrebujem), a prepoznam "modrost" v njegovem odnosu do tega. No, za konec pa še izpričan nasprotnih vraževerja, religije in vsega anti-znanstvenega, zato pa velik občudovalec Vesolja in "radovednež" Carl Sagan: "Some people think God is an outsized, light-skinned male with a long white beard, sitting on a throne somewhere up there in the sky, busily tallying the fall of every sparrow. Others — for example Baruch Spinoza and Albert Einstein — considered God to be essentially the sum total of the physical laws which describe the universe. I do not know of any compelling evidence for anthropomorphic patriarchs controlling human destiny from some hidden celestial vantage point, but it would be madness to deny the existence of physical laws." "An atheist has to know a lot more than I know. An atheist is someone who knows there is no god. By some definitions atheism is very stupid." Upam, da vam je ta nabor citatov zanimiv in je morda komu odkril kak nov način pogleda na tole materijo. Ni tako enoznačno... leteči čajniki vs. razum... ni tako preprosto.

Se strinjam, ni bolj dovršenega, kot ustvariti tako elegantno in enostavno teorijo/tehnolgijo, ki sproži tako kompleksne procese. A če opazuješ naše delovanje - zelo kompleksen organizem (MI) - tehnologija, ki presega naše zmožnosti - ustvarjamo tudi zelo preprosto in precej manj kompleksno tehnologijo. Pa začnimo s kamenimi sekirami, oblačili, nadaljujmo s kolesom, vse do umetne inteligence, ki je na poti. Kar je VSE še zmeraj veliko manj kompleksno od našega uma. Torej vidim, da v Vesolju tudi obstoja kreacija manj kompleksnega s strani bolj kompleksnega. Gre pa pri vsem tem za upoštevanje linearnega časa in razvoja v njem. Če postanejo pogoji brezčasni in/ali ne predpostavimo, da je "razvoj" zmeraj v eni smeri, potem se lahko odpre vrsta novih vprašanj in idej. (ki so jih - mimogrede - vsaj filozofsko že na dolgo in široko obdelali in jih še obdelujejo) Glede rase Q - za njimi je morda še cela serija "ras", a kot sem dejal, me to ne zanima (tudi če je to res) tako kot sam izvor - ki pa je morda "onstran" kompleksnosti - zunaj našega dojemanja, ki je zamejeno z linearnim časom. A to so vse špekulacije - a kot pravi moj priljubljen rek Sherlocka Holmesa: "...when you have eliminated the impossible, whatever remains, however improbable, must be the truth?" Pa še nekaj - ni nujno da razumemo "inteligenco" Vesolja ali hipotezo, da je načrtno - planirano, kot da gre za nek "nadnaravni" dogodek v "preteklosti". Kar se mene tiče je to povsem možno povezati tudi z dejstvom, da NI začetka. A morda bo ob tem že koga začela boleti glava, tako da se bom jaz počasi umaknil iz te debate in naj se pač tema nadaljuje v slogu "teisti vs. ateisti" - ta antagonizem je vsaj jasen in je igra, ki se jo radi igram(j)o. Glej, super komentarje daješ, točno vem o čem govoriš, ker sem bil že v mnogih debatah na to temo in prebral ogromno o tem, pa še zmeraj vidim prehitro in prelahko izbiranje opcije "se je pač zgodilo" s strani "racionalistov". (medtem ko dogmatično sprejemanje vere ne potrebuje komentarja - to je znano, zato se osredotočam na manj vidno "dogmo" - "se je pač zgodilo") Sem pa mnenja, da ta izbira ni nujna, da se še zmeraj lahko uvrščaš med "racionalne", oz. da ni nič bolj racionalna od ideje, da je vesolje zgrajeno na podlagi inteligence in namerno, da ni zgolj plod nekih naključnih procesov.

Wolfram je poseben tič, zanimiv, genij, a tudi aroganten in natresa tudi trditve, ki jih še ni dovolj podkrepil. A vsaka mu čast za "Mathematico", itd. Tu zamenjuješ rast kompleksnosti iz preprostih zakonitosti z "naključjem" in z domnevno načrtovanim ustrojem vesolja. Eno so fraktali in vzorci, ki se pojavljajo tudi v naravi in ki sledijo podobnim zakonitostim, kot Wolframovi eksperimenti, drugo pa je kompleksnost nivoja organizma, kot je človeški oz. celotne biosfere, itd. Vse navidezne iregularnosti, součinkovanje neskočnega števila elementov, presnova, intelekt, čustva, ideje, itd. Wolframovi "cellular automata" še zmeraj zahtevajo točno določene načrtne pogoje in to nikakor ne pripelje do smiselnega součinkovanja tako visoko strukturiranih sistemov, kot smo jim priča v Vesolju. Kvečjemu kakšni procesi delujejo na soroden način ali po tem principu, kar pa nič ne pove o tem, kako je to izvorno zasnovano. Nenazadnje je še zapis DNK dokaj eleganten in "preprost", pa se iz njega razvijejo tako različni organizmi, vključno z nami. Vse to bi me še bolj napeljalo na idejo, da je to "nekaj" zelo lepo sprojektiralo vse skupaj. Da pa je zelo verjetno Vesolje "digitalno" in ne zvezno pa je že kar nekaj časa prisotna zanimiva hipoteza, da ne govorimo o ideji o "hologramskem vesolju" oz. o povezavi hologramskega uma in realnosti - tu pa že preskočimo skoraj v polje metafizike. S prvim stavkom se lahko strinjam, a ne vemo če res gre za naključje in ta trditev mi enostavno nič ne pove: "Stvari se pač zgodijo." Če recimo tako odgovoriš na vprašanje kako deluje "intuicija" prav tako ne poveš nič. Kako pride do "prebliskov" in novih hipnih idej? "Se pač porodijo." To ni nek eksakten in znanstven odgovor, ki bi zadovoljil. "Stvari se pač zgodijo" zame ni zadovoljiv odgovor. Zanima me "kako in zakaj". Ja, pomisli še enkrat - tehnologija je nesporno nastala načrtovano in zavestno, ker je to način na katerega mi delujemo. A če verjameš, da smo nastali naključno, smo mi, kot tvorci te tehnologije (in sami mnogo, mnogo naprednejša "tehnologija" kot smo jo sposobni proizvesti) naključni. Brez tega izvornega naključja tudi naše "načrtovane" tehnologije ne bi bilo. Torej je tudi ta nastala naključno, ker smo mi naključni. Na to logično izpeljavo sem ciljal. Pomisli - nek kaotičen splet sil in materije, zgodi se serija naključij in v vesolju naenkrat obstaja nekaj tako načrtovanega in splaniranega, kot je USB dildo, hehehehe. Ne moreš trditi da je nekaj načrtovano, če izvira iz naključja. USB dildo (ali karkoli kar smo ustvarili) se je torej - "pač zgodilo". Meni se zdi dejstvo, da delujemo zavestno in načrtno, pokazatelj, da ti fenomeni v vesolju obstojajo in ne vidim razloga, zakaj ne bi prepoznaval vzorcev, ki izgledajo, kot tehnologija in načrtovano stvarjenje, kot take: "If it looks like a duck, swims like a duck, and quacks like a duck, then it probably is a duck." Seveda pa je še zmeraj potreben DOKAZ. Antropomorfni Bog je konkretno definirana ideja za katero lahko zahtevaš dokaze - sploh če nekdo opisuje toliko domnevnih atributov, "pozna" njegovo domnevno voljo, itd. V vse to upravičeno dvomimo, ker ni nikakršnih dokazov in nekdo kar nekaj trdi. "Inteligenten princip" oz. načrtovano vesolje pa je ideja oz. vprašanje kot katerokoli drugo fizikalno oz. znanstveno vprašanje. Ne trdim da je točno tako, ne trdim kakšni so atributi te inteligence (ki jo tako imenujem simbolno, lahko je nekaj takega, kar nima nobene skupne točke z našo inteligenco). Je pa zelo možno, da ta sistem ni nastal čisto naključno. Kot sem že rekel je meni trditev "se pač zgodi" manj kredibilna in "znanstvena" od ideje, da je morda Vesolje nastalo načrtno. Sicer pa, kot praviš - se strinjam - ko se razlagajo pojavi - torej mehanizmi delovanja - ni zmeraj potrebe po reflektiranju izvora le-tega - se pač ukvarjaš s tem kako nekaj deluje - o tem se da bolj konkretno govoriti in ne rečeš, "inteligentni princip" je zamahnil s palčko in ustvaril človeka, lahko pa recimo pomisliš, DNK koda je tako elegantna, da se zdi, kot da jo je nekdo napisal, deluje pa tako in tako... Vidiš razliko? Eno je reči - Bog je ustvaril človeka pred 5000 leti, itd., brez znanstvenih razlag - in po možnosti še trditi, da je evolucija ZLO, drugo pa, verjeti v odkritja znanosti, a jih razumeti kot to kar so - opisi procesov, ki pa lahko komu kažejo tudi sliko načrtnega snovanja in ne zgolj naključnih dogodkov, ki so pripeljali do iphone-a ali USB dildota. Ja, v nedogled lahko debatiramo kaj se komu zdi bolj verjetno, pa ne bomo nič dosegli. Potrebno je raziskati. Jaz pa bom - vsako novo odkritje in gotovost mi je v veselje, pa če bo to samo kakšna potrditev ene izmed tehničnih hipotez o nastanku vesolja na podlagi izsledkov LHC v Cernu, bo to mala radost, kaj šele, če bi nekoč dognali točno za kaj gre v tem našem vesolju - to bi bila že blaženost. Pač moje stališče.

To je bistvo. Kakršnakoli je že zgodba tega Vesolja in sploh vsega, nič ni "nadnaravno". So samo principi, procesi, strukture, itd., ki jih še ne razumemo. Tudi če "Bog" je, je samo eno od načel, pa tudi če je "THE" načelo, fundament vsega - ni nadnaravno - je zgolj lastnost tega vesolja. Glede tvojega ugovora o seriji stvarnikov - to je možno - mi ustvarjamo, kmalu bo tudi naša tehnologija ustvarjala sama po bolj omejenih načelih; v šahu smo že izgubili proti njej, zakaj se ti to zdi tako neverjetno? Mi imamo zavest, naša tehnologija je nima, naš morebitni stvarnik morda deluje po povsem drugih načelih, ki so tako različni kot je delovanje računalnika različno od nas. A to bi vseeno bili delni stvarniki - čisto možna bi bila neka hierarhična serija "arhitektov": recimo, rasa Q ki je ustvarila pogoje in principe onkraj zgolj nam znanega Vesolja, rasa Z, ki je skonstruirala principe našega Vesolja in rasa "Bogov", ki je ustvarila tehnologijo življenja znotraj Vesolja, rasa "Bogecov", ki so znali manipulirati s principi "Življenja" in so se morda specifično poigrali z Zemljo, človek - MI, robot z umetno inteligenco, R2D2 , avtomatičen smetar, ki ga je ustvaril robot za svoje potrebe na umetnem satelitu št.54, ki sam zaznava, kdaj je potrebno njegovo delovanje, umetni encimi, ki jih je ustvaril avtomatičen smetar, da razgrajujejo novo odkrito svinjarijo iz nekih novih spojin, itd. - v neverjetno razsežnih lastnostih vesolja to ni nič tako neverjetnega. Mene pa vseeno zanima sama osnova - tudi če je nad nami cela serija stvarnikov za pojasnit, me zanima osnovni "drive", "počelo" ki bi bilo razložljivo samo na sebi - "sem, ki sem". Naš morebiten direkten stvarnik, ki bi bila samo kakšna naprednejša "rasa", mi je tako manj zanimiv, tudi če obstaja. A možno, da ni takšne hierarhije in da je zgradba vsega skupaj nekaj POVSEM drugega in naše mentalne projekcije tu povsem odpovejo. A zelo verjetno to res ni v polju uma in naših kapacitetah razumevanja. Pač - načrtovan izvor inteligence in sploh vsega se mi zdi možen in bolj verjeten, kot vera v naključje. A kot pravim - dokazov ni dovolj za nikakršno dokončno trditev.