mayan

In kdaj tocno clovek odraste? Pri 18-ih? 30-ih? Ljudje smo na razlicnih stopnjah zavesti, vsak na svoji poti ucenja, nobena ni manj ali bolj pomembna. Razumes? Seveda bi naj odrasel prevzel odgovornost za svoje zivljenje, vendar da se to zgodi v taki meri, da glede na zivljenje, dogodke in ljudi tako, kot da je to sam izbral, je dolga pot. Ljudje odrascajo tudi pri 80-ih. A se bi na svojega dementnega dedka tud drla, naj raje odraste in prevzame odgovornost za bolezen? Razsvetljenje se ne meni kako bo dosezeno. Terja pa od nas da se ozremo vase in prebudimo iluzij. Zakaj si prebujen clovek ne bi dopuscal pomoci ko jo potrebuje? Ljudje smo velikokrat angeli pod krinko in poti so skrivnostne, le cistost srca je pomembna, da smo lahko, kar nam je namenjeno in kar zelimo. Zdaj sem malo zasla..., aja iz kaksnih drugih razlogov postanes invalid? Saj depresija je tudi fizicna, ker smo v tem telesu, smo tudi telo z mozgani, ki delujejo tako ali drugace.

Personification - Poosebljanje.. Da se identificiraš z nečim..

Stik s sabo sem mislila na (samo)zavedanje, ja.

Ja hvala. Jaz prav tako tebi! :-)

Ne vem zakaj je tako tezko sprejet, da so eno ljudje, ki spadajo med t.i. depresivce, nagnjene k depresiji zaradi nacina razmisljanja, drugo pa je bolezensko stanje, ki lahko ima dolocen dogodek za vzrok ali pa tudi ne. To drugo te polozi in nima nobene zveze z duhovno ali fizicno lenobo, ker kot telesne bolezni tudi depresija ne izbira. So zboleli tudi ljudje, ki so imeli urejeno zivljenje in stik s sabo in vse. Se raziskovalni medicini je depresija neznanka...in dobri zdravniki ti priznajo. Zakaj tako tezko priznamo socloveku, da dela, zivi in se trudi po svojih najboljsih moceh - dokler ne zna se bolje.. in da vse rabi svoj cas, prehitevat svojo duso nima smisla.

Lili Mai, malo sem presenečena... Resnično mislite, da veste, pa ne veste, ne razumete...!! Glede na to da aboyanasanne ne pozna tu noben osebno... Drgač pa... fajn, da se ti, aboyanasanna, tak pozitivno odzoveš. In ti verjamem in še naprej želim, da si dobre volje.. :-)

Jutra so res zakon. :-). Bi blo fajn tisto spokojnost uma znat obdrzat skoz dan...

Mislila sem na moje gledanje..

Res. Hvala za to. S takim romanticnim gledanjem lahko res totalno zabluzim(o)...

Tak to je.. duso zdravimo se prav na tak nacin. Da pa zmoremo premagat se sebe pa da to razumemo, pa samo ljubezen... there's no cure for love, but to love more..

Ja res, to tud sama spoznavam, da ni druge... Tak kot je en rekel, da je to kruta življenjska ironija, da takrat, ko se čutimo najbolj osamljene, bi najbolj morali biti sami s sabo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif Včasih men pomaga, da si zamislim oz. spomnim, da morebiti to nisem samo jaz, da je nekdo zelo zelo ubog osamljen tam zunaj, in jaz čutim to njegovo osamljenost. Poskusim pomiriti kot bi otroka. Tako mi včasih uspe povsem objeti to bolečino, da lahko gre in da lahko sama vsaj funkcioniram. Povezani smo - dejstvo.

“I now understood that real secrets were lonely. They planted themselves inside of you and expanded, until you felt like that was all you were-a lonely little secret, isolated in your experiences.” ― Yvonne Woon, Life Eternal Takšne mene inspirirajo... Prepoznati, priznati, sprejeti... večinoma je tako preprosto, ko se pomirimo s tem kar čutimo.. ne da se v umu borimo s tem. Dokler ne, pomeni, da se še vedno v drugem ali od zunaj iščemo.. Kar je tud ok, dokler ni res ok.

No, saj tvoj odziv je pa tud klasičen odziv mnogih smrtnikov, ki apriori udrihajo po klasični medicini in doktorjih, kot da so nekaj ločenega od nas, kot da niso ljudje in si ne želijo dejanskega ozdravljenja pacienta. So taki in taki, tako kot vsepovsod. Res, da farmacija služi na veliko... Poanta tiste debate je bla v tem, da ne moreš vedet za drugega.. ko se eni radi tak pametni delajo, kako se naj skup vzameš in premagaš depresijo.

Od ene višje medicinske sestre, ki dela z odvisniki, in jo cenim zarad kombinacije njenega znanja, zdrave kmečke pameti, izkušenj in predvsem človeškosti, sem poslušala dokaj razumljivo razlago o depresiji.. Poleg tega, da se zavedajo, da je še vedno ogromno za raziskati na tem področju, je po domače povedala, da je to stanje, ko se nevrotransmiterji v možganih totalno izpraznijo in ne more biti prenosa. Ljudje, ki so le kdaj pa kdaj depresivni si to težko predstavljajo in žal posplošujejo s pametovanjem, kako bi si naj tisti sam pomagal. Pričakujejo, kako bi ti naj v glavi naredil klik, da boš lahko zbral pogum, našel ljubezen do sebe, življenja, karkoli... Da je vse odvisno od tebe samega. Ni! So ljudje, ki ne morejo vstati iz postelje, ostali so popolnoma brez energije in če kemija pomaga vzpostaviti ravnovesje v možganih in se v tem obdobju izvaja psihoterapija in se v tej kombinaciji pokaže izboljšanje, nimam proti. In da oboleli seveda poskuša sam.. Ne vem no...

DERVIŠ (telesni tip) (MEDITACIJE iz knjige 101 način kako vidimo sebe) "Blagoslovljeno Eno, ko so čuti vsrkani v srcu, sezi v središče lotosa." Ta vrteča meditacije je samo za tiste, ki so telesno - in čutno - usmerjeni. To je sredstvo, da se znebite glave; med plesom plesalec postane ples. Med vrtenjem se ta meditacija zgodi naravno. Glava izgine, ko odkrijete, da se je doživljanje osrediščilo v srcu. Energija in pozornost vrtavca se iz srca premakneta v popek, središčno točko biti. Najbolje je uporabljati ohlapna oblačila in imeti bose noge in gol popek. Za začetek prekrižajte roke z levo dlanjo na desni rami in z desno dlanjo na levi rami. V ta položaj se vrnite, če vas obideta vrtoglavica ali slabost. Premikajte se v smeri, ki se vam zdi pravilna. Če se vrtite v nasprotni semri urnega, s kratkimi prestopi obračajte levo stopalo, z desnim pa se poganjajte. Dvignite desno roko z dlanjo navzgor, kot da bi skozi telo usmerjali energijo. Razelektrite se tako, sa spustite lepo roko; dlan je obrnjena navzdol. (Če se vrtite v smeri urnega kazalca, delajte ravno narobe.) Oči imejte odprte, a ne glejte v določeno točko, temveč pustite, da bo vse, kar vidite, zabrisano in tekoče, kot ena sama črta. Najprej se vrtite počasi, po prvih petnajstih minutah, ko se boste počutili stabilno in udobno, pa povečajte hitrost. Pustite, da vas ples prevzame, dokler ne postanete vrtinec energije z nemo pričo v središču. Na določeni točki se boste tako hitro vrteli, da bo telo samo padlo. Kar pustite. Ne poskušajte nadzorovati, kdaj ali kako se to zgodi. Pristali boste mehko in tla bodo ublažila padec. Prekobalite se na trebuh in pustite, da se vaš goli popek dotika tal. V tem položaju ostanite vsaj petnajst minut.

Ok je, če ne poznaš odgovorov. Ni ti treba toliko razmišljati. Odgovori bodo prišli ob pravem času, ko jih najmanj pričakuješ.

"We are not going in circles, we are going upwards. The path is spiral; we have already climbed many steps." Hesse

Po tooooolikih dneh živčnih energij, borbe s tem, da bi bla boljša kot negativa, končno en dan, ko mi je lepo... Tak mehko znotraj... Neizmerno si želim, da bi lahko imela ta stik sama s sabo vedno... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Maš zdaj boljšo zvezo?

Zanimivo. Torej priznanje in zavestno žrtvovanje. Ker jaz bi najraje kar zanikala oz. zakričala, če je normalen, da se ne žrtvuje zame!, in prav tako se ne jaz oz. če se že, je to moja stvar. Pa ne gre tako. Marsikdo bi tudi avtomatsko zatrdil, če je občutek žrtvovanja, pol to ni to.. Po drugi strani pa sem brala in razumela ter se celo strinjala z Grabarjem, ko je govoril o prisilni daritvi..

Verjamem ti. Saj poskušam.., takrat mi je ušlo, če se on zaveda....? Ker dejstvo pa to je, ane. In če maš ta grozen občutek, da nekdo ne ceni ama ništa, pa ne rabi nič posebnega, ne pričakujem kakšne hvaležnosti, to bi mi bilo mimo, ampak vsaj da prizna, da je stanje zdaj takšno.. ... Ja, sam kak se naučit pogovorjat. Pisat stvari očitno. Ker je vedno prehitra reakcija in kao predvidevanje vnaprej... Poslušati ne znamo, niti sebe, ponavadi se zares slišimo, ko že izrečemo..

Lili Mai, sem razmišljala to, ja.. Marsikaj bi rada spremenila.. Zgleda je to cena al kako... Vseeno bom si dovolila misli in občutke, ki niso najbolj plemeniti, drugače ne bo nič, pa četud jih bom dobla nazaj od drugih.., se bom takrat poskusla le nasmehnit.. ...

Mene zanima, kako bi se vi odzvali, če bi vam partner rekel in imel občutek, da sploh ne veste, kako se žrtvuje za vas? Jaz seveda gledam iz svojega zornega kota, da bi 10x prej lahko rekla to jaz (finančna podpora in tudi moralna podpora zaradi njegove osem mesečne brezposelnosti), pa mu nisem tega rekla, sem se premagovala - hotla bit kul okoli tega... Bolj ali manj mi je uspelo, toda misel je vseeno bla. No, potem pa dobiš servirano.. Ne najdem besed.., tak primer preobračanja ni osamljen pri nama, takrat mi logika odpove in ne znam rešit tega.. Ma sploh smisel? Imam le ta odgovor, da če se žrtvuje, odpoveduje, prilagaja, se to kvečjemu zaradi lastnih strahov ali udobja ali neke predstave o meni.. sam vseeno... pogovarjat se pa itak ne znama..