Za Lorberjevo delo bi težko rekli, da je znotraj tradicije. "Prav tako bom od časa do časa obudil ljudi in to, kar se bo zdaj v moji navzočnosti godilo in govorilo, narekoval njihovemu srcu, da bodo lahko s peresom zapisali, na poseben dobro poznan umetniški način in bo v čisto kratkem času, v nekaj tednih in dneh, v tisoče enako se glasečih vzorcev razmnoženo in tako preneseno med ljudi; in ker bodo tedaj znali skoraj vsi ljudje brati in pisati, bodo tudi te nove knjige sami brali in razumeli. In ta oblika širjenja Mojega novega čistega, vnovič danega nauka iz nebes bo potem mnogo hitreje in učinkoviteje prenesena vsem ljudem zemlje, kot je to zdaj po poslancih v Mojem imenu od ust do ust." Med temi obujenimi pa je Lorberjevo delo največje. Pri tem pa seveda ne gre zanj. Lepota preroka je kot lepota rosne kaple v jutranji zarji. Izhaja iz sonca. In potem jo sonce potegne k sebi. Glede preboja s trdicije pa takole. "Tretja oblika ognja pa bo v tem, da bom Jaz že nekaj sto let prej obujal vedno bolj razsvetljena vidce, preroke in hlapce; ti bodo v Mojem imenu povsod jasno in resnično poučili narode o vsem ter jih s tem osvobodili vseh mogočih prevar in laži, ki si bodo s krivimi preroki in duhovniki celo v Mojem imenu utirali pot za njihov propad- in bodo tako pripomogli k zlobnemu začetku kar kmalu, tu in tam pa že v mojem času." ... "In kakor prebiva zdaj noč v slepih in nesmiselnih poganskih obredih, ki jih imenujejo božja služba, tako bo bivala tudi v tistih časih, toda s tretjo obliko ognja iz nebes bo popolnoma uničena in razdejana. Kajti laž bo v boju z lučjo resnice iz nebes prav tako malo obstojna, kakor bi bila naravna noč, ki bi se skušala upirati vzhajajočemu soncu."