butl

Jst sem včasih zagovarjal cepljenje /jebiga, drugih informacij ni blo/. Dons sem pa zmeden in tud mal prestrašen /zarad informacij o škodljivosti cepljenja/. Ampak mal se mi pa tud porajajo vprašanja in dvomi tud. Ker, nasprotniki cepljenja trdijo, kako dohtarji in kva vem, kemiki, biologi in še kteri... že skoz vejo, kaj vse je v cepivih in kakšne zlo škodljive posledice cepiva povzročajo. Zakaj se o tem ni nč govoril naširok že prej? A so bli in so res vsi, ki so vedeli in vedelo naj bi jih pa ful velik, tolk pokvarjeni, prestrašeni, da ni noben nč bleknu? Men je to vseen mal čuden, ker svet je že kr nekej cajta samo mejhna vas in na vasi se ne da kr tko skrivat nekej tolk velik cajta. Nimam pojma sicer, ampak, včasih pomislim, da tko kt so agitacije za cepljenje prenapihnjene, da so mrbit tud une proti en mal.

Težko je bit razsoden, če ne veš.

Eeee, z nosečnostjo mrbit?

In zdrava pamet /karkol to že je/ Živjo Mgd.

Tud prou, pa naj bojo Lemurijci odgovorni, sam da ne bi kdo v ata pa mamo dregnu, a ne. Ma, sej je vseen. Sam da gre

Nataly vse naj naj

Sem oblubu. Zakaj rezanje vezi ni ok. Sploh ni ok. Jst verjamem, da je Zemlja učilnica, da je učenje vzrok, zakva sem sploh tle. Ni kaznilnica, ni mučilnica, je učilnica. Kako se naučit, kar naj bi se? Skoz odnose. Močne, manj močne, bežne...odnose. Če bi se dal naučit drgač, bi Bog dal vsakmu svoj planet. Pa ga ni dal. Če bi se duša lahko naučila kr sama, bi se. Ne bi rabila telesa /vseh teles/, ne bi rabila razuma, čustev, egota /ki je enim tko všeč kt dežurni krivec/. Nč od tega ne bi rabila a ne. Bog je pa itak sinonim za ljubezen in ne bi duše namerno matral in trpinčil, ker ljubezen ne matra in ne trpinči. To pomen, da se lahko uči kt konglomerat vseh sestavnih delov in da so vsi pomembni. Ta konglomerat je človk. Človk je celota in vsak njegov del zelo pomemben. In ker se uči skoz odnose, pomen, da je vsak odnos pomemben in vsak da delček k tistemu, kar naj bi se človk nauču. Niso pa vse vezi enak pomembne. Najmočnejše vezi so med staršem in otrokom in otrokom in staršem. Za otroka je starš več kt Bog. On je njegov edini svet prvih par let. Ta najzgodnejša leta so daleč najpomembnejša za oba; za starša in otroka. Teh par let imata oba najblj idealno in daleč najlažje izvedljivo lekcijo, ki jima omogoča, da se naučita, za kar sta tle. V teh parih letih se iz otroka razvije človk. Če je starš opravu svojo nalogo, jo je tud otrok. Če je ni, je ni tud otrok in pol mata cajt celo življenje, da jo. Bog skrbi za lekcije in to tko, da je vsaka blj izrazita /eni rečejo boleča/ a ne, da ja ne bi spregledala njene sporočilnosti. Če jima uspe, je ta odnos, ta vez, dosegla svoj namen, svojo sporočilnost, svojo učljivost. Kako veš, da je lekcija absolvirana, da si se nauču, kar te je ta odnos učil? Ko se lahko zahvališ iz srca tadrugmu za lekcijo, brez bolečine. Kva pa se zgodi, če vez prerežeš /in dejansko se to da/? Ja, nisi se nauču tistga, zaradi česar je ta vez sploh bla. Kakšne so posledice? Če gre za šibke vezi, boš dobu novo lekcijo, če je pa vez močna, če gre pa za odnos starš otrok al pa obratno, boš pa izkrvavel... in lekcijo ponavljal enkrat drugič...v enem drugem življenju. Zdej pa, zakaj je ta ideja o rezanju vezi tko privlačna, clo tko, da jo zagovarja cel kup raznih učiteljev in tud velik psihologov in psihiatrov /tud oni so samo ljudje a ne /? Ker se po tej metodi ni treba soočit z "Bogom" in ga postavt na mesto, ki mu dejansko pripada. Kdo je ta "Bog"? Starši. Starši so ta Bog. In bi naredl vse, sam da se ne bi soočili z njim /zanikal preteklost, iskal odrešitev izven, rezal, olepševal.../. Zakaj? Ker tolk boli. Ker bi morda odkrili, da ta Bog ni tko bogovski, kot živi v naših hrepenenjih /ne mislih, ne dejanjih, ne razumu, ne prepričanju...v hrepenenjih/, zarad kterih do smrti hodmo nazaj in pričakujemo potrditev /ne zavedno, pač pa nezavedno/. Ker se bojimo, da bomo zvedl, da nismo vredni. In gojimo to iluzijo, to hrepenenje naprej...do smrti. Drugo, kar pa boli še blj pa je, da bomo ugotovili, da Bog res ni bil tko bogovski in da mi za to nismo bli nč krivi in da je vsa krivda, vsa nevrednost, ki smo jo sprejel za svojo in ki nas je skoz celo življenje jebala v glavo, plod tega, da smo bli samo otrok, ki je dojemal kt otrok. In to, da si si zajebal življenje sam, boli najblj. Jebenti, kako je to zajeban odpustit. Seb. Še blj kt staršem. To dvoje je razlog, da iščemo vse sorte načine, da bi se temu izognili. Če pa človk zmore dost poguma, da se v to spusti, pa ne gre drgač, kt skoz vzroke. In ti so v preteklosti. V otroštvu. Vsi. In za to ne rabiš nobenih paranormalnih sposobnosti in ni ti treba brskat po preteklih življenjih /mrbit v določenih primerih samo tolk, da se lažje fokusiraš/. Rabiš pa pogum in znanje. In bistveno lažje je, če maš starše še žive. Zato je fajn, da se jim omogoči, da so starši, dokler so še živi. A se da? Se da? A je vredn? Neprecenljiv. Aja. Samo kot zanimivost. Sem bil priča spominom izpred rojstva, ki so se po preverjanju izkazali za točne. Brez regresije.

Pa še kako drži, Matjaž. Seveda v primeru, da ima ta človek slabo samopodobo in s tem tudi pomanjkljivo samospoštovanje, ta samozavest ni odraz samopodobe, vendar je še kako resnična. Dokler ima zunanje dejavnike tako pod kontrolo, da se njemu ni potrebno dotakniti lastne samopodobe. A se to da? Da. S kontrolo svojih misli in dejanj /se pravi z izbiranjem pravih izbir/ tu in sedaj na tak način, da se izogne vsem demonom iz preteklosti /se pravi z izbiranjem takega vedenja in takih misli, da se izogne vsem situacijam, ki bi se na kakršen koli način dotaknile izvornih afektov. Je taka samozavest odraz samopodobe? Ne ni, se strinjam. Je pa resnična in še kako prisotna. Zato se samozavest ne sme enačit s samospoštovanjem, ker lahko zavede. A je taka samozavest slaba? Kokr se vzame. Res je, da omejuje širino živetja ampak, roko na srce, kolk ljudi pa išče ozdravitev? Večini je kompromis čist dost. A se mam dobr? Ja, še kr. A me kej mot, nervira. Ja, me ja, ampak itak se noben nima čist dobr in jst sem s tem zadovoljen.... razmišlja večina in če jim je dobr, če jim je znosno, če so s tem dost zadovoljni, je to čist ok. Kljub slabi samopodobi in samozavesti, ki ni odraz samopodobe. In zanje je njihova samozavest resnična. In tud je. Se pa strinjam; tist ki ima dobro samopodobo in s tem tud dobro samospoštovanje, ma tud dobro samozavest.

Brezo živjo Okol mojga pogleda na čustva, kontrolo čustev /čustvenih odzivov/, kontrolo odzivov na čustva in razlike med tema dvema pojmoma sem pisal tle /čustva, negativne misli/

O Free Mah, ni glih rečen. Zdej, če sebe spoštuješ, pol spoštuješ tud druge. Če pa sebe ne spoštuješ, pa ni rečen, da drugih tud ne spoštuješ. Lahko da jih. Ene. Zakaj? Samospoštovanje pomen /vsaj zame/, da se tolk ceniš, da ne potrebuješ potrjevanja od drugih, da bi se dobr počutu. Se prav, da ne počneš nekej, kar ti ni fajn zato, da bi drugim ugajal. Se maš rad, nakratk. Če je tko, pol tud drugim ljudem priznavaš pravico, da razmišljajo, čutijo, delajo tako kot pač razmišljajo, čutijo , delajo. To je zame spoštovanje. Kar pa ne pomen, da se z njimi strinjam, to pa ne, niti, da odobravam njihova dejanja. Tud to ne. Zdej, tud če sebe ne spoštujem, ene pa mrbit ja. Eni so mi mrbit vzor in jih spoštujem, pa čeprav se tud v tem primeru ne strinjam z njihovimi dejanji, čutenjem, razmišljanjem. Evo. Tko jst mislm o samospoštovanju in spoštovanju nasploh. A je samospoštovanje isto kt samozavest? Ne, to pa ni. Jst sem lohk zlo samozavesten in se spoštujem, lahko se pa ne, pa sem glih tko zlo samozavesten.

Objemček, o tem govori Free, ne jst.

Mal si zamešal. Če si spoštljiv do žene, še ne pomeni, da spoštuješ sebe.

O Brezo Najprej, kva je to višji nivo? Zakaj mislš, da rabiš paranormalne sposobnosti za po seb brskat? Kako se tole, kar sem počrnil, odraža v vsakdanjem življenju? Kaj to pomen recimo "nima smisla se predajat čustvom, ki te preveč vežejo"? Kako to splog zgleda v vsakdanu in kaj nardit? Kaj to pomen sprejemanje odgovornosti za čustva in ne ostajat v njih? Primer? Kva pomen recimo "dovolt ali gojit določena čustva"? A je to dobr al ne in kako nej bi blo? O rezanju nč. Razumem, kaj si povedal, ti bom kasneje povedal, zakaj rezanje niti pod razno ni ok po mojem mišljenju in vedenju.

Free živjo A lahko blj razložiš, kaj si napisal, ker nisem ziher, da sem te zastopu. Kva je tist, kar te mede? Mam občutek, da enkrat govoriš o vplivu nase, enkrat o vplivih na druge. Najlažje je debatirat, če svoje, kva vem, strahove, dvome, slabe izkušnje... izraziš kr s konkretnimi primeri. Bo lažje in blj učinkovito.

O Brezo Dej mal razlož tole, kar pišeš. Tko, v primerih. V vsakdanjosti. Mislm, sej veš...kako se pa to nardi.

Dži in ne drži, Matjaž Kar zmoremo, drži. Lahko se pa naučimo, najdemo, prepoznamo, ozdravimo...in damo več. Vedno lahko damo več.

O Free Zakaj mislš, da ni koristno? In kva nej bi to pomenil, da si skontroliran? Ljudje pogosto zamenjujejo dve stvari; kontrolo čustvenih odzivov in kontrolo odzivov na čustva. Sploh je to opazno pri ljudeh, ki sledijo duhovnim doktrinam, ki posamezne gradnike človeka opredeljujejo kot nekaj, kar je nepomembno, kar človeka ovira, proti čemer se borijo, kar je edino pomembno /telo, um, ego, duša/ in ki delijo čustva na dobra in slaba. Kaj se dogaja? Ko se sproži čustven odziv, jeza recimo, ga dojemajo kot, kaj vem, znak šibkosti, nečistosti, nerazsvetljenosti, nizke vibracije... in poskušajo ta odziv potlačiti, negirati, zanemariti. Se delat, da niso jezni. Recimo: "ne smem se jezit, jst sem ja že tolk duhovno razvit; jezijo se samo primitivci; ne smem se jezit, ker je učitelj reku, da je to narobe, negativno, znak da nisem še nč al pa premal naredu na seb; mama in oče mi ne pustita, da se jezim /sploh pr ženskah, ki pol jokajo, ker jok je pa dovoljen zanje/...pa tko. Potlačena, negirana čustva nikamor ne zginejo. Nabirajo se v tebi in ti jemljejo energijo, ker čustva tlačit ne morš, ne da bi se trudu. Človek, ki tlači čustva je kt en zombi, pa še brez energije zraven. In to ni dobr, ker, ko bo lonec poln, bo dost sam ena kapljica, pa se bo vse zlil ven, če pa bo pokrovka dost dobra, bodo pa ta potlačena čustva začela razjedat od znotrej v tako al pa drgačno bolezen. Poleg tega, da lahko zboliš zarad tlačenja čustev, ima negiranje ali tlačenje še eno pomanjkljivost. Onemogoča ti, da bi zastopu, kaj ti čustva sporočajo, ker vsa čustva nekej sporočajo in so prou zarad tega vsa dobra; recimo sram ti sporoča, da si prekoraču mejo al pa da jo je en drug, strah ti sporoča, da je nevarn, da prever, da se ustav; jeza ti sporoča, da se postav zase, postav mejo, žalost ti sporoča izgubo... Če maš čustvo potlačen al pa clo odrezan, si oropan za pomembno sporočilnost tega čustva. Zato je dobr sebe poslušat, opazovat in ugotovit, kaj čutim in zakaj čutim.... Kontrola odzivov na čustva pa pomen, kako se bom odzval, ko me čustvo preplavi. Ko me preplavi jeza, lahko razbijem otroke, ženo, lahko razbijem sebe, lahko grem v gmajno in se derem na smreke, lahko vzamem sekiro in sekam drva, lahko grem laufat. Če razbijem sebe al pa familijo, škodujem sebi ali drugim, če izberem vpitje v gmajni, ne škodujem nikomur, če grem laufat, si nabiram kondicijo, če nasekam drva za zimo, je to koristno za celo družino, ker nam bo toplo pozimi. A sem kej tlaču jezo? Nič. Bil sem jezen, konkretno jezen in vso energijo, ki mi jo je jeza dala /poleg veselja edino jeza daje energijo, sram, gnus, žalost, strah jo jemljejo/, sem uporabil na način, ki sem ga izbral. In jst sem bil tist, ki sem se odločil, kateri način bo to; koristen ali nekoristen. In če svoja čustva prepoznavam, če vem od kod izvirajo in zakaj, velik lažje izbiram najprimernejši način izražanja čustev in se ne prepuščam podzavestni reakciji, ki je bla takrat, ko se je zapekla v podzavest vrjetno smiselna, dons, ko sem pa odrasu, pa mrbit ni več. A ne. A je to težko počet? Bit pozoren, prepoznavat govorico svojga telesa, se zavedat, kaj občutim in iskat, zakaj tako čutim, od kod to izvira ter prepoznavat avtomatske, podzavestne reakcije na občutja in izbirat primernejša, neboleča vedenja ni kr nekej spontanega in čez noč. Ne ni. Je pa vredno. Zakaj? Ker se samo tko lahko znebiš starih bolečih, nefunkcionalnih vzorcev vedenja in jih zamenjaš z novimi, takimi, ki ti blj odgovarjajo, ne da bi si moral omejevat prostor in se izogibat, enim situacijam.

Ja. In ko prepoznava vzroke za svoja čustva, te vzročne življenske situacije na novo ovrednoti, s tem tudi spreminja čustvene odzive na podobne situacije v sedanjem času in odzive na čustva.

Evo, tle si prvič napisal, kako se odpušča. Po tvoje. Kdo je pacient in kdo zdravnik, Brezo? Vedno si ti in pacient in zdravnik, ko, kaj že, poskušaš bolš živet. Se strinjam. Ko začneš, kot praviš, čistit svojo notranjost, pride na površje marsikaj, za kar sploh nisi vedel, da je v tebi. In to je tist, kar jst trdim. Da lahko pucaš notranjost, morš vedet, kaj se ti dogaja /kaj čutiš.../ in zakaj se ti dogaja /zakaj tko čutiš kt čutiš, od kod izvira.../, da se lahko odločiš zdej, kako naprej. Aja, negativnih čustev ni, Brezo. Vsa čustva so dobra in pomembna. Lahko so slabi le naši odzivi na čustva. Popolnoma na enake vezi mislim. Kot ti. In ravno teh vezi ne smeš rezat. Če češ, da ne boš pritegnu enakga partnerja spet, morš ugotovit, zakaj točn tacga privlačiš in to predelat. Tko se vezi preobražajo. Nikakor pa ne z rezanjem.

Jap in če dost zgodej zaznaš, prepoznaš, pol tud lažje izbereš drugačen odziv.

Nadzirajo v kakšnem smislu? Da jih tlačiš ali da jih prepoznavaš?

No, sej počas bova pa prišla skupej rajtam. A ne Mi2. Da je od mene odvisn, se moram kt najprej tega zavedat. Da se tega lahko zavedam, moram to vedet. Da to vem, moram nek zvedet, se naučit. In tko je pol tud z možnimi izbirami. Več kt vem, večji nabor možnih izbir mam. Če vem kaj se mi dogaja, lahko tud izberem kej druzga. Če velik vem, mam velik možnih "kej druzga", če mal, pol pa mal. Ampak, najprej moram vedet, kaj se mi dogaja. Če tega ne vem, pol tud nimam kej izbirat a ne. Zato tud ne pali molitev "odvzem mi" ampak "pomagaj mi, da ugotovim zakva to rabim, da prepoznam, se naučim, najdem namen...pa tko". Ker, ko osvojim lekcijo, pol je tud ne nucam več, ker sem se nauču. Zato je potrebno vedet, kaj, zakaj /od kod/, da bi lahko odgovoru na kako.

O Brezo Paaa...nisi. Napisal si, zakaj je fajn odpuščati, kako se pa to nardi, pa nisi napisal. Ja, samo. Pacient in zdravnik sta ena in ista oseba in, ja, zdravnika pa detajli morajo zanimat, a ne. Še enkrat isto. Da bi lahko odstranu korenine, morš najprej čustvo sploh prepoznat in najt korenine a ne. Če bi bil človk dost sam seb, se prav, če bi se lahko nauču sam kar se ma za naučit tle, na Zemlji, pol bi dal Bog vsakmu svojo Zemljo, pa nej se uči v miru, ne da ga skoz nekej in nekdo jebe in zajebava. Pa ni dal vsakmu svoje Zemlje, nak, vse nas je stlaču tle, da hodmo en po drugem. Zakaj? Ker se samo skoz odnose lahko učimo. To je tud razlog, da se vezi nikakor ne trga al pa reže. Ker, če je ena vez še živa, pomen, da še nismo osvojil tistga dela nauka, ki se ga skoz to vez moramo naučit. Ko se bomo in če vez ne bo več potrebna, se bo spremenila al pa odmrla. Tko da, vezi se nikoli ne reže al pa trga. Evo, Brezo, tle si pa že mal napisal, zakva ni dost samo molitev, zakva morš tud sam delat. Jst verjamem, da je tale Zemlja učilnica. Zdej, če verjameš drgač, pol je itak brezveze brat naprej. Se prav če je Zemlja učilnica, pol je Bog učitelj a ne. Kdo je najbolš učitelj za otroka? Dober oče in, ker je Bog itak vsemogočen, pol je tud dober oče. Kaj je lastnost dobrega učitelja in očeta? Da pripravi za svojga otroka/učenca take lekcije, da se ta čimblj zanesljivo in na najlažji način nauči tistga, kar se ma za naučit, da ne opravlja nalog namesto otroka in da je ob njem, ko ga otrok potrebuje. Če mi bo Bog odvzel moje lekcije na mojo priprošnjo skoz molitev /kar odvzem posledic mojga delovanja brez spoznanja, zakaj je do posledic prišlo, vsekakor je/, se ne bom nikoli naučil svojih lekcij. Tega pa Bog ne dela. Ker, Bog je dober učitelj, dober oče.