butl

Lunatica pozdravljena in dobrodošla Ne, po mojem mnenju si ne zaslužiš take izjave.

Mick, Behy... obema vse naj ob vajinem rojstnem dnevu Ostalim in sebi pa tud vesel praznik... vsak dan

Draga Tinka Da bi me še naprej razveseljevala s tvojo modrostjo. Hvala Ti

A?

Sploh ne dvomim, da ti je ratal pihnit tud brez tega teksta. A ne da ja.

A tko pravš pol. Ja, vem da paše rečt bejbi, ki te je ujela na drugi: "Ne ne, nisem jst kriv, to me venera v aspektu z marsom jebe v glavo. Ona je kriva." Al pa: "Joj, ubogi jst, revko pa še srotek, k mam venero v aspektu z marsom. Sj jst ne bi, ampak nč ne morem, k sta onadva kriva".

Eno moje razmišljanje, sicer staro že kar nekaj let, vendar še vedno aktualno...vsaj zame. "Jaz sem samo en bk, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok. A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače. Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne. Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo...in tako dalje...poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno. . . Ma ni tako silno enostavno sploh. /Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno...eee...hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/. Recept je pa sledeč: - nikoli dovolj ljubezni, - v zvezi sva dva...jaz in moja žena, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, - ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo, - odgovornost, - komunikacija. Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan. Kako preprosto...se sliši. Da pogledam malce v drobovje sestavin. Nikoli dovolj ljubezni Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je...vse to... in še tisoč drugih stvari...v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna. V zvezi sva dva...jaz in moja žena Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš "jebiga, tak sem", ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni. Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo, ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo. Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep...pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča...pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim. Odgovornost Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli...v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo...v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror...povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza. Komunikacija Brez komunikacije ni zveze...slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži. Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki. Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda. en bk"

Seveda je vsak pravi, Mačona, mislm, za to, zaradi česar sta sploh prekrižala poti. Vendar, lahko je nekdo pravi tudi za vse življenje. Kar pa ne pomeni, da je on edini pravi za vse življenje. Lahko jih je več takih, izbran pa pač en a ne. Pomembneje je, kako dva znata negovati odnos. Če ga ne, se bo sesul vsak odnos, pa če je še tako zasnovan na ljubezni /kar je itak temelj dobrega partnerskega odnosa/, pa če je partner še tako pravi. Drgač pa, ja, tudi taki so, za katere velja "samo jednom se ljubi" in to niso neki spački in njihov odnos ni nekaj abotnega. Je prava, globoka in osrečujoča ljubezen za vse življenje. Ker so znali, ker znajo odnos negovat, ga poglabljat. butl

Pa ni, mislm, zabloda.

Dragi Porny Še na mnoga leta naj ti jih ometa

Men sta pa oba modela čist ok, ne vem, zakaj naj bi bila sranje. A svojo ljubezen kronata s podpisom al ne, je zagotovo samo njuna stvar. In mi sploh ni jasno, kje ti vidiš nezadovoljstvo in mazohizem.

O Dayo A kaj si ima zlorabljen otrok za odpustit? To, da je sprejel krivdo za zlorabo. Večina otrok, ki so zlorabljani tko ali drugače, prevzame krivdo za zlorabo in s to krivdo potem živijo; eni vse življenje.

O Antoninus Jst se na učitelje ne spoznam glih, vem pa, da ko ga prerasteš, moraš dalje, če se želiš še kaj naučiti. In dober učitelj je tisti, ki te tera v to, da ga prerasteš čimprej. Saj to ne pomeni, da veš več kot on. To pomeni, da si se naučil, kar te je imel za naučiti. en bk

Midva z ženo pa v petek kupila I30, včeraj pa šla cela familija /tud oba sinova/ na izlet /probno vožnjo/ v Strunjan, se sprehodili do križa in Mesečevega zaliva, šli na zgodnjo večerjo v Kavala v Lj. in pol hotl še na kremšnite h Šmonu na Bled, a so nas premamile gibanice in tiramisu za poobedek in mlado vino od Aleksandra iz Medane v Kavalu, tko da smo šli samo še prebavljat domov. Vmes bli vsi navdušeni nad Korejcem /kapo dol, fest avto/, fanta sta vozila iz morja nazaj /sta blj zrela voznika kot jst/. Tisto, kar je najpomembneje in največ vredno: preživeli smo skupaj čudovit dan v še lepšem, sproščenem vzdušju in pogovorih ter spletli še nekaj dodatnih zlatih nitk v medsebojnih odnosih. Ja ja, sej vem. Nismo bili ravno zgled ostalim, ki ste se trudili v tej akciji, vem. Ampak, se je splačalo. butl

Ti si tud hecen včas, Tantra. Kva pa to pomen, odpret se? Kva pa pomen osvobodit se blodenj? Kva pa so blodnje? Kr nekej navržeš tko dvoumno. Razlož.

O Marko Kako pa veš, da je delec samo na eni lokaciji, če ga ne opazujemo, če ga pa ne opazujemo?

O Ulica 4 galaksij, dobrodošla. Zdej, jst sem samo en butl in se na reševanje ne spoznam glih, ampak bom poskusu odgovort na tvoja vprašanja v svojem imenu. Ja, kadar mu "pomagam" z namenom, da seb pokažem, kolk sem brihten kt svina in kolk je un bogi srotek blesav. Ja, včasih ja, včasih pa ne. Ja. Ja. Ja in ja. /ker je v enem stavku dvojno vprašanje, je tud odgovor tak/ Lepo se imej. butl

No evo, tkole, kt je Santos prebral in napisal, se širjo govorice. Začne se, da je Murnova mama trešla z biciklom v drevo, ven pa pride, da je treščilo v Murna, pa v mamo, pa v bicikl, pa kt da ne bi blo še dost, je trešl še v drevo.

Eeee, mislm, kako vam pa to pomaga al pa vas ovira v živetju tle in zdej? Hočem rečt, v vsakdanjem življenju a ne?

Eni mami sem prenesel tale poziv za bojkot, pa mi je rekla: "Oooo, jst bi pa z veseljem bojkotirala tale vaš bojkot, pa ga na žalost ne morem. Penzijo dobim šele prvega v mesecu."

Eeee, mislm, včeraj sem čakal Gajo na Papriki ob 22:00, pa je ni bilo. ?

O Neanebia, dobrodošel Tinka je zlo dobr napisala. Ne delat tistga, kar nočeš. Drgač pa, da te mal potolažim. Svet vrednot, ki se teb zdi samo iluzija in po njem hrepeniš, tud zares obstaja. Kako to vem? Ker živim v njem. Mej se fest, Neanebia. butl

Pravzaprav, eee, ni glih tko, Tomaž. Vsak od nas ima možnost določenega vpliva. Če opaziš neprimerno vedenje /ko odrasla oseba otipava otroka, mu govori opolzke besede, ga nagovarja k spolnim dejanjem, ga sprašuje o spolnih aktivnostih, razkazuje pred njim svoje spolne organe/, bi ga lahko in bi ga moral prijaviti. Če opaziš nenadne izrazite spremembe otrokovega vedenja, ki jih prej ni bilo /velika nezauplivost do ljudi, hud strah pred dotiki, recimo, da se polula, ko se ga dotakneš, otrpne, se začne jokati, kriči, se otepa..., povečana agresivnost, regresija v vedenju, zaprtost vase, samopoškodovanje, umikanje iz družbe.../, je to skoraj zanesljivo znak nasilja nad otrokom in zelo možno tudi znak spolnega nasilja nad otrokom. Taka zapažanja bi lahko in bi moral prijaviti. Zelo se strinjam s teboj, da je največ, kar lahko storiš za svojega otroka, to, da ga vzgajaš v samostojno, odgovorno in psihično zdravo osebo in da ga opozarjaš na to, da vsi v okolju niso tako dobri kot ti in ga ne spoštujejo tako kot ti in na kaj naj bo pozoren, kako naj se vede v stiku z odraslimi /naj ne gre z neznancem recimo, naj se umakne v skupino, kjer je več odraslih, če se ga neprimerno dotika, mu govori o spolnosti... in naj ti vedno pove za vsak tak doživljaj. Da bi ga pa pred spolnim nasiljem zavaroval tako, da ga ne bi nikamor pusti in ga popolnoma izoliral od okolja, je pa nemogoče, poleg tega pa tudi nesmiselno. Ker na pedofila lahko naleti kjerkoli, tudi v šoli, na igrišču, na šolskem izletu, poleg tega pa je izoliranost od okolja zelo slaba popotnica otroku pri njegovem odraščanju v odgovorno, samostojno, socializirano odraslo osebo, ki ne jemlje sveta kot nekaj zloveščega, groznega. Zelo se strinjam s teboj, da je ravno ozaveščanje pomembnosti pravilne vzgoje otroka najboljša preventiva pred spolnimi zlorabami tudi zato, ker taka vzgoja zmanjšuje možnost zlorabe /sploh v domačem okolju znotraj družine, kjer se dogaja velina spolnih zlorab/ in s tem produciranje pedofilov, ki postanejo to zaradi tega, ker so bili sami zlorabljani. Zakaj otrok toliko časa skriva svojo izkušnjo? Razlogov za to je več. Ponavadi mu storilec zavestno vbije občutek krivde ali strahu /to se je zgodilo, ker me nisi ubogal, si poreden, si tako oblečen, si izzival, si tako lep, si tako odrasel, ker si ti kriv...; to je sedaj najina skrivnost in če boš karkoli povedal, ti ne bodo verjeli, te bom ubil, se bom maščeval, se ti bodo posmehovali, te bo mama zapustila.../ ali pa je prepričan, da mu doma ne bodo verjeli, da bodo jezni, razočarani, da bo tepen, da bodo žalostni, da ga bodo obsodili, da je sam kriv, da je sam izzival s svojo pojavo, vedenjem.../. Če nam otrok pove, da je bil spolno zlorabljen, ga ne silimo v podrobnosti, ker bo mislil, da mu ne verjamemo in bo umolknil. Ne odreagirajmo z jezo in z vprašanji "zakaj nisi povedal? zakaj nisi pobegnil? zakaj si bil sploh tam?", ker se bo počutil krivega in mu bo žal, da je sploh kaj bleknil. Poslušajte ga mirno, naj govori in pove, kolikor sam hoče in zmore, brez razburjanja. Pomirite ga in mu povejte, da on ni kriv, ne glede, kaj se mu je zgodilo. Obvezno prijavite dogodek in poiščite strokovno pomoč, ker otrok potrebuje podporo, psihično in fizično zavetje. Otrok nikoli v nobenem primeru ni kriv za to, kar se mu je zgodilo. Nikoli. V nobenem primeru pa ne razglabljajte z otrokom ali pred njim, ali se je to zgodilo ali se ni. O tem bodo razglabljali in ugotavljali dejstva v timu tisti, ki so za to strokovno usposobljeni: socialni delavec, zdravnik, psiholog, psihiater, tožilec, kriminalist, sodnik. In njihova odgovornost je, da se odločijo prav. Kako je s sočutjem do storilca? Ne glede na to, zakaj je storilec postal pedofil, je toleranca do takega dejanja enaka nuli. To je dejanje, ki se ne tolerira, je potrebno obsodbe in sankcij v vsakem primeru. Kako pa lahko pomaga vedenje o tem, da je bil storilec sam zlorabljan otrok? Prvič tako, da se zavedamo pomena vzgoje otrok in preventivnega ravnanja in delamo na tem kot celotna družba. To je na daljši rok. Drugič pa tako, da omogočimo tudi storilcu strokovni tretma, ker ga tudi on potrebuje, enako kot njegova žrtev, ker je tudi on nekogaršnja žrtev... z enakimi ranami. Je to sočutje? butl

Pedofilija je akt odrasle osebe in otroka. Otrok se zagotovo ne odloča odgovorno in prostovoljno, zato je to zloraba otroka in kriminalno dejanje, ki zahteva moralni in kazenski pregon storilca in dolžnost vsakega od nas je, da se v tak odnos vtakne, da prijavi storilca in mu prepreči odnos, če lahko. In ja, če ta, ki se samozadovoljuje, prisili otroka, da je prisoten in da samozadovoljevanje gleda, je prav tako spolno zlorabil otroka.

Pravzaprav si pedofil, Tomaž, če ti ob tem umivanju tvoje triletne vnučke stop, če jo umivaš zato, da bi jo gladil po njeni luliki, jo lizal, vtikal prst vanjo al pa clo svojega tiča. Če jo umivaš zato, potem si pedofil in bi te blo treba začuzit. Če pa jo umivaš zato, ker je pokakana in nimaš ob tem nobenih takih nagnenj ali želja, pol pa nisi pedofil.