butl

O Alef Me veseli, da ti lahko odpuščaš tko, na komando. Da če je recimo tvoje počutje odvisno od reakcij okolja /če te hvalijo se počutiš dobro, če te ignorirajo, se počutiš osamljenega, če te prezirajo, se počutiš slabo..../, se odločiš da sedaj pa ni več odvisno od reakcij okolja in ni več odvisno od reakcij okolja. Ali pa, recimo, če se do sedaj nisi imel rad /si zavidal drugim določene lastnosti, si bil prepričan, da nisi dovolj dober za karkoli že, si se imel za, ajd, grdega/, se odločiš da sedaj se pa imaš rad in se imaš rad. Meni to ne uspe. Lahko se delam, da sem sedaj drugačen, lahko si stokrat rečem, da se imam rad, da sem samozavesten in zadovoljen s svojo samopodobo, lahko se na zunaj vedem drugače kot doslej, bolj glasno, z več smeha, bolj odprto, bolj moško če hočeš in ko se bo /ker se bo/ okolje odzvalo na spremembo mojega vedenja, bom morda celo prepričal samega sebe, da sem drugačen, da je moja samopodoba sedaj boljša. In če mi uspe biti tako prepričljiv /ali če sem uspel izločiti vse moteče dejavnike ali se jim izogniti/, da se bo okolje odzivalo pričakovano ves čas, se bom počutil odlično, spremenjen. In sem zmagal a ne. Ampak okolje je tako kot je. Ko se ne bo odzvalo v skladu z mojimi pričakovanji, v skladu z mojo masko, bodo vse potlačene bolečine in vsi potlačeni strahovi udarili ven. Ponovno. In z njimi vsi dvomi o moji vrednosti. Jst zase vem iz izkušenj, da mi odpuščanje na komando ne špila. Da se moram soočit s svojimi strahovi, s svojimi bolečinami in to ne z nekimi afirmacijami in prepričevanjem sebe, da nisem tak kot sem, pač pa tako, da se lotim vsakega strahu in vsake bolečine posebej. Da poiščem njihov vzrok in ga preobrazim. Šele ko to naredim, zamera izpuhti in se zgodi odpuščanje. Se zgodi, kot posledica. Vse ostalo je samo slepitev sebe in drugih in omejevanje samega sebe. Res je, v vsakem trenutku je od mene odvisno, kakšno vedenje bom izbral. Če mi neko vedenje onemogoča ali ovira znosno živetje, lahko izberem drugačno vedenje, tako, ki ne boli ali boli manj in dokler bom izbiral tako vedenje, me ne bo bolelo ali pa me bo bolelo manj in če sem s tem zadovoljen, lahko tako živim do konca življenja. S tem sem si omejil izbire a ne, ker če bom ponovno izbral prejšnje vedenje, me bo bolelo spet. Če pa se bom odločil poiskati vzrok te bolečine in ga odpraviti in bom to tudi storil, potem bom lahko ponovno izbral staro vedenje, pa me ne bo bolelo več. Več svobode imam, če predelam vzroke. Take so moje izkušnje. Mej se fest. butl

O Daisy Jap. To pomeni, da sploh nisi predelala stvari. Hec. To pomeni, da ali po ponovnem ovrednotenju nisi sprejela teh novih dejstev ali da nisi našla prave sporočilnosti lastnosti in s tem do pravega vzroka sploh nisi prišla /pa vsega, kar je s tem povezano/. To sprejemanje novih dejstev po ovrednotenju je dejansko zelo hud zalogaj in ja, marsikdo ga ne zmore predelat. In sploh ni nujno, da gre direktno za vzorce iz otroštva, dovolj zajebane so že njihove posledice. Recimo, ko ena mama začne spoznavat, kakšne kikse je delala pri vzgoji otrok, si nabije ogromne občutke krivde in ji takrat prav nič ne pomaga, da ji je vse jasno /da je delala v dobri veri, da dela prav, da je delovala kot je znala, zmogla, bila naučena, da ni poznala mehanizmov, zakonitosti, ključev, da je bilo njeno vzgajanje samo posledica privzgojenega vzorca, da pač ni znala drugače in ni vedela, da se drugače sploh da, pa tko/. In da bi takrat prišlo do odpuščanja sami sebi sploh ni govora. Če je z otrokom kaj narobe, če je morda zabredel v svet mamil tako globoko, da je propadel, si verjetno ne bo nikoli odpustila in se bo celo življenje obtoževala, da je to njena krivda, ker ga ni vzgajala tako, kot bi ga lahko, če bi znala. Več možnosti, da pride do odpuščanja sami sebi, je v primeru, ko se da z živetjem novih spoznanj situacijo popraviti. Vsaka pozitivna sprememba v odnosu z otrokom, ki je posledica živetja novih spoznanj, zmanjšuje občutek krivde in povečuje verjetnost, da bo enkrat sprejela ta nova dejstva. In ko jih bo, če jih bo, se bo odpuščanje do sebe zgodilo kot rezultat tega sprejetja. Ker, spoznanje, da je nekaj tko kot je, še ni sprejetje. Ne vem kako naj drugače napišem, ampak, spoznava se z razumom, sprejema pa s srcem, s ponotranjanjem, al ja. Kaj je velika ovira pri sprejemanju, pri ponotranjanju sprejemanja dejstev. Občutek, da negiraš vso bolečino, ki si jo leta trpel ti ali ta /če je to tvoj otrok/, ki si mu jo povzročil...ker nisi vedel, ker nisi znal, ker si bil otrok, ker si narobe dojel, ker... Zelo ti lahko pomaga, če uspeš nanjo gledat kot na, kako naj napišem, kot na pogoj, da si se sploh začela soočat z njo in se s tem spreminjat, se spoznavat, se zdravit. Na ta način jo lahko morda sprejmeš kot nekaj dobrega a ne, kot nekaj, kar ni bilo nesmiselno, nepotrebno. Pa tko. en bk

O Nosorog Mislm, a lahko opišeš kak tak obred iniciacije v odraslost, ki bi tu v našem okolju pripomogel k zdravi samopodobi in da bi se potem počutil odraslega in odgovornega? Jaz sicer poznam kar nekaj obredov samopotrjevanja, vendar nobenega s takim učinkom, kot ga ti opisuješ, to je, da je človek, ki ima pred obredom slabo samopodobo, po obredu spremenjen v toliko, da ima zdravo samopodobo, da je odgovoren, da ne potrebuje pohvale, če jo je prej potreboval in da ni občutljiv na kritike, če je prej bil, obenem pa poznam veliko ljudi, ki se zavedajo, da izhaja resnična osebnostna moč iz njih samih, pa imajo vseeno vse tiste znake, značilne za slabo samopodobo. Eh, mal se lažem. Pravzaprav, poznam en obred s takimi učinki, samo je pa dolgotrajen in zahteven. Opisan je ene par postov nazaj in na žalost je edini, ki ga poznam. Bi si pa prav želel spoznati še kakega, tko, lažjega in bolj instant. butl Se strinjam. Odpuščanje ni proces, odpuščanje je konec procesa. Nekdo, ki se odloči, da bo odpustil, se je zajebal že v startu, ker bo s takim pristopom vse skupaj samo potlačil nekam, kaj vem kam, vase.

Eeee, Irrisolta, mislm, a ni tle mal kontradikcije, a? Lej, konc koncev, življenje je en cel kup česa? Odnosov a ne. Z naravo, z ljudmi, s seboj. Od koga se učiš pol, če ne od njih. Ves cajt. In rečt, da je noro druge učit življenja, ko te pa drugi nonstop učijo, glih ne gre čist skupej, al ja? In vsak, ki te uči, je mojster...v danem trenutku...rajtam. Ja?

Sicer sem o tem že dostkrat pisal, ampak to so vsaj zame, silno pomembne stvari in če ponavljanje že nima druge vrednosti, jo ima zame v tem, da se ponovno spomnim in zavem, kje iskat, ko me boli. Večina bolečin /a naj napišem senc, kot eni vrsti vzorcev, ker govorimo o kritiki a ne?/ ima svoj izvor v našem otroštvu, v odnosu med mano in najpomembnejšimi ljudmi iz tega obdobja /ponavadi so to starši ali takrat naši najbližji; stari starši, tete, strici, bratje, sestre, družinski prijatelji/ in usmerjajo ter vodijo naše vedenje v odrasli dobi. Ko mi določena kritika sproži bolečino, je smiselno najti najprej, kaj v tej kritiki je zabolelo, katera je ta moja lastnost, ki jo kritika opisuje. Potem se moram pa spustiti v svoje otroštvo in poiskati dogodek, v katerem sem to lastnost vzel za svojo. Zdej, ponavadi je tko, da ta lastnost sama po sebi sploh ni jedro bolečine, pač pa njeno sporočilo. Recimo, da je ta lastnost, eee, lenoba. Ko mi je mama, oče, babica al pa en od najbližjih v tem dogodku pripopal nalepko, da sem len, sem jaz to pravzaprav dojel, da nisem dober, da nisem vreden ljubezni. In ta sporočilnost lenobe je jedro bolečine a ne. No, ko sem dogodek odkril, ga moram ponovno podoživeti in ponovno ovrednotiti, seveda sedaj z odraslimi očmi. V večini primerov bom spoznal, da ta, ki mi je pripopal nalepko, s tem ni mislil, da me ne mara ali da nisem vreden ljubezni, pač pa, da se za to, kar sem ali česar nisem storil, pač nisem dovolj potrudil, da bi se lahko bolje, mi pa tega ni znal ali zmogel drugače povedati. In ker sem bil otrok, sem to dojel in sprejel tako, kot sem pač dojel, da nisem vreden a ne. S tem bi bila lahko preobrazba sence končana. Vendar ni. Ker senca ima še eno lastnost in sicer, da vsebuje sonce. Zato se moram ponovno spustiti v svoje otroštvo in poiskat še sonce, se pravi, dogodek, ko se je ta moja lastnost izkazala kot nekaj dobrega, pozitivnega, nekaj, česar se mi ni potrebno sramovati in to skrivati nekam v podzavest. Recimo, da me je lenoba obvarovala neke nesreče ali kaj podobno dobrega /ker sem bil len, nisem nastavil budilke in sem zjutraj zaspal izlet na Triglav, kjer je strela ubila prijatelja, recimo/. No, ko najdem to sonce, je ponavadi preobrazba končana. Kaj to pomeni? Da to lastnost posvojim, da jo sprejmem kot svojo, da odpustim sebi, ker sem kot otrok dogodek razumel kot sem ga in da odpustim akterjem, ker takrat niso znali ali zmogli drugače odreagirati. Seveda ne gre vedno tako zlahka, eee, pravzaprav gre tako zlahka le malokrat. Že iskanje sporočilnosti lastnosti je včasih tako zajebano, da potrebuje človek pomoč izkušenega terapevta, da ga sploh prepozna, potem iskanje dogodka ali dogodkov je pravtako mukotrpno delo in tudi tu včasih ne gre brez terapevtove pomoči. Podoživetje zna biti takisto silno boleče, pri ponovnem ovrednotenju pa je včasih tako težko sprejeti nova dejstva, da je potrebno vse skupaj podoživeti in ovrednotiti tudi večkrat, ja, tudi velikokrat. Tisto dalje, mislm, odpuščanje je lažji del, ker se zgodi samo po sebi, kot rezultat, če sem odkril pravi izvor in sprejel nova dejstva. Evo. Kakšne so pa posledice? Ja, kritika ne boli več, ker to svojo lastnost prepoznavam in jo sprejemam. Kot prvo. Kot drugo se mi pa kritiki te lastnosti ne dogajajo več /al pa jih ne porajtam mrbit?/. Ker to lastnost tko že sprejemam in prepoznavam in jih ne potrebujem, da bi me opozarjali nanjo a ne. en bk

Daisy Zelo lepo si povedala bistvo. Jst bom poskušal napisat pa, kako ugotovit to, kar je v meni, kako ozavestit in preobrazit.

O Irrisolta Zdej, jst sem samo en bk in se na kritikastrstvo ne spoznam glih, ampak da bi kritika ne bila napad nikoli in nikdar, mislm, je pa dost ozka opredelitev. Ker, če na to gledaš s stališča tistega, ki kritizira /recimo da sem to jst/, je kritika zlahka napad. Kva pa vem, čist lahko, da te mam v jetrih, ker mi niso všeč, eee, tvoje trepalnice in se prav trudim, da te kritiziram kadar se mi le ponudi možnost...iz čiste hudobije, nevoščljivosti, maščevalnosti, prezira... in sem jako vesel, če opazim, da te zaboli in jezen, če te ne, ampak, si bom že izmislil kako ostrejšo, kaj že, kritiko, kak učinkovitejši napad. Ja? Tko da, v medosebnih odnosih je kritika zlahka napad in sploh ne dobronamerna in jst menim, da v veliko primerih. Zdej, a ne, kako pa kritizirani sprejma kritiko in zakaj kritizer sploh kritizira, je pa seveda druga stvar. Praviš, da ne razumeš, da se je ljudem tako težko tega zavedati, mislm, okol tega, da kritika ni nikoli napad. Predstavljaj si enga, ki so ga starši celo otroštvo pumpali s tem, da je curabura, da nikol nč ne bo iz njega, da je pankrt, slabič, len, al pa, da mama pa trpi, ker je tak in tak, da bo žalostna, če ne bo naredu tko pa tko, da je on kriv, da se starša kregata...pa tko, mislm, predstavljaj si njegove vzorce vedenja v njegovi odrasli dobi, vrednotenje sebe, okolja. Predstavljaj si njegovo samopodobo in vpliv mnenj /med katere seveda sodi tudi krika a ne/ okolja nanj, na njegovo funkcioniranje. Za tacga s slabo samopodobo je mnenje okolja silno pomembno, včasih življenjskea pomena. In ne razumeš, da ga kritika lahko zjebe? Lahko ga ubije. Zakaj? Ker mu le okolje lahko da potrditev, da je dober, vreden, ker je v sebi ne najde, ker mu ni tega noben ne povedal, ne pokazal. In zdej se ozri okol sebe. Kolk takih vidiš, ki imajo dobro samopodobo, tolk dobro, da se vedno zanesejo nanjo? A zdej razumeš? Mislm, ljudi, ki se /še/ ne zavedajo? butl

Naj ti ga ne. Če ti kaj pomaga, jest sem zagrizen tradicionalist.

Sej vem Zepo. Tud Boudika je govorila o istem. Sam je tle en keč. Ker, se zna nardit, da bo en, k bo to prebral /da če si dost vztrajen, da se da druzga spremenit/ to narobe zastopu in si zajebal življenje, pa še na laž bo postavil ta stavek. Namreč, če bo zastopu stavk tko, da je dost, da ma on enga fest in dost cajta rad, da ga bo pol un tadrug zarad tega vzljubil in ga mel tud on rad glih tko. Ker to pa sploh ni rečen a ne. Ja, se strinjam, da se bo tadruh ziher spremenu, če ga boš obsipal nonstop z ljubeznijo. Vprašanje pa je, a se bo spremenu tko kt ti pričakuješ. Ker lahko da se ne bo. Lahko, da te na začetku ni opazu sploh, po tvojem vztrajanju, pa se bo spremenu tko, da mu bo tvoje izkazovanje ljubezni zoprno al pa sitno in se te bo izogibal al pa mrbit še hujš, da te bo izkoriščal, ne bo te pa ljubil, kar ti pričakuješ. Je pa res, spremenil se pa bo a ne. Zato je treba bit previden pri takih izjavah in se je velik blj zdravo držat une, da je tadrug tak kt je. Sploh če se greš kakšnega prfoksa kje in ljudje pričakujejo od tebe nasvete. butl

Eee, kva se vidva tolk motovilta, govorita pa oba isto, sam s to razliko, da en na točki a, drug pa na točki b iste, kva že, premice? Gotov da bo tadrug spremenu odnos do tebe, če ga boš ti do sebe in s tem do njega... če ga bo hotu. Pa počas ga bo ziher hotu, če boš dost vztrajen a ne. Ker za elastiko napenjat morta bit dva; če en popusti, jo tadrug ne more držat na isti napetosti. Samo, mislm, a se ktermu da v nedogled vztrajat in, ali je to zmerej smiselno? Je pa ziher ljubezen v svojih manifestacijah ta, ki zidove podira...enkrat. en bk

A to si mislu ona trikrat s sosedom, jst pa s tremi sosedami?

Aha. Hvala. Kako pa je naslov te elegije? Žalost? Brezup? Depresija? Osamljenost? Smiljenje? Sprijaznjenje?...Smrt?

O Boudika, dobrodošla Ej, ne si glih preveč želet kakšnga Kasprčka, ker zna bit sila neprijetna že njegova duhovna prisotnost, kaj šele materialna, če se mu glih slučajno rata materializirat. Evo, jst sem bil navajen nanj, mislm, da je priropotal, da je zganjal kraval okol mene, ostale prisotne pa je grozn motil, sploh, ker ko se je pojavil, si ga lahko ma dobesedno zavohal, tko, po kolmu je zadišal al pa zasmrdel. Ti, enkrat, ko smo sedeli na balkonu, se mi je spet zazdel, da se bo pojavil, tko, z ropotom in vonjem, kot ponavadi, vendar me je presenetil. Tudi ostale. Ko sem pričakoval, da bo zaropotal s svojim značilnim "rrrrooooaaarrrr", se je miško oglasil z zanj zelo neznačilnim "ppprrrrčččč". Pa to bi še nekako dokaj lagodno sprejel, če ne bi zaznal njegovo zelo fizično prisotnost, ki pa me je nemalo presenetila, ker se je to zgodilo prvič. Ravno sem želel vzhičeno sporočiti prisotnim, da se je zgodil čudež /materializacija duha je kr čudež a ne/, ko smo vsi zavohali tako močan smrad, da mi je skrivilo kazalce na uri, listje limonovca je porumenelo in odpadlo, maček Majkl je pa pobegnil in ko se je po treh dneh vrnil, je bil potreben psihoterapevtskega tretmaja, ker je kazal očitne znake depresije. Srotek a ne. Aja, kako da se je manifestirala njegova materializacija? Polne hlače sem ga imel. Če bi ne vedel, da je to materializacija duha, bi bil skoraj prepričan, da sem se usral in to mehko, kar kaže, da mu materializiranje še ne gre čisto dobro, mislm, ni mu ratal doseč trdno agregatno stanje, pač pa tko no, nekaj med tekočim in malo manj tekočim. Vsi prisotni so me zmerjali, da sem prasec, men pa sploh ni jasno zakaj. Če je že kdo prasec, je to duh, mislm, kva se pa gre tko nemarno materializirat, a ne. butl

Ker se mi Rilkejev citat tko mrakobno, pesimistično bere, pa ne vem, če je zaokrožen al samo iztrgan iz enga konteksta mrbit ene neprebrane zgodbe in ga zato razumem čist narobe mrbit. Zato

O Krhka A lahko tole mal razložiš, mislm, kako ti to zastopiš? S svojimi besedami. Hvala

O NVK Zdej, jst sem samo en butl in se na jezo ne spoznam čist nč, ampak se mi pa zdi rajtam, da je tvoja jeza, eee, tvoja a ne in da je samo od tebe odvisno, a boš celo življenje nergač, skregan s svetom al kej druzga mrbit. Ker to je čist tvoja stvar in noben drug ti ne bo mogu odgovort na tvoje vprašanje. Ker kar boš izbral, to boš pa živel. A bo to jeza, a bo žalostinjenje, a bo samosmiljenje, a bo depresiranje, a bo pa mrbit veselje al pa kej s tem povezanega, je tvoja izbira in tvoja odgovornost, NVK. Gotov pa, da grejo zraven tud posledice tvoje izbire. Sej, mislm, sej to si že spoznal a ne. K ti je bila ponujena ena taka /po tvojih besedah/lepa zveza, si izbral omalovaževanje, razbijanje te zveze. In ti je ratal. Ampak, mislm, v paketu si dobil tud posledice. In jih morš sprejet. Ker so tvoja izbira in tvoja odgovornost. A veš kako pravjo: posle jebanja nema kajanja. Zdej, fajn bi blo mrbit zate, če bi sprejel lekcijo, ki si jo dobil in se kej nauču iz nje. Da je ne bi ponavljal a ne. Ker, obtoževanje kogarkoli ne bo obrodilo sadov in tud preteklosti ne moreš zavrtet nazaj. Bod dec tud zdej, ko je treba požet, kar si posejal in merkej, da ne boš ponavljal enake napake spet. K sprašuješ, a se bo jeza unesla al se ne bo. Se bo, če jo boš predelal. Če boš sprejel, da si bil takrat pač neumen bebo, ki ni vedel, kaj ima. Ki ni znal. In si boš to odpustu. Ko boš spoznal, da so drugi /ljudje, dogodki, situacije/ taki kt so, tist, na kar imaš pa ti vpliv, za kar si ti odgovoren, so pa tvoji odzivi nanje. Ko boš spoznal, da drugih ljudi ne moreš spreminjat /tud svoje bivše punčke ne/, sebe pak lahko. Če češ. Ko boš dojel, da je bil njen odziv na tvoje obnašanje tak, kot se je takrat zmogla odzvat in da je imela in da ima vso pravico do njega. Odziva mislm. Pa a je teb prou al pa ti ni. Ko boš sprejel, da izsiljevanje ne obrodi željenih sadov, pač pa ravno kontra. Evo tko. Kdaj bo to, mislm, kdaj boš odjezil svojo jezo, ne vem. Prej ko boš začel delat na tem, kar sem ti napisal, prej se boš izjezil al pa odjezil. Je pa jeza tako dobro in čist pristno čustvo in prav je, da jo daš ven iz sebe. Samo tolk se le skontroliraj, da ne boš škodoval ktermu a ne. Je pa dobr da veš, da ne sme trajat v nedogled, ker to pomen, da jo posebej futraš, da se trudiš, da jo vzdržuješ in to pa ni dobr. Ker potem ne morš naprej. Ne morš izbrat kake druge izbire. Ne morš iz prebolevanja naprej v nov začetek. Če pa ne boš šel naprej, se boš zaciklal v svojem jezenju, sovraženju, samosmiljenju in postal ter ostal boš siten drekec, ženomrzec, srotek bogi, ki se smili sam seb in obtožuje cel svet za svojo mizerijo in jokca nad življenjem, kako zajebano da je, nezavedajoč se, da je sam kriv za svojo nesrečo. A bi to rad? Če ja, pol kr veselo naprej, če pa ne, pol pa izber kej durzga. Držim pesti zate, da boš izbral kej druzga in se nehal smilt sam sebi, nam pa napisal kej lepga, ne samo tole jamrarijo. butl

Aha, dobr si povzel, Antoninus, mislm, okol pumpanja. Lahko bi še dodal "z raznimi slogani, ki jih ne razumemo al pa jih razumemo vsak po svoje". In pol, k en govori o jabkah, tadrug misl, da govori o hruškah in ne prideta skupaj. In ni važn, a sta to moški in ženska, učitelj pa učenc al pa jst pa ti. In pol prav en, da ma lahko rad, pa da ni navezan, ti pravš, da srečo lahko najdeš samo v seb, drugje pa da se ne da, pa tko. Kaj pa navezanost je, kaj pa rad met je, kaj pa sreča je, pa tko, se pa ne zdefinira najprej, mislm, da bi sploh se vedl, o čem teče pogovor. In pol ni čudno, da pogovor laufa tko kt laufa. Dobr, jaka muda, če se to dogaja na forumu. Ga zapreš, pa je. Je pa svetovn jajc, če se to dogaja v partnerstvu. Al pa v odnosu s sabo. Povzameš ene, kako si napisal, slogane od tvojga prfoksa, ki mu a ne, verjameš, kar je prou al pa ni in če te slogane dojemaš čist drgač, pol pa trpičniš sebe in se jebeš u glavo, misleč da je prou, obenem se pa sprašuješ, zakaj se počutš kt pofukan štamprle.

Jst pa mislim, da je zelo pomembno razjasnit tale pojem nenavezanosti. Ker je ena temeljnih doktrin raznoraznih učenj, sploh vzhodnjaških. In kot rezultat nerazumevanja tega pojma je en kup zombijev okol nas, ki v imenu nenavezanosti živijo zanikanje sebe, okolja, življenja. Živi mrliči. Glih dva dni nazaj mi je rekla ena kolegica, ko sem jo vprašal, a je zdej pomirjena s seboj, a je v harmoniji s seboj, a zdej funkcionira, pa mi je odvrnila, da ja, da je končno našla svoj mir in sebe in harmonijo, ampak, da je izgubila... veselje. Tko da ja, je pomembno. butl

O Aiša Zdej, jst sem samo en butl in se na navezanost ne spoznam glih, je pa moje mnenje, da je imet nekoga rad čist brez pričakovanj blj en imaginaren cilj, kt pa realna možnost. Še najbližje temu cilju je rajtam ljubezen starša do otroka. To zdej ne pomen, da se ni dobr truditi prit čimbližje a ne, ampak ni pa dobr bit tolk pasji do sebe, da če zazanaš pričakovanja do ljubljene osebe, da svojo ljubezen čist spljuvaš in potacaš, češ, da to sploh ni ljubezen. Ker je, je pač taka, kt je v tebi, kt jo v tem trenutku zmoreš dat. Od česa je pa stopnja navezanosti odvisna? Po mojem od tega, kolk maš rad sebe in kolk se ceniš. Če so ti starši dajal naboljši približek brezpogojne ljubezni, se prav, da so te cenili in sprejemali kt samostojno osebo, te spoštovali, te vzgajali v odgovorno, samozavestno persono in ti niso nabijal vzorcev, da nisi dobra in vredna al pa, da si dobra in vredna samo pod pogoji, pol je v tebi veliko ljubezni in jo lahko daješ okol pod enakimi pogoji. To pomen, da se ne obesiš na nekoga zato, da ti bo s svojo naklonjenostjo in ljubeznijo potrjeval, da si vredna, dobra, ker tega sama ne najdeš v sebi ampak zato, ker si z njim raje kt s kom drugim. Od njega ne pričakuješ, da te nonstop potrjuje, ker se sama a ne. Če pa imaš slabo samopodobo, pol pa to potrjevanje rabiš in ga seved tud pričakuješ. Zdej, če maš sebe ful rad, a maš pol lahko rad vse enako, recimo tud čist? Jst mislm da ne. Ker, a maš enga rad kt partnerja, ti določa slika o njem, ki si jo dobil skoz svoje otroštvo, skoz vzgojo, skoz odraščanje in tista slika zihr ne obsega vseh okol tebe. Še enkrat zdej, če mislš, da maš vse enak rada al pa, da maš partnerja tolk rada, da si ti srečna, ker je on srečen ko se pofukava okol, pol ga rajtam sploh nimaš rada, še manj pa ljubiš. In če ti on naklada, kako bi ti morala bit srečna če bi ga imela rada, ker je on srečen, ko se pofukava okol, pol te rajtam sploh nima rad, še manj pa ljubi. Ker, če nekoga ljubiš, boš ziher pazil, da ne posegaš v njegov prostor, kar pomen, da ne boš počel nekaj, kar ga boli. To je moje mnenje, Aiša butl

Tud logika ima korenine! Včeraj zvečer sva z ženo sedela na kavču in se pogovarjala o življenju. Pogovor je nanesel tudi na pomen človeškega življenja. Jaz sem ji rekel: "Draga, če se meni kdaj zgodi, da bi bil v stanju vegetiranja, odvisen od aparatov in tekočin, prosim odklopi vse stvari, ki me držijo pri življenju." Ko sem to izrekel je žena vstala, izklopila TV in mi vzela pivo. Mislm, koza. iz enga mejla

Me veseli

Prav to je problem, ja. Sprejemanje je tko in, mislm, a ne, vse knjige so ga polne, vsi trobjo da je sprejemanje tisto, bistveno, če ne sprejemaš, pol nimaš dve čuke o duhovnosti, si del bedne raje, k se ji tud sanja ne o, kaj že, duhovnosti ja, ne morš med posvečene, kt je napisal Kabalist, duhovitneže, pa tko. Mislm, dons si čisti fosil, če v teh duhovnih časih ne sprejemaš. Kt z uno reklamo za vložke "today ultra, alldays ultra" te z vseh strani bombardirajo z udarnimi duhovnimi slogani "sprejemaj or die", "brezpogojna ljubezen al pa nč", "um sucks"...pa tko, in, ja, kdo pa noče bit in, kdo pa hoče zaostajat a ne. In sprejemamo napočez. In pol hodmo okol kt zombiji z enim takim mal bebavim nasmehom na obrazu, kt bi fasal ene tri številke prevelcga tiča v rit, ki bi s seboj potegnu še vso odvečno kožo in napel obraz, kt da nam je Fabjan delal facelifting glihkar. Notr pa vre, tko, počas in dviguje pritisk. Počutje skoz blj nikakvo, da bi človeka raznesl. In se sprašujemo, v čem je caka, jebenti, sj se držimo navodil ja, saj sprejemamo sto pa še mal posto. Od kod pol pritisk a ne. Ker se trudimo sprejemat. Zavestno, kot samostojen proces z naslovom "sprejemanje". Ker vemo, da nesprejemanje ni kul /tud res ni/, da občutki, ki se porajajo ob lastnostih, ljudeh, ki nam gredo na jetra al pa kam drugam, niso dobri, lepi, dostojni nas...jih na prefinjen način v imenu sprejemanja potlačimo nekam vase. In jasn pol, da boli, da tišči ven, da namesto, da bi se mel bolje, se mamo še blj zajeban. Ker sprejemanje je konec procesa. Ker sprejemanje je konec enega spoznavanja samega sebe, predelovanja enih vzorcev, travm, odpuščanja. Sprejemanje je rezultat, je v srcu. Ne da se ga izsilt. butl

Ja Krhka, se strinjam, s sprejemanjem je pa včasih problem /sej sem tko tud napisal/.

Zdej, jst sem samo en butl in se ne spoznam glih ampak, mislm, tist na kar se pa spoznam, pa znam razložit na razumljiv način. Druga stvar je, al poslušalec sprejme to, kar mu razložim al ne, ker, to je njegova stvar a ne, da bi me pa ne razumel, to mi ni še noben reku nkol /za stvari, ki jih poznam/. Če pa nisem bil razumljen, se je zmerej pokazal, da bluzim, da meni samemu ni jasno to, kar razlagam. Da prodajam meglo. Take izkušnje z razumljenjem mam jst.

razen čist zadnje misli