butl

Pozdravljen Tedl, dobrodošel med nami. A ni lep dan danes? Najlepši danes. No, tu v Kranju je megla in mraz, ampak, ej, od Peračice naprej na Gorenjsko je pa šajba, ful. Baje bo še ene par dni tko. Dobro a ne. Koliko si pa star, Tedl? A lahko kaj več poveš, mislm, o sebi, o tem kaj počneš, s čim se spopadaš ali prijateljuješ, kako se imaš doma, drugje, s čim se ukvarjaš, kaj razmišljaš, pa tko? Če želiš. Ja, tudi tebi želim lep dan. butl

Hm, ker nisva v direktnem dialogu, se pravi, da bi ti lahko takoj potrdila ali zanikala ali sem te prav razumel /kar bi bilo lažje/, bom nadaljeval s predpostavko, da sem te razumel pravilno in ti podal moj pogled. Ok, če sem te prav razumel, si hotela reči, da ni dobro prenehati misliti na samomor v določeni situaciji, v kateri se znajdeš, ampak to isto misel imeti pod nadzorom toliko, da ti ne povzroči čustvenega in telesnega odziva kot bi ti ga sicer in to iz razloga, da bi lahko kadarkoli kasneje razumel nekoga, ki se znajde v situaciji, ko zanj samomor predstavlja najboljšo rešitev. Ali sem zaobjel tvoje razmišljanje? Ker mi ne moreš ne potrditi ne zanikati mojega dojemanja tvojih besed /ker jih še nisi prebrala a ne, ker jih šele pišem/, bom predpostavljal, da sem in nadaljeval s svojim pogledom. Evo, recimo da me je zapustilo dekle, ali sem dobil cvek v šoli, ali sem izgubil službo, ali mi je umrl otrok, ali sem izvedel, da sem neozdravljivo bolan, ali sem bil na nekem tekmovanju šele drugi, ali pa je deževen dan...pomislim na samomor kot edino rešitev, ki mi preostaja. Moja misel je, konec je, ni vredno več živeti, ni smisla, ni prihodnosti. Ubogi jaz. Telo se pri priči odzove. Z bolečino, fizično. In z eno varovalko. Če pomislim /nekje, kaj pa vem, nekje zadaj, lahko podzavestno, če pa zavestno, pa še bolj očitno/ "pomagajte, trpim", telo doda bolečini še nekaj. Odvzame telesu energijo, popolnoma. Zakaj? Ja, da si ne bi res kaj naredil a ne. Če pa ne, mislim, če v mojih, hm, mislih ni klica na pomoč, potem pa ne. Potem energija za eventualni samomor ostaja v telesu, sicer ga ne bi mogel izvršiti. Kaj pa se zgodi s čustvi? Ja. Če razmišljam, da bi se ubil, da se mi je vse sesulo, da nimam več za kaj živeti, se me verjetno ne bo polotilo veselje a ne. Postanem žalosten, obupan, potrt. To je bila moja prva izbira, mislim, te misli a ne. Zdej, glede na to ali sem med tistimi prvimi mislimi izbral tudi "pomagajte, trpim" ali ne, je dokaj predvidljiva tudi moja naslednja izbira vedenja. Če te misli ni bilo, mislm, "pomagajte, trpim", potem se bom ubil, če seveda ne izberem še kake misli ali novega vedenja do izvršitve. Če pa sem to misel, mislm, "pomagajte, trpim", izbral že skupaj z ostalimi v prvem koraku, potem naslednja izbira mojega vedenja ne bo izvršitev samomora, temveč neka druga, taka, ki bo okolici pokazala, da trpim. Verjetno si bom izbral depresiranje in smiljenje. Ker z izbiro depresiranja krasno zadovoljim vsaj tri stvari: obrzdam jezo toliko, da sebi ali drugemu res kaj ne storim v prvem hipu a ne, okolici zelo jasno in konkretno pokažem, da potrebujem pomoč in sebi dam čudovit izgovor, da mi ni potrebno kaj storiti, ker bi lahko doživel še kaj neprijetnega. Pravzaprav, izbira depresiranja sploh ni tako slaba, mislm, v nekem trajanju a ne, če bolje pomislim, je celo najboljša izbira v tistem hipu, ker mi prepreči, da bi storil nepopravljivo neumnost, ki bi jo kasneje mogoče obžaloval /a si predstavljaš, kako žal bi mi bilo, če bi se ubil takoj, kasneje pa spoznal, da za dežjem celo posije sonce kdaj pa še kdaj/, ker je to klic na pomoč in to celo zelo učinkovit, mislm, poskusi kdaj zadepresirat malce, takoj se najdejo ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati in eni ti celo lahko mogoče /ni za zanemariti, a ne/, ker ti da čas, za čas se pa ve a ne, da sicer ne zdravi prav nič, da pa ti čas da čas, da izbereš tudi še kako novo tvoje vedenje, recimo, da razmišljaš, da se učiš, da poslušaš, da se zavedaš, da depresiraš še naprej, ko te nihče ne jemlje več zares, da se požiraš, da zboliš, da se ubiješ ali pa da se ne. Kar pač izbereš, mislm, vedenje a ne. Evo in če izbereš recimo razmišljanje, učenje, poslušanje, zavedanje in ker imaš časa dovolj, mislm, do svoje smrti vsekakor a ne, imaš zelo lepe možnosti, da če se dovolj dolgo tako vedeš /kar je odvisno le od tebe/ izbereš enkrat misel, da pa samomor morda le ni tista najprimernejša rešitev, da je celo mogoče skrajno neprimerna rešitev in da je pa jutri nov dan ali dva. Mogoče a ne. Seveda lahko izbereš tudi kakšno drugačno vedenje. Od tebe je odvisno. In kaj ima to veze z razumevanjem nekoga, ki je takisto v, kako praviš, bedi? Ali je zmožnost razumevanja sedaj, ko si izbrala drugačno vedenje /življenje namesto samomora/ z drugačnimi mislimi /na življenje in ne na samomor/, ki ima za posledico drugačna čustva /veselje namesto obupa/ in drugačno delovanje tvojega telesa /miren želodec namesto rane v njem, lahko glavo namesto migreniranja, zdrava rodila namesto rakavih/...manjša? Nasprotno. Večja. Ker poznaš in se zavedaš več zornih kotov /prej je bil le en/, ker imaš več znanja, izkušenj, ker imaš sočutje /prej le usmiljenje/, ker imaš možnost opozoriti tistega, ki je v bedi, na različne zorne kote, na različne izbire, ki jih ima. Pa tko. Misli na samomor pa ne gojiš več, ker si izbrala novo, ker zamenjati mišljenje ne pomeni pozabiti, a ne. butl

Hojla SheBoom Zdej, jst ne razumem ravno čist, kaj sprašuješ, oziroma, kaj misliš s tem ali je potrebno misli na samomor odstraniti ali jih imeti pod kontrolo. Jst bi svoje misli na samomor poskušal zamenjati z vedrejšimi. Zakaj? Ker moje misli direktno vplivajo na moje čustvene in telesne odzive. Če razmišljam o samomoru kot edini rešitvi, sem potrt in se slabo počutim tudi fizično a ne. In krog se lahko zavrti do , do izvršitve samomora. Če svoje misli spremenim, zamenjam, potem opazim tudi kako drugo rešitev a ne, postanem boljše volje, manj depresiram, ne smilim se več toliko sam sebi, ne igram več vlogo žrtve tako intenzivno ali pa sploh ne več, energija in volja za življenje se vrača v moje telo, počutim se bolje... saj veš...a ne...pa tko. In če sploh ne mislim na samomor kot obliko rešitve, potem razmišljam o nekih novih rešitvah, prijaznejših za moje življenje..... butl

Izberi druge...saj so tvoje.

Uh Če bi mi en rekel, da bom čez eno leto umrl, bi, mislm, eee, bi se usral, od groze, prvi trenutek, definitivno. In bi zbolel na smrt še enkrat, mislm, naslednji trenutek, definitivno. In če bi mi uspelo preživeti ta dva trenutka, bi, mislm, bi, ja, bi razčistil vse v odnosih s svojimi najdražjimi, kar bi lahko razčistil in bi se potrudil, da ne bi ostalo ničesar neizrečenega, nepredelanega. Tako sva storila z mojim očetom. Ko ga je kap in ni mogel več govoriti, sva si še osem let pripovedovala vse, kar je bilo potrebno. In ko je umrl, sva se razšla brez neizgovorjenega, brez dolga drug do drugega. Kako vem? Ker me nikoli ne zaboli, ko se spomnim nanj, čeprav sem ga imel zelo rad in ga imam še vedno. In tudi poslovil se ni. Ni bilo potrebno. Poslavljala sva se osem let. Pogovarjava se pa še vedno, če je potrebno. Ker ne vem, kdaj bo moj zadnji dan, se trudim vsak dan, da grem spat brez zamer do najdražjih in vsak dan jim povem, kako rad jih imam. Ne, ni patetično, niti cukrasto, niti odveč. Vidim to v njihovih odzivih. butl

Hojla Katka Evo, vzorce sva našla, odpustila sva njim in sebi, kar pomeni, da sva tudi drek odkidala a ne, kaj pa sedaj. Ja, nč, to je to. Ko sem odpravil vzrok,so tudi posledice izginile. Sedaj sem samozavesten, rad se imam, pa tko. A je to res? Ja je. Ampak, en majčken keč je pa vseeno. Da se odločim poiskat vzrok, najti vzorec in odpustiti... traja. Traja. Posledice pa ves ta čas ostajajo. In da je vzorcev silno veliko. In da vem ves ta čas, da sem sam odgovoren za svoje življenje, da so drugi taki kot so, da jih ne morem spreminjati, da pa lahko spreminjam sebe, da ne želim delati drugim, kar nočem, da bi oni delali meni, da imam svoj prostor in ostali tudi, da so drugi moje ogledalo, ki kažejo na moje sence, da... Kaj naj s tem vedenjem? Ja, če ga že imam, mislm, potem ga je pametno uporabljati a ne. Kako? Ogovarjanje prijatelja. Imam prijatelja, ki ga kaj malo zanima, kako se jaz počutim in imam občutek, da me celo izkorišča; vozim ga okrog, sem mu na voljo, kadar to želi, rešujem njegove probleme, ga tolažim, če pa jaz kaj želim, pa se mu ne da, nima časa, mu je vseeno. In to me boli. Zakaj imam takega tipa za prijatelja? Ker potrebujem pozornost, ker potrebujem ljubezen, ker se bojim biti sam, ker mislim, da nisem dovolj dober, da bi si našel pravega prijatelja. Zato potrpim, prenašam njegovo hladnost, nezainteresiranost zame kot človeka, prenašam njegovo izkoriščanje. Spuščam ga v svoj prostor, čeprav mi ni lepo, a se bojim, da bom izgubil še njega, da bom sam, nevreden prijateljstva. Jaz pa silno potrebujem priznanje. Ko me ogovarja, me to silno prizadane. Ker se ruši moja slika pred drugimi. Ker se mi bodo smejali, me zaničevali, sovražili. Jaz pa silno potrebujem njihovo priznanje, da sem dober, ker tega priznanja ne morem dati sam sebi, ker ga v sebi ne najdem. Ker mislim in verjamem, da nisem dober, vreden. Kaj naj storim? Priznanje drugih si moram vsekakor povrniti. Ker jaz silno potrebujem njihovo priznanje, ker bom brez njihovega priznanja sam, še bolj prepričan, da nisem dober, da nisem vreden. Očrniti moram prijatelja še bolj, kot je on mene. Biti moram boljši v očeh ostalih. Kako? Tako, da prikažem drugim prijatelja slabšega od sebe in krivega za vse. Da se ostali obrnejo spet od njega k meni. Da bi me imeli radi, mi dali priznanje. Ker jaz silno potrebujem njihovo priznanje, da sem dober, da sem vreden. Konec koncev, saj me je on prvi ogovarjal, zakaj pa je to storil. Saj sem mu le vrnil. Milo za drago. Ko sem bil v srednji šoli, sem bil v klapi, ki je ogovarjala druge, jih črnila, zasmehovala, dajala v nič. Zakaj? Ker sem se bal, da so drugi boljši, vrednejši od mene in jih je bilo potrebno očrniti, da bi jaz v očeh drugih postal boljši, dober, vreden. Zato. Kaj mi mar, če so trpeli, kar naj, kako šele jaz trpim, če me ne marajo, če mi dajo priznanja, da sem dober, da sem vreden. Ničla sem brez njihovega priznanja. Nočem biti ničla. Hočem, da me cenijo, mi dajo priznanje, ki si ga sam ne morem dati, ker verjamem, da nisem dober, da nisem vreden. Zato ogovarjanje. Ker pa vzrok poznam in ker vem tisto zgoraj, bi se lahko vedel takole. Vprašal bi se ali je prijatelj, ki mu moram biti stalno na razpolago, sam pa zame nima časa, ki ne zna obdržati moje izpovedi zase, ki me črni pred drugimi, Ki mu ni mar za mojo bolečino, res prijatelj? Ali potrebujem nekoga, ki tepta moje zaupanje, in počne nekaj, kar me boli, česar si ne želim? Ne. Takega prijatelja ne potrebujem in bi ga odslovil iz moje bližine, iz mojega prostora. On bi me ogovarjal. Seveda, on lahko počne kar hoče, preprečiti mu tega ne morem /no ja, lahko mu razbijem gobec tako, da nekaj časa ne bo mogel govoriti sploh, ampak lahko me ogovarja kasneje/, imam pa pod nadzorom svoje odzive na njegovo ogovarjanje a ne. Samo od mene je odvisno, kaj bom storil. Lahko ga ogovarjam tudi jaz, lahko ga ignoriram, lahko ga hvalim...od mene je odvisno. Zavedam se, da on je kakršen je, bog ve, kaj se je dogajalo z njim, a to je njegov problem, ne moj. Če jaz vem, da nisem tak, kot on govori, potem jaz vem. Ali vedo to tudi drugi, je njihov problem, ne moj. Ne bom ga ogovarjal, ker vem, da tudi meni ni fino, če me on ogovarja. Če me drugi zaradi ogovarjanja postrani gledajo, je njihov problem. Bogi oni, ker ne vedo, kaj izgubljajo, ker se nočejo družiti z menoj, ker mu verjamejo. Pa tko. V čem je prednost, da vem, mislm, te stvari? Ja, to je kidanje dreka a ne, kot pravi Kabalist. Hitreje bom prišel do odpuščanja. In to je pomembno, je bistveno. In do vzroka, če ga še ne poznam. In s prevaro ter ljubosumjem je podobno, le bolj boleče. Evo Katka, tako nekako bi sa jaz lotil podobnega problema. Je napisal Unis, da sem preveč zakompliciral. Sem še enkrat prebral in se mi zdi, da sem v bistvu preveč poenostavil in zbral le tisto najočitnejše. Ker v resnici je vse mnogo kompleksnejše in raznoliko in vrstni red ne vedno enak, pravzaprav vse poteka vzporedno, na vseh...eee...frontah. Kaj je bistveno? Znanje. Poznavanje zakonitosti. In pozornost. Nenehno opazovanje sebe. In zavedanje, da je vsak korak tvoj, samo tvoj. Kaj pa tehnike? Hja, vsaka je dobra za kej, na koncu boš pa ugotovila, da še zdaleč ni tako pomembna, pravzaprav je nepomemben dejavnik. U, skoraj bi pozabil. Ja, Bog je pomemben, ful fest, ampak on je stvar posameznika in bi njegovo omenjanje samo odvrnilo pozornost. Imej se fest. butl

Hojla Katka Spet jst. Evo, vzorce, ki vplivajo na moje obnašanje, vedenje v kasnejši, recimo zreli dobi, sva našla. Enega, dva ali pa več njih. Sedaj jih je pa potrebno, mislm, eee, preobrazit, pobrisat in napisat nove. So vzorci tisti drek, o katerem piše Kabalist? Ne, vzorci so vzorci a ne. Drek je na vrsti šele sedaj. Tu je dobro vedeti ene par stvari, no ja, ene par parov, ki bi mi lahko zelo pomagale pri kidanju. Recimo, eee, zelo dobro je, da vem, kaj je sočutje. Ali je sočutje, ko občutim tvojo bolečino ali bolečino nekoga drugega in ti rečem /ali njemu, mislm, drugemu/ boga srotka, revka, jokam s teboj, trpim s teboj? Ne, to je usmiljenje. Sočutje je, ko ti priznam tvoje občutke, ko se zavem, da občutiš tako kot občutiš, ko sprejmem, da imaš do svojih občutkov /bolečine, veselja, žalosti/ vso pravico, da so to tvoji občutki, ne glede na to, kaj občutim ali kaj si mislim jaz o tem. Naslednja stvar, ki jo je dobro vedeti ali verjeti, je /sploh v odnosu starš otrok/ da starš dela najbolje kot zna ali zmore v danem trenutku. Ja, ja, kaj pa če noče? Tu sem pa res v dilemi. Ker če verjamem da noče, potem je kidanje težje, mnogo težje, če pa si rečem, da je ta noče le tisto najbolje, kar zmore, je lažje. Zame. Ne zanj. Kaj še? Aha, dobro je da vem, da si kot otrok dogodke in iz njih izvirajoče vzorce vtisnem v spomin ali v podzavest kot otrok pač in da bodo taisti dogodki lahko dobili popolnoma drugačen pomen, če jih bom podoživel kot odrasel, opremljen z novim znanjem, izkušnjami. Potem, dobro je da vem, da drugega in njegovega vedenja ne morem spreminjati, da pa lahko spreminjam svoje odzive na vedenje drugih in s tem sebe. Kaj to pomeni? Da je vsak odgovoren zase, kar pomeni, da sem jaz odgovoren za svoje vedenje, misli, čustva, skratka, za svoje življenje. Kaj je še dobro da vem? Da so drugi moje ogledalo, se pravi, da je tisto, kar občudujem ali sovražim v vedenju drugih, potrebno iskati v sebi kot svojo senco, pa ne le senco, tudi sonce. Ja, in fino je tudi, da ne delam drugim, kar nočem, da bi drugi delali meni in da imam svoj prostor, ki je samo moj in da ima tudi vsak drugi prostor, ki je samo njegov in da je te meje potrebno spoštovati. No, to so stvari /saj jih je gotovo še mnogo več, ampak se jih ta trenutek ne spomnim tko, iz glave glih/, ki jih je dobro vedeti, preden se lotim dreka, so lopata, saj veš, da ne bi samo mešal po dreku in se usmrajal, ampak kidal. In kaj je ta drek? Zamere, strah, bolečina, jeza, sovraštvo, gnus, žalost. Ma dobr no, tle sem jih mal pomešal med seboj, pa ni potrebe po klasificiranju, ker tko zginejo, se razblinijo pol. Ker na koncu ni ne kure ne jajca, ampak odpuščanje, sprejemanje, ljubezen. Evo, kako bi to šlo pri meni. Ko bi bil dogodek, ki je en vzorec vtisnil vame, recimo, da mi je oče ves čas govoril da sem len, da iz mene ne bo nikoli nič, če bom tako len, odkrit, bi ga podoživel še enkrat, z odraslimi očmi, z zavedanjem, da mi je starš hotel le najbolje, da se je bal, da bom zabluzil, da me je hotel spodbuditi k večji zavzetosti, odgovornosti, ker mi na drugačen način tega ni znal povedati. Recimo, da ni vedel, da bi moral povedati, da moje ravnanje ni v redu, jaz pa sem. Kar je zelo pomembno. Ker mi je vcepljal, da sem jaz len, da jaz nisem v redu, da nisem dovolj dober, da nisem vreden ljubezni. In oče pa že ve, ker starša sta najpomembnejša za otroka, to je zame. Tako sem to dojel kot otrok a ne. Ampak, jaz sem hotel biti vreden njegove ljubezni, hotel sem biti dober in sem se trudil. Jima ugoditi v vsem recimo, da bi ja dobil svojo dozo ljubezni, ki sem jo potreboval, da bi slišal, da sem dober. In sem se trudil tudi, ko bi raje počel kaj drugega, ko sem bil utrujen, pa tko. Nisem bil jaz takrat, a ne. Pa mi ni uspelo vedno, kljub trudu in takrat sem bil spet len, grd, pridanič. Pa tko. Ampak danes vem, da mi je hotel na ta način, z odrekanjem pohvale, priznanja, le pomagati, da bi bil vztrajen, temeljit, odgovoren, ker me je imel rad. Ker vem, da drugače ni znal, ker je imel sam enake vzorce, ali še hujše. Danes ga vidim z drugimi očmi. In mu oprostim, odpustim, saj drugače ni znal. A je to dovolj, mislm, da spremenim vzorec /da nisem vreden/. Ne, odpustiti moram še sebi. Kaj pa? Ja, da sem bil le otrok, ki je dojel njegovo ravnanje tako kot ga je in si s tem povzročil obilo problemov v kasnejšem življenju kot nesamozavestno bitje, ki se mora stalno prilagajati drugim, da bi izvabilo tisto tako zaželeno priznanje, da je vredno ljubezni, da je dobro. Ker to boli. Mislm, boli, ko se zaveš, da si narobe dojel a ne, ko se spomninjaš, kolikokrat si moral iti preko sebe, kolikokrat si počel stvari, ki si jih nisi želel, le da bi bil viden, priznan, ljubljen, ker si verjel, da ljubezni nisi vreden, če boš, kar si. Sebi odpustiti je težje, kot drugim. Tako da velikokrat ni dovolj, da greš enkrat skozi proces, je treba iti dvakrat, desetkrat, stokrat. In takih vzorcev je ogromno in vsak potrebuje svojo obdelavo rajtam a ne. U, kolk je že ura. Bova šla naprej enkrat drugič. Za danes je dovolj. Lepo se imej, Katka. butl

Hojla Katka Zdej, jst res nisem tist, k bi ti lahko nasvete dajal, lahko ti pa povem, kako bi se jst lotu tega problema. Ker to, mislm, nesamozavest, je res hud problem in iz njega se razvijejo vse tiste ostale pizdarije, mislm, kt posledice a ne. No ja, je še kakšna sestavina seveda, ki vpliva na vedenje, na obnašanje a ne. Evo, jst mislm, da se problema najbolje lotiš tko, da se lotiš problema... a ne... A se čudn sliš? Pa se ne, ker bi sa lahko lotu posledic. Če bi bil v tvoji situaciji, bi se vprašal, kaj je problem. In bi ugotovil, da sem nesamozavesten, ljubosumen /nezaupljiv/, zamerljiv, maščevalen, da se ne znam pogovarjat in da sem občutljiv na to, kaj kdo reče ali si misli o meni. A imajo vse te moje lastnosti kak skupen imenovalec, bi se vprašal potem, ker bi znal bit, da je to problem? En tak očiten bi mislim da dost hitro opazil. Da potrebujem silno fest zunanjo potrditev. Da je moje razpoloženje zelo odvisno od tega, a me pohvalijo, me grajajo, me ljubijo, me sovražijo, me občudujejo ali zaničujejo. No ja, mislm, hja, sej vsak rajši vidi, da ga hvalijo kt pa grajajo a ne, ampak a veš, mislm, če jst vem, da sem dober, pa če mi en reče da nisem, pol si jst rečem, ti si misl pa govori kar češ, jst vem kakšen sem. Če pa jst ne vem da sem dober al pa clo mislm da nisem, pol, ja pol me pa mnenje enga druzga čist podre al pa me dvigne a ne. In to je razlika, fest besno huda razlika. In k bi o tem razmišljal, bi prišel do ugotovitve, ja butl, nisi dober, nisi vreden ljubezni, luzer si...al pa nekej tacga. Ha, kaj pa zdej? Zdej je pa čas, da se vprašam, zakaj. Zakaj? Od kod men to? Od kod mi prepričanje, da nisem vreden ljubezni, da iz mene ne bo nič, da nisem dober, pa tko? Ker bi vedel, da se taka in podobna prepričanja ušunjajo, vcepijo, naselijo vame v mojem otroštvu in to ranem ponavadi, in da jih vtisnejo tisti, ki so mi najbližji /starši a ne/, bi začel brskat po sebi in iskat vzroke v odnosu med starši in menoj In skoraj ziher bi jih prepoznal v vedenjskih vzorcih staršev iz tistega obdobja /če ne boš priden butl, te ne bom maral ali marala, iz tebe ne bo nikoli nč, tih bod mulc, pojma nimaš, len si, nesposoben si, a samo štirko si dobil v šoli, zakaj pa nisi petke, o ko bi bil tko priden, pameten, lep kt sosedov Janezek, a ti nč ne morem zaupat, še tega ne veš, preklet pankrt, ti si kriv, da se z mamo/očetom kregava, itd., itd., itd....a ne/. Vsak tak vzorec mi vceplja v otroške možgane, da nisem dober tak kot sem, da nisem vreden ljubezni tak kot sem, da sem dober le, če sem tak kot hočejo, ukazujejo, pričakujejo od mene, da sem vreden ljubezni le, če sem tak kot hočejo, ukazujejo, pričakujejo od mene, če sem drugačen, če nisem jaz. Evo. Ma se garant vsak najde tle not, tud jst. Kaj pa zdej? A je to, da ugotovim, kakšen je bil odnos staršev do mene, k sem bil mulo v najnežnejši dobi že dost, da te vzorce spremenim, pobrišem, predelam in se imam rad tacga kt sem, da se cenim, spoštujem in se zavedam, da sem glih tolk vreden ljubezni kt kakšen drug, da sem dober? Ne. To je šele začetek. butl Aja, zdej grem domov, ker sem v službi /pa ne okol govort/, ti bom pol še kej naprej napisal, kaj bi jst delal...mislm, če bi bil v taki situaciji /k sem bil v taki situaciji / Mej se fest, Katka

Pozdravljen Opat Zdej, jst sem samo en butl in o kakršnih koli že redih nimam blage veze glih, ampak amen me pa spominja na kamen, samo da je bolj trd...al trden mrbit...mislm, amen a ne, ne kamen, ker kamen sploh ni ne trd ne trden tko kt zgleda, ker če pogledaš na blj dolgi rok, ga clo en sonček pa en dežek pa en vetrček uprašita skor tiktak, kaj šele kdo z orodjem. Clo diamant, k je trden in trd čist blj, je nemočen, ko se ga tipo znalac lot, al pa ogenj a ne. Ampak amen pa ne, amen je pa amen. Zdej a je to dobr al ne, mislm, sej veš, se preveč čustveno navezat nanj, mislm, na amen. Kaj pa vem. Sej zna bit, da je kdaj dobr, ampak kdaj pa tud ne, sploh ne če je prepogost. Zakaj? Ker bi znal bit, da je zornih kotov kr nekej in če ti je pogled od spredaj na hišo dost za amen, se ti lahko zgodi clo, da hiše nikol sploh ne boš spoznal v celoti, in ne le to, tud ostalih ne, pa tko. Ker zna bit, da te slepa pega ali več njih, mislm, oslepi clo. Ker zna bit, da se kaj hitro spremeni tale amen v plašice, sej veš, tiste kt pr fjakarskem konju, k vid samo makadam pred sabo, nč pa levo pa desno pa gor pa dol. Kr sitn, a ne. Aja, čist me spominjaš na Stojčija, un je tud zaljubljen vanj, mislm, eee, v amen. butl

Hojla KalaMala Glej, mogoče lahko prebereš tole, kar sem zapisal nekje enkrat, pa če slučajno dobiš kako idejo, pol super. "Zdej, jaz verjamem, da smo ljudje po nekih kriterijih različni in po nekih enaki in da je edina stalnica v življenju njegova spremenljivost. Glede na to ti lahko podam svoj današnji pogled, ki je bil včeraj drugačen in bo jutri verjetno tudi. Jaz verjamem, da smo ljudje tu z namenom, da sprejmemo sebe skozi sprejemanje drugih /sicer bi dal bog vsakemu svoj planet/. Torej skozi odnose. Poleg tega verjamem, da je življenje darilo, ker namen svojega bivanja lahko udejanimo le skozi življenje. Poleg tega v živetju svojega življenja verjamem v določene zakonitosti /imenuj to kakor hočeš/ in sicer, da sem za svoje življenje odgovoren sam, kar pomeni nekako takole, da drugih in njihovih dejanj ne morem spreminjati /no ja no, lahko, ampak to je že povratna zveza/, lahko pa izbiram svoje odzive nanje, potem da ne delam drugim, kar nočem, da bi drugi meni. Zelo se mi je vtisnil v spomin rek, ki mi ga je Konfuzij, moj prijatelj, enkrat že davno tega prezentiral takole nekako: "Moj bk, ako opaziš, da sovražnik želi napasti tvoje mesto, ti pa ne opozoriš svojih ljudi in sovražnik napade ter pobije tvoje ljudi, boš njihovo prelito kri plačal s svojo krvjo. Ako pak opaziš, da sovražnik želi napasti tvoje mesto, ti pa opozoriš svoje ljudi in se oni za tvoja opozorila ne zmenijo in sovražnik napade ter pobije tvoje ljudi, potem njihove prelite krvi ne boš plačal s svojo krvjo." No, kaj praviš Namaar, si še v dilemi? Ker jaz nisem. Zakaj? Zavedam se, da je situacija v odnosu pomembna tudi zame, ne samo zanj, sicer ne bi bil v odnosu z njim /dilema, ali je le filanje mojega ega, se s tem bistveno zmanjša ali celo odpade/. Zavedam se, da je vsak sam odgovoren za svoje življenje, ha, kar pak ne pomeni, da se s tem izognem svoji odgovornosti v tem odnosu in da lahko neupoštevam Konfuzijevo napotilo. A ne. In še celo če ne vem in bi kao lahko mirno stal v ozadju, mogoče to ni res in mogoče situacija zahteva od mene učenje za naslednjo podobno situacijo. Če pa vem in ne odreagiram, si pa nabijam hud dolg /če v dolgove verjamem/. Kaj bo pa ta, drugi, storil potem, ko ima možnost storiti tudi kaj drugega, ja, to je pa njegova odgovornost. Evo, tako razmišljam in delujem /kolikor mi uspeva/ v tem trenutku, v naslednjem bom mogoče drugače. In kako bi odreagiral, če bi mi prijatelj zaupal, da bo storil samomor, če... Odgovor na to ni enostaven. Vsak primer je drugačen in zahteva drugačen pristop. Jaz ti lahko opišem le svoje izkušnje. Ko sem se prvič srečal s tem problemom, sem se boril kot lev štiri leta. Štiri težka leta učenja in spoznanj... In če strnem vse skupaj v nekaj, kaj, paralel, bi lahko rekel nekako takole: da je potrebno vsako samomorilno idejo vzet skrajno resno, ne glede na to ali je le poskus izsiljevanja, manipuliranja ali trenutna nepremišljena izjava, da je potrebno čimbolj prodreti v ozadje, da mora začutiti, da je pomemben, da se zanimaš zanj, ne pa za njegove probleme in napake, ker, ko si nekomu pomemben, hja, potem samomor ni več tako idealna rešitev, a ne, doseči, da neha razmišljat le o samomoru, ker ko neha, se vrne volja do reševanja problemov, do življenja. Zelo pomembno je spravit tok misli in način razmišljanja v en drug, neustaljen tir, zamenjati perspektivo, zorni kot. Z vprašanji recimo: Ali misliš, da bo tvoj partner, otrok, starš, sodelavec... bolj srečen, zadovoljen, umirjen, če boš storil samomor? Ali boš ti zadovoljen, srečen..., ko boš storil samomor? Kaj boš spremenil, če boš storil samomor? Kaj si želiš od partnerja, starša, otroka, ....zase? Bi to dosegel s samomorom? Kako bi lahko dokazal svojemu partnerju, da nisi karkoli že partner misli da si, svojemu otroku, da is dober starš, svojim staršem, da nisi tak luzer...? Kaj lahko storiš ti, da bi te bolj cenili? Kaj lahko storiš ti, da bi se bolj cenil? itd, itd. Zelo verjetno je, da bo začel gledati nase in na svet in svoje življenje z nekega drugega zornega kota in da se mu samomor ne bo zdel več glih najboljša rešitev, a ne. Če je možno, a ne, je zelo dobro postaviti podobno različna vprašanja od ustaljenega razmišljanja tudi drugemu v tem odnosu. Hud problem v odnosih je ustaljenost vzorcev, nevednost, da je mogoče tudi drugače, da je možna tudi drugačna izbira vedenja. In nepoznavanje zakonitosti v odnosih. In...in..." butl

Hojla Ribica Zdej, jst sem samo en butl in se res ful nč ne spoznam na astmo in njene vzroke. Predvidevam, da si bla že pri zdravniku in si tud njega ali njih povprašala o vzrokih zanjo a ne, če so ugotovili, da ni alergijskega značaja. Ti, a te je kej strah kaj bo? Mislm, sej veš, a boš ljubljena, a bo uletu taprav, a bojo otroci, a te bo mel rad, a bo, a bo, a bo? Zakaj te je pa strah če bo? Dej se mal vpraš, od kod strah? butl

Eeee..zna bit, mislm, ja, zna bit

Mah, sem mislil tisto o enosti in vsakdanu, kako to konkretno zgleda, pa ni treba...več

Hm, pravzaprav, naš odziv je vedno naša izbira, vse pak ne, ostali so kakršni že so, a ne. Zdej, Koma, a te lahko še enkrat prosim, mislm, sej veš, ene par postov nazaj Če češ, mislm, tvoja izbira.

Hehe, ja, glih v tem stavku je keč /no ja, sej jih je mal več, ee, stavkov a ne/. A dodajaš svojega k mojemu, mislm, problem, al daješ pomoč. Ker zna bit, da je to moj način reševanja svojga problema in bi bilo tvoje vmešavanje čisto out, zna bit pa takisto, da se vrtim v krogu in potrebujem en drug pogled na situacijo, obenem pa niti ne vem, da je en drug pogled sploh možen, zato niti ne vprašam. Tko da je nevmešavanje že kul včasih, včasih pa ne.

Hm, eee, mislm, pomoč a ne, kaj je zdej glih pomoč in kdaj. Je pa res, dost lažje je, ko nekdo prosi za pomoč, mislm, se odločit in pomagat če znaš ali misliš da znaš in zmoreš. Ker tud če kiksneš, lahko še zmerej opravičiš svoje ravnanje z, saj si prosil za pomoč. Dilema je pak blj tečna, če te ne prosi, pa veš da jo rabi /recimo da veš, ker kdo pa tud ve/. Al jo ne želi, al pa niti ne ve da jo potrebuje. Hja, se da rečt ja, če ne ve, pol jo ne rabi, in včasih clo tko je, ma všasih pa ni. In tle, če mislim, da ni apriori proti , kaj že, vmešavanju, pomoči al kej tacga, se jst ravnam po nasvetu Konfuzija, mojega prijatelja in mu predstavim moj zorni kot. Kaj bo storil z njim, je pa njegov problem. butl

Ne vem sicer, kaj si povedal. Je pa lepo. A lahko mal konkretiziraš, mislm, tale vsakdan, eee, čist tko konkretno, saj veš, kak primer , pa tko. Hvala še enkrat. butl

Koma živjo Zdej, a lahko mal razložiš prosim, mislm, tole eno...kako to zgleda v praksi in kaj to pomeni v praksi, v vsakdanu? Hvala butl

Mislm, zdej, halo, pa kdo je tle butl? In kdo odkriva toplo vodo? A vas lepi stari slovenski reki na kej spominjajo? Recimo...eee... "Kar se Janezek nauči, to Janez zna". Al pa tale...eee... "Kogar piči kača, ta se zvite vrvi boji". Ti reki so nastali takrat, ko zgodovine sploh še ni bilo, pa tako čudovito zaobjamejo...kaj že...reaktivni um. Jao butl

Hojla Zdej, jst sem samo en butl in se na mojstre ne spoznam glih, jih pa cenim. Ker so me veliko naučili. Pravzaprav, no ja, naučil sem se jaz, oni so me učili. Eni zavedno, eni pa ne. Pravzaprav, no ja, saj me še vedno, če sem iskren, ves čas. Evo, ploščice polagam bolje od mojstrov, ki so me učili. Mi je eden, ki živi od svojega mojstrskega polaganja ploščic /jaz ne/, rekel, ko je videl mojo kopalnico, da je bil ta, ki mi je položil ploščice, pa res mojster in sem mu povedal, da sem jih kar sam. Potem sem mu moral razložiti določene detajle, ker ga je zanimalo in jih ni poznal. In pred kratkim sem videl, kako so položene ploščice pri mojem svaku. Vau. Sem želel povprašati polagalca, mislm, za določene detajle, pa mi ga še ni uspelo spoznati. Se še dogovarjam za srečanje z njim. Evo, tudi v svojem poklicu sem kar mojster. Mislm, obvladam sceno. Učim tudi podmladek. Imam srečo, da eni delajo sedaj pri meni, tako, da jih lahko marsikaj vprašam, kar sem ali pozabil ali pa ne vem. Ker oni pa vedo. Evo, sem res dober mojster za filane suhe paprike. Moj oče je bil mojster, ki me je naučil, kako se pripravi to bogovsko jed, a je že pokojni in sem verjetno najboljši živeči mojster za filane suhe paprike. Verjetno zato, ker nobenemu še ni prišlo na misel, da bi pripravil filane suhe paprike. Še vsak kuhar ali kuharica me je samo zabodeno gledala, ko sem jim jih omenil. Da so res nekaj posebno dobrega, mi je potrdil še vsak, ki jih je poskusil. Problem je, ker jih je silno težko dobit. Sploh tiste, ki so malce pekoče. Tiste so najboljše. Evo, z ženo sva mojstra na temo, kako skoraj uničit svoj odnos in svoje otroke in potem vse skupaj rešiti, pozdraviti in sestaviti toplo gnezdo za vse prisotne. Do takrat, ko bom zaključil svoje poslanstvo in odšel v nebo /ali kamor pač že/, se bom pa še učil. Tem je dovolj, mojstrov pa tudi. Na vnebovzetne mojstre se pa res ne spoznam prav nič. Mi je pa zanimiva tale dilema okrog enosti a ne in kako je samo vsak zase edino pomemben in kako vsak najde kar išče pač le skozi sebe in v sebi in so ostali nepomembni in čisto out in pa tko. Mislm, res je, da z razmišljanjem nisva na ti ampak če bi bila bližje, bi se zagotovo povprašal, zakaj ni dal potem Bog vsakemu svoj planet in nas je natrpal ene sedem miljard skupaj. Ker, a ne bi bilo fino, če bi imel vsak svoj planet in bi spoznaval sebe in to, kar naj bi že spoznaval, lepo v miru in brez motečega šundra in motenj in mnenj, ki jih okolica in njeni soprebivalci ustvarjajo. Zdej, če in ker je Bog, mislm, evo, ljubezen in tisto popolno kar že, potem nekaj ne štima ali pa bi razmišljal, da sebe lahko spoznam, najdem in sprejmem le skozi druge, kar bi si razlagal, da drugi niso nepomembji in moteči, ampak nujni in nepogrešljivi. In ker drugi sploh ne bi obstajali, če bi ne bilo neke, kakršnekoli interakcije a ne, bi razmišljal, da je tisto najpomembneje...odnos, se pravi, ničesar ni brez odnosa, niti mene, kaj šele spoznanj, rasti ali karkoli je že komu pomembno in cilj. In zdej, mislm, a ne, če drži, da smo vsi eno in da sem jaz vse, potem se do tega spoznanja da prit samo skozi odnos in brez dileme. Se pravi, da je treba najt način, da ti dve komponenti, ki se na en ali več pogledov izključujeta, združim v eno smiselno celoto. Če bi bila pa še izvedljiva, pa še toliko bolje. Če bi kdaj res znal razmišljati, bi pomislil bežno, da je to možno, če bi znal sprejet sebe skozi sprejemanje drugih in da je to nekaj takega, kot brezpogojna ljubezen, kar je verjetno moj namen tukaj na zemlji /mislm, to spoznat in postat a ne/. Zdej, kako pa to realizirati, mislm, spraviti od besed v dejanja, v prakso. Če bi še kar razmišljal nekoč, bi se mi verjetno zazdelo dokaj pametno opazovat moje odnose z drugimi, mislm, moje reakcije in glede na njih iskat vzroke v sebi. Kaj vem, recimo, zakaj sem nestrpen do dejanj, lastnosti, vedenj nekoga, jih občudujem, sovražim, preziram, pa tko. In potem iskat vzroke v sebi, ker bi verjel, da so drugi mislm, ogledalo v katerem se gledam a ne. Se pravi, to je del mene. Ker verjamem in vem /mal sem že preverjal/. Bi znal bit, da bi prišel do presenetljivih spoznanj. Recimo, hja, da je to /ena lastnost/, kar tako sovražim v nekom, ne samo del mene, nekaj kar se tako silno trudim prikriti pred seboj, ampak, da je ta ista lastnost tudi silno dobra zadeva. Da ni samo moja senca ampak tudi sonce. Sedaj pa tisto, mislm, najpomembnejše. Nekaj, kar sem recimo leta dolgo skrival pred seboj, odrival, si lagal, sprejmem kot del sebe. Se pravi, stopil sem korak k sebi, postal sem bolj jaz, bližji sebi, odgrnil sem eno tančico, ki je prekrivala mene takega kot sem. To je prva komponenta, mislm, korak k sebi kot celoti a ne. In zdaj še tista druga komponenta. Istočasno sem spoznal, da je ta drugi, ki sem ga sovražil zaradi tam ene lastnosti in se imel za več kot je on, ali pač za manj, če sem ga občudoval, glih tak kot jaz. Da ni nič slabši in nič boljši kot jaz. Da sva enaka. V tem spoznanju je ta čuvena enost. Več tančic ko odkrijem, več je enakih in bližje sebi sem. Pravzaprav več je mene. In ko odkrijem vse tančice, so /smo/ vsi enaki ali vsi eno in jaz vse. In obe komponenti, ki zgledata kot izključujoči, pašeta kt ata na mamo. In, mislm, bi razmišljal, če bi znal, da je to možno doseči le skozi odnos in da smo zato vsi tu, skupaj in še kako pomembni en za drugega. butl

Hehe, Audente Hja, tema je o moških, ki izginejo nenadoma, a ne. Torej ste ženske tiste, ki ste zapuščene in ene tud naivne ziher. Da so moški prav tako naivni in zapuščeni in da ženske uporabljate enake metode, torej tudi izgovor, da niste dovolj dobre za nas, mislm, halo, je očitno a ne, le teme nismo odprli. A kaj je bistvo problema? Ne, ne, narobe sem vprašal. Zakaj toliko žolča, prezira, razočaranja, jeze v vaših komentarjih? Je vzrok pobeg, banalni izgovor, slovo brez besed...? Ma kaki. Kako me je mogel tako izigrati, pa tako sem mu verjela, zaupala, bila prepričana vanj, v njegovo iskrenost, ljubezen......? Prasec, svinja, pokvarjenec... Ampak, medtem, ko je prst uperjen vanj, so trije obrnjeni nazaj, proti meni /da o tistem, ki kaže gor, sploh ne govorim, a ne/. In ti trije prsti sprašujejo. Kako da nisem opazila očitnih znakov krhanja zveze, če sem jih pa že opazila, jim nisem verjela? Kako sem bila toliko naivna, da nisem verjela sebi? Kako da sem pričakovala karkoli že, ne da bi imela kakršnokoli potrditev ali zagotovilo? Kako sem si dovolila se odpreti in razgaliti? Kako sem mu zaupala tako stoprocentno? Kako sem lahko ustvarila tako utvaro, če sem pa vedela, kakšen je? Kako da nisem vedela? Kako sem bila lahko tako zaslepljena? Kako...? Kaj je bistveno? Nesprejemanje njega takega kot je. Sami poskusi, kako spremenit njega...skozi idealiziranje, ustvarjanje neke iluzorne slike o njem, z ustvarjanjem pričakovanj, skozi očitke njemu, kakšen bi moral biti, da bi bila srečna /no, ta faza ponavadi nastopi šele pri malce daljših zvezah, razen, če je ženska neučakane sorte/. Nesprejemanje njega takega kot je gre pa z roko v roki z nesprejemanjem odgovornosti zase a ne, ker če bi ne bilo tako, potem seveda ne bi pričakovala, da te on naredi srečno, da je tvoja sreča /ali nesreča/ odvisna od njega. Pri takih zvizih brez slovesa in tistih nepričakovanih je skoraj vedno /če že ne vedno/ problem tudi v pomanjkljivi komunikaciji ali pa sploh njeni odsotnosti, kar se meni zdi ful pomembno. In tako je krog zaključen. In ko se zgodi, boli, pa ne glede, ali si najstnica ali odrasla ženska, z izkušnjami ali brez. Zdej, mislm, je razlika, a se zavedaš ali se ne, ker če se, potem lahko prečešeš vso situacijo, prevzameš svoj del odgovornosti za, kaj vem, svojo naivnost, pričakovanja in tudi lažje sprejmeš njegovo ravnanje in greš čez a ne, če se pa ne zavedaš, mislm, se ti pa zna zgodit, da po ene parih takih lekcijah brez osvojenega nauka kaj hitro ustvariš zaključek, kako so vsi tipi barabe, pussyji pa tko in zajebeš sebe za tisto najlepše v življenju. Zdej, a to pomeni, da tipa ne smeš spustit v svoj prostor, mu zaupat, se mu odpret čist, mislm, da ne bi bla prizadeta spet? Ne, sploh ne, ker če to narediš, potem te sicer ne bo tolk bolelo, če boš izigrana, ampak boš tud spregledala tistega, pravega a ne. Kar pa je škoda. Ne bit pa naivna /al je pravilneje neumna/. Pogovor je sila pomemben dejavnik v spoznavanju sočloveka. Pa intuicija baje in te naj bi imele ženske obilo celo prirojene, a ne. Še nekaj okrog bolečine ob zapustitvi. Recimo, da te je tip, kaj pa vem, prevaral, izigral, izdal zaupanje in na koncu zapustil. Ali bi te manj bolelo, če bi bilo vse isto, le na koncu bi bila ti hitrejša, mislm, bi ga ti zapustila? Jst mislim, da bi te ful manj bolelo? A ne. A se nam moškim tudi dogaja to isto? Aha. Samo, nimamo odprte te teme. butl

Hja, tu se pa ne bi strinjal s teboj, mislm, eee, da je isti. Zdej, zakaj je bil s teboj in kolk iskren je bil pri osvajanju in kolk si bila ti naivna ali pač ne, to je seveda druga stvar in nima veze a ne. Zagotovo pa odnosa ni prekinil kot navadn pussy, niti ni izginil, mislm, brez slovesa a ne. Slovo je izpeljal precej korektno. Ni sesul tvoje integritete. Ni te žalil, ni te blatil, ni te zasmehoval, pravzaprav obratno, potrudil se je, da je ohranil tvoj obraz. butl

eee...mislm...hja....no....zdej AHA

In svojo trditev argumentiraš z?