Tamburin

Ja, sej to sem hotela vprašat... Nekaj je predsodek - nekaj pa je zdrava pamet. A ne?

He, tudi jaz sem enkrat (pri 21 letih) imela z enim Ovnom tak štos... Eno leto sva končevala, pa spet začenjala, pa spet končevala... Jaz (Levinja) sem bila bolj odločna in končala, on (Oven) pa je vsakič prišel nazaj jokat, in ker se mi je zasmilil, sem vsakič popustila! Ampak to je bila moja napaka. Sej pol sem dojela, da ne delam prav... in sva dokončno končala. Je bila pa muka se ga rešit... Na koncu sem ga vprašala, če je z mano srečen, ker se vrača nazaj, pa mi je odgovoru: "V začetku sem bil, zdaj pa ne več." No, pol se ni več vračal... Najbrž mu je kapnilo, da to ni to. Potem pa nikoli več nisem z nobenim ponovno začela. (Pa tudi noben več ni bil Oven.)

Še eno vprašanje: KJE JE MEJA MED PREDSODKI IN ZDRAVIM RAZUMOM?

Mašinca, ne govorim samo o biološki mami in očetu. Po mojem je naravno biti mama oz. oče tudi s srcem. Menim, da imamo ljudje naravno potrebo po tem, da za svoje otroke skrbimo, jih negujemo, jih učimo, jih ljubimo... Mogoče pa se motim...

Jaz pa opravljam "pisarniško delo" samo takrat, kadar pišem račun. In to zelo rada počnem - še posebno, če mi takoj plačajo!

Grafit: ZABRANJENO PUŠENJE U KREVETU I VOĐENJE LJUBAVI U PEPELJARI!

Ne upam si rizkirat in rečt, da bi bila rada v koži koga drugega. :o|o: Svojo kožo poznam in tudi če ni zmeraj OK, v njej še najlažje obvladam situacijo. Včasih pomislim: "Glej, kako fajn uni živi... ooo, da bi bila jaz v njegovi koži..." Potem pa spoznam odzadje in ugotovim, da se velikokrat za navzven poštimanim izgledom skriva eno gnilo življenje, tako da sem kar zadovoljna s svojim...

El Nino, ja pol si pa še nedolžen!?!? Mislim - nedolžen, ker še nisi brez kondoma... še ne veš, kako to zgleda zaprav... Pa k se že utikam tle, naj povem še moje mnenje: Se 100% strinjam s tistimi, ki pravte, da če nimaš stalnega partnerja, je kondom obvezen, če pa imaš stalnega, lahko tudi brez - ker je lepše... Čeprav tud to ni sigurno... Lahko tvoj stalni skače okrog, pa fašeš kako bolezen preko njega! :xx!: To je kot tisto z Mujotom, ki pripelje Fato h ginekologu na pregled, in dohtar pravi: "Mujo, tvoja žena je noseča." Mujo pa: "Kako noseča? Saj vedno pazim!" "E, moj Mujo, to je tako kot v prometu: ti paziš, drugi pa ne!"

Aakhut, za žuranje bo treba v petek v Umag pridet... Al pa prosit Zlato ribico, da ti Umag prenese v Ljubljano!

Jaz sem čisto zadovoljna s svojim stanovanjem. Sama opremla, sama pobarvala stene, sama sešila zavese, posteljnino, prte in okrasne blazine... po svojem okusu. Po stenah imam nekaj stvari, ki sem jih dobila za spomin (ena grafika, stenska ura, batik iz Indije - slonček, pahljača, pa nekaj izdelkov, ki sta jih naredila moja otroka v vrtcu in šoli...). Rada imam tople naravne materiale (les, pluta...), ne maram pa hladnosti (kamen, steklo, kovina...). Ne maram čisto belih sten - bela je samo kopalnica (kjer je malo pobarvanih sten, ker je skoraj vse v ploščicah), in hodnik, ki pa je od tal do višine 1,20m rumeno-zelen, navzgor do stropa pa bel. Samo stropove imam povsod bele. Zavese obvezno enobarvne (brez vzorcev, čipk, volančkov in ne vem še česa...) in ne bele. Pri zavesah mi je najlepše kombinirat različne barve prozornih zaves - tako imam v spalnici 2 rumeni prozorni zavesi in 1 svetlo modro prozorno zaveso, ki se med seboj delno prekrivajo in ustvarjajo skupaj še eno tretjo barvo... Tepihe samo tam, kjer so nujni: v kuhinji en pralen tepih, da med uporabo kuhinje ščiti tla pred močenjem, in v dnevni en majhen tepih pod klubsko mizico, da mizica ne zdrsa parketa. Aja, pa še v kopalnici, da ko stopim iz banje, ne stopim direkt na ploščice. Tudi posteljnine ne maram bele (čeprav jo imam v glavnem belo, ker mi jo je tako dala moja mama za "balo", ko sem šla od doma). Ampak sem že kupila barvo za tekstil (oranžno), da si pobarvam eno posteljno garnituro. Druga bo najbrž lila ali temno modra - samo da sprobam najprej to oranžno, kako prime. Pospravljeno pa imam samo med vikendi , ko otrok ni doma. Z majhnimi otroki ni šans imet pospravljeno! S čiščenjem pa ni problemov - je majhno stanovanje in je hitro počiščeno... Za eno izkušeno Fato čistačico bi bila to mala malca - pol urce dela! Je pa pri nas tako, da hčerka obožuje čiščenje kopalnice, ker ji diši čistilo za vodni kamen, tako da je to skoraj izključno njeno opravilo.

Joj, Vojko, to pa še mene boli, samo ko gledam to sliko!

BOJ NAD SAMIM SEBOJ JE NAJTEŽAVNEJŠI BOJ, ZMAGA V TEM BOJU JE NAJVEČJA ZMAGA. (avtor )

Super sva se imeli snoči in vse do današnjega jutra! A ne, Bili? Naslednji petek ponoviva, samo kraj zamenjava! Mogoče kak Umag... A? Evo zdravilo za srčne rane! V lajf je treba! Se malo naplesat, napit, znoret, se spogledovat... Zdaj sem kot !

Kot v pravljicah! xfijux

OK, bom drugače vprašala. Eden ima neke predsodke, drugi pa jih nima (teh istih). Velja, da predsodkov se je dobro znebiti, da se osvobodimo... A ne? In denimo, da gre za nek predsodek, ki vpliva na njuno skupno življenje. A je prav, da se oseba, ki ima predsodek, znebi tega predsodka, ali je prav, da ga obdrži in s tem ne gre preko sebe? Kaj pa, če je ta predsodek samo zdrava pamet, zdrav razum? Kako veš, kdaj gre za predsodek, kdaj pa za zdrav razum? V katerih primerih se poškoduješ in v katerih primerih se popraviš, ko se spremeniš oziroma prilagodiš nekomu? Ja, tisto o "normalnih" moških vem, da ne drži - sem napisala samo, da se mi zdi ali da zgleda tako... Pač moji občutki, ko doživljam take katastrofe... :xx!: Res pa ne vem, kaj za enga me pritegne na takih "aut" tipih! Sicer pa ni nujno, da je z njimi kaj narobe. Mogoče je z mano. Če pogledam nazaj: - 2 moja bivša sta zdaj poročena in doma copati svojima ženama (ženi sta znali iz njiju narediti copato, kar jaz nisem znala in niti hotela) - no, eden je res čudak še zdaj... (vendar ni nujno, da si ne bo našel kakšne Prave, ki se bo ona njemu podredila, da bo veza trajala...) - ta zadnji pa je bil prej 20 let poročen (torej ena ga je znala 20 let prenašat, kar jaz ne znam, ...ali pa je bila enaka kot on) Hmmm... je za razmislit! :o|o:

Bili, seveda boš zdržala! Že marsikaj si! Posveti se sebi, hčerki, delu, domu, prijateljem, Megi (tvoji nemški ovčarki)... Vidiš, koliko dela imaš, ti pa tukaj nekaj stokaš za nekom, ki tega ni vreden! Haloooo?! Aja, saj jutri greva ven, v lajf, a ne? Obe rabiva nekaj, da si zaceliva rane... Saj bo!

Tako. Zaključeno. Danes sem po dolgem čakanju dobila od njega 11 sms-jev (enega za drugim) in zdaj mi je jasno vse - in hkrati nič. :o|o: Ja, moški so res z Marsa, ženske pa z Venere... ali pa od kod drugod... :xx!: :o|o: :OO!:

JanjaK, hvala za tvoj odgovor. Najbrž imaš srečo, da si naletela na "normalnega" partnerja, kateremu se da kaj prilagoditi ali sprejeti kako njegovo manjšo drugačnost. Jaz pa se sprašujem, zakaj vedno naletim na nasilneže, iztirjence ali biseksualce, ki mi hočejo vsiliti svoj način življenja... Saj ne, da se jim pustim, ampak se jim raje umaknem (zato toliko razpadlih zvez). Vendar se iz tega umika ničesar ne naučim in naslednjič spet naletim na kakega takega. :xx!: Počasi se mi že zdi, da na tem svetu ni normalnega moškega, ki bi bil sposoben zdravega partnerskega odnosa. Zgleda, kot da so se taki normalni moški nehali rojevat že pred kakimi 50-imi leti - če pa se je pozneje še kakšen rodil, je zdaj že zaseden. Zanimajo me izkušnje drugih v partnerskih razmerjih. Čemu ste se najtežje prilagodili, pa vendar ste se? Čemu se nikoli ne bi mogli prilagoditi?

Z voskom tam spodaj??? Auč auč! A ne to ful boli?

Saj je že naslov dovolj jasen... Samo še par podvprašanj: V katerih stvareh se prilagoditi in v katerih ne? Do kakšne mere se prilagoditi...? Kako se prilagoditi? Kako sprejeti drugačnost partnerja? Katero drugačnost partnerja sprejeti in katero spremeniti (in kako spremeniti)? Katero svojo drugačnost trdno obdržati in katero svojo drugačnost spremeniti - jo prilagoditi partnerju? Pa še eno: KDAJ VESTE, DA DOLOČEN PARTNER "KARAKTERNO" NI PRIMEREN ZA VAS (DA SE NE BOSTA NIKOLI MOGLA PRILAGODITI DRUG DRUGEMU) IN JE ZATO BOLJE ODITI, ČEPRAV GA MOGOČE LJUBITE?

Meni osebno se ni težko upreti čustvenemu izsiljevalcu - sem se že večkrat. Preprosto najdem pravi trenutek, dovolj in še malo več energije (za rezervo, če pride ob umiku do še česa hujšega) in se umaknem. Navadno že dosti prej načrtujem korak, tako da ga dodobra preštudiram, potem pa grem. S čustvenimi izsiljevalci je treba biti previden! Zaradi lastne varnosti, ne njegove! Me pa muči nekaj drugega. Ker vedno znova naletim na zelo podobne ljudi, se mi zdi, da se od vseh prejšnjih nisem ničesar naučila. Samo umaknila sem se, nič pa se naučila. Mogoče bi se morala spustiti v kak proces, namesto da se umaknem. Vendar tukaj pa se mi začne pojavljati vprašanje, ki je omenjeno v temi "Vsi drugačni - vsi enakopravni": od kod ljudem pravica, da... Zirosi je tam napisal: "Vsak ima pravico, da je tak kot je, dokler njegova takost ne posega v drugačnost drugega. Pravice pa itak ni (če pa sločajno je, je tudi slepa in gluha - pač se odziva samo na moč in je imaš toliko, kolikor si je lahko vzameš). Uživajte!" OK, prilagajanje! Ampak do kakšne mere? In kdo komu? N.pr. če mož tepe ženo, normalno da se mora mož "prilagoditi" (se duševno pozdraviti) in nehati tepsti ženo (banalen primer). Kaj pa, ko gre za kake predsodke? N.pr. mož je biseksualen in želi grupni seks z ženo in še enim moškim ali žensko, žena pa ne, ker ima recimo predsodke... Kdo se mora tu zdaj kaj naučiti: žena porušiti predsodke ali mož "ozdraviti" oz. se znebiti takih seksualnih fantazij? Saj ne vem, če tole spada v to temo... Mogoče je najbolje, da odprem novo temo o prilagajanju.

Vidiš, da pomaga Zlata ribica!

Enkrat sem nekje čitala en članek, da zna biti kakšno majhno maščevanje koristno - v smislu, da ti da občutek aktivnosti (da nisi mevža, ki pustiš, da delajo drugi s tabo kakor hočejo). Da jim z akcijo nekako pokažeš, da nisi predpražnik... Na primer: če te nekdo prizadene, mu ob 2h ponoči naročiš pizzo na dom. Tudi če je ne sprejme in plača, se pa vsaj zbudi in vstane, da odpre vrata. Sama sicer nisem maščevalna. Sem pa včasih jezna sama nase, ker ne znam biti taka. Vedno iščem kak vzrok, opravičilo za tistega, ki me prizadene... In počutim se, kot da se ne znam postaviti zase.

Hmmm... malo čudno se mi to zdi. Moja otroka nimata nobenih problemov zaradi tega, ker njuna starša nista in ne bosta nikoli poročena. Res ne - ne s strani otrok (sošolcev), ne s strani odraslih (učiteljev, vzgojiteljev, duhovnikov...). Ta večja je tudi krščena in obhajana brez problemov.