Tamburin

Da jih ne boste samo kritizirali, poglejte še dobro plat medalje. Jaz zaenkrat itak vidim vse samo dobro , zato ne bom naštevala. Bom kdaj drugič, ko bom bolj objektivna.

Joj, Naky, to si pa jaz prav dobro predstavljam! Poznam iz svojih izkušenj, ko sem jaz (Levinja po znaku) živela z Levom po znaku! Aj aj aj! Ogenj v strehi, pa še v kleti in vseh nadstropjih vmes! Zdaj pa sem še tako na sveže zaljubljena v Vodnarja, da me še nič ne moti na njem!

ORKALAPIPA!

Ah, El Nino, ne jemlji si preveč k srcu! Ne išči ljubezni drugje... bla bla bla... Ljudje grejo narazen tudi po 10-ih, 20-ih letih (poznam en par, ki je šel narazen po 41-ih letih). Pa kaj pol! Vzemi, da tako je v življenju in da samo s sabo boš vedno, do smrti - po smrti pa ne vem . Ne delaj si iluzij o duši dvojčici! Pelješ se na vlaku življenja. Na vsaki postaji eni izstopijo in drugi vstopijo. Samo TI si na tem vlaku od začetka do konca.

Tamara - ne skrbi - sem dala umetno dihanje Naky. Ce debelo gledas in ne stekas - popravila sem tisto in ne rabis vec ne miske ne bombe. Marsa, hvala! Naky, nisem več jezna nate!

A ja, to sem hotela povedati: Danes sem v enem časopisu prebrala, da so enkrat v Ameriki ustanovili eno TV postajo, kjer so prikazovali samo pozitivne stvari - nič nasilja... In stvar je zelo hitro propadla. Žal, ljudje niso hoteli gledat pozitivnih stvari. :o|o: No, in tukaj imamo LN Forum, ki kljub temu, da je (večinoma) pozitiven, še vedno obstaja in se šiiiiiiiiiiiiiriiiiiii! A ni to SUPER?!

Bemti, Naky! Zarad tebe moram tle prvo stran z miško premikat! Bi vsaj kak presledek nardila! A ti nič ne dihaš vmes, ko se dereš?

Cigareti Čokolada Premalo spanja (tudi če sem zaspana, se mi zdi škoda it spat) Se bom najbrž še česa spomnila...

Misti, v tem sva si zelo podobni. Ko sem prebrala naslov teme "Napor", me sploh ni mikalo, da bi pokukala semle. No, danes pa vseeno: (ku-ku). Živim "po liniji najmanjšega odpora". Pa ne, da ležim na kavču z vsemi 4-imi od sebe in nič ne delam - to bi me ful utrujalo, ker je nezanimivo. Celo niti ne znam počivati, ker se mi zdi škoda časa za počitek... Pravzaprav skušam delati tisto, kar me veseli, in v vsakem delu skušam najti veselje. Na srečo imam tudi kreativen in dokaj svoboden poklic, ki me veseli. Pa tudi pri gospodinjenju doma delam tako, da delam z lahkoto. Če mi n.pr. ni do pomivanja posode, pa grem obesit perilo ali pometat tla - in ko je to narejeno, me navadno zgrabi, da bi še posodo pomila. Zadnjič sem pobelila stanovanje, in sosedje in prijatelji so me hvalili, kako sem pridna... Jaz pa sem tako uživala v tem beljenju, da se čudim, zakaj ljudje sploh kličejo malarje za taka dela. Potem sem polakirala leseno mizo in 2 klopci zunaj. Pri tem pa smo se z otroci prav kregali, kdo bo kaj naredil. Brusilni papir sem razdelila na 3 kose, tako da je dobil vsak enega. Problem pa je bil, ker sem imela samo en čopič, lakirati pa smo hoteli vsi trije. To je tako kot s športom: ko enkrat začneš in "padeš not", potem v tem uživaš, pa četudi se znojiš. Če pa ne "padeš not", pa odnehaš in se lotiš česa drugega. A ne? Zakaj bi se mučil, trudil in naprezal, če lahko nekaj narediš z veseljem?

Zase mislim, da kar znam z denarjem. Pa ne vem, ali je za to "kriv" horoskop, ali vzgoja, ali kaj drugega. Sem se začela zelo zgodaj sama preživljat - v srednji šoli so mi starši plačevali samo internat in med vikendi so mi oprali cunje in dali jesti, za vse ostalo (šolske potrebščine, oblačila, obutev, zabavo...) sem morala poskrbeti sama - s štipendijo in honorarnim delom. Ko pa sem končala srednjo šolo in se vrnila domov, sem morala staršem mesečno prispevati za gospodinjstvo, dokler sem živela pri njih. Ta prispevek je leta 1990 znašal 17.000 (takrat so bili še dinarji) - pojma nimam, koliko bi bilo to danes. Tudi šoferski izpit sem naredila pri 18-ih letih izključno s svojim denarjem, pa še staro bolho sem si kupila... Skratka, vedno sem morala dobro premisliti, preden sem kaj kupila, in ta navada se me drži še danes. Se pa trudim, da nisem skopuška do sebe.

El Nino, te bom vprašala, kaj si misliš o denarju, ko boš živel sam (brez staršev, ki bi financirali) in po možnosti še s svojimi otroki... Me zanima, če ti bo še vedno dol viselo, ko boš moral sam plačevati položnice tik pred izklopom... Kar še malo uživaj in se uči matematiko - mogoče ti bo kdaj prav prišla.

Smarty, depilacijsko kremo pusti kakšno minute več delovat (seveda če nimaš preveč občutljivo kožo!) - mogoče bo pomagalo. Jaz jo pustim vsaj 10 minut, včasih tudi več.

Jaz pod pazduho z Veet kremo, obrvi s pinceto, noge pa z depilatorjem. Ne boli dosti, če to redno (pogosto) delaš, ker dlake rastejo neenakomerno in z rednim depiliranjem ali puljenjem ni nikoli take goščave, da bi ful bolelo.

Vojko, tudi jaz pozdravljam to temo! BRAVO!!!

Glede tega "ti" in "vi" se mi zdi še najboljša n.pr. angleščina: tam smo vsi "you", in ni nobenih problemov!

Ha, Pokowc! Sam sem potem po naravi uporen - so mi lasje kar sami izpadli in sem ves čas na frišni energiji!

Prav to sem jaz enkrat pri 18-19-ih letih naredila: po glavi sem se pobrila na nulo! Zanimive so mi bile reakcije okolice. Najpogostejši komentarji drugih: "A si imela uši?" "Si se s kom kaj stavila?" "Imaš srečo, da imaš lepo obliko glave." "Zdaj ti bojo rasli bolj gosti in zdravi lasje." Večina pa jih je kar molčalo in si niso upali nič izjavit. Mama pa se je zgražala in skoraj gledati me ni mogla, pa sem ji rekla: "Saj sem se tudi rodila brez las in čisto gola, pa si me vseeno imela rada!" V bistvu je šlo za mojo kljubovalnist in radovednost, kako me bodo sprejemali drugi. Mah, ko si mlad, si vse upaš... Marsikaj sem takrat počela, kar zdaj ne bi. Pa ne da si ne upam, ampak nimam več potrebe po takem načinu izražanja... Sem pa še vedno taka in živim tako, da me neke družbene norme ne zasužnjujejo. Moj moto je, da živim tako, kot meni paše, in da z ničemer ne oviram drugih ali jim kakorkoli škodim. Če pa jih kako moje dejanje "čustveno" šokira, si mislim: naj se sami ubadajo s svojimi čustvi - tako kot se jaz sama ubadam s svojimi. "Kaj bojo rekli drugi" je zame španska vas. Nikomur nočem nič slabega, zato ne potrebujem kletke, jetništva... In če kdo mene prizadene, se vedno vprašam, zakaj me je to prizadelo, ne pa, zakaj je ta oseba taka in taka... Ja, sem Levje ekscentrična.

Moja točka duha je v Ovnu.

Tukaj na forumu (na osebnih sporočilih in tudi na chatu) jaz "vse po spisku" tikam, ker se mi zdi nekako sproščeno okolje... Tudi, če vem, da je n.pr. nekdo več let starejši od mene. Če pa bi se srečala v živo, pa bi MOGOČE začela vikati, ker bi ocenjevala bolj po zunanjem videzu. Me pa tudi mene veseli, da ti je prav, da te tikam, in seveda tudi, da tikaš ti mene! Jaz itak raje vidim, da me drugi tikajo, neglede na to, ali jih jaz vikam ali tikam, in koliko so stari. Ja, saj praviš, da sem 8 let mlajša od tistega, ki je rojen 1 leto pred mano - torej sem "energetsko" mlajša, zato se počutim tako, da me je treba tikat!

To pa še kako drži! Večkrat ga polomim, ko človeka ocenjujem na prvi pogled - po tistem, kar sama vidim. Nočem videti ozadja, ne zanima me n.pr. njegova preteklost, ne zanimajo me mnenja drugih, ki ga poznajo od prej... Vedno si hočem ustvariti sliko izključno s tistim, kar jaz vidim. Moje očke? Ja, malo bolj mačje so - podolgovate.

He, he, Vojko, sem si malo bolje ogledala tvojo spletno stran in ugotovila, da sem res DREVO 4! Vidiš, kako drži tisti opis! Super!

A ja, ne vem, kakšno vezo ima to z astrologijo... sem pa Lev z asc. v Dvojčkih, Luno v Tehtnici, Merkurjem v Devici...

Če se reče "oko sokolovo" temu, da n.pr. iz razdalje 1 metra pravilno oceniš, da neka stvar meri 1,75 cm, potem imam jaz zagotovo "oko sokolovo". Kajti ravno danes sem kolegici v službi rekla, da je nekaj, kar je držala v roki, široko 1,75 cm, in ko je izmerila, je videla, da je res! . Kaj takega se mi velikokrat zgodi, in potem mi rečejo: "Pa ti imaš oko sokolovo!" Vojko, ko sem brala tisto o temnozelenem drevesu 4, se mi je zdelo, kot da berem o sebi. Ziher sem jaz taka osebnost - drevo 4.

Mateja - ! Tudi jaz! Pravzaprav vikam tiste, ki so mi tuji, in tiste, do katerih čutim neko distanco. S prijatelji, znanci... torej v neki sproščeni družbi ljudi tikam (tudi tiste, ki jih komaj spoznam), razen če res niso veliko starejši od mene (n.pr. starši mojih vrstnikov...). Starejše tikam le, če sami predlagajo tikanje. V "službeni atmosferi" (stranke) pa vse vikam, tudi če so mlajše od mene. Včasih začnem kakšno precej mlajšo (n.pr. najstnico) pri drugem srečanju sama od sebe tikati, vendar šele takrat, ko ustvarim med mano in njo nek sproščen dialog in čutim, da mi tega ne bo zamerila, oz. da ji bo to še bolj všeč. Starejše pa nikoli ne začnem sama od sebe tikati - mi pa tu pa tam kakšna sama reče, da je za "TI", in potem seveda sprejmem tikanje. In če bi se srečala s kakim forumcem? Jaz bi ga tikala, razen kakega 15-20... let starejšega od mene bi vikala - to pa zato, ker se mi zdi, da so starejši bolj vajeni vikanja. Sama pa pričakujem, da bi me vsi tikali, ker mi je to bolj všeč. Tudi, če me trgovka ali natakarica tika, mi to prav gode. Pa naj bo starejša ali mlajša od mene. Če me tikajo, se mi zdi to kompliment, ker pomeni, da zgledam kul, sproščena, mlada... kakršna tudi sem!