daisy

Redno se kaniram že skorajda od svoje pubertete (AUUUUU kje je že to!) in bi o kani in kaniranju lahko napisala že doktorat. Lase imam zelo vredu, po mojem prav po zaslugi kane. Ker imam tanke, mi jih kana naredi s svojo oblogo močne in bolj košate, ne cepijo se mi, ne izpadajo mi... Edino sivi postajajo in počasi bom postala oranžna če se bom samo kanirala.... Zaenkrat so ravno prav "pramenasti".. Frizerji radi rečejo, da je kana zanič (meni so grozili, da izsuši lase), ker če se same barvamo, izgubljajo posel. Pa tudi dejstvo je, da s frizerkami vred, veliko ljudi ne zna kane pravilno dati na lase. Tudi navodila, ki so napisana na kani sami, ponavadi niso vredu. Kana zelo pije vodo in jo je treba pred uporabo dobro namočit- pustiti stati kako minuto v topli vodi, da se "napije". Nikakor se je ne sme dati na suhe in neoprane lase (kot piše v navodilih !!!?!). Kana kot rečeno vleče nase vlago in če jo daš na suhe lase, lahko las zelo izsuši. Zato: vlažno kano na mokre, rahlo sfrotirane lase. Kane, ki jih kupimo v drogeriji so zelo različne. Bolj ko so predelane, drobno mlete, dišeče -manj ko smrdijo, manj primejo, bolj puščajo barvo še pri naslednjih pranjih ali na blazini in se sčasoma nekako "izperejo", kar se kana sploh ne bi smela. Poizkusila sem različne kane, ki se dobijo pri nas in trenutno je najboljša in najučinkovitejša kana nekega podjetja iz Francije- HENNEDROG. Prodajajo jo v škatlah, je v večih barvah (dodajajo ji indigo, da je temnejša). Ko kano nanesem, si glavo ovijem v alufolijo (zaselotejpam si jo v nekakšno kapo na glavi) in čez zavežem ruto zadaj za tilnikom. Ko jo izpiram, se dvakrat našamponiram, po potrebi operem lase še z navadnim milom - ampak bolj redko- če imam na glavi prisušene ostanke kane (včasih smo si kano vedno spirali kar z "žajfo.."), dam še regenerator če čutim, da je potrebno in to je to... Pri naslednjem pranju gre morda še nekoliko barve stran, potem pa nič več. Na povštru pa nič. Aja še to- gor jo pustim najmanj dve uri.... več kot kake 4 ure se mi pa ne ljubi... Lasje imajo po kani izjemno lep naraven lesk- se ne da primerjati z nobeno umetno barvo. Še ena finta- enkrat sem si dala za spremembo spomladi gor "tapravo barvo" na precej kratke lase. Na morju so mi seveda lasje abšlesali (pri kani je tudi tega bistveno manj). Jeseni sem dala na vse skupaj spet kano- rezultat je bil enkraten- spodaj temno rjavordeče, ta "abšlesani" so prijeli pa na svetlordeče. Super je bilo !

Redno se kaniram že skorajda od svoje pubertete (AUUUUU kje je že to!) in bi o kani in kaniranju lahko napisala že doktorat. Lase imam zelo vredu, po mojem prav po zaslugi kane. Ker imam tanke, mi jih kana naredi s svojo oblogo močne in bolj košate, ne cepijo se mi, ne izpadajo mi... Edino sivi postajajo in počasi bom postala oranžna če se bom samo kanirala.... Zaenkrat so ravno prav "pramenasti".. Frizerji radi rečejo, da je kana zanič (meni so grozili, da izsuši lase), ker če se same barvamo, izgubljajo posel. Pa tudi dejstvo je, da s frizerkami vred, veliko ljudi ne zna kane pravilno dati na lase. Tudi navodila, ki so napisana na kani sami, ponavadi niso vredu. Kana zelo pije vodo in jo je treba pred uporabo dobro namočit- pustiti stati kako minuto v topli vodi, da se "napije". Nikakor se je ne sme dati na suhe in neoprane lase (kot piše v navodilih !!!?!). Kana kot rečeno vleče nase vlago in če jo daš na suhe lase, lahko las zelo izsuši. Zato: vlažno kano na mokre, rahlo sfrotirane lase. Kane, ki jih kupimo v drogeriji so zelo različne. Bolj ko so predelane, drobno mlete, dišeče -manj ko smrdijo, manj primejo, bolj puščajo barvo še pri naslednjih pranjih ali na blazini in se sčasoma nekako "izperejo", kar se kana sploh ne bi smela. Poizkusila sem različne kane, ki se dobijo pri nas in trenutno je še najboljša in najučinkovitejša kana nekega iz Francije- HENNEDROG. Prodajajo jo v škatlah, je v večih barvah (dodajajo ji indigo, da je temnejša). Ko kano nanesem, si glavo ovijem v alufolijo (zaselotejpam si jo v nekakšno kapo na glavi) in čez zavežem ruto zadaj za tilnikom. Ko jo izpiram, se dvakrat našamponiram, po potrebi operem lase še z navadnim milom - ampak bolj redko- če imam na glavi prisušene ostanke kane (včasih smo si kano vedno spirali kar z "žajfo.."), dam še regenerator če čutim, da je potrebno in to je to... Pri naslednjem pranju gre morda še nekoliko barve stran, potem pa nič več. Na povštri pa nič. Aja še to- gor jo pustim najmanj dve uri.... več kot kake 4 ure se mi pa ne ljubi... Lasje imajo po kani izjemno lep naraven lesk- se ne da primerjati z nobeno umetno barvo. Še ena finta- enkrat sem si dala za spremembo spomladi gor "tapravo barvo" na precej kratke lase. Na morju so mi seveda lasje abšlesali (pri kani je tudi tega bistveno manj). Jeseni sem dala na vse skupaj spet kano- rezultat je bil enkraten- spodaj temno rjavoredče, ta "abšlesani" so prijeli pa na svetlordeče. Super je bilo !

Da se še jaz vključim v tole debato- daleč najboljša zadeva mi je bila pred leti Jaffra, dokler je bila še "delana za ameriški trg". Potem so jo spremenili- morali so jo prilagoditi evropejkam- pa zame ni več vredu. Sedaj uporabljam že kar precej časa Anamarie Borlind (LL) in sem - kot pišete nekatere- relativno še najbolj zadovoljna z njo- pa še baje je zelo naravna. Ker sem že med tistimi z zrelo kožo, še toliko bolj občutim kvaliteto kreme, predvsem tiste za okrog oči. Imam tanko in občutljivo kožo in večina krem za okoli oči mi naredi oči še bolj zabuhle. Borlindova krema pa mi jih dobesedno osveži in kožo okrepi. Poleg tega uporabljam ognjičevo kremo, ki mi občasno kožo dobesedno pozdravi, polepša (ni pa nič proti gugam... ). Ker imam tanko kožo, jo vidno ojača in polepša. To kremo (prinese mi jo občasno neko dekle iz Gorenjske... je pa sigurno dobra vsaka kvalutetna ognjičeva krema) so uporabljale tudi prijateljičine hčere v puberteti in so jo zelo pohvalile. Ognjič zmanjšuje vnetja, zožuje žilice itd... Poizkusila sem tudi dr.Scheller - pa se nekako nisem obdržala na njej.. Mislim, da je treba koži dati vsake toliko drugo kremo.. Malo menjati. Tako o kremah- sicer pa mi najbolj učinkuje na kožo sprehod po svežem (po možnosti malo hladnejšem/pozimi) zraku, pravilna prehrana in pa sproščanje/meditacija. Ko sem začela z rednim sproščanjem se mi je po kakih dveh tednih ali še prej neverjetno "sprostil" tudi obraz... brez heca! Vejretno pride človek v celotno ravnmovesje- tudi hormonsko...

K vsemu skupaj spada tudi najti smisel življenja. Potem je seveda vprašanje kam te zanese pot. Mislim, da vsakega zanese tja, kjer mu je potem nekako lažje živet. Mene je odneslo v vode reinkarnacije, potovanja duš, vzhodnjaško (sedaj že kar svetovno) miselnost...... Že če samo verjameš v reinkarnacijo in skozi to smisel našega bivanja na zemlji, ti je lažje. Seveda postaneš bolj občutljiv- v smislu intuicije in zaznavanja. Ko pa gledaš druge kako trpijo, moraš pomisliti, da je to pač njihova naloga iz določenih razlogov... in jim lahko nameniš dobro misel, pošlješ v vesolje prošnjo za pomoč in podporo... če seveda ne moreš pomagati tukaj in zdaj. A paziti je treba, da človeku s svojo pomočjo ne odvzameš njegove izkušnje.... Saj ponavadi kar čutimo kaj je treba storiti, da bo prav... če smo vsaj malo že senzibilni Če na življenje gledaš tako, te tudi prizadane vedno manj stvari, ker razumeš, zakaj so se zgodile. Če pa že, si to priznaš, "spustiš ventilček" (se zjokaš, zboksaš kak povšter...) in greš dalje- se ne valjaš v negativi in ne razglabljaš in ne analiziraš sto let ter mučiš samega sebe. Iz vsega skušaš potegniti pozitivo- kaj je še v meni, da me je to tako prizadelo.... ipd..

Ja, se mi je zdelo, da mora biti še kaj več kot igra, ker sama igra ni nič posebnega, še sploh če že igraš sicer kakšne karte. Napovedovanje... zanimivo. Bomo videli

Seveda ni nujno , se strinjam- ampak če ni nekakšnega trpljenja se človeku enostavno ne ljubi ubadat sam s sabo in tu postane na nek način "nujno". Kakor kdo sam hoče... seveda. Ampak kdo pa hoče karkoli-kot sam navajaš- brez konkretne motivacije? Na žalost... ali pa tudi ne ?

Malo sem iskala na forumu, pa ne najdem nič še na to temo ?? Omislila sem si, da bi se naučila igrat bridž, morda šla v kak klub - malo za zabavo, malo za družbo ipd. Nisem imela pojma kakšna igra s kartami je to, rekli so mi, da če hočeš obvladati, kar težka.... Pa sem poiskala malo na internetu, našla Ljubljanski klub in tudi nek link na free program za učenje bridža. Dawnloadala sem ga in se začela učit. Nisem še prišla prav zelo daleč, ampak prvi vtisi so mi ,da je to nakaj takega kot tarok, le da z remi kartami (zelo po domače)..... Kot vidim v nadaljevanju "šole", gre tudi tu za napovedovanje, rufanje in podobno.... Potem sploh ni tako težko.. ?Morda ni, če zbnaš druge igre s kartami in ti je vse skupaj že malo bližje... (recimo tarok, remi, ipd...) Kdo pozna to igro? Mi lahko na splošno kaj več pove o njej (ne pravila... kar tako... kaj meni o njej)? So moji vtisi pravilni?

Inja, glede na tvoje vprašanje se mi zdi, da o postu v bistvu veš zelo malo. Ker post ni hec, si nujno preden se spraviš na kaj takega, preberi čimveč o tem. Veliko je napisanega tule na forumu, sicer pa sigurno najdeš v knjižnici polno koristnih knjig. Ena dobrih je Paavo Aerola: post s sadnimi in zelenjavnimi sokovi- ali nbekaj podobnega.

Ne poznam nikogar, ki ne bi tako ali drugaće trpel, ki se mu ne bi vsaj nekaj zgodilo, da je - ne le zorel, ampak resnično začel drugače gledati na življenje in sprejemati stvari drugače kot prej. Trpljenje je relativna stvar in popolnoma neprimerljiva. Je individualno in ni prav, da se kakorkoli primerja. Kar se nekomu zdi smešno in brez veze, lahko drugemu povzroči težko trpljenje. Vedno pa je dejansko neka bucika, ki špiknile v rit. Brez bucike lahko filozofiraš in počasi zoriš, a menim, da le z buciko lahko res nekaj spremeniš in premakneš v sebi. Kadar ti drugega ne preostane. Ker resno delo na sebi je težko (čeprav prijetno in osvobajajoče), včasih tudi zelo boleče in če človek ni na nek način "špiknjen v rit", se na to pot temu zlepa ne odpravi. Kot pa rečeno, so te bucike zelo različne in individualne......

Ja, to je res- jaz tudi vse vem, mislim si, da obvladam sceno u nulo- teoretsko... Praktično pa me še vedno kakšna stvar tako rukne, da se sama sebi čudim. In sem si morala priznat, da so korenine tako globoke, da jih ni tako enostavno izruvati. Moj problem je čisto podoben tvojemu. Vključno z debelostjo in "biti ljubljen". Čeprav imamo prijatelje, ki nam dokazujejo, da nas imajo radi, da jim veliko pomenimo.. to kar nakako spregledamo, ker smo sami v sebi prepričani, da nas nihče RES ne mara- ker se sami ne maramo. Najtežje pa je začeti imeti se rad- neodvisno od okolice, ne da bi imeli nekoga zraven, ki bi nam to dokazoval, ker za okolico v taki situaciji itak mislimo, da ni nokogar, ki bi bil res "naš človek",. Potem si moramo vse skupaj privleči brez zunanje pomoči- iz lastne notranjosti.. Glede takih in podobnih prizadetosti pa gre le za naše notranje ogledalo- to sem že enkrat pisala tule in se probam spomniti vsakič, ko me kaj prizadane. Če človek zase misli, da je -recimo- lep (ima to "v sebi") in pride mimo nekdo drug ter mu reče- ti si pa grd!.. se ta človek nasmehne, zamahne z roko in reče drugemu, naj mu neha težit.... Če pa človek zase misli in ima v sebi, da je grd, ga bo taka pripomba zelo prizadela, ker je mimoidoči (kao) povedal "resnico". Vse kar nas prizadane, je V NAS SAMIH- to si mislimo sami o sebi, sicer nas ne bi sploh prizadelo.V takem primeru pomaga, da se tega zavedamo in poizkušamo razčistiti sami v sebi. V bistvu sploh ni važno,kdo nam je to rekel in zakaj-- važni smo le mi sami in naša reakcija na besede ali dejanja. Naša osebna podoba sveta in bivanja je v bistvu sestavljena in naših odzivov in reakcij na vse kar se dogaja okoli nas. Torej si svet lahko krojimo sami, ali pa pustimo, da nam ga krojijo drugi- če smo preveč odvisni od dejanj drugih. Saj vem... teorija je eno, praksa pa drugo... Ampak vidim, da se da počasi spremenit. Trening.. dobesedno.. samoopazovanje in preklapljanje v pozitivo...

Super tema ravno za take kot sem jaz trenutno (in že nekaj časa) Evo da se še jaz pofočkam Tudi sem še kar tu nekje.... Večkrat pogledam in že mislim kaj napisat, pa se mi zdi da bi samo ponavljala druge, vsi že tako fajn komentirajo.... Ali pa bi ponavljala sebe....

Hvala, trenutno sem kar precej dobro in verjamem, da bo to sedaj kar nekaj časa držalo, če ne za zmeraj..... Ko smo že pri bogu- lani koncem leta sem imela dokaj obsežno operacijo in neposredno pred njo, med njo in po njej so se mi dogajale tako nenavadne reči v zvezi z bogom, da enostavno nisem mogla niti pomisliti, da ga ni in da ni imel prstov vmes. Pojavljal se je okrog mene v raznih za mene zelo neobičajnih kontekstih s strani oseb okoli mene in situacij... Pa je za mano je že kar nekaj operacij in sem že kar navajena- kolikor se človek lahko na to navadi. Ampak takih stvari- sporočil in situacij kot sedaj še nikoli nisem doživela. Če človek ne bi nič verjel, bi začel ob takih momentih v "nekaj" verjeti... Zato tudi verjamem, da "so me tokrat dobro pošlihtali"- in tu ne mislim samo zdravstvenega osebja

Ja, do neke mere je res tako, čeprav je presenetljivo veliko mladih, ki verjame in prav tako veliko starih, ki nič ne verjame. Včasih te pač življenje tako zasuka... Zelo velik faktor je, če se ti zgodi kaj hudega- ne glede na leta- potem rabiš nekaj kar ti pomaga da najdeš nadaljnji smisel, ali pa se zrušiš... V začetku sem še mislila- eh, to je vse skupaj lari-fari, ki mi pomaga živeti. Potem sem si pa rekla- me sploh ne briga kaj je. da je le moje življenje postalo smiselno in lepše. In ko se ti pa začne dogajati tako veliko naključij (pozitivnih), da enostavno ne moreš več verjeti, da so samo naključja.. Ne maram pa besede "spreobrnjenje", ker mi zveni kot spreobrnjenje iz negativnega v (končno) nekaj boljšega... Kot da sem bila prej slaba, sedaj pa sem boljša... Verjeti ali ne- tega ne ocenjujem kot dobro ali slabo. Vsak ima pač svojo izbiro in kdor ne verjame in je s tem zadovoljen, je to čisto super- morda mu je celo dosti bolje kot tistim, ki "verjamejo"... ? Še dobro, da si naša duša lahko vzame kar pač v določenem trenutku rabi, če ji to le dopustimo, če pustimo, da nas vodi - ne cerkev, ne guru -ampak naš notranji glas.

WAYNE W. DYER - zelo dobra knjiga !! Priporočam !

Ja seveda, ampak na njih se psihično in skorajda tudi fizično pripravim, vem kaj hočem in vse je nekako dolgoročno.... Gre za večjo stvar, cilji in rezultati so veliki... Takole na malo pa... kaj vem... morda mi je rezultat po enem dnevu premajhen, premalo vreden odrekanja.. Vem, da zveni skrajno trapasto in nezrelo.. ampak verjetno bo kaj takega...

Verjetno je še kdo, ki je pojem boga doživljal na tako - saj sploh ne znam povedati kako- kakšen način- od popolnega besnega zanikanja pa do vere vanj... Nikoli si ne bi mislila, da bo kdaj iz tako zagrizenega ateista, kot jaz postal vernik, kar sem sedaj. Moj najbolj značilen stavek v preteklosti, ko sem hotela na vsak način zatolči vsakega, ki mi je govoril da bog JE, je bil ravno ta- kdo je pa njega ustvaril ? Danes- je vse v moji glavi- ali bolje rečeno v moji notranjosti- postavljeno na glavo in mislim, da je sedaj na pravem mestu. Vsaj sodeč po občutkih, sreči in zadovoljstvu, ki jih sedaj občutim. prej pa tega nisem bila sposobna. Pa ne, da sedaj fanatično in apatično rečem.. bog je, zgodi se njegova volja... in se ne zanimam za probleme, življenje itd... Ravno obratno. Sedaj gledam na življenje drugače. Vera v to, da nekje je bog/vesolje/energija, kakorkoli že kdo to imenuje (nisem v nobeni "uradni" religiji in mislim, da si prav nobena religija ne more in ne sme lastiti ne boga ne vere kot edine prave), da ima skozi to filozofijo vse naše bivanje nek svoj smisel in cilj, mi je spremenila življenje. Razumam zakaj SMO, kako SMO, k čemu težimo... RAZUMEM. Pač po svoje in deluje. Strinjam se z nekaterimi, ki so napisali, da naši možgani pač določenih stvari ne dojemajo. Začetka, konca, časa, prostora, dimenzij... Kaj bi se sekirali zaradi tega. Mislim, da teh stvari za potrebe osebnega življenja niti ni treba razumeti, ampak jih je treba čutiti, zaznati, biti del njih... Ravnokar berem knjigo POLJE, ki s pomočjo fizike in znanstvenih poizkusov razlaga POLJE- boga, energijo..... Je malo težja za branje, ker je veliko fizikalnih izrazov... a je zanimiva...

Ne vem, če je kdo že prej omenjal... SUPER MAHJONGG. Vedno bolj me zasvaja... Kdo pozna in igra?

Da samo povem, da mi še vedno ne potegne lunin post, pri vseh postih, ki sem jih delala. Pa vem, da je super in učinkovit... Ampak enostavno se ne morem spravit ..

Priporočam članke Richarda Farmerja, ki so objavljeni na njegovih straneh - predvsem Embrace Tiger Return to Mountain The Empty Boat Meditation; An Art of Living The Path of Practice in še kakšnega http://www.risingdragontaichi.com/Richardcoursepage.html Bila sen na njefovih predavanjih in delavnicah, ko je še kdaj prišel v Slovenijo - fantastično. Če kdo izve, da bo spet slučajno prišel. naj mi prosim javi.

Divja ženska... ni čisto enostavno branje, moraš biti kar pri stvari... horeč reči, da ni prav preprosto napisana... Brala sem Puščavsko Rožo- zanimiva vsebina, te kar malo razjezi vse skupaj..... Trenutno pa berem knjigo POLJE- o znanstvenih raziskavah, ki naj bi dokazovale marsikaj "ezo", pa so jih zataškali itd.... Sicer pa sem se spravila na Mantak Chio in njegovo prebuditen notranje energije, mikrokozmično orbito, notranji smehljaj....

No, ja , meni se je vse skupaj kar obračalo.... Nsem brala kaj ste komentirali do sedaj (dolgo me ni bilo na LN in bi lahko en teden samo brala komentarje preden se oglasim.... ) ampak mislim, da je kar precej ponižujiče za punce... kakšni obrazi polni pričakovanja in potem razočaranja..... fuj... Sploh se čudim kaj gledalci radi gledajo... par oddaj je tako bednih... tudi reality show... da o Springerju ne govorim, ker mi gre pa direkt na bruhanje... Najbolj se je za zamislit kako se človeštvo spreminja, da take oddaje sploh dela in gleda....

Evo mene spet ... sem rekonvalescent, kak teden kar sem iz bolnice, so me spet malo (no,ja, to pot malo več) šniclali... Ampak zadeva je izpadla zelo dobro. Tale moja stvar se mi vleče že 14 let in me občasno trešči po glavi... še dobro, da me lahko sproti "popravijo". Kar dobro so me poštimali. Z alternativo mi je sedaj ni uspelo odstraniti, gotovo pa sem si naredila veliko dobrega, saj se vsi čudijo ker sem kot da mi nič ne fali in tako se tudi počutim. Dan je lep... kljub temu, da je zunaj sivina Uživajte maksimalno!!

Evo, to je za v dnevnik, da sem po stotih letih spet malo na forumu.... Pa ne, da ne bi hotla bit, ampak se zaje... :xx!: z zdravjem in kar nimam volje iti za računalnik... Mogoče se bom poboljšala..... Tačas ste pa napisali in naložili tolko novega, da se je kar težko priključit h kaki temi, ne da bi prej prebral celo goro strani.... ali pa užgal mimo, ker je kdo že napisal kar bi napisala....

ThanXX, I'll do my BEST (hope, the doctors TOO).