xyz

Ne pri zobozdravniku.

Mogoče v smislu "zdrav duh v zdravem telesu"... verjetno celo nekako resnično, vprašanje bi bilo, če so telesa bodybuilderjev res zdrava... hm

Pametna izjava, se ti ne zdi ?

Hehe, to je moto vseh v bodybuilding studiu; vsakič ko pogoltnejo svojo mero steroidov, izgovorijo to mantro. P.S. Nisem vedel, da je Haruki pisal v nemščini.

To je sicer res, kar se neprijetnosti napuha tiče; pri duhovnih učenjih pa bi bila stvar tricky tudi, če bi se učilo, kar si omenil. Z napuhom bi se namreč označilo vse, kar ne bi bilo v prid koristoljubnosti kakršnekoli že religije. Kot npr.: "Kaj, ti misliš, da je tvoja izkušnja nekaj vredna ? To je le napuh, dragi moj. Resnica pa je v naši sveti knjigi."

Se strinjanjanjam. Dvoreznost ponižnosti meča. Ena stran razreže nosilca, druga pa utre pot skozi olesenelost trnovih grmovij.

Kaj pa vem.... se mi zdi, da včasih človek ne naredi tega, kar bi lahko naredil, zgolj iz ponižnosti. Čeprav je res, da bi bile verjetno besede, kot so "prijaznost", "uvidevnost" ali pa npr. "spoštovanje" bolj primerne. Vsekakor stvar interpretacije.

Lepo napisano. Tudi meni je mir najpomembnejši. Hvala.

No ja, saj smo ravno pred kratkim sklenili, da je "bog" vseprisoten; zatorej je nemogoče ne biti v stiku z le-tem. In zatorej je vse in vsakdo v stiku z "bogom". Pa se ti zdi, da so vsi ljudje ponižni ?

No... tudi to je ena možna razlaga, res. Še posebej razlaga ponižnosti, o kateri govorijo "mojstri", katere si ravnokar omenil.

Vsekakor bližje praktični resnici. Pripisovati "milost" neznanemu, ki nas obdaja, je sicer precej človeška poteza, bolje rečeno, poteza bogaboječih. S tovrstnim atributiranjem (milost) se poskuša "bogu" pripisati lastnosti človeka. * Mgd, se sicer strinjam, da je zdrava mera ponižnosti v vsakdanu koristna, vendar le-ta nima pri meni nobene veze z bogom. Ponižnost je energetsko stanje sprejemljivosti; biti pripravljen učiti se. *

Opala, pa res. Hehe, sem pozabil iti na zadnjo stran. P.S. So ti bile moje besede dosedaj nejasne ?

Saj ni. Obstaja namreč že tema s tem imenom, kjer se je nazadnje sodelovalo leta 2003. Ha, ha. *** Ja, kar se tiče nedavno napisanega... ravno danes sem se znašel v trenutku, ki je bil tako lep, da bi lahko umrl. Ko sem se tega zavedel, sem obenem prišel bližje možni razlagi tega občutka. Ta lepota, ta popolnost; v njo bi se raztopil, razblinil; sam bi izginil, jaz bi prenehal obstajati; kako rad bi postal del te lepote... ... oz. nekaj podobnega. *

O.K., butl.

Auva ! Boli že, ko preberem. : )) * * Kar se "samomora" tiče; Ni kaj opravičevati. Jaz vidim celotno stvar pač pod svobodno voljo. Vse ostalo je sekundarnega pomena. Kar se "egoizma" tiče; ja, ne ubij se, raje ne, ker bodo drugi sicer razočarani. Raje živi svoje življenje, čeprav nočeš, živi ga za druge, ker oni tako hočejo. Bodi tu, živ, v njih zadovoljstvo, ne ubij se, da se ne bi kdo prestrašil, da ne bi bil kdo slučajno žalosten. A ?????? Tovrstna miselnost mi je k sreči tuja. Mislim, da je čisto vseeno, če mora nekdo čistiti kri s tračnic ali pa s svojega mesarskega noža. Vsak umre in ponavadi ostane nekdo "za njim" živ in le ta je ob smrti umrlega ali žalosten ali razočaran ali frustriran ali... to je pa naloga oz. možna sposobnost vsakega od nas: -da se sprijaznimo s smrtjo, -da se sprijaznimo z odločitvami drugih, katere se nanašajo na njih življenje -da ne obsojamo po nepotrebnem * XYZ

ne nujno. to je pač neizogiben podaljšek teme; zakaj sploh (še) živite, zakaj se končno ne ustrelite (npr.) ? * Kar se tiče "briga me za druge"; za to ni potrebno samomora delati. Še za časa življenja te lahko "briga za druge". Lahko ti je tudi vseeno, če drugi trpijo zaradi tvojih dejanj. Mrtvi pa ne motijo nikogar.

ni panike. slovnica naj se prihrani za kulturne praznike. * Menim pa, da je namen samomora bolj Ne-Jaz, kot pa Jaz. Jaz je namreč tisto, kar je pri tem dejanju zaželjeno izničiti... če je to možno... ? V nekem smislu vsekakor. Jože izgine, Francka tudi.

Nič "sorry", če je takšno tvoje mnenje. Bi razumel, če bi rekel, da je življenje ego trip, ampak samomor... oz. smrt... ravno to je tisto, kjer se "trip" oz. popotovanje konča. Ampak morda si pripravljen tvoje misli jasneje predstaviti ?

Ah, nič... verjetno samo šala. Kako je že enkrat napisala: "Zakaj me ignorirate ?" Mogoče... vsekakor je to eden lepših aspektov življenja. * * Ah, ja, Mayan; če tovrstne izjave niso mišljene kot šala in imaš v bistvu nekaj, kar te npr. "žre", nekaj, o čemer bi se rada pogovarjala, le na dan s tem. Je pa dobro začeti na začetku. Nismo vsi bralci misli...

Ja. Ravno to. Ko tvoje besede berem, dobim celo občutek, da si bila nečemu podobnemu že blizu, heheh.

No ja, jaz sem verjetno zadnji, ki bi lahko o ravnodušnosti govoril : ) Ne, seveda tega ne moremo vedeti. Tega, ki je (vsaj teoretično) svoj obstoj v nekem trenutku končal, ni več tu, da bi nam o svojem "dosežku" poročal. Ostane zgolj predpostavka izpeljana iz neke omejene izkušnje.

Sprejeti svoje odločitve, kakršnekoli so že bile. Le-te so bile izvršene v določenih pogojih, kar pomeni, da smo bili na nek specifičen način pogojeni. Včasih se je treba pač odločiti med slabim in slabšim. Na odločitve drugih, po drugi strani, nimamo (vedno) vpliva.

Ne bi rekel, da je vse iluzorne narave. Primer varnosti pa je v svetu, v katerem živimo, precej smešen, če ne celo patetičen. Do neke mere smo sicer lahko zaščiteni, a le do neke mere. Ko se tega zavemo, postanemo bolj pozorni in čuječi, zavedajoč se konstantne prisotnosti smrti. Seveda je smrt nekaj naravnega, a je to vseeno igra, katero igramo.... ....odgovornost do življenja, katero živimo; če mi to odgovornost prevzamemo, ali ne, pa je popolnoma naša odločitev.

Za tovrstno spoznanje je potrebna le pravšnja količina bolečine, le kot primer. Za tem pride spoznanje o trpljenju in želja po končanju le-tega. Ker se trpljenja in bolečine od življenja samega najverjetneje ne da ločiti, se ju zatre s končanjem življenja samega. Ne rečem, da je to pot ali način, katerega bi bilo pametno uporabiti, ne rečem pa tudi, da ne. * ... sam bi tak primer poimenoval: "Kljubovanje večnosti." (in bi težko verjel, da nekaj takega v vsej raznolikosti brezmejnosti vesolja ne bi obstajalo) : ))

Že v redu. To niso lahke okoliščine. * Ne, oče in mati nista nujno potrebna za občutek varnosti. Sta pa ponavadi vseeno eden od glavnih (če ne celo glavni) faktorjev, ki k temu občutku doprinesejo. To je jasno, ko pogledamo življenje otroka. Ob neprisotnosti staršev prične kaj kmalu jokati zaradi strahu. * Po drugi strani pa sem mnenja, da je občutek varnosti predvsem iluzorne narave.