Iknee

Jaz pa vidim en skupni imenovalec med tistimi, ki so prihvatizirali podjetja in se jim je zdelo popolnoma normalno, da dobijo gromozanski kredit, ki ga bo odplačevalo taisto podjetje oz. davkoplačevalci potem, ko gre podjetje cugrund in tistimi, ki so jemali nenormalno ugodne kredite (medtem, ko so nekateri "tepci" ziheraški odplačevali precej višje obrestne mere ali pa živeli v skromnih razmerah), zdaj pa pričakujejo, da jim bomo davkoplačevalci odplačali kredit, da bodo še naprej lahko živeli v svoji hiši, ki je itak predraga za njihov žep. No go, kar se mene tiče. Eno je pomoč ljudem, ki so zaradi okoliščin, na katere niso imeli vpliva, ostali brez služb ali pa samohranilkam in (redkeje) samohranilcem, ki delajo na polno, pa ne zmorejo plačevat položnic, čisto nekaj drugega je pa odplačevat dolgove ljudem, ki živijo na 200+ kvadratih bajte, o kakršni lahko jaz samo sanjam. Seveda enako velja za druge dokapitalizacije. Meni so všeč tisti pogumni Vikingi Islandci, ki so tudi svojim bankirjem in drugim špekulantom rekli NO GO in jih pustili propast. "Lahko je s tujim kurcem po koprivah mlatit", pravi moj sosed o tem, da je lahko tvegat, če pričakuješ, da ti bo nekdo rit odnesel, če se bo slabo obrnilo, dobiček pa je seveda tvoj. Mene je babica (bila je letnik 1902 in je marsikaj tega že doživela še pred vojno) že pred dobrimi dvajsetimi leti, ko se je folk začel na veliko zapufavat, pred takimi zadevami svarila in sem jo poslušala. Zdaj sicer poslušam svojega sina, da živimo v najmanjši in najrevnejši hiški od vseh sošolcev, pa da ima mamo z visoko izobrazbo in mu ne morem dopovedat, da ga ne serjem jaz, ampak tisti, ki si na puf privoščijo bistveno več. Zdaj bo mogoče dojel.

Ženski pogovor, Šamanči. Lepo, da si lepo vzgojen in veš, kdaj je bolje bit tiho http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif

Ja, potrpežljiva bodi sama s sabo in rada se imej http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif

Ima smisel. Pot od opazovanja do sprejetja je namreč redko kdaj kratka. Pogosto, zelo pogosto opazuješ in opazuješ in ti počasi, počasi seda, ali pa se nekaj v podzavesti rahlja, neka obramba, in potem, na videz kar naenkrat, pade in lahko sprejmeš. To je proces in vse v tem procesu ima smisel, tudi opazovanje brez sprejetja.

Hmmm, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/scratchchin.gif , če pogledamo, koliko časa dan za dnem kdo visi na LNF, bi se dalo najbrž tud postavit kako diagnozco, vsaj zasvojenost z lnf (oz. pikanjem ljudi), anede, Šamanči? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/whistling.gif

Cipci, škoda http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/sad.png . Saj najbrž poznaš tisto: Vsak od nas nosi svoj križ, čisto vsaki, če ne ta trenutek, pa že v enem obdobju v življenju. Pa če bi jih takoj zdajle odložili na en velik kup, bi v kratkem spet prišli mimo in pobrali točno tisti svoj križ spet nazaj ...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/unsure.png Ni druge, se zjokaš, potem pa vstaneš, si otreseš prah s hlač in greš dalje po poti svoji ....http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Silver, kakšen lep današnji zapis. Je pa tak dan za čepet doma in plest štumfe in se tko, po malem, pogovarjat o vsem mogočem, ali pa za pisat. Pri nas se megle vlečejo med vejami smrek, dež pa spira sneg. Kakšen januar! Meni januar pomeni bleščanje sonca v snežnih kristalčkih in škripanje pod koraki, v led uklenjeni slapovi ... tole je pa čisto nekaj drugega. Čudno mi je. Ampak ni drugega kot sprejet, imet rad to, kar je, delat dobro v teh čudnih cajtih, pa da vidimo, kako se bodo stvari razpletale... Pa sej ne vem, mogoče pa niso cajti čudni, smo samo ljudje tisti, ki se ne znamo uskladit, sami s sabo predvsem, pa z naravo. No, lep dan ti želim, kakorkoli že izgleda na zunaj.

Silver, piši, piši! Dajem častno pionirsko, da tvoj roman bom pa prebrala, http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png če ne drugač, pa ob štirih zjutraj (ker za zvečer pa res ne morem obljubit - spanec pri meni zvečer zmeraj zmaga). Moji volkci bodo pa še malo počakali, zdaj so najprej na vrsti drevesa - pišem namreč knjigo / serijo člankov (bomo še videli, v kakšni obliki bo izšlo) o zdravilnosti dreves in gozda. Vključila bom tudi nekaj mitologije in ljudskega izročila o odnosu človeka do dreves in gozda, o psihološkem pomenu gozda za človeka, arhetipih, pa seveda čajčki in zdravilni pripravki iz dreves. Če poznaš kake zanimive zgodbe, pripovedke, izročila o posameznih drevesih in gozdu, ali kako literaturo, ki je morda še ne poznam, se priporočam, bom zelo hvaležna. Več glav več ve, pravijo. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Meni tud ne, pa kar kliknem na enega zgornjih in ga privlečem tja, kjer ga rabim - evo, takole http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png Silver, zavidam in privoščim, da lahko do konca prebereš kak dober roman - meni še do knjižne police z romani ne znese.

Hvala :-) Silvija, pravzaprav je ta zapis iz glave, nekakšen poskus kratke sinteze tega, kar vem, kako to vidim, kako si to skušam razumsko predstavljati - en tak blueprint zame za razumevanje in zdravljenje (pa če bo mogoče še komu kak namig koristil na njegovi poti). Ja, o vsakem odstavku bi se dalo napisat poglavje v knjigi - ki pa je ne poznam prav v taki obliki, zapisano je zbrano iz vseh vetrov, mnogih knjig, ki sem jih predelovala in povezovala z vsakokratnim doživljanjem in procesih pri sebi in svojih bližnjih. Nekaj pobranega, nekaj svojih povezav, videnja in razumevanja, torej. Če te kaj konkretno zanima, pa lahko še kaj napišem, kot pač sama najbolje vem in znam, če se bom spomnila, kje sem kaj več prebrala o tem, pa bom tudi zapisala. Sam pojem bolečinsko jedro je pa dobro opisan v delih Eckarta Tolleja. Precej o strukturi človekove psihe sem si razjasnila v knjigi Sri Aurobinda Integralna joga, pa v delih Junga ... pa iz člankov s področja integrativne in transpersonalne psihologije.

Jaz sem svojčas med meditacijo čutila en tak skrajno neprijeten, nervozen nemir in tudi telesno bolečino, ampak bolj ostro, zategnjeno. Bolj, ko sem poskušala, da bi kot opazovalka, z vklopljenim razumom prišla zraven, bolj me je zategovalo in je bilo res za po****it težko. Potem so mi povedali, da gre za neka zablokirana, neizražena čustva, ki se energijsko vgradijo v telo, in da si je najbolje čim manj prizadevat in skušat opazovat, ampak se predat, it skozi. Izkričat, izjokat, predihat .. skratka najprej občutit, šele potem ozavestit. Naporno, ampak katarzično in zdravilno. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smesko.gif

Bolečinsko jedro je preplet zgostitev energij v človekovem bitju, iz katerih izhaja občutenje bolečine. Energije bolečinskega jedra so lahko zelo močne, lahko dobesedno ugrabijo človekovo bivanje in doživljanje tega trenutka in človekovo zavest in čustva preplavijo energije bolečinskega jedra, popačijo njegovo doživljanje sedanjosti in močno vplivajo na odnose z drugimi, na to, kaj človek privlači v svoje življenje in kaj zdrsne mimo. Bolečinska jedra segajo preko individualnih bitij v kolektivna polja - družine in tudi širše skupnosti. Tako imajo kolektivna bolečinska jedra tudi ljudstva in narodi, kjer individualna bolečinska jedra sevajo in se povezujejo v nadosebnih ravneh. Ljudje z močnim in aktivnim bolečinskim jedrom ga izražajo navzven, sevajo v okolico. Če je tega zelo veliko, ne morejo predelati sami in v enem življenju in bolečinsko jedro bodo prenesli na svoje potomce ali druge ljudi, ki so povezani z njimi. Starejša kot je duša, večja je njena sposobnost predelave bolečinskih jeder. Nekatere mlajše duše v mreži duš, ki so povezane preko bolečinskih jeder, delujejo le kot ojačevalci bolečinskih jeder in zelo malo predelajo. Nekatere starejše duše najprej zelo ojačajo bolečinsko jedro in zato zelo trpijo v družinski situaciji, v kateri morda kdo drug ne bi dobil tako hudih duševnih ran. Niso namreč vsi otroci enako dovzetni za bolečinsko jedro. So otroci, ki to jedro dobesedno potegnejo vase, ki imajo že vnaprej pripravljeno osebnostno strukturo tako, da jedro dobesedno vsrkajo, jedro se veže vanjo in lahko zelo močno okrepi. To so izjemno občutljivi otroci, ki nimajo zaščitnih mehanizmov umika ali odboja ranitvenih energij ali pa imajo globoko v sebi podzavestno prepoved umika in zaščite. Pogosto so taki otroci v družinah grešni kozli, strelovodi. V krogu samsare in generacijskih povezav so na vrsti za predelavo družinskega bolečinskega jedra. Pri razreševanju in zdravljenju bolečinskih jeder postoma ozaveščamo in razrešujemo to, kar naše bitje veže z bolečinskim jedrom ali ga celo hrani in krepi. Najprej so to prvotna čustva, neposredno ujeta v bolečinsko jedro - ločujoča (t.i. "negativna") čustva, ki imajo razdiralni naboj: strah in jeza. Drugotna čustva, ki krepijo bolečinsko jedro in delujejo na ravni sevanja bolečinskih v polje odnosov so prezir, maščevalnost, zavist. Drugotni čustvi, ki močno vežeta človekovo bitje z bolečinskim jedrom in preprečujeta raztapljanje in zdravljenje, pa sta sram in občutek krivde. Tudi sram in občutek krivde sta vpletena v tisti del bolečinskega jedra, ki seva v polje povezav med ljudmi - torej na ravni partnerstva, družine ali tesneje povezane skupnosti. Krivda popolnoma ohromi človekovo sposobnost ozdravljenja in v tesnih odnosih tudi močno ovira zdravljenje bolečinskih jeder otrok starša, obremenjenega s krivdo. Na ravni ego vlog, ki jih prevzemamo v medsebojnih odnosih, pa bolečinsko jedro ohranjajo in lahko celo krepijo vloga Žrtve, Pravičniškega Preganjalca in tudi vloga Reševalca. Kaj razrešuje in zdravi bolečinska jedra? Na ravni prvotnih čustev je to žalost. Ko človek z bolečinskim jedrom pride do žalosti, ga ta preplavi kot morje, ki raztaplja in odplavlja bolečinsko jedro. Solze dobesedno raztapljajo in odplakujejo bolečinsko jedro. Žalost vodi v neposreden stik in občutenje Duše, to pa odpira vrata sočutju in ljubezni. Na mentalni ravni in ravni višjega razumevanja vodi zdravljenje bolečinskih jeder razumevanje povezav individualne samsare (krogov reinkarnacije) in karmičnih povezav med generacijami ter vloge človekove individualne duše v skupinski duši (t.j. duhovno bitje, ki zastopa nadosebna polja partnerjev, družine in širše skupnosti). Na tej stopnji je dejavno odpuščanje. S tem človek raztopi bolečinska jedra, ki so kakorkoli povezana z njegovim bitjem, ne zapleta se več v bolečinska jedra drugih ljudi in jih seveda tudi ne prenaša več v naslednje generacije. S tem pride tudi potrpežljivo razumevanje, da se pri zdravljenju bolečinskih jeder ne da preskakovati faz, prehitevati in tudi nikogar pripraviti do tega, da bi pohitel na tej poti in, na primer, odpustil, preden je dozorel za to. Zdravljenje bolečinskih jeder je proces in rabi svoj čas. Kako pomirjujoče deluje spoznanje, da sem Duša, duša pa ima čas, toliko časa kot je potrebno, duši nikoli ne more zmanjkati časa, ker je nadčasovna... Ja, lahko se usedem k reki in si vzamem čas in se popolnoma povežem z Njo, vstopim v Celoto, v kateri se razblinjajo bolečinska jedra. Ko se vrnem, jih lahko vidim v ljudeh, lahko jih sočutno zaznavam, razumem, vendar me ne potegnejo več v svoje temne vrtince. Niso več moje osebne.

Hvala, pohvala dobro dene http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png. Ljudje smo inspiracija drug drugemu, lepo je, da misli krožijo - na ta način malce vračam v kroženje nekaj tega, kar sem že tolikokrat dobila od tvojega pisanja, Silver, in od zapisov prijateljev / prijateljic v tejle gozdni kovačiji fajn misli http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

No, bomo vidli, kako bo Boter Meseček svetil (delal, ne le govoril!) čez 5 let. (in kaj bo o tem imela Domoljubka za povedat).

Usedi se in počakaj... Nekaj, kar je bilo meni prepovedano, za to, da sem končno prišla do tega, sem se morala preseliti ven iz ponorelega sveta mesta in stran od moje mame, hiperproduktivne superženske, ki jo je panično strah tega, da bi se ustavila, ker je to zanjo enako propadu. Najprej pa sem se morala dokopati do spoznanja, da je to zares pomembno, potem sem se morala pa še prepričat (in to, bogami, je trajalo leta!), da to zares smem narediti, da imam pravico, da se sredi (svoje ali tuje) zmede in - pogosto navidezne - potrebe po nekem delovanju, ustavim, grem v gozd ali k reki in se usedem in sedim, dokler je potrebno, da se popolnoma umirim in začutim, zaslišim tisti pravi glas, mi sede v zavest tista prava misel... Na nek način zdaj prav uživam v tem pogumu, v tej moči, da vsemu in vsakemu navkljub to dejanje postavim na prvo mesto in si to dovolim. Ja, včasih mora kaj ali kdo tudi počakat. Ampak do zdaj se je še vedno izkazalo, da je bilo tako najbolje.

Govorjenje, govorjenje, govorjenje ... Potem pa pridejo na ablast, padejo / se vključijo v sistem, pa furajo tako, kot jih silnice sistema usmerjajo. Edini, ki je bil zadosti "utrgan", da zelo verjetno ne bi, je bil Kramberger, no, njega so pa počli. Še Islandci, ki so v prvi fazi uspeli dobit na oblast garnituro, ki je relativno dobro počistila zadeve in postavila stvari na zdrave temelje, so v naslednjih letih spet fasal politiko, ki je dobro zastavljene stvari začela razvodenevati in voditi v podobne situacije ko prej... Tele govorance z leve in desne so meni čist preveč površinske, na fascinaciji temelječe predstave - tako zelo lahko je takole govorit, ja, tudi tukaj na forumu, in se opredeljevat in igrat pravične in modre. Jaz bi pa najprej rada res vedela, kaj je v globinah tega sistema in rada bi odkrila, kaj še bi lahko jaz konkretno prispevala, da bi se stvari začele obračat v konstruktivno smer v dobro celotne skupnosti. Pa ne me basat, naj grem na volitve in izvolim tistega, ki ima najbolj všečne govorance ali pa na trg osvoboditve ploskat nekomu, ki se fura na občudovanju lačne, prestrašene, jezne množice in ji ponuja začasno pomiritev frustracij in vzbuja lažno upanje.

Ali pa je politika kar ta glavna drogamafija, kot v ZDA, kjer je CIA ta glavni nadzornik pridelave, tržišča in grosistični diler z opiati (morfij, heroin).

Nobena reč ni vedno, povsod in za vsakega samo pozitivna. Trava bi v bistvu morala biti obravnavana kot ene vrste zdravilo - telo je namreč za normalno delovanje ne rabi. In če nekaj, kar dela v telesu / umu kako spremembo, jemlješ kar tako, v tri krasne za kao izboljšanje počutja, kar bi moralo biti optimalno samo po sebi (če, ni, je treba stvari v lajfu rihtat tako, da se temu približuješ - idealno pa itak nikol ne more bit), potem je to zloraba in ti slej ko prej odpelje ravnovesje - skratka, pojavi se taka ali drugačna jeba. Če travo jemlješ kot zdravilo, moraš pa vedet zakaj in kako - skratka NAMEN je tukaj ključen. Razlika med travo kot drogo in travo kot zdravilom ni v količini THC, ampak v namenu jemanja in od tega so odvisni učinki in posledice. Kar se pa legalizacije tiče, je pa tako: Tisti, ki imajo v rokah določeno moč, da vodijo družbo, ocenijo, kaj je zanje bolj ugodno, ko potegnejo črto in seštejejo pluse in minuse. Trava je izrazito neugodna, če kapital potrebuje veliko delovne sile. Trava namreč učinkuje na ljudi (vsaj na večino) tako, da se jim sladko jebe in nikamor ne mudi - motivacija za akcijo in delo pade. Veliko zadetih ljudi pač ni fajn za industrijsko družbo v razmahu. Ko pa se krivulja industrijske rasti položi ali celo že začne obračat navzdol, je pa fajn imet nezaposlene ljudi umirjeno zadete - s takimi pač ni težav. Zadeva se legalizira, posel cveti, država pobira davek in folk je zadet in pomirjen in ni toliko težav s kriminalom - skratka, vodstvenim strukturam v družbi se zdaj to splača (kratkoročno, na dolgi rok pa tak način "reševanja" družbenih neravnovesij seveda ni konstruktiven). Zato predvidevam, da bo vedno več držav legaliziralo travo. Od vsakega posameznika pa je odvisno, ali se bo z njo zadeval ali zdravil (ali pa nič od tega).

Hehe, kera tirada in uporaba zastonj (!) prostora za zastonj reklamo! Zastonjkar Vojko. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png No, razen, če je vse, kar ponujaš, zastonj, potem je pa kul - samo ne vem, zakaj potem ta tirada o zastonjkarjih? http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png

Silver, hvala za tako lepe misli in želje! Saj zdaj sploh ne vem več, kaj naj ti zaželim nazaj kot - enako tudi tebi! http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.pnghttp://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png

Najbrž res. Z ezoteriko se bom zato rajš ukvarjala, ko bom v penziji. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png Takrat bom imela (mogoče) tud že dovolj pameti za kaj takega. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_clown.gif (itak so taprave zdravilke in šamanke ponavadi stare babe)

Mene samo nekaj zanima: Od česa pa potem ta mojster živi? Mislim, je razlika med neko razumno, uravnoteženo izmenjavo dobrin (kakršnihkoli že), ki tudi mojstru omogočijo fizično preživetje in pretiranim zaračunavanjem nečesa.

Zdi se mi, da ljudje živijo (živimo) tako naspidirano, da nas lastna duša ne more dohajat (ta komentar sem tudi večkrat slišala od domorodnih ljudstev v ZDA, pa tud brala v nekem zapisu o avstralskih Aboriginih), od tod najbrž ta občutek, da nismo povezani z nečim pomembnim, da nam "nekaj" manjka. Je pa seveda simptomatično, da tudi to, kar nam domnevno manjka, skušamo dobiti na prav tak instant, komercialen način: Gremo k nekomu, ki to kao "ima", mu izdatno plačamo in hokus-pokus - v nekaj seansah je to zdaj naše. No, mogoče se pa tud motim, ampak močno se mi zdi, da je to to. In če je, seveda to ni nobena rešitev, vsaj na globlji ravni in na mal daljši rok ne. Se pa zagotovo zelo dobro prodaja nekaj, kar vsi pogrešajo in se ljudi da prepričat, da je zadeva vredna svojega velikega denarja.

Če ti je podzavestni scenarij dobro znan, potem najbž ni več podzavestni - al kako? Predvidevam, da ko se enkrat nečesa zaveš - ti je dobro znano, potem lahko sam kaj narediš v zvezi s tem. Kaj ima tu ponovna povezava?

Hehe, meni jih je ugrabila predbožična norišnica. Volkci so se ji umaknili globoko v gozd, jaz pa sem (spet!) padla vanjo. Vsako leto si rečem, da se ne bom dala, da bo to pa zares mirno, spokojno obdobje, tako kot bi pravzaprav naj bilo - narava se umiri, noči so dolge, snežinke počasi drsijo skozi nebo (no, vsaj zdajle, če že prej niso), ljudje naj bi govorili potiho in počasi in si vzeli mir za poslušanje - sebe, drugih ljudi in narave. Pa nekak ne uspe, v službi je norišnica, otroci se po svoje vključujejo v vso to vročico in jo prinašajo s sabo, pa druženja, pa priprava tega in onega, vmes se pokvari avto ... in gre mir globoko med bukve in visoke, goste smreke, tja pod goro... No, zdaj se je pa umirilo, zunaj sneži, dopoldne sem mlajša dva odpeljala na vlak za k babici, nabavila fasunge za tri dni, drva so pripravljena na terasi, pri roki - zdaj lahko zapade obljubljenih 40 cm in bom kar sedela v zakurjeni sobi in pisala o zdravilni moči dreves ...in v miru se celo utegne spet prikazat kak volkec v pravljico. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png