Iknee

Hvala za pojasnilo, fajn ! Ja, če željo razumeš tako na široko, da vanjo zajameš splošno človekovo naravnanost v življenju, potem se strinjam; ne predstavljam si, kako bi živela brez kakršnihkoli zanimanj, vrednot, naravnanosti. Verjetno je res keč bolj v tem, kakšen je naš zavesten odnos do svojih želja kot pa v željah samih po sebi. • Saj tudi jaz nisem popolnoma potegnila enačaja med naravo in Bogom, v primeru potresa sem stvari zgleda mal preveč poenostavila. Gre za delovanje narave, ki ne deluje samovoljno in kaotično, ampak po naravnih zakonih, ki so odraz najvišje ustvarjalne energije ali duhovne energije ali Velikega Duha ali Boga... kakorkoli to pač kdo imenuje/pojmuje. Zdaj ko si zgornjemu stavku dodal v skladu s pravili in stvar mal pojasnil, tvoj stavek, da bog obrne, če se v to privoliš, tudi drugače razumem, ja, se strinjam (saj s pravili najbrž misliš višje ali naravne/duhovne zakone, a ne?).

Mislim, da govoriva tu o različnih vidikih tega izreka. Kot jaz pojmujem Boga - ima seveda vse z vsemi naravnimi pojavi, ker je Bog v samem bistvu vsega kar obstaja - torej je tudi v potresu nekaj božjega. Tolk o Bogu in potresu. Sicer se pa čist strinjam s tvojo interpretacijo tega reka, tako je bilo mišljeno tudi v mojem postu. Človek, ki dela stvari "po svoje" - se pravi iz svojega ega skuša stvari obrniti po svoji volji brez upoštevanja in spoštovanja narave, s tem ne bo mogel uspeti - narava (ali Bog) bo slej ko prej izničila njegovo prizadevanje (obrnila stvari drugače).

Tiste vrste vedenje, ki presega razumsko dojemanje, je stvar neposrednega duhovnega spoznanja,ne pa tega, da greš skozi neko situacijo kot bitje s čuti in čustvi. Ljudje to dvoje velikokrat mešajo in svoja prepričanja na osnovi čustveno doživetega proglasijo za absolutno resnico, ki ne potrebuje razumskega preverjanja, to pa povzroči težave njim samim in (kadar dobijo veliko moč) tudi drugim. Dokler nismo popolnoma razsvetljeni, nam bo pa razum (skupaj z zavestjo, da razumu resnica sama po sebi nikoli ni dostopna!) še kako hodil prav. Odprtost je sicer fajn stvar, ki pa sama po sebi še ne pomeni neposrednega spoznavanja in tudi odsotnost razmišljanja še ne pomeni, da smo zato kaj bližje resnici, lahko smo le glupi . Z razmišljanjem ni nič narobe, celo zelo koristno zna biti, pomembno pa je, da razmišljanja ne uporabljaš za izgradnjo togih miselnih okvirov - ja, se strinjam, odprtost je ful pomembna. Odprtost je konec koncev v samem bistvu življenja - vsi živi sistemi od celice do ekosistemov so odprti in omogočajo pretok raznih oblik energije. Je pa z življenjem povezano še nekaj drugega: živi sistem niso popolnoma odprti - imajo urejen pretok energije. Če npr. celici zamašiš celično membrano ali pa če povečaš njeno odprtost tako, da ji jo preluknjaš ali onemogočiš nadzorovano prepuščanje kanalčkov, bo umrla v obeh primerih. Popolna odprtost ima isto posledico kot popolno zaprtje živega sistema - smrt (popolna odprtost sicer lahko pomeni tudi najvišjo duhovno stopnjo - prehod v univerzalno zavest, od tu povezava s smrtjo in razsvetljenjem ali najvišjo šamansko iniciacijo v različnih duhovnih izročilih). Kako pa živimo v vsakdanjem življenju, pa je v bistvu odvisno od tega, kako / na katerih ravneh (od fizične, čustvene, miselne do duhovne ravni) urejamo energijske tokove. Se strinjam, da niso vsa prepričanja - verjetno celo velika večina - plod razumskega dojemanja sveta, ampak so cel kompleks, katerega večji del je v podzavesti, ki je bil zgrajen pod vplivom okolice, najmočnejši vpliv imajo najbrž starši ali drugi pomembni skrbniki. Kljub temu pa ne moreš izključiti človekove lastne osnove - karakterja pri oblikovanju prepričanj: dva človeka z različnim karakterjem bosta iste okoliščine lahko zelo različno doživljala in interpretirala in si tudi ustvarila različni prepričanji. Pri nastanku prepričanja imajo čustva zelo veliko vlogo. Res je, da strogo razumska analiza nečesa in na tem osnovano prepričanje in tista globoko vsajena prepričanja s čustveno osnovo, ki pogosto delujejo iz podzavesti niso eno in isto (zato sem pa v postu omenila oboje in postavila vmes in. Ja, prepričanja so lahko tako iracionalna, da samo debelo pogledaš, ko jih pri sebi enkrat odkriješ in razumsko analiziraš . Kljub temu pa mislim, da ima pri prepričanju tudi razum svojo vlogo. Prepričanja so kot ledena gora - večina je pod gladino zavesti, del pa sega v zavest in ima interakcijo z razumom. Človekova psiha v vsakem trenutku deluje kot celota in povezave ves čas tečejo. Zavestna slika sveta oz. splet prepričanj, ki si ga ljudje ustvarjamo, je v resnici kompleksen preplet neposrednih čustvenih izkušenj in odzivov, prepričanj, ki so na robu zavesti in ki ves čas prodirajo iz podzavesti v zavest in razumske interpretacije doživetega (iz notranjosti in/ali zunanjosti). Lahko nastanejo na osnovi lastnega doživljanja sveta, lahko pa prepričanje sprejmemo od nekoga drugega, največkrat skozi čustveni kanal (prevladuje v otroštvu) ali kombinacijo čustenega in razumskega kanala. Včasih pa niti ne moreš potegniti jasne ločnice med svojimi lastnimi prepričanji in tujimi, kar pa niti ni zelo pomembno, bolj pomembno je to, da prepričanja - pa kakorkoli smo jih že dobili, ozaveščamo in jih ne jemljemo, kot da neposredno odražajo resnico o nečem . Tako nekako jaz razumem pojem prepričanje. Upam, da je bilo vsaj v osnovi razumljivo napisano. Zato, ker sta kolektivno in individualno polje v neprestani in neločljivi povezavi - med njima neprestano in brez izjeme teče izmenjava na vseh ravneh - od fizične do najvišje duhovne. Vsi smo hkrati ovce v čredi in in posamezniki. (se ujema z mojim prepričanjem, hehe )

Aha, upam, da zdaj razumem - z drugimi besedami bi se dalo najbrž reči, da nimamo pravice vplivati na drugo osebo v imenu ljubezni tako, da bi ravnala po naših željah in pričakovanjih. S tem se strinjam, to bi bila manipulacija. Ta personifikacija ljubezni mi nekak ni čist jasna, jaz ljubezen pojmujem bolj v smislu oblike energije (in/ali zavesti), ki povezuje bitja na ravni nad egom in podpira Življenje. Katere želje so super in katere napačne? Kako jih ločiš? Men se pa le vedno bolj zdi, da tista trajna, globoka sreča nima nič z željami in njihovim izpolnjevanjem. A? A res verjameš, da se brez tvoje privolitve (zavestne ali nezavedne) v tvojem življenju nič ne zgodi? Bom dala en čist banalen primer za "Ti obračaš, Bog obrne!": Obračaš vsak ojro, vsako popoldne obračaš lopato in mešalec in več let pridno gradiš hišo, da boš imel največjo in najlepšo daleč naokrog. Ko si že čisto blizu cilja, pa pride potres in ti jo podre. Pa te ja ni Bog prej v sanjah obiskal in te povprašal, če se strinjaš, da ti poruši hišo? V odnosih je podobno - nikoli ne moreš imeti vpliva na vse, kar se ti zgodi.

S tem, da misliš in si ustvarjaš prepričanja ni nič narobe, včasih zna biti celo zelo dobro, je pa zelo fajn, da se hkrati zavedaš, da je človekovo razumsko dojemanje sveta in splet prepričanj v najboljšem primeru le bolj ali manj približen zemljevid majhnega dela realnosti(navidezne, kot pravijo nekatera duhovna izročila) . Lahko je pa tud čist mim .

:palec: Tole izjavo bolj iz začetka teme sem šele zdaj opazila in sem jo privlekla nazaj, ker se mi zdi, da je za v okvir!

Pravice? Ne razumem, dej prosim, mal pojasni tole o pravicah ljubezni. No, evo, pa smo pri željah, ta stari budisti so že vedli, da so z željami v glavnem sam problemi ... Imam eno željo: Da bi imela čimmanj želja!

Men se zdi pa kar fajn, da ni samo na splošno - filozofiranje na suh , hvala za iztočnico za zanimivo debato . Konec koncev je itak vse osebno - osebna izkušnja in občutki vplivajo na vse naše misli in odnose in je samo fajn, da je človek dost iskren pa to pokaže. Ja. Prepričana sem, da ni občutenje ljubezni, niti njeno izražanje možno šele takrat, ko človek doseže neko stopnjo osebnostne zrelosti in notranjega ravnovesja, zato je pa toliko načinov izražanja ljubezni kot je ljudi in njihovih odnosov in vsaka ljubezen je (lahko) prava. V svojem postu sem mislila bolj na tisto ljubezen, ki se jo čuti kot nekakšen dolgoročno sorazmerno stabilen, harmoničen pretok (energijsko polje) med dvema človekoma, vsaj razumela sem, da si nečesa takšnega želiš. To pa običajno pride po tem, ko prepoznaš svoje projekcije in pozdraviš svoje čustvene travme(vsaj večji del njih) in se (kot je nekako tako napisala tudi Mayita) pomiriš sam s sabo in sprejmeš partnerja takšnega kot je. Bo ja!

Janko, prasec! Tvoj komentar je pa prašičji.

Mal je pozno in se mi že mal temni na podstrešju, pa da se bi preveč ponavljali - Butl, Vranja, Janko (sploh za korenineinkrila.com) :palec: Sam tole bi še dodala: mislim, da tule nihče ni polival z mrzlim tušem ali sesuval tebe, ampak tvojo masko močne, uspešne, neranljive ženske, za katero skrivaš hude travme iz otroštva - tvoje ranjeno in ranljivo pravo bitje. Ko se boš hotela zares začutiti in se pomiriti in nehati nehote prenašati travme naprej na svoje otroke, boš poiskala način, kako pogledat za masko in pozdraviti tisto malo ranjeno Yasminco, ki je tako zelo pogrešala svojo mamico in očka in njuno ljubezen. Knjiga, ki je meni sesula mojo masko in mi pomagala začutiti svoje pravo bitje: Alice Miller: Drama je biti otrok. (ja, Janko, jest sm po tej knjigi tud hodila okrog ko zombi kr neki časa ) BTW - imava v marsičem podobno zgodbo (in tud zelo podobno masko ).

Nenavezanost in brezbrižnost sta dva v osnovi različna pojma. Velikokrat navezanost pomeni, da v partnerja projeciramo del svojega ega, ego-idealov, včasih (v problematičnih razmerjih) tudi sence. V takem primeru osebo, na katero smo navezani, "uporabimo" za to, da nam zapolni določene praznine v našem doživljanju sebe in svojega življenja, to pa ni ljubezen, čeprav nam ta oseba zbuja zelo močna čustva in strasti. Dejstvo je, da šele ko se odvežeš, partnerja zares lahko ugledaš in šele ko človeka zares vidiš, čutiš takšnega kot je - ga vidiš v dušo, kot se tud reče - ga zares lahko ljubiš. Pri odvezovanju ne gre za odmikanje od partnerja ali za ne-čutenje partnerja, v bistvu gre za umikanje lastnih projekcij v partnerja - za neke vrste samo-očiščevanje, pri katerem na koncu podobno kot pri zlatokopu v pesku res lahko zasije ljubezen. V ljubezni si nenavezan, hkrati pa med tabo in tem človekom teče tok ljubezni, za razliko od brezbrižnosti (ki je dejansko nasprotje ljubezni), sta taka človeka nenavezana v smislu ega in hkrati povezana v toku ljubezni, ki ego transcendira. Tukaj mi prihaja na misel tale razlaga, mogoče štima, mogoče tud ne, ti pa boš že sama začutila, če ti "zazveni" na tvojih strunah (pa kaj sporoči). Torej. Človek ima problem s samopodobo in se boji bližine. Če se mu ženska zelo približa, pri njem pride na njegovo raven lastne vrednosti, ki je nizka. To pa pomeni, da je ne more več ceniti, z drugimi besedami, bolj ko se mu skušaš približati, bolj se ti v njegovih očeh zmanjšuje privlačnost. Hkrati pa ga postaja strah, ker se v njem sprožajo prastari nezavedni vzorci, ki čustveno bližino povezujejo z bolečino. Eno z drugim ga žene v ravnanje, ko ti kaže, da mu nekaj ni prav, če se mu približaš - ker mu v resnici ni, ampak to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Ko se umakneš, se ne počuti več ogroženega in ljubezen lahko spet pride naokoli. Ker v umiku nisi več tako dosegljiva, ti tudi cena v njegovih očeh zraste, ampak to nima nič opraviti z večjo ljubeznijo. Drugo vprašanje pa je to, zakaj ti meniš, da trpljenje očiščuje in mogoče celo pogojuje ljubezen? Ljubezen namreč nima v osnovi čist nobene veze s trpljenjem. Trpljenje pomeni samo to, da si zapletena v neke travmatične čustvene vzorce, še iz preteklosti, na katere se nalagajo še aktualni. To bi bilo dobro razplesti in pozdraviti. Šele potem boš lahko res zaživela ljubeč odnos, če bo seveda vsaj približno vzporedno tudi on predelal svoje. Pravzaprav sta v tem smislu najbrž zelo fajn par. (pa res ni mišljeno cinično). Bi šlo nekak v tem smislu?

Vsa mularija je glih, tičja al pa naša (se dere, ampak je pa fajn, da je.)

No, tole je pa veliko preveč poenostavljeno, ampak, da ne bi šli preveč off-topic samo čisto na kratko: duševna stiska se vedno manifestira tudi na individualni ravni, pri pripadnikih staroselskih ljudstev ni to v smislu manifestacije nič drugače kot pri nas. Je pa res, da je razpad tradicionalnih socialnih struktur opazen tudi pri nas in imajo ljudje zaradi tega težave, vendar v milejši obliki kot pri nekaterih drugih ljudstvih, kjer ni ničesar, kar bi vsaj ublažilo razpad teh struktur. Upam, da se strinjaš, da ni vseeno, ali družba pusti otroke brez staršev beračiti po cestah ali pa obstaja neka socialna služba, ki poskrbi, pa čeprav ne idealno, da ti otroci dobijo vsaj približek doma. Mogoče bom spet zvenela pokroviteljsko, ampak če bi videla stotine otrok, ki v Indiji, Južni Ameriki in Afriki beračijo po cestah ali opravljajo mizerno plačano delo, ker ni nikogar, ki bi poskrbel zanje, pa čeprav s posredovanjem institucije, in to primerjala s stanjem pri nas, bi videla ogromno razliko. Pa ne govorim o nevralgičnih točkah, ampak o več kot polovici sveta. S tem se strinjam, ampak saj v tej diskusiji nihče ne govori o tem, da naj bi institucija sama po sebi nadomestila osnovno socialno strukturo družino. Institucije nikakor ne morejo nadomestiti družine ali razširjene družine, imajo pa vlogo pri posredovanju in usmerjanju otroka v socialno strukturo nadomestno družino in ta vloga nikakor ni zanemarljiva. Brez nje bi zanemarjeni in zavrženi otroci verjetno ostali na cestah, tako kot v številnih deželah tretjega sveta. V primerjavi s cesto je usmerjanje v rejništvo in posvojitev, pa čeprav ni idealno, seveda veliko boljša možnost in tu ima institucija pomebno vlogo.

To dokazuje, da so starši v resnici nenadomestljivi. Če odpovejo, bo otrok prikrajšan; je samo vprašanje, kako hudo bo prikrajšan - to pa je odvisno od spleta okoliščin, ljudi, ki obkrožajo otroka,institucije so samo eden od dejavnikov, tu zraven lahko prišteješ tudi otrokovo usodo, karmo ali kakorkoli že imenuješ tiste dejavnike, ki presegajo naše moči vplivanja in so (včasih v veliki meri) vedno prisotni. Slednje pa seveda ne pomeni, da se vsem, ki imajo s takšnim otrokom opravka, ni treba maksimalno potruditi, da bi našli kar najboljšo možno rešitev v danih okoliščinah. . Itak. Kaj pa je v življenju sploh idealno? Takle mamo (bi rekel Janko ) Dvomim, da je temu res tako. Ne, nisem idealistična reševalka sveta, da ne bo narobe razumljeno, verjamem pa, da tovrstna prizadevanja prispevajo svoje, čeprav seveda ne morejo pripeljati do idealnih razmer in rešiti vseh problemov. Si kaj potovala po svetu? Veš, so kraji sveta, kjer so stiske ljudi tako stopnjevane in skoncentrirane, da ostaneš brez besed (pa ni treba v dežele tretjega sveta - tudi v takoimenovanih visoko razvitih demokracijah je to še kako prisotno: npr. Indijanci v rezervatih ZDA, avstralski Aborigini ...). Tu vsesplošna prikrajšanost in razpad tradicionalnih socialnih struktur, ki jih nikakor ne morejo nadomestiti zahodnjaške, povzroča zelo hude in množične duševne stiske. Socialne mreže imajo namreč pomembno vlogo pri blaženju individualnih stisk. Ko smo že pri tem, pa še nekaj, o čemer je tekla beseda par postov nazaj: ne strinjam se z Maslowovo lestvico potreb in njihovega zadovoljevanja. Bi rekla, da drži samo v skrajnem spodnjem delu: huda žeja in zelo huda lakota sta res prioriteti pri zadovoljevanju potreb (pa še to dvoje je lahko pri zelo visoko duhovno razvitih ljudeh drugače), vse ostalo pa je zelo prepleteno in soodvisno. Duša in telo sta namreč zelo povezana in delujeta kot soodvisna dela celote, k tej celoti pa v širšem smislu lahko prištevamo tudi skupnost, v kateri živi posameznik, od družine, razširjene družine do širše skupnosti. Se strinjam.

Iz prakse in teorije, utemeljene na dolgoletni praksi (npr. Bert Hellinger, avtor več knjig, kjer med drugim obravnava tudi to problematiko), številnih pogovorov s psihoterapevti, večletnih izkušenj s sodelovanja na psihoterapevtskih delavnicah (posebno pristopi telesne psihoterapije gredo zelo v globine čustvenih vezi med starši in otroki) - osebno poznam vsaj dvajset (pa raje več) primerov, ki potrjujejo zgoraj navedeno trditev. Zdaj mi pa še ti povej, na osnovi česa pa ti utemeljuješ svoje trditve? Ali mi lahko potemtakem razložiš, zakaj posvojenci (tudi tisti iz navidez dobrih posvojenskih družin) zelo pogosto hrepenijo po bioloških starših in so pripravljeni narediti marsikaj, da bi jih vsaj izvedeli kdo so, če že stik ni mogoč? Se popolnoma strinjam. saj zato ves čas trdim, da se ni mogoče na splošno opredeljevati za/proti posvojitvi ali za/proti rejništvu in opozarjam na problematiče vidike zato, da bi bolje razumeli vso razsežnost te problematike, ljudje namreč - tud tle na forumu - na splošno idealizirajo posvojitve. Ok, kaj torej predlagas: rejsnitvo kot je sedaj, ko je kratkomalo recimo da casovno neomejeno? da se navežem na zgornji odstavek: predlagam, da se s to problematiko ukvarjajo najboljši in najbolj izkušeni strokovnjaki, ki so sposobni zadevo videti zelo poglobljeno in imajo sposobnost začutiti otrokovo dušo. Reševati je treba zelo individualno in se izogibati posplošenim določilom kot so npr. "3 leta potem pa odjebi". Reševanje tovrstne problematike z grobimi administrativnimi določili je najlažje in najbolj enostavno, prinese pa bistveno več hudega kot dobrega. Zato se mi zdi anketa čist mim. Ni vprašanje ali rejništvo ali posvojitev, ampak kakšni morajo biti skrbniki otroka in kako morajo poskrbeti zanj. Ne glede na to, kako je formalno določeno, bi moral vsak skrbnik - torej tudi rejnik - za vsakega otroka od prvega do zadnjega dne skrbeti tako, kot da bo za vedno pri njemu, hkrati pa dopuščati možnost, da se bo otrok vrnil k svojim staršem. To pa zmorejo samo ljudje, ki so otroka sposobni sprejeti v celoti takšnega kot je, z njegovo usodo in starši vred in otroka niso posvojili iz sebičnih nagibov (e.g. za nadomestilo svojega lastnega biološkega starševstva - nadomestki pa so vedno problematični). Ljudje, ki za otroka skrbijo nesebično in brezpogojno. Za te ljudi (in samo takšnim bi morali zaupati otroka!) je popolnoma vseeno, ali je zadeva organizirana kot rejništvo ali kot posvojitev. Ne gre za formalnosti, gre za notranjo kvaliteto! Bi bilo lepo, če bi posvojitev avtomatično prinesla topel dom in ljubezen zato, ker si posvojitelji tako zelo želijo otroka, ampak v praksi to na žalost ni vedno tako. Saj sem razložila, celo na zelo konkretnem primeru sem opisala. Če si si ustvaril svoje posplošeno dobro mnenje o posvojitvi in zdaj nočeš videti tudi temne plati (ne edine, saj poznam tudi dobre posvojitelje - takšne kot sem jih opisala zgoraj)potem bi ti lahko napisala še stokrat, pa ne bi nič zaleglo. Ne, črno-belega odgovora kot ga pričakuješ v anketi in kot ti ga ponuja Cookie, pa od mene ne boš dobil. Preveč vem o tem, da bi lahko tako naivno poenostavljala stvari. Ja, točno tako. Bodoči posvojitelji in rejniki bi se morali udeležiti posebnih priprav na posvojitev/rejništvo, ki bi trajale vsaj dve leti in bi vključevale tudi psihoterapevtske delavnice, na katerih bi imeli priložnost predelati svoje travme. Neplodnost je lahko (v večini primerov tudi res je!) zelo huda travma in frustracija, tega res ni za podcenjevat. Zelo pomembno je, da skrbniki ne delujejo kot ranjene osebe, ker takšni širijo svojo ranjenost na otroke. To je pomembno za vsake starše, še posebno pomembno pa je to za skrbnike zanemarjenih, zavrženih, zlorabljenih otrok. To so ranjeni otroci, za katere je vse prej kot enostavno skrbeti. Sicer pa priprave v tem smislu že potekajo v Društvu Deteljica pod strokovnim vodstvom. Niso pa obvezne, ampak mislim, da bi bilo vsekakor koristno, da bi bile. Neskončna želja ni nič drugega kot nezrelost ali celo obsedenost. Nekomu, ki si neskončno želi otroka, ga jaz sploh ne bi zaupala. Zrel in moder človek, ki bi mu jaz zaupala otroka, je ljubeč, nesebičen človek, ki je pomirjen sam s sabo in nima neskončnih želja. Torej kaj so tvoji predlogi za izboljasanje situacije? Resitve? Namrec ocitno celotna zadeva ni povsem "na mestu", po vsem tem kar pisemo ane!? Se ti ne zdi? Ali pac? Ne, zadeva je seveda daleč od idealne. Rešitve pa ni v formalnih določbah, ampak v izbiri primernih skrbnikov, v pripravi na skrbništvo in v dostopnosti visoko kvalitnega strokovnega svetovanja. In seveda v modrosti, občutljivosti in duhovni širini vseh vpletenih - od posvojiteljev/rejnikov do vpletenih strokovnih delavcev. Formalne določbe same po sebi ne bodo rešile ničesar.

Pa saj ne gre za pravice staršev do starševstva (to se mi zdi čist mim), ZA OTROKA GRE! Kot sem enkrat že napisala, otrokova duša nikoli ne neha čakat na starša, čeprav je otrok kot osebnost lahko jezen na starša in poln zamer. Tudi zelo pozno vzpostavljen stik je za otroko dušo in psiho bolje kot nikoli. Zakaj misliš, da toliko posvojenih otrok iz čist v redu (vsaj na zunaj) posvojiteljskih družin še v odraslem obdobju išče svoje starše, Oni jim ne rečejo odjebi! In kdo si lahko vzame pravico to narediti v imenu otroka?? To so zelo občutljive stvari in taki grobi pristopi delajo veliko več škode kot koristi in samo še povečujejo rane. Vrata za starše morajo ostati odprta brez časovnih omejitev, kako se bodo stiki vzpostavljali pa je seveda čist odvisno od posameznega primera, tu je potrebno ogromna strokovnega znanja, občutka, človeške širine in jasno predvsem srca na strani strokovnih služb in posvojiteljev oz. rejnikov. Seveda pa mora biti za otroka v tem času poskrbljeno tako, kot je najbolje možno. Kombinacije te odprtosti in hkrati nudenja ljubeče pripadnosti pa je za posvojitelja pogosto zelo težka stvar, ki postane čisto nemogoča, če nima svojega podstrešja pospravljenega in razrešenih svojih frustracij v zvezi z nesposobnostjo imeti svojega rodnega otroka. Težava je v tem, da posvojitelji, ki niso predelali travme neplodnosti, ki jih lahko zelo bremeni in frustrira niso dobri posvojitelji, posvojitev mora biti zaradi želje poskrbeti za otroka in mu nuditi ljubeč dom, ne pa nadomestilo za nekaj, česar posvojitelji niso mogli uresničiti v svojem življenju po naravni poti. Takšni posvojitelji namreč v resnici ne sprejmejo otroka takšnega kot je, ko začne otrok iskati in izražati svojo identiteto, katere del je tudi njegov izvor s starši vred, pritisne na njihovo rano in odreagirajo kot ranjena ženska/moški ne pa kot ljubeči starš/posvojitelj. In to lahko povzroči hude probleme v posvojiteljski družini, lahko celo tako hude, da začne posvojitelj čustveno zlorabljati posvojenega otroka. Pa ne govorim na pamet, o tem mi je pripovedovala strokovnjakinja, ki že skoraj trideset let dela na posvojitvah in ima ogromno znanja in izkušenj s tega področja. Ja, pomembno je, da ima otrok varen, ljubeč dom, kjer je sprejet v celoti - s svojo identiteto in izvorom vred, pa kakorkoli je že formalno to organizirano v obliki rejništva ali posvojitve (kot sta poleg mene do onemoglosti ponavljali tudi Lili Mai in Andreja. Zakaj je enim to tako težko sprejet, posvojiteljem in tudi mnogim ostalim, da staršev ne moreš kar zbrisat - odjebi in to je to?)Posvojitev ni preprosta stvar in podobno kot rejništvo je lahko dobra ali pa slaba rešitev za otroka - zelo odvisno od oseb, ki jim zaupamo otroka in od strokovne pomoči in vodenja, ki jim je na voljo.

Življenje ima absolutno vrednost, ja, v tem smislu, da vrednost življenja ni odvisna od neke primerjalne vrednosti oz. okoliščin. Sem proti temu, da se abortus jemlje tako zlahka in se minimalizira dejstvo, da je nekdo nekomu vzel življenje. Ne obsojam žensk, ki delajo abortuse v stiski, mislim pa, da je prav da se ve, da je abortus uboj živega bitja, ne glede na stisko ali lahkomiselnost ženske, ki se je odločila za ta korak. Ja, sem proti smrtni kazni - to se mi zdi ena od večjih zablod človeštva (pa o tem ne bi zdaj na široko, ker je to tema za poseben topic). Ker ima življenje absolutno vrednost, lahko vzameš iz narave oz. z drugimi besedami, ubiješ le toliko drugih bitij, da preživiš in nič več, pri tem pa se zavedaš, da za tvoje življenje plačujejo z življenjem druga bitja - ne v smislu občutka krivde, ampak hvaležnosti in spoštovanja. Ker ima življenje absolutno vrednost, ne delim živih bitij na bolj ali manj koristne, manj ali več-vredne. Relativizacija vrednosti življenja je skrajno problematična, ker daje osnovo za uničevanje narave in genocide.

Preberi si post od Lili Mai, pa tudi jaz sem v tem smislu pisala, ne samo v enem postu, poglej malo nazaj, da se ne bi preveč ponavljali. Tega, da mu nisi starš, otroku v resnici ne moreš prikriti, njegova duša to dobro ve in to se prikrade v njegovo zavest kot slutnja, da nekaj ni v redu in nemir, ki ga žene k raziskovanju. Otrokov izvor ni majhna in zanemarljiva stvar in če se to v posvojiteljski družini prikriva, povzroča napetosti v družini, na nek način so vsi člani družine obremenjeni, to deluje podobno kot kakšne druge družinske skrivnosti - povzroča blokade, ovira pretok čustev, seveda tudi ljubezni. Ja, prepričana sem, da življenje v družinah, kjer se pomembne stvari ne prikrivajo, veliko bolj ljubeče in sproščeno. Pa saj tega mnenja nisem potegnila kar "out of the blue", tu povzemam izkušnje socialnih delavk, ki se že blizu trideset let ukvarjajo samo s posvojitvami in rejništvom in so že marsikaj videle in spoznale (npr. Viktorija Bevc) in terapevta, ki dela na postavitvah družine kakih petdeset let (Nemec Bert Hellinger) in na osnovi stotin primerov, ki jih je spoznal v svoji dolgoletni praksi, govori točno o tem, kar piševa z Lili Mai. Posvojitev da, a pod pogojem, da otrok ohrani svojo izvorno identiteto, je seznanjen z dejstvom, da je posvojen in ve, kdo so njegovi starši, posvojitelji pa so predelali svojo travmo in frustracijo neplodnosti in so pripravljeni v primeru, da obstaja obojestranska želja otroka in staršev, omogočiti in iskreno podpreti stike. Takih posvojiteljev pa ni tako veliko, čeprav se preko CSD, vsaj nekaterih, v zadnjih letih širi spoznanje, da je pomembno posvojenega otroka seznaniti z njegovo izvorno identiteto.

Ne, ni vedno odprto! Saj ravno v tem je bistvena razlika med posvojitvijo in rejništvom. S posvojitvijo je pravno -formalno posvojiteljska družina izenačena z biološko, kar pomeni naslednje: otrok dobi ime in priimek, ki mu ga določita posvojitelja, po njiju deduje, stvar je DOKONČNA, to pomeni, da se otrok ne more več vrniti k svojim biološkim staršem, tudi če bi to on ali njegova biološka starša želela, pa tudi nihče se ne more vtikati v to, kako posvojitelja vzgajata posvojenega otroka (seveda dokler ne gre za očitne zlorabe ali zanemarjanje), kar pomeni, da je prepuščeno njuni osebni odločitvi, ali bosta otroku sploh povedala, da je posvojen, kaj šele, da bi mu pomagala poiskati mamo ali pomagala pri stikih z njo. To dvoje so dolžni samo rejniki, posvojitelji pa ne! Po 18 letih nazaj k staršem - lepo te prosim, to ni čas za nazaj k staršem, to je čas za osamosvojitev! Pa saj nikjer nisem trdila, da mora otrok ostati pri starših, če očitno ne zmorejo poskrbeti zanj. Diskusija, vsaj z moje strani, gre o tem, da se mora tisti, ki je otroku skrbnik, tega zavedati in otroku o tem po pravici in spoštljivo do njegovih staršev o njih tudi spregovoriti, ne pa da se postavi na mesto starša in totalno zminimalizira dejstvo, da obstajajo otrokovi starši, jih zaničuje ali pa celo popolnoma zanika posvojitev. In, ja, pustiti odprto možnost, da se med otrokom in starši vzdržujejo stiki, takšni, kakršni so pač najboljši možni, kar je zelo odvisno od primera do primera - lahko je to nič oz. samo na ravni zavesti, da nekje obstajata mama in oče, ki nista zmogla poskrbeti zanj, pa vse do tesnejših stikov, ki lahko v najboljšem primeru prerastejo v pravo družino. Zaradi zgoraj navedenih razlik med posvojitvijo in rejništvom, mislim, da je posvojitev primerna samo za zelo majhne otroke, ki so se jim starši izrecno odrekli in za tiste otroke, katerih starši so umrli, pa še v tem primeru bi moralo biti po zakonu zavezujoče, da posvojitelji otroka seznanijo z dejstvom, da je posvojen in mu tudi povedo, kdo sta bila njegova mama in oče (če je le-ta znan). V večini ostalih primerov pa sem mnenja, da je kvalitetno(!) rejništvo boljša rešitev, vsekakor boljša od institucije - slednje se mi zdi zelo neprimerno, dobro le kot izhod v sili, ko mora biti za otroka urgentno poskrbljeno in da se pridobi čas, da se mu poišče res dobrega rejnika. Zelo hudo se mi namreč zdi, da se nekateri otroci selijo iz ene neprimerne rejniške družine v drugo, to se res ne bi smelo dogajati. Še huje pa se mi zdi, da otrok pride k neustreznim posvojiteljem, potem pa trpi čustvene zlorabe ali čustveno zanemarjanje, pa mu nihče ne pomaga, ker je navzven vse OK in nihče nima nadzora nad posvojiteljsko družino. Prosim, ne si delat iluzij, da so posvojitelji samo zato, ker si tako zelo, včasih že kar obsesivno želijo otroka že tudi dovolj dobri v čustvenem smislu. Želja po posvojitvi otroka ima lahko v ozadju tudi zelo sebične in posesivne vzgibe, to sploh ni tako redko.

Pa saj nikjer nisem trdila, da mora otrok ostati pri starših, če očitno ne zmorejo poskrbeti zanj. Diskusija, vsaj z moje strani, gre o tem, da se mora tisti, ki je otroku skrbnik, tega zavedati in otroku o tem po pravici in spoštljivo do njegovih staršev o njih tudi spregovoriti, ne pa da se postavi na mesto starša in totalno zminimalizira dejstvo, da obstajajo otrokovi starši, jih zaničuje ali pa celo popolnoma zanika posvojitev. In, ja, pustiti odprto možnost, da se med otrokom in starši vzdržujejo stiki, takšni, kakršni so pač najboljši možni, kar je zelo odvisno od primera do primera - lahko je to nič oz. samo na ravni zavesti, da nekje obstajata mama in oče, ki nista zmogla poskrbeti zanj, pa vse do tesnejših stikov, ki lahko v najboljšem primeru prerastejo v pravo družino. Zaradi zgoraj navedenih razlik med posvojitvijo in rejništvom, mislim, da je posvojitev primerna samo za zelo majhne otroke, ki so se jim starši izrecno odrekli in za tiste otroke, katerih starši so umrli, pa še v tem primeru bi moralo biti po zakonu zavezujoče, da posvojitelji otroka seznanijo z dejstvom, da je posvojen in mu tudi povedo, kdo sta bila njegova mama in oče (če je le-ta znan.

Bravo. (sem zadevo razvlekla na par dolgih postov, ko sem poskušala napisat to, kar si ti napisala v par jasnih stavkih z velikim pomenom )

Bravo. (sem zadevo razvlekla na par dolgih postov, ko sem poskušala napisat to, kar si ti napisala v par stavkih )

Zato je svoboda tako strašljiva reč. Svoboda in odgovornost gresta z roko v roki.

Kri ni voda. Otrok, ki prezira in zavrača mamo, ki ga je rodila, sploh ne bo mogel drugače, kot da nekje globoko v sebi prezira in zavrača tudi samega sebe. To pa pomeni kup težav in zelo verjetno tudi nesposobnost, da bi si sam ustvaril funkcionalno družino, mogoče celo zapustitev svojega otroka. Pa ne govorim o poveličevanju mame, ampak o priznanju dejstva, da brez nje ne bi bilo nič, pa kakršnakoli je že bila. Ko to enkrat priznaš, je tolk stvari v življenju pade na svoje mesto in postane lažjih in bolj radostnih, še seks je boljši (govorim iz izkušnjem z mamo, ki mi je poleg Življenja naložila še kup problemov in je niti slučajno ne poveličujem)

A niti enega primera ni, ko bi negovalka omogočila, da bi otrok prišel na svet. Mama ostaja tista, ki omogoči življenje, pa kakorkoli obrneš. Življenje ima absolutno vrednost, vsaj zame, in v tem smislu tudi mama, pa čeprav je kot vzgojiteljica in skrbnica iz kakršnihkoli razlogov odpovedala. To drži. Ampak otrok je moral najprej življenje dobiti. Mama ga je morala najprej devet mesecev nositi v svojem telesu in potem roditi, da ga je nekdo lahko posvojil. Pogovarjala sem s posvojiteljico, ki je imela te stvari zelo dobro poštimane in je rekla: "Vsako jutro molim. In na koncu molitve se zahvalim materi, ki je rodila to čudovito bitje, za katero skrbim." Njen posvojeni otrok ve, da ima nekje svojo mamo, ki ga je rodila in od koder izvira njegova identiteta in te mame nihče ne podcenjuje ali obsoja. To spada k tej kvaliteti o kateri govoriš, Antonius, k spoštovanju življenja kot takega. In za otroka ta del odnosa sploh ni nepomemben. Verjamem, da je to tisti temelj, na katerem bo otrok kasneje veliko lažje pozdravil travmo dejstva, da ga je mama zapustila. Ker za otroka niti slučajno ni "vseeno, kdo zanj skrbi, samo, da je poskrbljeno."