
skwo
SkorajOdvisnik-
Št. objav
430 -
Član od
-
Zadnji obisk
Vrsta vsebine
Profili
Forumi
Koledar
Blogi
Vse kar je objavil/a skwo
-
ja to mi je znano iz knjige luč svetlobe(vsaj mislim da je tak naslov)ta knjiga mi je čudežno ozdravila panične napade pred smrtjo. imaš čisto prav,no saj jaz se strinjam s teboj. upam ,da me boš prav razumela-kar ne predstavljam se te,ker si preveč odeta v razumevanje in ljubezen.tako nezemeljska se mi zdiš.kakšno leto sem v sebi čutila take vrsti razumevanja,ljubezen in vse sprejemala kot učitelje,dobro in slabo.zdaj me že skoraj dve leti bega kar precej stvari.v sebi začutim bes,prezir.egoizem se mi zdi grda stvar ampak kako ne biti egoist in hkrati vzdrževati svoje meje,ki jih postavljaš,da se dobro počutiš v svoji koži,da...ah zdaj me je pa skor malce zaneslo.
-
pot zgrešena mi je znana.pa se vprašam ,če drugače bi lahko bilo.no pa ugotovim,da bi lahko ,le če bi bila jaz scenarist.....
-
naj zapišem v dnevnik ta , da postala sem tetica. v dopoldanskem soju žarkov nežno detece privekalo je. naj bom dobra vila iz pravljice, naj ji moje želje trdna nit stke, toplo varno gnezdece. čarobna paličica zamahne trikrat, nasmeje se mali škrat, nasmeje se mamica, od sreče pijan je očka.
-
kar verjemi ji,ker clean to res zna ,ve... hoj,clean
-
ni za kaj.naesto tiste pesemce si pa zapoj:ne daj se ines drži se
-
pošiljam ti en medvedji objem
-
fizična bolečina sproži psihično
-
selene,zakaj se ti nimaš za zmagovalko?
-
trubica,ne iščem stike s očetom,le ko me pokliče ga ne odklanjam.lahko se z njim pogovarjam.zakaj?ker nič ne občutim več do njega.vse vrste čustev je z odpuščanjem zbledelo.nič jeze,nič ljubezni,nič neki vmes...kar je najbolj meni pomembno:ne počutim se pri njemu več žrtev,ne bojim se ga,zavedam se njegove nemoči in če mu kdaj pa kdaj namenim malo pozornosti in to njemu nekaj pomeni.zakaj,ne.?nočem ga jaz kaznovati.in vedno bolj spoznavam ,da ga to še bolj boli.vsaj pravi tako.ne gleda me v oči,jaz mu lahko.iščem kaj lepega.ampak.....nič,vse je mrtvo.hvalabogu ostalo v deželi zombijev.enostavno-nimam se za sodnika.gledam naprej,saj za nazaj ne morem nič spremeniti.je pa res ,da meje pogovora in ostale meje postavljam jaz.nikoli ne grem tako daleč,da bi zabolelo.če bi čutila ,da mi srečanje škodi,ni dinozavra,da me odvleče tja.
-
še tole sem ti mislila napisati.ne moreš ju zaščititi.ne moreš prevzeti take hude odgovornosti za nekaj na kar včasih ne moreš imeti vpliva.samo popotnico jima lahko daš,varen pristan v katerega se lahko zatečeta,ko se jima kaj hudega nameni.tudi to je moja izkušnja.moja mati se je pri mojih 5-ih letih ločila od alkoholika v veri ,da me bo zaščitila.klub temu je prišlo dio zlorabe.nikoli ji ne morem nič očitati.po bitki so vsi lahko heroji,le podam lahko teorijo,da mi ni dala vedeti,da imam varen pristan,da ji lahko zaupam,da sem čudovita deklica ,svet zase v katerega si nihče ne more lastiti zemljišča.ni znala.zato sem o tem spregovorila šele po 20 letih,zato sem toliko let bila v deželi zombijev.zdaj skušam,res le to lahko naredim,da svojima indijančkoma dajem to kar opazim ,da jaz nisem imela,da sama sebi dopovem ,da ju ne morem obvarovati,kahko jima pa pomagam pri okrevanju,če bi se kdaj kaj takega zgodilo.(poleg tega ko ti to pišem mi prihiti misel-ko bi se to zgodilo,bi ubila prasca,ki bi se drznil kaj takega storiti-.ampak mislim,da ne bi imela te moči,ker mi je bilo v življenju prevečkrat pokazano,da obstaja višja sila in vsak kot kupi to plača.zato se vedno raje posvetim k okrevanju kot sovraštvu ali deljenju pravice iz svojih rok. upam ,da nisem preveč zatežila...
-
žarek,hvala enako.ti pa iz svojih izkušenj samo povem,ne svetujem,da popolnosti ni,dokončnosti ni .nekaj časa sem bila prav nesrečna zaradi teženja po polnosti,dokončnosti.tudi to je tak težki kamen ki te začne prav hinavsko vleči proti dnu.zdaj si raje rečem,da bom pripeljala stvar do takega momenta,da se bom dobro počutila v njem in skušala ta moment vzdrževati čim dlje žarek,prosim ne jemlji to kot nasvet.le moja izkušnja je.
-
pa je tema zbledela
-
zakaj ne ?razumem,da to izvira iz nemoči,strahu.sicer pa ta hujše pokasira otrok.verjamem,da je težko,saj se zapletaš v spoznanja,da si ti izbral tega človeka za varuha svojega otroka,ti se počutiš odgovoten zanj.pra tako ko otrok položi roko nase,se starši sprašujejo ka je narobe storil,občuti krivdo,prav tako ,ko otrok zboli ali zaide v slabo družbo....to je ta odgovornost,ki ti da mogoče občutek,da si sokrivec.s tem mora ta starš opraviti potem,ko se otroka zvleče na varno,ko otrok okreva.otroku ni v pomoč,če čuti sovraštvo do svojega rablja.če še sam ne odpusti mu starševo sovraštvo to stopnjuje,težje mu je.če starš še sovraži,ko otrok že odpusti,to otroka bega ali je on pri pravi ,je na pravi poti,drugače razmišljam kot nekdo,ki mi ni nič hudega storil,težje je. ja,če pogledaš ,je mogoče nelogično,da je odpuščanje edina pot.samo tako je,le edina obramba je nespoštovanje molka.naj se govori o tem,naj pride na plan.to je meč,ki seka.to je orožje,ki ga ima žrtev. prebrala sem knjigo od slavenke drakulič:kot da me ni.tu je to sporočilo kaj pomeni molk,kaj jemlje oz.daje moč rabljem naših duš.
-
hvala bigm.od moškega spola taka podpora se mi zdi neresnična.enostavno mi je tuja.to za indijance sem pa slišala.zanimivo a,ne.ne daleč nazaj sem imela srečanje z očetom.pokliče me da se zadržuje v mojem mestu in bi si želel,da se snideva,da se pogovoriva o stvareh za katere ve ,da ni prav delal in si želi,da bi se spravila...šla sem na srečanje,pogovarjala sva se in ko je beseda nanesla na zlorabo,sem mu samo rekla,da jaz mu ne morem dati odveze,dušnega miru.kot sem mu že lani povedala sem mu pač omenila tudi zdaj,da jaz sem mu odpustila ,živim naprej ,gradim na ruševinah,občasno objokujem (meni se zdi)izgubljena leta,zablodelo mladost,zgrešen zakon...vendar koo pomislim na svoja indijanca se mi enostavno zazdi ,da je vse skupaj imelo pač en smisel in da nisem prehodila,preživela toliko zim,da bi si uničevala dušo s sovraštvom.in da moja mala indijanca ne bosta več gladala živčno razvalino in da nisem gnusna spaka,ker sta ta dva otroka prelepa ,da bi jih ustvaril spak.to je moje poslanstvo in to,da nisem sama na tej poti in tudi to ,da on teh stvari ne zanika,mi je lažje saj vem da mu je žal,saj vem,da je zanj trenutno dve leti pekel na zemlji,saj ni hujšega občutka ,da živiš v spoznanju,da roki pravice lahko ubežiš ,sam sebi pa ne. za očeta je bil največji šok ,ko je zvedel da moja mama ve,da mu je v bistvu ona povedala,da je to slišal njegov prijatelj za katerega ve,da hitro širi novice.to je bilo zanj tak udarec,da je bil živ pokopan.vse to se je odvilo,ko sem v sebi že začutila olajšanje ali odpuščanje,zato me njegovo trpljenje niti ne boli.kupiš,plačaš.zaenkrat dovolj
-
naj delim svoja občutja z vami.ta izbira se mi je nekako usedla v misli.koliko lahko jaz izbiram?kdo mi narekuje izbiro?ali mi jo?je res samo v meni?veliko knjig je napisanih ,prebranih.le da je vse to teorija.teorija izbire.ko delim svoje izkušnje z nekom,ko pripovedujem o svojem preživetju,se ne občutim,kot da ne govorim o sebi.včasih se mi zdi ,da je nemogoče preživeti,da pretiravam.ko pogledam rezultate,spoznam,da je bilo res,brez pretiravanja.v meni se oglasi:glej kako močna si,kaj vse lahko preneseš.vendar imam črva,ki mi hitro pove ,da sem navadno niče,saj nisem imela toliko moči da bi se soočila s tem še predno sem si zožala možnost izbire,še prej predno sem se ujela v mišolovko. prebirala sem poste,pa ni mi dalo da kaj komentiram,saj se je v meni vedno močneje oglašala žrtev.vse to pa mi je odprlo spoznanje,da sem še vedno mala deklica,otrok,ki še ni odrasel. Dokler se ne pogledam v ogledalo je še v redu.ko se vidim pa spomini oživijo brez čustev ali z mešanimi občutji. Veliko mi pomeni ŽAREK,da si napisala,da se tudi ti počutiš še kdaj kot žrtev.zakaj?ker je meni to večji del svojega okrevanja spodkopavalo moč,značaj,dajalo vedeti da prav nič nisem naredila na sebi,da bo tako kolikor časa bom hodila po zemlji tej….no dala si mi vedeti da ta stvar ni dokončna.
-
je meja ali presodek
-
naj vrže kamen tisti,ki je brez greha...
-
polnjenje čustvenih praznin
-
"V našem času pelje pot v svetost skozi svet dejanj." - Dag Hammarskjold
-
»Sicer pa, bratje, vse kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« ( Filipljanom 4,8 )
-
kaj pa to pomeni?da molče komentiraš
-
v molk se ovijem,zrem v nebo, molče kričim,da ptic ne splašim. in pride dan,ko plašč molče odložim in strašno si klepeta zaželim...
-
"Kadar nam Bog želi poslati darilo, ga zavije v problem." (Norman Vincent Peale)