Kabalist

Hoteli ali ne hoteli, "izraelska" je zaradi krščanstva z nami že poldrugo tisočletje. Simboli te duhovnosti so globoko v nas. Ker gre za precej abstraktni simbolni sistem, se je še toliko močneje zasidral v našem podstrešju. Indijska duhovnost pa je pri nas nekaj desetletij. Seveda nobena, niti indijska, niti izraelska duhovnost nista slabi ali dobri. Vsaka za svoje OPTIMALNO delovanje potrebuje družbeno okolje. Za indijske metode je to gotovo Indija, a za zahodne metode je optimalna med drugim tudi naša domovina. Ampak žal velja - indijske metode so povsod dobre, a naše niso dobre skoraj za nikogar. nekaj bi lahko rekli o družbeni klimi, a to je že druga, precej dolga zgodba.

Bog HOČE (če lahko tako rečem, kajti Bogu ne moremo pripisati končnih lastnosti ali namer), da se vsak človek vsede na nebeški prestol. Vsakomur je omogočeno, da postane okno za božji vpliv. Duhovne poti so samo kažipot na začetku poti. Religije pa želijop, da ljudje ostanejo pod vrhom in da verjamejo to, kar pove svečeništvo. Samo ljudje pod vrhom je možno usmerjati in iz njih pšiti najmočnejši afrodiziak - moč, vpliv in oblast. Vsak človek ima izbiro. Vsakdo lahko izbere pot proti Bogu. To je težja pot skozi življenje, ki pa je poplačana v trenutku, ko si preko pekla. Lažja pot pa je pot navzdol, sledeč kot ovca zgolj ugodju in občutku pomembnosti. A ko prideš na dno, dobiš izstavljen račun za minulo ugodje. Resnični iskalci prej ali lsej zapustijo čredo religije.

Znova ponavljaš dogmo, za katero so te navdušili. Naj jaz še enkrat ponovim: VSAKA POT, KI GRE NAVKREBER, TE PRIPELJE NA VRH HRIBA. Dokler se vzpenjaš, si na pravi poti. Naša doba ni nič posebnega. Razne apokaliptične vizije so namenjene šibkim ljudem, da jih prestrašijo. Prestrašeni ljudje so lahko vodljivi in marsikdaj nasedejo, čeprav pri trezni glavi ne bi. Najučinkovitejša je tista pot, katera temelji na samostojnosti in pozitivnih motivacijah. Duhovnosti, katere so polne prepovedi, samopoveličevanja in zaničevanja drugih poti, težko ponudijo svojim slednikom optimalni samorazvoj. Na hrib lahko prideš tako, da se vsako uro vzpneš za 800 m ali pa tudi samo za 4 m. Ključna komponenta je potem čas. Nekdo pride do vrha, nekdo drug pa ne. Ključna sta opis poti in kondicija. Ljudje so večinoma sami krivi za okoliščine, v katerih se znajdejo. Svobodna volja prinese s sabo odgovornost. Ne moreš ljudi vnaprej obsoditi, kajti s tem pristaneš na dogmo, da si se rodil kot zloben človek z zlobnimi nameni. Vsakdo se rodi kristalno čist. Življenje in okolica na osnovi genetske predispozicije oblikujejo človeka. Religije so si izmislile sistem za vcepljanje občutka krivde. Šibki tem občutokom podležejo (podobno je s strahom), a močni takšno natolcevanje nesposobnih ignorirajo. Samo nesposobni in prestrašeni ljudje se lahko prepriča, da so se rodili slabi in da nimajo nobene možnosti, razen te, katere ponuja religija (kakršna je pač - Krišna, Krščanstvo ipd.). Ključno pri religiji je, da te prepričujejo, da SE NE MOREŠ samorealizirati. Obljubljajo posmrtnost ali reinkarnacijo. Isti ku***, drugo pakovanje. Naša velika sreča pa je, da lahko preprečimo religiji, da nam sirje po glavi. Demokracija je prinesla možnost izbire. Joga, okultizem, mistika, hermetizem, kabala, zen... izbira je dobra, samo za svoj značaj izbereš, vztrajaš in to je to.

Da lahko ugotoviš, kdo zna in kdo ne zna igrati kitaro, moraš pa tudi sam kaj o tem vedeti. Če pa se hočeš pogovarjati o kvaliteti igranja, pa moraš biti najmanj strokovnjak. Pa si?

Ravno zgornji malce daljši zapis dokazuje, da je možno z umsko špekluacijo, spretno besedno igro in pravilno dozo domišljiskega povezaovanja ustvariti kakrkoli. Takšne stvari je dobro pogledati, prebrati ipd., a pri tem ohraniti določeno kritičnost. Kritičen pa je lahko samo človek, ki ima določena znanja. Nevedno ovco (ali ovna) lahko o čemerkoli prepričaš.

Lastna dogma je človekovo mišljenje, katerega noče spremeniti ne glede na argumente. Ravno v zvezi z Bogom, resnico, potjo do Boga ipd. je človek ustvaril največ dogem in zaradi teh dogem je veliko ljudi umrlo.

Uf, ti si zgrešil poklic. lahko bi bil psiholog ali kaj podobnega. Res vse veš o meni. Ampak! vedno je nek jebeni ampak, ki podre sanjsko deželo. Veš, Jezus ni samo govoričenje, ampak praksa. Ker si poznavalec, te ne mislim utrujati. Priznam, da bom vedno udrihal po enoumnih izključevalnih definicijah. Vedno sem proti dogmi in tega me nni sram priznati. Nasprotujem zaslužkarstvu na osnovi prodajanja naivnih pravljic in nasprotujem sektam, katerih temeljni motiv je pranje možganov. Takšne stvari smrdijo že na daleč. Kolikor vem, sem bil prvi napaden in še zdaj se samo branim v dobrobit tistih, ki niso podlegli enoumju.

Včasih nekaterim preveč uidejo sanje v resnični svet.

Uf, definicija na definico, a izza tega nobene sledi izkušnje. Kar je napisano, lahko drži ali pa tudi ne. NIKJER, razen v umu in zapisih pripadnikov religije Gibanja za zavest Krišne, ni potrditve za to. Ravno v tem je hec. Ljudje iz preprostega naredimo zapleteni splet definicij, špekulacij in jih zavijemo v kalkulacije dnevne politike (religije).

To, kar si napisala, mnogi pozabijo. Mislijo, da s podkupovanjem rešijo stvar.

Seveda je to posledica. In to je posledica permisivne vzgoje, materialnega izobilja, hlepenja po trenutni zadovoljitvi, nesposobnosti staršev, da vzpostavijo nadzor nad otroki in brezbrižnosti družbe, ki sploh ne reagira na divjanje. Včasih so ob takšnem divjanju prišli modri angeli in stvari rešili s pedriki čez hrbet. Danes pa se vsi pogovarjajo samo o pravicah, (kar se je spridilo do arogantnega egoizma), o neki napredni vzgoji, a nihče ne omeni dolžnosti, omejitve svobode v okvir svobode drugih. Padec otrok v narkomanijo, alkoholizem in vandalizem sta posledica predvsem lenobe staršev. Ko se 15-letnik navadi eksati liter vodke, tu ne pomaga nobeno "indigo" jokanje o težavah družbe in občutljivosti z alkoholom zastrupljenega otroka. Tudi kompas podivja v štacuni z magneti. Dragi starši, samo dovolite, da vas otroci vodijo in vas usmerjajo. Spoznavni večer na terapiji za starše mladoletnih narkomanov vas bo mogoče opomnil, da je svet sistem pravic in dolžnosti in ne samo sistem pravic po načelu "ko je jači". Vzgoja temelji na dialogu, a samo do neke meje. Preko pa velja avtoriteta, pa hoteli ali ne. Naloga staršev je pripraviti otroka za življenja, kar je šola in ne nekritično popuščanje.

Condor, ne boj se glede Besede in še množice njih. Vsekakor pa besede niso za javno predvajanje. Tudi kladiva ne kaže vsakomur zaupati.

Vsak petek sem priča vse množičnejšemu "indigo" dogajanju okoli stanovanja, kjer živim. Ta indigo scena je sestavljena iz vse množičnejšega divjanja, vandalizma, drogiranja (alkohol, trava ipd.), ki se začne že nekako okoli 14 ure in traja do naslednjega jutra. Verjamem, da so zjutraj vsi indigo (pomodreli) od vseh "naporov" duhovne vzvišenosti. Od lani do letos se je količina divjanja skoraj podvojila. Zdaj je ura blizu 14 in so že vsa "omizja" polno zasedena. Vidim skozi okno.

Prepovedi in zapovedi v sektah so namenjene nadzoru. NADZOR pa je v dialektičnem nasprotju z duhovno rastjo. Hierarhija v sekti je namenjena onemogočanju razvoja, pranju možgan in podrejanju članov (izberi vrstni red navedenih treh značilnosti). Nevarne sekte se od nenevarnih ločijo samo po intenzivnosti in usodnosti tega nadzora, torej po tem, koliko intenzivna je robotizacija članov.

To je zame zimzeleni primerek sekte, ki vse močneje stiska svoje podložnike. Tega je na svetu kot pečka.

Ime romana je VITEZI IN ČAROVNIKI: Indigo otroci. Glavni lik na strani "dobrih" je dijak Boris, a glavnega lika na stranih "slabih" v prvem romanu iz serije štirih (vsak je posvečen enemu elementu - ogenj, zrak, voda, zemlja) romanov neposredno ne razkrijem. V tem delu razkrijem, da je indigo otrok utelešenje najtemnejše zavesti, personifikacije napuha, strasti za močjo, arogance ipd. "vrlin". Samo namignem pa, da je tudi glavni "dobri" lik tudi indigo otrok. Malce več o tem bo v drugem delu, katerega je nastalo že 110 strani in ima naslov Indigo novi svet. Obstaja obširna spletna stran z množico dodatnih brezplačnih vsebin, vključno z esejem, ki je oživil to temo. Knjiga je trenutno na voljo v knjižnicah ali pa jo naročiš po povzetju preko prej omenjene spletne strani.

Saj pravim, menihi bi isto trdili za petje koralov. Ampak se zato nimajo za neko ekskluzivno druščino. Še vedno pa gre za petje, pa ni važno, kako mu rečeš. To je zgolj stvar interpretacije. Zaradi mene lahko rečeš petje v zboru božje navzočnosti (da vas ne bom moril s kakšnim komaj izgovorljivim izrazom - tudi jaz jih precej poznam, pa se mi zdi neprimerno, da jih uporabljam). Religije so polne preizkušenih trikov, da svoje vernike držijo pri tleh.

XZY, saj jim ne mislim jemati veselja. Nekatere sem prav prijetno razburil, ker sem ta fenomen uporabil v romanu na način, ki je vsem zagovornikom tega dvignil pritisk do izliva črnega žolča. Celo ime glavnega junaka gre nekaterim na jetra. Pisanje romana pač ni demokracija, kjer se vsebina in zaplet dajo na glasovanje. Saj sem tudi na spletni strani zapisal, da si bom zaslužil gnev besa vseh alternativcev zaradi načina uporabe indigo fenomena. Ljudje včasih ne razumejo meje med resnim podajanjem dejstev in umetniško svobodo v prid umetniškega izražanja.

Zalaya, v teh tvojih besedah je veliko več modrosti kot v vseh postih z nakladanjem o indigo, kristalnih in bog ve kakšnih otrocih. Ključna je ljubezen, ukvarjanje z otrokom. V eseju sem zapisal: Otroci niso enaki. Eni so inteligentneši, umsko razvitejši, drugi so fizično zmoglivejši ipd. Vsak ima kakšen talent in če ta talent starši pomagamo razvijati, imamo svojega indigo otroka. Ampak je pomembna kategorizacija? Ni. S tem, ko otroku dopovedujejo, kako je boljši od ostalih, mu po nepotrebnem popuščajo, v mladem umu sproži napuh, samovoljo, aroganco in cinizem. To pa ni dobro. Naloga staršev je, da otroka pripravi na tegobe vsakdanjosti. Brez klasičnega sistema jasnih pravičnih, a tudi milostnih pravil ne gre. Drugi del eseja je zgolj špekulacija, a je logična. Žal mnogi mislijo drugače. In dejansko indigo fenomen ni enak angelom, čeprav nekateri "napredni" duhovitneži sanjajo tudi v tej smeri. Človeška neumnost, križana z željo po biti posebnostje brezmejna. Ljudje, ki se ne znajdejo v življenju, zlasti ko niso kos izzivom, pred katerimi so se znašli, radi najdejo izgovor za svojo lenobo in nesposobnost.

Uf, glava boli od teh tujk. Tako pač izpadeš bolj pameten. Eli et jesodeg, tapkhem et jetok jesodeg!

Ampak ta debata je prerasla v prepričevanje, kdo je bolj indigo. Včasih smo se šli, kdo ima več avtomobilčkov, potem je bilo važno, kdo ima večjega ali večje (odvisno od spola), pa kdo je večrat, zdaj pa je svet res znorel. Kdo ima bolj ali manj indigo otroka, ali kdo je bolj ali manj indigo. Res ne vem, kam leti ta svet.

Uf, zdaj že imamo kristalne otroke. Ravno ti vaši prispevke me prepričujejo, kako odlično sem v romanu zadel tam predstvaljeno vlogo indigo otrok. Mogoče bom kakšen post uporabil v brezplačnem biltenu JAŠUBEG EN JERED (vil.: Novice Drugotnosti). Mak bralci romana in spremljajoče literature uvidijo, kako sem pravilno zadel. Ko bo prva številka biltena nared, tudi na tem forumu objavim link. Tako, da se boste lahko vsi zabavali.

Teoretično je vsekakor možno, a praksa je pokazala svoje. Zgolj petje, brez drugih praks ne gre. Narava prehoda osebnega pekla je takšna, da s petjem tam nimaš za burek. Še pred vrati te bo minila volja do petja. Dokler ti vladajo dogme, toliko časa si ujetnik kletke uma. Nobeno duhovitniško leporečnje ne pomaga. Resnica je pač stvar, ki se ne pusti vsakomur nategniti.

Zalaya, otroci danes so izpostavljeni izjemni koncentraciji podatkov. Zlasti v predšolski dobi so otroški možgani goba, ki brez filtrov vse vsrka. Vsa ta množica podatkov se v nezavednem nekako vsidra in mora vplivati na otroka. V praksi to pomeni, da imajo otroci veliko več zavestne energije in to izražajo na različne načine. Strokovnjaki ta stanja prepoznajo kot hiperaktivnost. To je delno res. Drugi del resnice pa je ta tok podatkov, ki presega to, česar smo bili deležni prejšnja generacija. Pojav indigo otrok sovpada z razmahom komunikacij in zlasti hišnih računalnikov. Otroci so polni različnih podatkov, kateri spontano bruhajo iz njih. Zadnjič sem se pogovarjal z nečakom, srednješolcem. Neverjetno, s kakšno naglico menjava teme, kako preskakuje pozornost in kako je sposoben prejemanja informacij. Zaradi te informacijske eksplozije so otroci potrebni usmerjanja, komunikacije in tudi jasnih mej, do kam lahko gredo. Internetna generacija je generacija neverjetne gostote podatkov v otroških glavah.

Link do eseja sem objavil zato, da lahko normalni ljudje kaj preberejo o fenomenu in če je kdo slučajno prebral roman, kjer ima ta fenomen ključno vlogo, da dobijo vpogled v ozadje podajanja zgodbe, kakršno pač je. Če te to živcira, je to tvoj problem. Za smetiščno kanto tvojega neplodnega nerganja pa najdi drug prostor.