Kabalist

Lepo rečeno, lepo dopolnjena misel, katero sem napletel. Križ res nosiš, a dokler se ga ne zavedaš, se zaletavaš v nepomembnosti definicij božje narave. V duhovnosti, s katero se ukvarjam obstaja celo stopnji, ki "obračunata" s pretiravanjem z bralno značko ali pretiravanjem z definicijami. Na stopnji praktika se učenec sooči z nujnostjo osebnega napora in osebne izkušnje, katero izkusi s pomočjo mojstrovih navodil. Nadaljuje kot filozof, kjer se temeljito spoprime s ... filozofijo in pripravi za za pot, katero mora sam opraviti.

Hm, Tantra ... kokoš ali jajce? Klasična dilema. Nauk, religija in ustroj človeške družbe so tesno povezani z podnebnimi, geološkimi, geografskimi in zgodovinskimi okoliščinami, v katerih se neka družba prebija skozi pasti obstoja. Gre za evolucijo animističnih prakultov skozi razvoj pod vplivom prej omenjenih dejavnikov. V Bibliji je recimo moč najti sledove starejših kultov, katere je prvobitni židovski mit absorbiral. ravno ta prakult je izjemno močno vpet v človeško nezavedno. Edinstvenost biblijskega mita, temelja zahodnega sveta, je v njegovi pisani zgodovini in sposobnosti izvornega simbolnega sistema židovskega mita za prevzemanjem tujih mitov. Prvobitni kabalistični avtorji niso izumili nič novega, samo obstoječe so znali povezati v delujočo celoto. Ni torej čudno, da del Biblije izgleda kot nekakšen zakonik ali napotek o lepem vedenju. Lepota tega pa je, da se spretno mešajo dejanski napotki z mističnimi navodili. Mimogrede je Biblija prva sveta knjiga, ki izpostavlja monoteizem (najbrž izhaja iz kulta Atona faraona Ehnatona - podoben je tudi Sol Invictus poznega Rima). Politeizem je manj razvita oblika duhovnosti od monoteizma. Politeizem pač ne vsebuje ideje, da je vse del enega samega izvira, enega samega Boga. Monoteizem je tu natančnejši.

Vedno je tudi nauk.

Najprej en velik za Butla. Odlična pesmica, ki odlično sede v ta dialog (ali dva enosmerna monologa, kakor kdo). Nisi razumel besedne igre. Dokler se držiš religije, njenih dogem in slepe vere, da bo nekdo namesto tebe opravil pot, so ti ta vrata zaprta. Veš, ko je um prozoren, zlahka skozi njega preseva neskončnost in se izliva skozi božjo voljo v fizični svet. Doživljanje božje navzočnosti je aktivnost, ne pa čičanja in čakanje na tujo akcijo. Takšnega mojstra bi hitro odslovil. To je znak, da me hoče imeti večno na ravni vajenca. Pravi in resnični mojster ve, kdaj pride in ve, kdaj mora dopustiti, da vajenec postane mojster. večnega mojstra ni, vsaj jaz ga nočem. A dokler si pred vrati in trepetaš, kaj je izza, toliko časa boš pač vajenec in duhovni vodje znotraj religij vedo, da so takšne ovčice najslastnejše za upravičevanje obstoja hierarhije. Nisi razumel bistva. Čustva in um so instrumenti človekovega delovanja v materialnem svetu. So instrumenti končnega in imajo končno naravo. Nadalje so čustva in razum pasivna stanja zavesti, a Bog je aktivnost. Ampak tako čustva, kot razum so del Boga, zato Bog nima ne čustev, niti razuma. Ti so končen, a Bog je neskončen. nekako ne razumeš oz. nočeš razumeti bistva. Besede imajo več pomenov v različnih kontekstih. Najbrž premalo bereš izvirne slovenske literature in imaš zato težave z razumevanjem slovenskih besednih iger. Verjemi mi, mene ni strah v dobesednem pomenu. Kar bodi. Religije bi zdavnaj izumrle, če ne bi obstajali ljudje s takšnim odnosom. Slabi mojster potrebuje vajence in želi, da ti vajenci večno ostanejo vajenci, saj si tako krepi svoj ego, katerega omejitve ni presegel. Naivni zahodnjaki silno radi padejo na vzhodnjaške finte o gurujstvu ipd. džibrišu. Nezrel samozvani guru te ne bo spustil iz svojih krempljev, dokler mu zagotavljaš dotok denarja in ovčic ter ovnov. Pravi mojster nikakor noče biti nikomur večna pokora, temveč mu izpolnitev predstavlja trenutek, ko njegov vajenec postane mojster. To je znak, da je opravil svoj namen. Malce težko razumeš, kako stvari delujejo, ko se znajdeš pred vrati, izza katerih te čaka soočenje s samim sabo. Mojster te pripelje do tja, običajno si deležen splošnih napotkov, a kakor hitro vstopiš, si popolnoma sam. In moraš biti sam, kajti nobena stvar ne sme prekiniti tvojega potovanja. najtežje je odvreči sebe in dediščino tega, kar imenuješ JAZ. Svoj križ moraš sam nesti tja, kamor te bodo križali in križan si od samega sebe. Ko prečkaš reko z rdečim nabrežjem, ko vidiš, da je izza tebe ostalo truplo, takrat je čas, da stopiš naprej. V palačah duha si deležen blagodeti neopisljivih milosti. Ko zasije sonce na nebu zavesti, se zavedaš, da postajaš prozoren. Odpre se pot ...

Nesreča (mislim na počutje) je posledica nesorazmerja med stopnjo uresničenja želje in samo željo. Ljudje so pač nesrečni, ker okoliščine prinašajo drugačen rezultat od pričakovanja.

Draga prijateljica, to je res skrivnosten stavek, ki pa je tipična biblijska alegorija. Govori o zaupanju v božjo milost in pravico. Če imaš vero (zaupanje) veliko, imaš tega še več. Kdor pa nima vere (zaupanja), ta ne bo imel nič. Po domače, kdor dvomi v božjo navzočnost, temu bo vzeto vse. Saj se sliši naivno. Stavek je tudi povezan s potmi Drevesa življenja, kar pa že presega obseg enostavne razlage, saj gre za Kabalo.

Bojim se, da nimaš prav. Imaš ti tako bogato osebno izkušnjo, da lahko to trdiš? natanko to, kar je napisano - navzočnost. Fizična izkušnja, katera je dosegljiva vsakomur, ki je utišal blebetanje uma in hrup želja. Občutenje božje navzočnosti se pridobi s pozornostjo, ki te s pomočjo prepoznavanje pripelje čez modrost do tega, čemur rečemo tudi simfonija večnega trenutka tišine. Besede težko izrazijo to, saj neskončno težko opišeš s končnimi besedami in definicijami. Verjamem, da boš moje besede veselo seciral. Mojstra, ki zase trdi (ali to počlno drugi), da je popoln, bi se bal, saj to ni mojster, temveč človek z obilico napuha. Pač definicija časa. Okoli svoje večnosti ali ne-večnosti se pač ne obremenjujem. Človek ima čustva, a Bog jih nima, saj je sam del čustev. Znova neskončnemu pripisuješ končnost. Namesto po bralni znački raje poseži po medalji za delo. Boš prej doživel, o čemer razmišljaš in bereš. Saj ni pomembno, če se strinjaš. Ljudje, ki se bojijo, so pač ostali pred vrati svojega pekla. Vedno je tako, pa se strinjaš ali pa ne. Osebno vem, da je strah največja in najbolj zahrbtna ovira na poti. Torej si ti večni učenec, neprestano obsojen na otroštvo. Nekatrim pač ni dano, da izvijejo iz večnega strahu in podrejenosti. Če ne bi bilo tako, bi religije hitro izgubile svoje ovčice in ovne. Vsak se sam odloči o svoji poti. Veš, v odnosu do Boga se ne moreš vedno obnašati kot otrok, ki se sprašuje, kaj dobi. Žal si me s tem stavkom razočaral. Ti in tvoj guru. Ne moreš verjeti, kako nekateri "verodostojni" guruji živijo na veliki nogi zaradi svoje manipulativne moči nad naivnimi zahodnjaki, ki mislijo, da so boga za jajce zgrabili, če se lomijo z nekim tujim džibrišom. Nosorog ima prav, da je moč najti dobra navodila tudi v knjigah. Včasih je čisto navadna knjiga dovolj, da te požene po poti navzgor. Ključna pa je praksa. Noben guru ne bo zate prekopal vinograda. Sam ga moraš. Ampak ti misliš, da ti ga bo guru. Da je dovolj zgolj to, da poslušaš pričico, kako se koplje. Dokler samo poslušaš in bereš, si želiš in strah te je, ker ne veš.

Savel, ki je postal Pavel je precej spremenil izvorno krščanstvo, saj mu je dodal mnogo elementov grške in rimske duhovne tradicije. Ampak v ozadju prigode s to preobrazbo je alegorija in ne toliko zgodovinski dogodek. Vsekakor pa so verski gorečneži največje zlo tega sveta. Vsi največji zločini se zgodijo v božjem imenu. Žal pač vera pokaže, da smo ljudje kljub vsemu zveri.

Bojim se, da vse skupaj jemlješ malce preresno in preveč dobesedno. Inkvizicija in podbne ustanove so samo dokaz, da je vera silno nevarno orožje v rokah fanatikov. Biblijsko nasilje ima korenine v takratni ureditvi, ki ni bila nič kaj dobrohotna. Tudi Vede so recimo polne nasilja, pa se nihče ne zgraža. Kako je lahko Arjuna s svojim lokom bhakta? Tako kot je veliki inkvizitor srednjega veka dober katolik. da ne omenjam papeža Borghio.

To je ena od alegorij božje navzočnosti, znana iz tradicije Merkava izpred cca. 2500 in več let (najbolj znamenito delo te tradicije je Eziklejeva knjiga Biblije). Res je, mojster pozna svoj pekel, pozna pot, katero je prešel, a to je njegova pot. največ, kar ti lahko da, so navodila in opombe o pasteh, skupne vsem. Poti pa ne more prehoditi s tabo, kajti tvoj pekel je zgolj tvoj. Alegorija, katero so v Indiji zlorabili za ustvaritev kastnega sistema, ki še danes živi. Čas je del dejavnega sveta, ne pa božje navzočnosti. Kakor hitro prečkaš mejo, čas izgine. In v središču božjega večnega trenutka sedaj je vse večno, dasiravno tudi trenutno. Razsvetljeni ljudje niso obremenjeni z večnostjo. V peklu, kakršen postaja naš rodni svet, vsaj jaz ne mislim večno živeti. Neumnost! Vsi so potrebni, zato so vsi enakopravni. Ničesar ni, kar ni del božjega razodevanja. nekajkrat sem ti že rekel, da Bog nima nezaželjenih otrok. kakor hitro bi se to zgodilo, imaš idejo o nepopolnem Bogu. Potem pa to ni več Bog. In takšna razmišljanja so ustvarila nekaj silno bizarnih religij. Ampak ti pač moraš slediti dogmi o hranjenju, katero pač imate pripadniki Gibanja za zavest Krišne. A vaša resnica je samo ena od mnogih, ki ni niti edina, niti popolna. VSAK STRAH JE SLAB IN VSAKA NAVEZANOST JE SLABA. TU NI IZJEM. Ni začasnih učiteljev. So samo učitelji, na katere naletiš v trenutku, ko jih potrebuješ, če si pozoren in prepoznaš ta darovanja. Tvoj zadnji sovražnik bo zadovoljstvo in želja po tem. Mnogim spodrsne ravno na tem delu osebne kanalizacije. Prozoren um nima želja, niti zadovoljstev, temveč je zgolj prenos osrediščenja božje navzočnosti. Zgolj preprost prenosnik, ki z ničemer ne obarva to luč.

Sveta inkvizicija ni prav nič sveta. Ampak zločini v imenu vere se začno dogajati, ko nekdo trdi, da je samo njegovo čaščenje boga pravo, a vsi ostali so nekaj slabega. Če takšnemu človeku daš v roke politično moč, bo neusmiljeno obračunal z vsemi, ki niso pristaši njegovega enoumja. Zgodovina je polna teh zločinov. In zločini v imenu vere so najstrašnejši, kajti zločinci iskreno verjamejo, da delajo prav in njihovo moralo zamenja nrav podivjane zveri. verska čustva so močna in kdor se z njimi igra, se igra s požarom, katerega je težko pogasiti. Po mojem mnenju je temeljna pridobitev demokracije v tem, da lahko vsakdo verjame na svoj način in imajo nestrpneži ter fanatiki bistveno manj maneverskega prostora za svojo dejavnost. Bog je enak za vse, a ga vsakdo vidi drugače in na svoj način. Vsaka vera je prava, dokler je usmerjena navznoter. Ko pa se obrne navzven, pa dobimo svete vojne, inkvizicijo ipd. produkte človeške destruktivnosti.

malce zenovsko rečeno. Primerno je vse, kar je v skladu z ljubeznijo, voljo in nikomur ne škodi (beri: ni plod izsiljevanja, nasilja, zlorabe ipd.)

Zanimivo stališče. Pravzaprav zanimivo s stališča, kaj pojmuješ plod besedo bog?

Astrologija se je "oborožila" tudi z novimi planeti, pri čemer je zdaj ta psevdoznanost v hudih škripcih. Astronomi so ugotovili,da Pluton ni planet, ker pač ni počistil svoje orbite. Nadalje se enakonočje pomika naproti letnega "pomika" Sonca med ozvezdji živalskega kroga, česar pa astrologija ne upošteva. Še vedno velja "stanje" izpred 2000 let, ko je bilo enakonočje 21. 3. v Ovnu. Zdaj pa se pomika že proti Vodnarju, kamor bo "prišlo" čez nekaj let. Temu rečemo procesija zemeljske osi. Astrologija je pomembna zaradi čisto drugega vzroka. Psihološki profili ozvezdij in njihova razmerja s planeti so del simbolnega sistema zahodnega mita. V hermetični praksi se operira s simboli Ovna, Raka, Jupitra ipd., vendar zgolj na simbolni ravni, kar nima nobene zveze s horoskopi ipd. Tako imamo ljudi tipa Bika, Device ipd. Pač nekakšna psihologija, o čemer pa ni v Bibliji nobenih odkritih namigov (no, v Bibliji so na več mestih podani simbolni pomeni astroloških znamenj, a nikakor ne v povezavi z vraževerjem). Ampak ljudje imajo radi horoskope, to je del dnevne doze iger in osebno me to ne moti, dokler mi nekdo ne trdi, da gre za natančno znanost. Pač zabava z malce popularne psihologije.

danes se preveč mater in očetov obremenjuje z vprašanjem pravilnosti vzgoje. Vzgoja ni samo razumsko početje, temveč mora vsebovati ravnotežje med čustvi, razumom in čuti. Otrok mora odraščati v okolju, kjer sta strogost in milost v ravnotežju.

Razumem. Vem, kaj želiš povedati. Vsakdo se zapleta v odnose z Bogom, dokler ne ugotovi, da ti z Bogom sploh nisi v odnosu, temveč si zgolj prenosnik božje navzočnosti in si sam del božjega razodevanja. To ni več odnos objekta in subjekta, temveč ljubezen edinosti.

Pravzaprav ni vprašanje, temveč izziv. Upam, da je jasno napisano. Praviš, da je Jezus pot do Boga. Tudi to je ena od poti. Vsekakor. Ampak pot ni zato, da stojiš na njej in čakaš, temveč da greš po njej. Ni avantura branje in razmišljanje o poti, temveč hoja po njej.

Žal to ni res. On pozna samo svojo pot čez svoj drek, zato ti lahko poda samo svojo izkušnjo. S tabo pa tja ne more. Sam se moraš prebiti skozi in pri tem pridejo prav nasveti in navodila tvojega mojstra. Ampak vsak dober mojster te prepusti tvoji lastni modrosti, da se soočiš s svojimi demoni in jih preoblikuješ v pogonsko silo napredovanja do božjega prestola. Veš, jaz nisem tako sebičen, da bi želel večno živeti. Rad bi svoje mesto na tem svetu prepustil mladim, ko bom opravil svojo nalogo. In ta bo končana, ko bom umrl in tega trenutka se prav nič ne bojim. Ni lepšega, kot umreti v pravem trenutku. Lepo povedano. Veš, na svetu so trije tipi ljudi: poljedelci, nabiralci in lovci. Še danes se trije tipi ločijo po krvni skupini in zato nekateri ljudje ne morejo brez mleka, a drugi ne brez mesa, dočim so tretji vegetarijanci. Minimalne razlike v presnovi prinašajo takšne razlike pri prehranjevanju. A vsi trije tipi so nujnost v evoluciji in noben ni boljši od drugih. Navezanost pripelje do strahu pred izgubo. To pa ni zdravo. Gre za sebičnost, ki zahteva enosmernost. To pa ni dobro. Takrat ni več tvoj mojster, temveč sodelavec, ki si običajno najde novega novinca. Iz vajenca po prehodu postane mojster. Tako je naravno. Različne duhovne poti imajo to urejeno na različne načine. Napredovanje je povezano s širjenjem znanja in ne samozadovoljevanju z lažno veličino. Obstaja več načinov podarjanja znanja. Ključna je beseda "podariti".

Pomisli, če bi lahko vsakdo počel, kar hoče. Kaj bi se zgodilo? Družbeni sistem je namenjen minimalnemu skupnemu imenovalcu, ki omogoča kolikor toliko sobivanje vsem članom družbe. Noben družben sistem ni idealen, niti to ne more biti. Smisel osebnostne rasti je presegati dvojnost morale in ne rušenje te morale. Nikakor se ne morem strinjati z anarhističnim brezpravjem, kjer vsi počno, kar jim pač paše. Vzgoja se začne v družini. Starši morajo otrokom dati kompas, ki otrokom omogoča normalno in čim man j stresno bivanje znotraj družbe, katere del pač so. Od tod nauki, kot so: NE KRADI, NE LAŽI, NE PRETEPAJ SE! BODI STRPEN! SPOŠTUJ ŠIBKEJŠE! POMAGAJ POMOČI POTREBNIM! Vse to je zaradi človeške zverske narave, ki pride na plan v trenutku, ko se družba razbije. Ruanda, Kenija, Bosna ipd. kraji so dokaz, kako je to.

Skratka, dragi Mici, postavil sem vprašanje, a tebi tvoj napuh ne da, da bi se mazal z malenkostjo, kakršna je moje vprašanje. Saj nisem pričakoval odgovora, ker vem, da ga nimaš. Veš, moj odnos do Biblije sploh ni razumski, temveč duhovni. Božje zapovedi so del mene brez frustracij ali strahu. Jaz se ne bojim nobene božje sodbe, ker Bog ni ne sodnik, niti tožnik, temveč neprekinjen tok napoja božje navzočnosti. Kam sodijo Jehove priče, pa me niti ne briga. Jaz imam doma CD z Biblijo, nadalje imam Biblijo od Svetopisemskega društva in tudi hebrejski original, pisan s starinsko davidovo hebrejščino. Ampak vsa ta knjižna ropotarnica je nepomembna v primerjavi z osebnim delom, ki ni omejeno na bralno značko in čustvene izlive zaradi slabe vesti iz preteklosti. Veš, zelo težko je v praksi udejaniti sledeč stavek iz 2 Mz 20/2: "Jaz sem Gospod, Bog tvoj, ki sem te izpeljal iz dežele Egiptovske, iz hiše suženjstva." Ja , lepo je filozofirati, a v prakso preliti tako kratek stavek ni ravno božična zabavica. In tu se midva vsaksebi. Ti neprestano ponavljaš žalitve, podtikanja, omalovaževanja in podobno. Kot glasovalni stroj ponavljaš eno in isto in slediš premočrtno tistemu, kar so te prepričali. jaz stvari drugače doživljam (poudarek je na besedi "doživljati" in ne brati ali razumeti) Stopnjo filozof sem v svoji tradiciji presegel pred časom. Ne gre za čutiti, kajti človekovi čuti so varljivi. Gre za neposredno doživljanje biti okno božjemu razodevanju. Sinajska puščava, omenjena v Tori je podobna Jezusovi izkušnji s Hudičem. Gre za enako stvar, povedano z jezikom malce interpretacije. Na tej poti m nogi odnehajo, ker se ustrašijo in se raje vrnejo v varno zavetje suženjstva svojim čutom, čustvom in razumevanju, katerega so pridobili. Kot je Peter zanikal Jezusa, tako mnogi zanikajo resničnost najtemnejšega dela svoje zavesti. Strah je pač velik gospod. Mnogi se pač odvrnejo od luči, ko se znajdejo pred temnim predorom. IN potem vsepovsod vidijo zlo.

Morebiti, a potrebno se je vprašati, če vložena pozornost ustreza rezultatu te pozornosti. Osebno še vedno smatram, da so stvari, na katere lahko osebno vplivam, a na nekatere je moj vpliv daleč izpod vložene pozornosti. Ločiti zrno od plevela zna biti včasih huda preizkušnja.

Hvala. Se opravičujem. Si pa gotovo pripadnik katere od protestanstkih cerkva. Vidiš, malce sem bil nepozoren in hitro mi je ušla tvoja ne ravno nežna nestrpnost. Moj odgovor je morebiti zate pomankljiv, pač ni v skladu s stvojim verskim prepričanjem (večina protestantskih cerkva ima jasno predpisano razumevanje Biblije - vsaj za Adventiste, Mormone in Jehove priče to velja - to povem na osnovi izkušenj z misionarji in pripadniki teh veroizpovedi). Većkrat sem navedel, da vsaka krščanska cerkev podaja svojo intepretacijo Biblije, katera je edina prava - saj se ta množica veroizpovedi loči samo v niansah tolmačenja Nove zaveze. Nikakor pa nisem deležen odgovora na vprašanje, katerega sem postavil. Saj ne gre za ukaz. Gre za moralni sistem, na osnovi katerega naša nepopolna družba deluje. Tako je, da ne more vsakdo početi, kar se mu zahoče. Teh 10 zapovedi je zato, da družba ne postane nasilni zverinjak. Glede na hiperpotrošniški razkroj družbe najbrž imajo težavo zgolj ljudje, ki se držijo teh preprostih navodil za mirno sovbivanje in ne tisti, ki dnevno kršijo napr. Ne kradi, Ne želi si žene bližnjega, Ne ubijaj ipd. Moralni človek se drži zapovedi, ker se boji posledic, a etični človek se jih drži, ker ve, da ima zaradi tega maksimalno možno nekonfliktno vsakdanjost. Moralni sistem je zato, da nimaš neprestanih konfliktov z bivanjskim okoljem. Poznam kar veliko ljudi, ki zase trdijo, da so iznad osnovne morale družbe, znotraj katere bivajo. Pač imajo pravico do tega in takšnim ljudem se rad izognem, če slutim nepotreben konflikt. Dokler ni ogrožena moja svoboda in moja integriteta me tuji odnosi ne zanimajo, še manj pa prizadenejo. Zakaj pa ne? Saj vse duhovne poti govorijo o istem, samo drugačen jezik uporabljajo. Nekje sem napisal podobnosti med jogo in recimo potjo, kateri sledim. Ravno zato sem večkrat napisal, da so vse poti, ki pripeljejo na cilj prave.

Pomemben del človeške narave je zver. In človeška narava vedno svoje svete knjige prilagodi zgodovinskim okoliščinam svojega bivanja. V imenu Jahveja, Alaha in še koga se je, se izvaja in se bo izvajalo nasilje. Ampak bog in sveta knjiga sta samo izgovor za čisto človeško naravo. Ne moreš Biblije kriviti za nasilje. To so zakuhali ljudje. Bog ni niti dober, niti slab, temveč je in vse se dogaja znotraj božjega razodevanja. Naravo Zahoda moraš razumeti v luči zgdovine. Tudi Indija ima krvavo zgodovino, vendar je v nekem trenutku postala zgodovinsko inferiorna naproti maloštevilnim Angležem in Nizozemcem, ki so veliko deželo zlahka razkosali. V Indiji so dobre klimatske razmere za poljedelstvo, Evropa pa je ravno izšla iz t.i. male ledene dobe, ko se je morala trdo boriti za golo preživetje. To so bili časi verskih vojn in vojn za zemljo. Inkvizicija je pokazala, kako nizko lahko padejo verska čustva, če iza njih ni drugega, kot kamnite dogme. Živbljenje v puščavi je bilo polno nasilja in krvavega boja zgolj za preživetje. takšna je tudi sveta knjiga, ki je nastala v takšnih razmerah. Indija tega ni poznala. A kljub vsemu imajo svete knjige neko svojo notranjo zgodbo, izza katere so osebni miti mnogih, kateri so jih pisali. Svete knjige niso božje knjige, temveč so intepretacije Boga skozi oči ljudi v okviru zgodovinskih okoliščin, v katerih so živeli. Biblijski mit v svojem zgodovinskem delu ne piše datumskega zaporedja, temveč ohlapno in ne ravno natančno opisuje zgodovinsko izkušnjo od konca ledene dobe dalje (cca. 12.000 let p.n.št.). Osrednje sporočilo Tore (in celotne Biblije) je deset božjih zapovedi: 1. Imej samo enega Boga 2. Ne delaj si rezanih podob tega, kar je na nebu in tega, kar je na zemlji in ne obožuj jih. 3. Ne imenuj imena gospodovega po nemarnem 4. Spominjaj se sobotnega dne 5. Spoštuj očeta in mater 6. Ne ubijaj 7. Ne prešuštvuj 8. Ne kradi 9. Ne govori krivega pričanja zoper svojega bližnjega. 10. Ne želi si hiše bližnjega, ne poželi si žene bližnjega in ostalega, kar ni tvoje Zgolj s temi desetimi preprostimi stavki - več v 2 Mz 20 / 1 -17, ima vsakdo dovolj dela. Poleg dobesednega pomena, ki mora biti jasen vsakomur, je še izza teh stavkov bogata alegorija, metafizika in čista mistika, saj gre za zapovedi, povezane s simboliko sefir Drevesa življenja, palač duha ipd. A že dobesedni pomen vse pove. Kdor se teh zapovedi brezkompromisno drži, nima težav s svojo vestjo. So vsi, ki so polni duhovnosti, pripravljeni na teh deset preprostih, nič kaj duhovno zvenečih stavkov? Je v kakšenm od teh stavkov laž? Vsekakor ima vsakdo pravico do menja glede Biblije, ki je v velikem delu skupek navodil takratni skupnosti sredi puščave, katera so celo kruta, a jih je treba vzeti v okviru takratne zgodovinske okoliščine. ne boš čakal dva dni. Nihče ni brez greha, kajti vsak človek nosi v sebi svoj osebni pekel. Grešnik pa ne more kaznovati grešnika. Čist človek (torej razsvetljen) pa tudi nikogar ne more kaznovati, saj ve, da Bog sam poskrbi za grešnike. Lahko se upiraš božji volji, a prej ali slej te zadene. Jezus je to lepo nakazal, saj je rekel: "Pojdi in ne greši več." Jasno se pokaže potreba po ravnotežju med milostjo in pravičnostjo. preveč pravice prinaša diktaturo in tudi nasilje (nausmiljeno kaznovanje), a preveč milosti vodi v anarhijo, v katerem zmaguje zakon močnega in ne zakon pravičnega. Svet okoli nas je lepa ilustracija tega. Od bralne značke se nihče še ni razsvetlil, samo malce več podatkov ima v sebi. To sem že večkrat napisal. In Biblije ne študiram z namenom VEČ VEDETI, temveč uporabljam posamezne dele za izvajanje različnih tehnik osebnostne rasti. Nekatere tehnike pač terjajo tudi znanje hebrejščine in sem zagriznil v to malce kislo jabolko. Za nedeljsko mašo, sledenje običajem in ponavljanje molitvenih obrazcev pa je res dovolj zgolj malce branja v domačem jeziku. Razumevanje ti itak servirajo verouk, Katekizem in lokalni župnik. Že obiskovanje duhovnih vaj Ignacije Loyole zahteva že več (te vaje sem dal skozi in jih cenim kot najboljšo duhovno prakso Katoliške cerkve in patra, ki jih je vodil, smatram za duhovno izredno naprednega človeka, ki gotovo prekaša veliko večino slovenske duhov(it)niške scene ). Zadaj pa tebi vprašanje! Razloži pomen stavka, katerega je izgovoril Jezus: "Če me želiš slediti, pusti sebe in pojdi za mano." Še o Stari zavezi. Kot sem že omenil, je včasih precej kruta, ker pač spremlja narod sredi krute narave, ki zahteva kruta dejanja.

Ne. Tako sem napisal kot osebno sporočilo vsakomur, ki bo prebral in upam, da je kdo morebiti razmislil, kar sem napisal. Ni mišljeno ne kot pridiga, ne kot pametovanje, temveč zgolj kot moje sporočilo bralkam in bralcem. Želim povedati, da je nujno potrebno ločiti pomembne setavine življenja od nepomembnih. Najmanj pomembne sestavine so tiste, na katere nimamo nobenega vpliva. Vsakdo je lahko ekološko osveščen, a mnogi ne moremo storiti nič za preprečitev državljanske vojne na drugi strani zemeljske oble.

Vedno je tako. Ko zmanjka argumentov, nastopijo žalitve. Saj sem navajen tega. Logično je, da je Biblija prevedena v skoraj vse jezike. Tako je tudi prav. Prevod zadostuje za dobesedno in alegorično razumevanje sporočil. In to zadostuje za linerano razumevanje v službi vere. Če ne veš (ali te ne zanima), kaj so to sefire Drevesa življenja, res ne potrebuješ Oče naš v Hebrejščini. Če te ne zanima čiščenje s pomočjo 72 imeni božjimi (oblika mantranja, če se izrazim jogijsko), takisto ni pomembna hebrejščina (logodinami teh 72 imen imajo učinek zgolj v pravilno izgovorjeni Hebrejščini in nič drugače). Tudi napr. Geneze ne potrebuješ v Hebrejščini, če te ne zanima metafizika Ustvarjanja. Mici, moraš se zavedati, da imaš ti pravico do svoje ga razumevanja Biblije, svoje vere in svoje pripadnosti religiji. Biblija je bila najprej sveta knjiga židovskega boga, katerega je častilo ne preveč razširjeno židovsko ljudstvo. Šele kasneje, po ureditvi kanona Nove zaveze je ta židovski bog postal tudi bog mnogih drugih v svoji krščanski obliki. Amak tudi krščanstvo je posebno v renesansi iskalo korenine tega boga. Vse skupaj je prekinila serija genocidov, katerih vrhunec je nacistični pogrom. Stara zaveza je še danes sveta knjiga izvorne duhovne tradicije, katera je temelj tako krščanstva, kot tudi raznih hermetičnih, okultnih in mističnih družb zahoda (vsem tem ti rečeš satanizem, dasiravno je satanizem problem krščanstva, ne pa drugih duhovnih smeri). Gre za simbolni sistem in verbalne podobnosti. Taisto izročilo je tudi temelj sodobne znanosti. Biblija ni zgolj sveta knjiga Krščanstva. Krščanskim mistikom se ni treba ubadati z izvornim jezikom Biblije, ker pač gre za malce drugačno duhovno prakso. Nekatere druge duhovnosti pa od praktikantov (praktikantk) zahtevajo vse, torej tudi Hebrejščino, ker je v tem jeziku napisana Stara zaveza. Tako je povsod. če želiš do obisti razumeti sporočilo avtorja, moraš delo prebrati v njegovem materinem jeziku in ta jezik proznati dovolj dobro, da ga razumeš. Tako pač je to. Tvoj problem pa je, če samo sebi priznavaš pravico do svojega (oziroma naučenega) razumevanja. Brati je eno, potegniti nauk pa nekaj drugega.