Kabalist

Res je Butl, napisal sem skrajno poenostavljeno. Tvoje pisanje je odlično dopolnilo, kar sem sam napisal. Saj ne trdim, da se v knjigah favorizira permisivna vzgoja, a je kljub temu precej prisotna. Opazil sem, da se to vzgojo gredo ljudje, ki mislijo, da so duhovni. Pred dnevi me je neka ženska napadla, kako si drznem v knjigi indigo otroke predstavljati kot matrice zla. Zatrdila mi je, da je njen otrok indigo. Tudi sebe ima za duhovno napredno. Pa sem malce vrtal in ugotovil, da gre za razvajeno kroto, potrebno trde roke. Mulc zna sanjsko dobro manipulirati z vsemi domačimi okoli sebe (dedek, babica, mati). Ker mu je vse dovoljeno, ima ves čas težave v šoli in med vrstniki, kateri nočejo "doumeti", da je indigo nadčlovek. No, to je zgolj primer, ki ni pravilo. Izvirni greh današnje vzgoje je podkupovanje otrok in predvsem preobilica materialnega. En leseni vlakec je koristen, a deset njih otroka zmede.

Uf, ta najina razprava je postala črevast dialog. Ampak malce izobraževanja pač ne škodi. Žal pa ves čas iz tebe govori zgolj naučeno. Ni čutiti osebne izkušnje. Ne. Motiš se. Na vrhu imaš razgled na vse okoli sebe in ni razlike zaradi različne poti do vrha. Ampak na vrhu nihče ne razpravlja o Jezusu ali Krišni, temveč vsi zgolj doživljajo razgled. Tisti, ki so zgolj brali o poti na vrh na veliko filozofirajo o tem, saj jim manjka izkušnje. kakor hitro boš prišel do svojega lastnega pekla, imaš dve možnosti. Lahko se še naprej greš prepevanje, filozofiranje in branje, lahko pa vstopiš v temni tunel in se soočiš z lastnimi strahovi, zlom in ostalo nesnago, katero si nabral med življenjem. Ampak v tej luknji boš očistil um vseh besnih definicij in spoznal, da vse poti vodijo k istemu cilju. Bog je ena neskončnost in do njegovega obličja vodi neskončno poti. Nobena od teh poti ni boljša ali slabša, vse so enake. Žal pa pred prečkanjem lastnega pekla in očiščenja uma tega ne veš in žal tudi ne verjameš. Torej te čaka še hujše delo. Moraš odstraniti vse silne dogme in naučene resnice. Čakalnica bo zate mogoče kar huda preizkušnja. Morebiti celo prehuda. Ne poznaš zgodbe o štirih rabinih, kateri so hoteli priti pred božje obličje. Vsi so poskusili, a samo enemu je uspelo. Eden je znorel, drugi je umrl, a tretji je postal kasneje obsojeni zločinec. Uspel je samo rabi s popolnoma očiščenim umom. Simbolika realizirane osebe? Tega ni. S simboliko tega sveta je omejena interpretacija doživetja neskončnosti. Znova se vračam na prej omenjen pekel in čiščenje uma. kakor hitro prečkaš svoj zasebni pekel se rešiš omejitev simbolov nezavednega. Ampak ko se vrneš, se izkušnja nujno obarva s simboli nezavednega in kasneje simboli tvoje rodne duhovne tradicije. Ti imaš še težje delo, ker moraš svoje rodne simbole nezavedno prevajati v vedski simbolizem in obratno. Vede so zgolj interpretacija resnice in navodilo, ne pa resnica sama, ki je sama zase izven interpretacij. Tudi Biblija ni resnica, temveč zgolj interpretacija in navodilo. Tora pomeni Zakon in ne Resnica. Pisci Biblije so bili glede tega silno pazljivi. Pa še kako nam zamegljujejo pot navzgor. Dokler se ne osvobodiš vse te navlake, ne prideš nikamor. Dokler si boš želel, dokler boš navezan, toliko časa ne boš sposoben iti naprej. Če bi bilo to tako enostavno, ne bi osebni pekel prečkalo tako malo ljudi, ki se gredo osebnostno rast. Veliki večini spodleti, ker jih nazaj potegnejo strah, navezanost ali sebičnost. A ti imajo še srečo. Huje je tistim, katere premaga napuh. Zahodni okultizem je poln takšnih ljudi in tudi sam sem pri svoji praksi naletel na nekaj takšnih. Lahko goljufaš svet okoli sebe, ne moreš pa ogoljufati lastnega pekla. Ta te uniči, če se vanj podaš s prevelikim filozofskim bremenom ali pa ne želiš odvreči tega, kar misliš, da si. "PUSTI SEBE" je ključni del Jezusovega poziva. Ampak zahodni okultizem deluje s pomočjo transformacijo simbolov, zato tebe ne čaka ta past. Zato pa so najbrž druge pasti. Najpomembnejši Jezusov napotek je tako kratek - PUSTI SEBE IN ME SLEDI. Jezus je sebe imenoval Ben Ha'Adamah - Sin človekov. Ne bom ti razlagal mističnega in okultnega ozadja aramejskih besed, ker ne sodita v tebi domač simbolizem. Beseda Adamah ima korenine v Genezi in govori o generalizirani podobi človeka, ne pa pripadnika konkretnega naroda ali celo konkretnega človeka. To bodi dovolj. Nič ni odvisno od Boga. Bogu se v večnem trenutku sedaj prav nič ne dogaja. Ničesar mi ni treba iskati, samo odstreti je treba meglo izpred oči. Bog ne potrebuje posrednikov, ker je vse od Boga v Bogu. Mojster ti je potreben na določenih točkah poti. Olajša ti pot, a samo do določene mere. kakor hitro se znajdeš pred največjim preizkusom, ti mojster več ne more pomagati in pravi mojster te takrat pusti, da sam opraviš delo. Med učencem in mojstrom se splete svojevrstna simbioza, saj učenec običajno nadaljuje razvoj mojstrove modrosti. Nikakor pa te mojster ne pelje za rokico. Ime božje je zgolj interpretacija, pomoč umu, da identificira približek tega, kar je Bog. Imen Boga je nešteto, a nobeno ni odraz resničnosti. Ravno zato biblijski avtorji Boga ne imenujejo. Na več mestih je zapisano samo ime izvršne sile Boga, torej ime njegove (njene) manifestacije v dejavnem svetu. Ni brez zveze druga božja zapoved: "Ne izgovarjaj imen božjih po nemarnem in ne..." S tem je starodavni avtor hotel pokazati, da je božje kraljestvo neskončno in zatorej izven dosega umske interpretacije. Z besedo Bog pojmujemo celoten razodevajoč univerzum. In to je VSE V VSEM. Lepa podpora za lenobo in duhovno spanje. Različne vaje so nujno potrebne, ker z njimi pridobiš potrebne sposobnosti. Ampak vsi, ki ste polni filozofij in dokončnih spoznanj iščete izgovore in bližnjice skozi zabavno plat duhovnosti. Vsekakor je za vernike nevarna praksa, saj bi verniki po prečkanju brezna spoznali, da je vsa filozofija, religija in ostalo (predvsem institucija) zgolj epizoda, ki ni nujno potrebna. Tebi se ne sanja, kaj je dobro in kaj ne, ker pač nič od tega nisi izkusil. Strah vas je odgovornosti, katere pridejo z močmi, katere se pridobi skozi aktivno prakso. Ti raje poslušaš, kakšnega okusa je sladoled, nimaš pa jajc, da bi vanj zagrizel in se prepričal. Nič ni najvišje. Edino vrednost v duhovnosti ima osebna izkušnja. A ker tega nimaš, se poslužuješ naučenega in prebranega. Iz tebe ne govori človek z izkušnjo, temveč vernik, ki ves čas citira dogme. Temu rečem intelektualno mastrubiranje. Saj je sicer fino lepo peti, brati, pogovarjati in en drugega prepričevati, kako edini držite boga za jajca. Ampak to je zgolj prazno zadovoljstvo, ki bo prešlo v frustracijo. Vse bolj boš nestrpen do drugače verujočih. Tvoja stališča bodo vse ekstremnejša, kajti tvoj um je v zlati kletki dogem. Ker ni izza tebe nobene izkušnje duhovne rasti, kot papagaj ponavljaš svojega Šri Krišno XY. Zakaj sploh pišem in se razpravljam? Ne zaradi tebe ali sebe, temveč zaradi drugih, saj tako dobijo vpogled razliko med prakso in prazno filozofijo. Vidiš, jaz nisem niti enkrat citiral ali omenil mojega nekdanjega mentorja. Nisem niti enkrat citiral knjig, katere pripadajo poti, po kateri hodim. Biblijo sem uporabil kot ilustracijo, ker je pač Biblija domača v naših krajih. Še tradicije, kateri sledim, ne omenjam in se namerno izogibam definicijam, katere sem se naučil za pomoč na poti. Zakaj tako počnem? Preprosto. Vem, da so vse poti, ki pripeljejo na cilj, popolnoma prave. Tudi bhakti joga pripelje določen del vztrajnih in pogumnih na vrh. Ampak podobno je tudi z hermetičnimi okultisti, mistiki, zenovci, budisti ipd. čeprav recimo Zen poznam zgolj na splošno vem, da je to za nekatere ljudi odlična pot do vrha, ki ni v ničemer slabša od moje. Pač drugačni ljudje, drugačna pot. Na vrhu itak vsi uživamo enak razgled in nam dol visi za napore, prestane na poti. V tem je poanta vsega.

Ni pomembno v koga, temveč kam usmeriti vero. zaćetnik na poti osebnostne rasti potrebuje neko smer in glede na izbrano pot pač prevzame tudi objekt vere. Nekateri verjamejo v Jezusa, drugi Krišno, tretji Alaha, četrti v neosebnega Boga, a peti v Parabramo. Vsaka od ver je pravilna, če je podprta s primerno akcijo, praktičnim delom na sebi. Skozi prakso moraš v nekem trenutku nujno sprejeti samega sebe z vsem, kar pač imaš. Če ne prej, te sprejetje doleti takrat, ko se spustiš v osebni pekel in transformiraš svoje temne strani osebnosti. Po mojem mnenju ravno na tej točki večina potnikov odneha in se potem preda raznim trikom, s katerimi želijo obiti nujno pot. Potem se začnejo pojavljati razne filozofije o sprejemanju. Šele ko prečkaš osebni pekel dojameš, da Bog nima nezaželjenih otrok in da si enkovreden gost v palači luči pred sijajem božje navzočnosti. Filozofija ne prinese sprejemanja.

Intuicija je pri materah močnejša, kot pri očetih. Tisočletja zgodovine pač ni noč zatreti v nekaj letih. Žal pa matere vse prevečkrat ravnajo tako, kot so prebrale in manj po občutku. Je to posledica tega, da so z otroki manj, kot so bile včasih ali pač bolj zaupajo knjigam? Najbrž bo kar oboje. Potem so tu še očetje, ki morajo odigrati svojo vlogo. Današnja permisivna vzgoja, kjer se govori samo o pravicah, pa najbrž ni najboljša. naloga staršev je vzgajati in usmerjati, ne pa zgolj dopuščati in zasipavati z materialnimi dobrinami. Otroci so zmedeni ob vsej tej poplavi dobrin in enostavno jih nobena stvar več ne more razveseliti. Kako boš razveselil otroka s plišasto igračo, če pa že ima mali milijon njih? Kako bo zadovoljen z električnim avtomobičkom, če pa že ima Playstation 3, računalnik in napredni mobilnik?

Oprosti, a ta je malce bosa. Ako bi malce poznal še kaj več od Ved, bi vedel, da je kaj takšnega malo verjetno. Ampak če verjameš kaj takšnega, pač verjemi. V tem se pa lahko stirnjam. Na vrhu gore vsi uživajo enak razgled. Tako slednik Šri Krišne, kot slednik Jazusa bo doživel prisotnost enega in istega Boga. Ampak ko se bosta vrnila v običajni svet, bosta svoje doživetje razlagala skozi simboliko vere ali poti, katera ju je pripeljala do vrha. Vsekakor pa bosta vedela, da imata vsak na svoj način popolnoma prav. Študiraj prakticiraj, prakticiraj in živi, pa bo. Če vložiš napor, usmerjen s pravilnim razmišljanjem in pravilkno vero, imaš veliko možnosti za dosego samega sebe. Seveda! Stopi pred ogledalo in videl boš rezultat božje navzočnosti. Ako še čisto ne spregledaš, boš čez čas. Žal nam vsakdanjost nadene maske in nas zasuje s hrupom želja, navezanosti, strahu in sebičnosti. Veš, ko so Jezusa delali, nisem bil zraven, tako da o tem, čigav sin je, ne morem govoriti. Sam zase je govoril, da je sin človekov. Vsakdo od nas je božji otrok, saj je v vsakem od nas razodet Bog. problem pa je, ker iščemo Boga izven sebe in ga v sebi ne najdemo. Razni vodniki so dobri, dokler potrebuješ kažipot. A nekega dne boš spoznal, da moraš del pot opraviti poponoma sam. verjemi mi, to ni najprijetnejša izkušnja, a je nujna in blagri, ki pridejo za tem temnim delom, so nepojmljivi. V nekem trenutku umrejo vse vere, filozofije in težko izgovorljiva imena. Omenil sem dva biblijska stavka in verjemi, v njima je vsa resnica osbenostne rasti. Stvar je samo v tem, kako do tja. Žal na ta način ne prideš daleč. Vsekakor je potrebno pogledati tudi v kakšno knjigo, kajti splošna izobrazba je del osebnostnega razvoja. Ampak zgolj branje brez prakse ne prinese posebnega napredka, razen intelektualno zadovoljstvo. Dihalne vaje, koncentracije, mantre (logodinami), vizualizacije, položaj telesa, ipd. so železni repertoar vsake celovite metode osebnostne rasti. Vera je tu koristen pomočnik, ne pa sredstvo za dosego cilja. Danes se žal pozablja na znano dejstvo: kolikor vložiš, toliko dobiš. Ta ekonomija velja tudi za osebnostno rast.

Vsekakor vsakdo poskuša podati svoje mnenje in ga argumentirati. Če želiš opisati nek predmet, moraš podati tudi točko, od koder ga opazuješ in opisuješ, da ostali to vedo za tvoje izhodišče. V duhovnosti pa je včasih precej težko postaviti točko, s katere opazuješ neko stvar. Veliko stvari v duhovnosti omogoča precej širok razpon interpretacij in je potem težko določiti jasno izhodišče.

Vsekakor niso mladi zgolj na dveh polih lestvice. Pravzaprav je večina nekako zlata sredina, čeprav tisti, ki gredo v ekstreme, to počno zelo konkretno. Duhovnost je, kot sem že nekajkrat omenil, izmuzljiv pojem. Vsekakor pa je res, da se najprej začne s kakšno knjigo, predavanjem ali podobnim. Nekdo ostane pri knjigah, nekdo pa želi stvari praktično izkusiti. Prava dogodivščina se začne s prakso. Vaja dela mojstra, mojster pa vajo, bi lahko rekel. Vsekakor pa se mi zdi, da je pri vzgoji najpomembnejša starševska intuicija, komunikacija in manj prebrane knjige o vzgoji.

Kdo pa ni pozer? Ampak pustimo to. Vsem srečno 2008. Ko je sreča, potem je vse ostalo.

Nekdo drug bo rekel drugače. Šrti Krišna tistim, kateri je Jezus sin božji, dol visi. resnično. Jezus in Krišna sta iz dveh različnih svetov, dasiravno na koncu pridemo na isto. Malce napuhlo je trditi, da je nek indijski stric sam Bog. Veš, Bog je daleč izven človeških dimenzij. Mnogi trdijo za Jezusa, da je Bog in na svoj način imajo mogoče celo prav. Vsakdo ima znotraj svoje vere svoj nabor božanstev in njih hierarhijo.

Glede ljubezni nimam težav. Znam pa v kontekstu razbrati, kdaj se kdo heca in kdaj se komu povzpnem vrh glave. Besedo ljubezen mnogi radi prenalahko izrekajo in največkrat jim uide neresnost tam, ko je treba biti resen (natančen, dosleden ipd.).

Lepo od Mici za voščila. Znanje, katero se je nabralo mimogrede poleg prakse, ni za javno igranje. Podajam pa samo precej splošne razlage, kakršne so dostopne vsakomur, ki obvlada vsaj osnove hebrejščine in aramejščine takratnega časa ter osnove simbolizma, ki je izza Biblije. Ne smemo pozabiti, da Biblija ni bila napisana v enem mahu, temveč je nastajal kanon svetih knjig mnogo stoletij v različnih zgodovinskih okoliščinah.

Narava je itak popolna. Morebiti je zanimivo, a seštevek nepopolnosti v sijaju popolnosti je popoln.

Tudi tako lahko rečeš. Saj vemo, o čem govorimo. kakor hitro postaneš prozoren za sijaj božje navzočnosti, si nepremičen in v neprekinjenem toku dvosmernega sprejemanja. Ko je fokus božje namere znotraj tvoje volje, nehaš razmišljati o sprejemanju, saj veš, da to to. Mnogi se sprašujejo (-te), kako do tega? Ni toliko pomembna izbrana pot, temveč osebni napor na tej poti. Zaupanje, delovanje in razmišljanje so dober začetek.

xrosex Naj te razočaram. Najprej hvala za žalitve, s katerimi v maniri svojih duhovnih voditeljev gotovo ne varčuješ. Ubogi ljudje okoli tebe. najbrž dovolim komunikacijo na tako nizki ravni, ker mi enostavno dol visi za takšne žalitve. Vsakdo pač pokaže svoje sposobnosti, ko je stisnjen v zid. In ti si jih. Ampak gremo lepo po vrsti. Nikoli nisem izkušal drog, ker sodim, da droge ne sodijo v duhovnost. Nadalje nisem niti filozof z ali brez deformacije. Filozofija je opisovanje tega, kar v duhovnosti lahko doživiš. Satanizem pa mi je bolj tuj, kot tebi. Ti si obseden s satanom, jaz se temu smejim. Imaš pač smolo, kajti ostal si pred zidom božje navzočnosti in si jezen na sebe in svet okoli sebe. Mnogi so se sprijateljili s steklenico, ker so mislili, da bodo tako lažje šli preko. Pa ne gre. Verske dogme niso nikomur pčomagale posebno daleč. Prej ali slej je treba začeti trdo delati na sebi. Imaš se za kristjana, a zanikaš stavek iz evangelija: "Če me želiš slediti, pusti sebe in pojdi za mano." Ta stavek ne govori o branju, temveč delu, akciji. In to ne akciji inkvizicijskega boja, temveč delu na sebi. Kaj si ti storil za svoj razvoj, za svojo pot do Boga? Posveti se vprašanju, koliko si sposoben pustiti sebe in iti tja, kamor je šel Jezus Kristus. Imaš jajca, da greš za njim? Si sposoben nositi svoj križ? Veš, nekaj časa boli ...

Še bolje je morebiti popolnoma prozoren.

Prijatelj mgd, malce moraš omuliti svoj verski fanatizem. Drugače ne morem temu reči, saj enostavno pretiravaš s poveličebanjem svoje religije in tlačiš v nič vse drugo. Res je, vsaka religija potrebuje svoje vojake, a tvoje intelektualno dvobojevanje izpade precej ozko. Navezan si na svojo religijo in verjemi mi, navezanost je lastnost, ki človeka oddaljuje od Boga. Tukaj je potem še napuh, kar je kamen okoli vrati na poti proti Bogu. Ampak greva lepo po vrsti. Temu se moram smejati. NOBENO branje ne prinaša razsvetljenje. Branje samo omogoča dotok informacij v razum in nič drugega. Emako trdijo fanatični kristjani in tudi njim se smejim, kot tudi vsem ostalim, ki trdijo, kako se bodo z branjem povzpeli do božjega prestola. Bralna značka ni na seznamu vstopnin skozi vrata nebeškega kraljestva. Ostali se bodo vsaj zabavali. In mnogi se bodo naučili, kako deluje um, prepojen z verskimi dogmami, skoraj brez prakse. Razsvetljenim dol visi za tem, da bi koga poučevali in se šli pisateljsko kariero. Knjige največkrat pišejo nerazsvetljeni, ki so del življenja preživeli v bližini razsvetljenih. Nobena knjiga ne more prinesti razsvetljenja. Branje je v primerjavi z izkušnjo podobno masturbiranju pred ogledalom v primerjavi s pravo akcijo. In samo prava akcija ti da zadovoljstvo, pravo izkušnjo. Znova se moram valjati od smeha. Napuh ti gotovo bruha iz ušes. Najbrž boš še nekaj časa glede izkušnje božanske navzočnosti odvisen zgolj od branja. Nimam kaj spreminjati, kajti o doživetjih nimaš mnenja, temveč zgolj občutek doživetega. Ampak tebe čaka še najbolj boleč del poti do vrat nebeškega kraljestva. Svojega ne delim z nikomer. Zakaj pa bi? Neprekinjen tok božje navzočnosti, kateri se izraža skozi prozornost moje pozornosti, ne potrebuje kanalov in podobnega. Preprosto sije in res ni potrebe po posrednikih. Razni kanali in podobno se dogaja tistim, ki so o tem osvojili bralno značko. Komaj sem se nehal smejati. Naj ti povem, da mi dol visi za vsemi Šri tega ali onega. Takisto mi dol visi za mnogimi drugimi, za katere pravijo, da so edini pravi. Znova ponavljam, edine prave poti ni, saj so prave vse, katere te pripeljejo na cilj. Veš, v Bibliji lepo piše: "Zgodi se tvoja, ne moja volja." Na drugem mestu pa "Če želiš me slediti, pusti sebe in pojdi za mano". Nobenih zapletenih izrazov, nobenega klanjanja množici tujih božanstev, nobenih debelih opek za branje. Samo dva stavka, ki vse povesta. Najbrž so tudi v Vedah takšni drobni stavki, katere moraš najti in jih zatem udejaniti v praksi. Bhakti joga, Šri krišna (+ XY čudni izraz) se dogajajo tebi in ostalim pripadnikom vaše religije. Imate pravico do tega, a trditev, da je samo vaša religija edina prava, je nevarno in predvsem neučinkovito. Saj sem tudi jaz bil včasih precej nestrpen in takrat se mi je pot ustavila. Besno sem se zaletaval v zid. Ampak nekega dne je naredilo klik in šel sem naprej, a nestrpnost sem pustil izza zidu. Pred vrati trdnega zidu stojita volk in pes. Kako boš šel mimo njiju? To te naj zanima.

Saj ne polemiziram o resničnosti prebranega. Gre predvsem za osebno izkušnjo. Med branjem se sicer lahko fino počutiš, a kljub vsemu to še ni izkušnja prebranega. Ampak praksa včasih vse postavi na glavo, ker lepe besede postanejo hudičeva jeba. Zakaj? čemu? Veš, meni je prav malo mar za bhakti jogo. Pač še ena joga, čeprav tudi sam ležim na anatomskem jogiju. Žal nobena knjiga ne more predpisati, kaj je najprijetnejše. Nekomu je najprijetnejše basanje s pečenko, nekomu seksanje s sosedovo ženo, nekomu tretjemu pa morebiti stanje na eni nogi med dihanjem skozi rit. Bhkati joga je morebiti najboljša zate, ker pač to trdiš na osnovi svojega razmišljanja ali morebiti dosedanje prakse. Veš kaj je najprijetnejša aktivnost? Biti neaktiven, nepremičen, biti zgolj prozorni prevodnik božje volje. Mojzes je rekel: "Zgodi se tvoja, ne moja volja." Samo v tem stavku je več resnice, kot v debelih množicah različnih duhovnih knjig. Lepo na drug način razloži besede nekoga, ki je svet tlačil mnogo stoletij kasneje: "Če me želiš slediti, pusti sebe in mi sledi." Ni se treba za modrost mučiti s tujimi jezik lomečimi izrazi. Vse je na dosegu rok, a ljudje smo slepi za nekaj, kar je pred nosom in hitimo po modrosti v tuje kraje med tuje ljudi, ki govorijo tuj jezik. Potrebno je zgolj "bodi pozoren in prepoznaj". To sem spoznal po prakticiranju duhovnosti, katero imamo pred nosom. Ko odvržeš hrup intelekta, se odkrije marsikaj presenetljivega. Saj sem zahodnjak. Naj dodam, da mi dol visi za nekim Šri Krišno ali Kristusom. Šri Krišna se dogaja tebi in slednikom religije Gibanja za zavest Krišne. Podobno se Kristus dogaja krščanskim vernikom. Imate & imajo pravico do tega. Ampak žal še nisi dojel, da je Bog vse v vsem. Še vedno besno iščeš Boga v posrednikih, knjigah in dogmah. Mogoče ga boš našel, a najprej utišaj hrup filozofije in napuh o svojem prav. V Indiji je tisoče Šrijev in vsak zase je dober za svoj krog slednikov in slednic. Nekateri šriji so pravi, drugi pa malo manj pravi, kot umetnine na Portabelo Road v Londonu. Hvala za dobre želje, a jaz sem z Bogom dovolj domač, da ne potrebujem "njegovih", saj sem tudi sam kanal za izvrševanje božje navzočnosti. Kako naj pripadam nečemu, česar del sem itak tudi sam? Zakaj bi iskal luč, če sem v objemu nejen tišine? Aha, razlika je med verjeti in vedeti. naj dodam prehšnjemu "bodi pozoren in prepoznaj" "S prepoznavanjem si deležen modrosti."

Se strinjam. Vsak ima svoj pogled, ker pač vsi ne moremo na neko stvar gledati iz istega zornega kota.Vsekakor pa ni pomembna oblika, temveč vsebina in namen.

Ključna beseda je - PREBRAL SEM. Nisi pa poskusil na svoji koži. Tudi jaz nisem na svoji koži izkusil Bhakti jogo, sem pa osebno izkusil drugačno pot in ravno na tej poti sem spoznal, da je tudi Bhakti joga in tudi množica drugih enako dobra za ljudi, kateri jo prepoznajo za svojo. Vidiš, osebna praksa je tista, ki daje stvari pravi okus. lahko še tako bereš, kako je svonjska pečenka boljša od telečje, a dokler ne izkusiš okusa, lahko to zgolj verjameš na osnovi umske špekuulacije. Ta pa se lahko tudi moti (tako kot je zmotljiva vsaka umska špekulacija). To daje vsaka delujoča duhovnost zavzetemu praktikantu oz. praktikantki. Od branja pa nimaš drugega, razen intelektualnega zadovoljstva. Ampak to zadovljstvo imam tudi z branjem romanov ali gledanjem dobrih filmov. V Novi Zavezi je cel kup Jezusovih citatov, ali pa v 2. Mojzesovi knjigi nekaj Mojzesovih citatov, pa zato tega še ne morem vsega vzeti za čisto zlato. Dokler se nekaj ne izkaže skozi mojo osebno prakso, tega ne vzamem za potrjeno resnico (vsaj kar se duhovnosti tiče). Ko enkrat daš nekaj skozi, so tudi besede avtorjev popolnoma drugih tradicij popolnoma drugačne. Zame sta Šri Prabupada ali Buda prav tako frajerja kot recimo Rabi ben Akiba. Dosegli so svoj smisel in iz njihovega pisanja je moč razbrati njihovo verodostojnost. ne morem pa reči, ta je boljši in ta je slabši, dasiravno Ben Akiba izhaja iz iste duhovne tradicije, kateri jaz sledim. Mi je pač bližja zahodna duhovnost. Ampak ne se bati. Nekega dne, ko boš odložil knjige in začel živeti v praksi prebrano, boš odložil svojo prepričanje o eni sami pravi poti, ker boš vedel, da je več enakovrednih poti. Smejal se boš začetniškim bhaktam in bhaktinjam, ko bodo vneto citirali svete knjige. Vsaj upam, da boš dovolj napredoval in presegel omejitve verske pripadnosti. Kot je rekel nekdo, ki ga poznam: Vade ultra!

Podobno je v vseh duhovnih tradicijah, katere so podlaga religijam. Samo drugačna imena so uporabljena, drugače pa gre bolj ali manj za enake ali vsaj zelo podobne stvari. Zlasti začetniki so polni definicij, citatov in besnega zagovarjanja svojega, kar pa poznajo samo iz prebranih knjig. Navdušeno trdijo, kako je samo njihova pot edina prava, ker so to prebrali.

Ko govorim o homoseksualcih, mislim moške in ženske. Hormoni so samo posledica, ne pa vzrok in tudi niso pravilo. Obstajajo heteroseksualno usemrjeni ljudje, a imajo nadpovprečno veliko hormonov nasprotnega spola. Kaj hitro s "hormonsko teorijo" dobimo namig, da je homoseksualnost ozdravljiva. Ampak kako ozdraviti nekaj, kar ni bolezen ali motnja, temveč zgolj skrivnostna poteza narave? Saj narava je razodetje božje volje v obliki našega otipljivega vesolja. Vsekakor pa je spolna energija nekaj najmočnejšega in kdor obvlada spolnost, ta obvlada človeka. zato si vse religije prizadevajo nadzor nad spolnimi navadami ljudi.

O TM sem slišal na nekem predavanju, pravzaprav reklamni predstavitvi te tehnike. Verjamem, da ima pozitivne učinke, je preizkušena in skoraj nima negativnih posledic. Kljub vsemu pa TM najbrž ni za vsakogar. Ima omejen doseg in je primerna za osnovno uravnoteženje človeka, a dokončne razsvetlitve sama zase ne omogoča (vsaj ne sistemsko). Torej ... meni osebno predstavlja zanimiv pojav, koristen za vsakogar, kateri pač ne more ali zmore večjih naporov ali sprememb v življenjskem slogu (dasiravno vsaka duhovna primes življenju prinese neko spremembo). Da zaključim svoj monolog ... TM je koristna. Gotovo bi bilo na svetu manj sranja (oprostite izrazu), ako bi se ljudje šli TM, puhnili kakšno veselo travico in seksali zaradi ljubezni do življenja za življenje.

Odvisno od tega, kaj ti pomeni vera. Beseda sama ima več pomenov in interpretacij, tako da se lahko zapleteva v precej dolg, a neproduktivni dialog okoli tega. Najbrž imava oba prav, vsak s svojega gledišča.

Kaj potem pri lezbijkah prevladujejo moški hormoni? S tem se pa ne bi strinjal. Vsaj ne z medicinskega stališča. Homoseksulanost je predvsem genetskega porekla in okoliščine samo pripomorejo k fizični izraznosti te genetsko pogojene nagnjenosti. Homoseksualnost gotovo ni bolezen ali motnja, temveč del božjega reda, ki ima svoj namen. Vulgarno rečeno pedri in lezbike imajo svojo vlogo v družbi in osebno nimam z nobenim katerega / katero poznam, nobenih težav. Tem ljudem ravno homoseksualnost daje nekatere značilnosti, ki jih v primernih okoliščinah naredijo za izjemne ljudi.

Hotenj? Hm, želje niso ravno pogon popolnosti, temveč vzrok nepopolnosti. A nepopolni človek ima pravico do nepopolnosti.