Kabalist

To vsekakor drži kot pribito. Zlo, katerega naneseš drugim, prej ali slej dobiš nazaj. Temu se ne moreš izogniti. Mogoče bi dodal malce lepše, razumljivejše splošnemu občestvu. Okolje je pravzaprav navidezna resničnost, katero nam slikajo čutila in razum. V možganih je svet okoli nas zapisan v obliki elektrokemičnih reakcij. Pač podobno računalniku in človekov ego je podoben računalniku. Napor volje premakne ego z mrtve točke suženjstva okoliščinam. Znova poudarjam alegorijo 2. Mojzesove knjige! Ta del kanona Stare zaveze je neprecenljiv biser opisovanja poti iz suženjstva okoliščinam.

Vsekakor. Vsakdo je svojega pekla kovač in njegov kurjač. Pekel ni geografski, temveč psihološki pojem. To je območje naše zavesti, kjer so shranjene zoprne usedline. Žal pa ne moreš pred prestol božje navzočnosti, če se ne soočiš z osebnim peklom. Vsaka pot navzgor, proti sijaju božje navzočnosti je zaporedje kriz, katere moraš premagati. Kakšne so te krize in kako jih premagati pa je odvisno od preveč kombinacij dejavnikov, da bi o njih govoril (značaj osebnosti, izbrana duhovna pot, vztrajnost, okoliščine bivanja, verska vzgoja ipd.). Najbolj trpijo ljudje, ki niso premagali krizo, do katere jih je pripeljala njihova duhovna pot. Dlje, kot se zaletavajo v zid, huje je in trpijo. Mnoge duhovne poti pomagajo z različnimi iniciacijami in vsaj začetnim mentorstvom nekoga, ki je pot že opravil in ima obširne praktične izkušnje. Nekatere so bolj individualne, druge skupinske ... pač vsakdo najde, kar mu odgovarja. KLjučna pa je vztrajnost. Bog ima rad vztrajne in marljive.

Joj, prejoj, za kaj vse zlorabljajo angele. Ubožci, najbrž jim je vso perje odpadlo od vseh teh zlorab.

Saj ni poanta v tem. Nisi nepopoln zato, ker vsega ne veš, temveč zato, ker na osnovi nepopolnih podatkov ne moreš popolno reagirati. Dokler so vse akcije iz razuma, si nepopoln, ker se odzivaš. Iniciativo lahko prevzameš samo takrat, ko se aktiviraš brez pogoja. Končno je lahko popolno samo v okviru svojega omejenag dosega, ne pa širše. Popolni Bog je luč in tema, katero ta luč poskuša napolniti.

Prepoznavanje je posledica pozornosti. Če nisi sposoben pozornosti, se ti prepoznavanje hitro izmakne. Ljudje pri izbiri partnerjev žal večkrat sledimo strastem, trennutni zadovoljitvi in oziranju na to, kaj bodo drugi mislili. Potem pa pride nesreča, kajti nepopoln razum ponudi nepopoln rezultat.

Tantra, hvala za dopolnilo. rRs sem napisal malce nerodno.

Vi in vaša komunistična (oprostite izrazu) frustracija. Nekateri vsepovsod, kjer se z vami ne strinjajo, vidite komunizem in črne zarote. Nisem bil jaz tisti, ki je zmerjal koga za kretena. Žal ti ne morem pomagati pri tvoji križarski vojni, katero si odprla. Najprej preberi citirano misel, zatem dobro preberi komentar. Ako te kakšna misel zbode, vzpodbudi ali ti kako drugače vzbudi pozornost, jo citiraj in podaj svoje mnenje. Po možnosti brez težkih besed. Veš, nekateri zgolj ne filozofiramo o Bogu in osebnostni rasti, ki pripelje pred božje obličje. Mnogi tukaj govorimo iz osebne izkušnje. Te izkušnje smo dobili na osnovi različnih metod. Mnoge od njih nimajo nič skupnega s katoliškim krščanstvom, a zato niso nič manj dobre. Človek ima pač pravico izbrati pot, za katero misli, da ga pripelje pred Boga. Tega ni moč predpisati in čas inkvizicije je na srečo mimo. Si mogoče končala duhovne vaje Ignacije Loyole? Imaš recimo 5 ali 10 letno prakso s temi vajami, katere nudi Družba Jezusova (eden od pomembnejših članov tega cerkvenega reda je moj prijatelj in je bil moj prvi duhovni mentor, katerega izredno cenim)? Kljub malce drugačnim pogledom se lepo pogovarjava na osnovi medsebojnega spoštovanja. Človek pač v praksi živi, kar mnogi govorijo in to izkazuje z vsako kretnjo ali besedo. V Novi Zavezi med drugim piše tudi: "Pustite sebe in pojdite za mano." Ko imaš za sabo lep kos prakse, izgubiš ostrino jezika, s katero druge obkladaš z neprimernimi izrazi. Deset božjih zapovedi niso zgolj zbir dogem, katere se učijo na pamet. Ne, to je sistem moralnega ravnotežja, namenjen življenju v praksi. Skratka, filozofija naj služi praksi in ne obratno.

Malce sem preletel članek. lepo napisano in nudi lepo urejeno informacijo. Naj dodam komentar na sledeče: Karma je pogruntavščina vzhoda, saj na zahodu za isto stvar uporabljamo drugačno besedno zvezi: ŽEL BOŠ TO, KAR SI SEJAL. Kaj to v praksi pomeni? Tvoja osebna odgovornost je omejena na tvoje lastno življenje. Odgovarjaš za napake, katere sam storiš in ne, katere je storil nek XY. Vse, kar se ti dogaja, je posledica komunikacije med tabo in svetom okoli tebe. krivica se ti zgodi zaradi okoliščin, ne pa zaradi tvoje lastne krivde nekje v preteklosti. Če ti komu storiš krivico, sam nosiš za njo odgovornost in nimaš pravice do izgovarjanja na nekoga drugega. Karma je mehanizem linearnega determinističnega sveta, znotraj katerega deluje človekov razum. Dokler nisi gospodar lastnih pogojev bivanja, si suženj okoliščin. Biti suženj pa je podobno biti na jadrnici sredi viharja brez krmila. Osebnostni razvoj služi temu, da se izvijemo iz sistema odvisnosti od zunanjih okoliščin.

Bardon je dal v javnost kar veliko tega. Nihče ga ne citira, ker daje predvsem čisto tehnične napotke z malo modrostmi. On je pač praktik in ne filozof, kot je mnogo zahodnih avtorjev. Ko imaš njegove knjige, moraš delati. pri tem delu lahko dosežeš zavidljive rezultate, če ti njegov sistem ustreza. Poznam kar nekaj ljudi, ki jim lepo uspeva. Bardon pač ne želi ustvarjati neke nove filozofije, temveč zgolj okultno prakso. V tem je odličen.

Kot je že omenila Marsa - ti si ena od množice, ki ima enake težave. Zdravilo pa je takisto eno. Najprej se sploh nehaj obremenjevati s tem. Si lačna? te zebe? Te mož (fant) pretepa? Ne dobiš dovolj seksa? Si brez službe? Ne? Ah, potem so tvoji problemi zgolj namišljeni. Naj bom odkrit. Najbrž si precej razvajena mlada dama, ki je bila deležna vsega udobja. Če imaš čas za takšna razmišljanja, ti ni hudega. Ves čas iščeš pozornost, ujčkanje. Odrasti in verjemi mi, lažje bo. Ti pa iščeš ovinke, ker se bojiš. Sem kar krut, a glede na napisano ne gre drugače.

Nisem še nikogar srečal, ki bi se vrnil in mi povedal. Postopek je pa za vse enak - tako za svetnike, kot zločince. Kar je božjega, se povrne k božjemu. Kar pa je zemeljskega, pa se povrne v zemljo. Kaj je umor? To je zgolj akcija na osnovi napačnih predpostavk ob pomanjkanju moralne zavore. Misli in spomine drugih ljudi različni ljudje ujamejo na način, kot radijski sprejemnik ujame radijske valove. V zvezi s tem so delali raziskave in dejansko so ljudje imeli v podzavesti spomine nekoga drugega. A to niso bili konsistentni spomini, temveč fragmenti iz različnih časovnih obdobij. Ravno ta časovna pahljača dokazuje, da gre za nezavedno ujetje energij. Skozi proces osebnostne rasti (tisti del, ko se spustiš v klet zavesti), naletiš na te spomine in običajno jih predelaš brez posebne muke. Vsekakor pa se ti ne izplača okoli tega izgubljati časa. Niti se ne obremenjuj, če si slučajno tokom svoje fizične izkušnje prestregel kakšen fragment takšnega spomina. To prinaša zgolj slabo počutje in izgubo dragocenega časa na račun nepomembnosti. Poskrbi raje zase.

Besedi Zen in Tarot nekako ne gresta skupaj. Zen je direktna metoda osebnostne rasti, ki temelji na metanju razuma iz ravnotežja. Tarot je na drugi strani transformator energije simbolov in del dela s Tarotom temelji na ravnoteženju razuma. Torej nekaj popolnoma drugega. Videl sem slike tega Tarota in nimajo kaj veliko skupnega z izvornim simbolizmom. Kaj prinaša uporaba tega seta kart, pa ne morem soditi, ker ga ne uporabljam, niti ga nimam namena uporabiti.

Religija je med drugim tudi to - sistem nadzora. Ampak tako je tudi s političnimi sistemi.

Religija je vezni element družbe. Vsaka religija je posledica družbene interpretacije simbolnega sistema nezavednega skozi zgodovinsko izkušnjo, temelječi na geografskih, klimatskih in demografskih okoliščinah. religija je igrala vlogo korektiva, saj skozi neformalne oblike ustvarja družbeno zavest, katera omogoča znosno sobivanje. Religija je danes izgubila svoj prvotni namen iz časov svečenikov - kraljev, a še vedno daje moralno - etični kompas družbi. Žal imamo pri nas večkrat za opreaviti s konflikotm med državnimi in verskimi pristojnostmi. Institucija je pač eno, a praksa religije nekaj drugega. Našo družbo je pač izoblikovalo krščanstvo in zato nam je simbolni nabor krščanstva najbližji. Žal pa institucija religije večkrat poskuša ubiti vsak namen osebnostne rasti, ki presega klasični gnostični princip literarne ločitve dobro - zlo. LJudje pač ne maramo več kalupov, kamor nas želi institucija poriniti. Zaradi tega upora proti okamneli instituciji se je rodila takšna množična fascinacija z vzhodnimi principi, ki simbolno pometejo s krščanskim vrednostnim sistemom.Še huje pa institucija naprotuje zahodnim učinkovitim metodam osebnostne rasti, ker so te metode za zahodnega človeka neprimerno učinkovitejše. A zaradi te neposredne moči so primerne samo za določene značaje. Napačno ukvarjanje recimo z magijo hitro pripelje do neljubih zapletov. Ampak naj dodam ... tako vzhodni, kot zahodni koncepti delujejo enako učinkovito, če se z njimi ukvarjajo primerni značaji. Ni vse za vsakogar. Na srečo imamo izbiro in vsakdo lahko izbere sebi primerno pot. POmembno je samo, da napreduje in postaja boljši, etičnejši človek. Pač ... ni pomembna barva mačke, pomembno je, da lovi in ulovi miši.

Klasičen problem. Ne se obremenjevati s tem, koliko so stari tvoji partnerji. če si stara recimo 35, a tvoji partnerji izpod 18, pa je to res problem, saj gre za zavajanje mladoletnih oseb, kar je kaznivo. A verjetno pri tebi ne gre za to. Omenjša starše, torej morebiti še nisi čisto na svojem. Ako si, potem se ne kaj veliko obremenjevati. Starši so pač povsod enaki.

Hm, človek je sposoben mnogočesa. Skozi osebnostni razvoj v okviru nekaterih metod pridobi sposobnosti, ki se zdijo slehernikom najmanj čudežne. Ja, duhovi so personifikacija podzavestnih sil, katere delujejo nenadzorovano in v skrajnih primerih so te sile precej močne in očitne. Recimo zahodni okultizem pozna kar nekaj tehnik, ki operirajo s temi silami (včasih komu pri tem spodleti in je dostavljen v ustrezen hram zdravja :xx!: ). Ne morete verjeti, koliko skupnega imamo ljudje, zlasti na "podstrešju". Tam je povsod enaka krama (karma?).

Človekova budna zavest je zmes nepopolnega, saj je zmes končnih podatkov, zbranih tokom življenske izkušnje. Končno je vedno nepopolno. Skozi osebnostno rast lahko človek doživi sijaj neskončnosti in popolnosti, a sam ne more postati popoln. Če te obsije sonce, to še ne pomeni, da si sonce.

Kaj naj bi bilo satansko delo? Veš, tudi Satan je del božjega razodevanja. Zakaj? Kakor hitro priznaš, da je nekaj izven Boga, potem Bog ni več vsemogočno popoln, temveč zgolj eden od mnogih stricov in tet, kar hitro vodi do misli, da je človek bog (deus est homo). To pa je nevarno za mentalno zdravje, če se zlorabi za sebične namene. Poznam primere ljudi, ki so kvalitetno propadli zaradi lastnega napuha in želje po biti bog. Nosorog, najbrž si dovolj daleč prispel, da res ne potrebuješ sistema (takšnega ali drugačnega), a žal ni vsakdo dal skozi tvoje izkušnje. Mnogi so šele začetniki in so zgolj začeli tipati svoje možnosti. Ti ljudje potrebujejo neko vstopno točko, sicer bodo samo bluzili od enega do drugega Šri tega ali onega (to je baje moderno) in zmešali vse, kar jim denarnica dopušča. Saj sorazmerno kmalu ugotoviš, kaj je dobro. Knjige dejansko služijo temu, da dobiš vpogled, a redko katera ti da dejanske praktične napotke. Na začetku je nvedno vprašanje zaupanja, razmišljanja in delovanja. Je mogoče drugače?

O ja, pa še veliko je notri konteksta, samo tebi ni dano, da ga dojameš. Najbrž ti ni potegnilo, da je citirano besedilo zgoilj iztočnica za misel. Glede na raven komunikacije, na katero se spuščaš, drugače najbrž ne more biti. V bodoče se izogibaj uporabljanju besed "kreten" ipd. Nekako ne sodi v besedni zaklad približno kultiviranih ljudi.

Natanko tako. Zahodnjaki in Vzhodnjaki pač včasih uporabimo iste besede za različne stvari. Logično. V Kabali, s katero se ukvarjam, je predanost brezpogojno zaupanje. To pomeni, da preprosto zaupaš in se ne obremenjuješ z morebitno resničnostjo ali neresničnostjo določene stvari. Začetnik dobi navodilo in mu mora zaupati. Torej ga mora brezpogojno izvajati. Zato sta poleg še pravilno razmišljanje in pravilno delovanje. Tako imamo celoto, ki pomaga začetniku skozi prve krize, ki sledijo. Verjemite, brez pravilnega zaupanja noben začetnik ne pride čez prvo krizo, ker ta najhuje zamaje deterministični pogled na svet. Zaupanje je že takoj na začetku na preizkušnji. Biblija (Stara in Nova Zaveza) je polna primerov zaupanja.

Draga prijateljica, naj ti čestitam! Ako si res v peklu, to pomeni, da se vanj ne moreš več spustiti. Torej te zdaj čaka samo vzpon po lestvi angelski do božjega obličja skozi male in velike palače duha. Vsakdo se mora soočiti s svojim osebnim, čisto zasebnim peklom. Moraš pokidati drek, kateri se je naložil tokom življenja. To pa gre samo na dnu pekla. Ko končaš, si na konju! Torej, le naprej, kajti zdaj greš gor.

Prijatelj mgd, gremo lepo po vrsti. To, kar si napisal, je generični model pisanja začetnika na poti ene od vzhodnih metod. Veliko si prebral, nekaj začel delati in poln si balasta razmišljanja o duhovnosti. Nič narobe. Nekje je treba začeti, vsakdo od nas je opravil ta del poti. Ampak nekje se definicije nehajo. A bom dober in ti poskusil razložiti: Neskončno je nedoumljivo končnemu. Limita brez konca pač nima konca. Čeprav spoznaš del neskončnosti, še vedno ostane nekončno neskončnosti. Bog je povsod okoli tebe, je v tebi, je v zraku, vodi, ognju in zemlji. Je čas, ki teče, je vesolje, katerega zapolnjuje svetla in temna materija. Je tvoja čustva, je tvoj razum in je čebela na polju. Vse je Bog in v vsem v večnem trenutku tukaj in zdaj. Ampak tvoj razum, podrejen lineranemu determinizmu, o njem špekulira, poskuša ga doumeti, a ker je razum končen, mu to ne more uspeti. Ni besed za opis Boga, ker je Bog neopisliv izvor razodevanja vsega. Enostavno ni besedne konstrukcije, ki bi približno opisale Boga in njegovo vsemogočno neskončnost. Ni neučinkovite ali delno učinkovite poti. Vsaka pot osebnostne rasti te pripelje pred božje obličje. Razlika je samo, koliko je pot zate osebno primerna ali manj primerna. Vse poti pa so primerne. Je Joga kaj boljša od Kabale ali obratno? Ne, obe metodi sta enako dobre za ljudi, ki jim značajsko ustrezata. OTO sem omenil ilustrativno. In ne berem kaj veliko, saj raje čas posvetim praksi. Brati o lepi ženski je manj zabavno, kot skakati med njene noge. Pot k Bogu je univerzalna. Tudi sledniki Telemitske magike (OTO), kabalistični magi, mistiki in okultni praktiki različnih smeri enako gredo k Bogu in za njih je doživetje Boga enako. Ne vem, zakaj pripadniki OTO ne bi imeli pravice do božjega obličja? Saj osebnostna rast ni iskanje bralne značke, temveč božjega obličja. Misliš? Takšen človek ti lahko da samo začetno navodilo, kaj več ti nihče resnično razsvetljen ne more pomagati. Tuj dosežek me še ne razsvetli. Kot sem rekel, pomagajo ti lahko do določene stopnje, a najrazburljivejši del poti moraš sam prehoditi. Meni je mkoj mojster pred leti dal silno kratko navodilo. Čudil sem se, a sem čez čas doumel, da je to največje darilo, kar sem ga lahko prejel. To, kar sem napisal, je zgolj približek, poskus razuma in nič več. Pač moja izkušnja, saj ne morem komentirati tujih izkušenj. Resnično, moja izkušnja je moja. Ti, ki o tem samo bereš, pač ne veš. Stopiti pred božje obličje izza zadnje palače duha, je nekaj, kar je najintimnejši trenutek in je namenjen samo meni osebno, ne pa drugim. Slepemu nima smisla opisovati barve, kajti z naštevanjem fizikalnih dejstev si ne more pomagati. IN to so knjige, tuji opisi. Vsakdo ti dan fizikalne podatke, a za prakso si jih lahko zatakneš za uho. Saj boš drugače dojemal, ko boš prehodil malce večji del poti. Zdaj si še poln entuzijazma, zaverovanosti v edinost svoje poti. Tipična floskula, nič več in nič manj. Tako sem prebral v mnogih knjigah in prav malo mi je mar, kaj naj bi to pomenilo. Pravzaprav mi je prav malo mar, če kdo najde pot do vrha ali pa je ne. resnično. Pot moraš sam prehoditi na način, kot misliš, da je prav. Mojster (kdorkoli je že) te pač samo usmeri in te pelje do zadnjega varnega križišča. Potem si pa sam. Veš, biti z Bogom pomeni biti sam. To je pa veliko. Res veliko.

Kaj je prej? Jajce ali kokoš? predanost ... ponekod predanosti rečejo zaupanje. Dokler ne zaupaš, si na mestu.

Ja, ljubezen ... Ampak ljudje radi pozabijo, da ljubezen ne pomeni zahtevanja. Žal velika večina ljubezen jemlje precej sebično. Od tega ... samo moja ljubezen je prava, samo moj način je pravi, samo tega ali onega morate ljubiti, ker on vas ljubi ipd. .... pa do tega ... zakaj me ne ljubi... Ljubezen je tok izven nas navzven brez motrenja na povratek v nas. Česar imaš neskončno, tega pač ne zmanjka. A neskončno imaš samo takrat, ko doživiš obličje božjega prestola.

Se strinjam. Vsaka duhovna pot se začne s tem. To sem v zadnjih postih na razlčnih mestih večkrat poudaril. Pač komponenta razmišljanja. Vsekakor pa ne moreš ves čas biti ujet v umski konstrukciji resničnosti. Ne kaže se ves čas oklepati dogem in na njihovem mestu z gorjačo kresniti vsakogar, ki drugače dojema stvari. Ne moremo reči, da je vse iz Krišne ali da je edina pot Jezus. Takšna razmišljanja vodijo navzdol, ne navzgor. Umske špekulacije o tem, kako priti na vrh hriba nas ne pripeljejo gor. Treba je iti! In dlje, kot hodiš navkreber, manj razmišljaš o opisu poti in več o lastni izkušnji. na vrhu pa pozabiš, saj se želiš naužiti razgleda. Bog je najvišji možen razgled.