Tamburin

54 točk Pa vi?

TEST OSEBNOSTI Na Oprah je Dr. Phil predstavil sledeči test. Ljudje plačujejo veliko denarja, da ugotovijo te rezultate testa. Berite naprej, ker je zanimivo! Sledeči test je dokaj točen in precizen. Njegovo reševanje traja vsega 2 minuti. Izpolnite ga in pošljite še svojim prijateljem, ... (opomba: to sem dobila danes po e-mailu in kopiram semle ) Ne preskakujte, ampak začnite lepo po vrsti. Odgovori so o vas, kakršni ste ZDAJ in ne kakršni ste bili v preteklosti. Pripravite svinčnik in papir. To je resničen test, ki ga danes uporablja mnogo HR/Kadrovskih oddelkov v korporacijah in podjetjih. Pomaga jim, da bolje spoznajo notranjost zaposlenih in bodočih zaposlenih ljudi. Obsega samo 10 preprostih vprašanj, zato zgrabite svinčnik in papir in začnite beležiti svoje odgovore (a, b, c, ...itd.). Pripravljeni? Začnite. 1. Kdaj se najbolje počutite? a) zjutraj b ) popoldan in zgodaj zvečer c) pozno ponoči 2. Ponavadi hodite ... a) dokaj hitro, z dolgimi koraki b ) dokaj hitro, s kratkimi koraki c) počasneje z dvignjeno glavo, s pogledom v »obraz sveta« d) počasneje s sklonjeno glavo e) zelo počasi 3. Ko govorite z ljudmi, ... a) stojite s prekrižanimi rokami b ) imate sklenjene roke c) imate eno ali obe roki ob boku d) se dotikate ali »porivate« osebo s katero se pogovarjate e) se igrate s svojim ušesom, se dotikate brade ali svaljkate lase 4. Ko ste sproščeni, sedite z ... a) lepo poravnanimi nogami b ) prekrižanimi nogami c) iztegnjenimi nogami d) eno nogo spodvito 5. Ko vas kaj res zabava, reagirate z ... a) veliko odobravajočega smeha b ) smehom, vendar ne preglasnim c) tihim nasmihanjem d) neopaznim nasmehom 6. Ko greste na zabavo ali družabno srečanje ... a) vstopite zelo glasno, da vas vsi opazijo b ) vstopite tiho, ozirajoč se za poznano osebo c) vstopite tiho in poskušate ostati neopaženi 7. Delate veliko, se močno koncentrirate in prekinjeni ste; ali ... a) si privoščite odmor b ) ste zelo jezni c) varirate med temna dvema skrajnostima 8. Katero od naštetih barv imate najraje? a) Rdečo ali oranžno b ) črno c) rumeno ali svetlo modro d) zeleno e) temno modro ali škrlatno f) belo g) rjavo ali sivo 9. Ko ste zvečer v postelji v zadnjih trenutkih pred spanjem, ležite ... a) iztegnjeni na hrbtu b ) iztegnjeni z obrazom proti postelji na trebuhu c) na boku in malo upognjeni d) z glavo na roki e) s pokrito glavo 10. Pogosto sanjate, da a) padate b ) se pretepate ali borite c) nekaj ali nekoga iščete d) letite ali lebdite e) Ponavadi imate spanec brez sanj f) Vaše sanje so zmeraj prijetne. TOČKE: 1. odg.: a = 2, b = 4, c = 6 2. odg.: a = 6, b = 4, c = 7, d = 2, e = 1 3. odg.: a = 4, b = 2, c = 5, d = 7, e = 6 4. odg.: a = 4, b = 6, c = 2, d = 1 5. odg.: a = 6, b = 4, c = 3, d = 5, e = 2 6. odg.: a = 6, b = 4, c = 2 7. odg.: a = 6, b = 2, c = 4 8. odg.: a = 6, b = 7, c = 5, d = 4, e = 3, f = 2, g = 1 9. odg.: a = 7, b = 6, c = 4, d = 2, e = 1 10. odg.: a = 4, b = 2, c = 3, d = 5, e = 6, f = 1 Sedaj seštejte vse svoje točke. PREKO 60 TOČK: Drugi vas vidijo kot nekoga s katerim morajo delati »v rokavicah«. Drugim ste videti ničevni (vain), egocentrični in ekstremno dominantni. Drugi vas lahko občudujejo in si želijo biti bolj podobni vam, vendar vam ne zaupajo zmeraj in odklanjajo, da bi bili z vami globje povezani/vpleteni. 51 DO 60 TOČK: Drugi vas vidijo kot razburjeno in bolj eksplozivno osebnost.; naravnega vodjo, ki hitro odloča, čeprav ne zmeraj pravih odločitev. Vidijo vas kot drznega in avanturističnega človeka, nekoga, ki bo vse poskusil takoj; nekoga, ki izkoristi možnosti in uživa v avanturi. Drugi uživajo v vaši družbi zaradi vznemirljivosti, ki jo oddajate. 41 DO 50 TOČK: Drugi vas vidijo kot svežo, živo, šarmantno, zabavno, praktično in vedno zanimivo osebo; nekoga, ki je vedno v središču pozornosti, ampak dovolj dobro uravnoteženega človeka, ki ne izgubi glave. Vidijo vas tudi kot prijazno, preudarno in razumevajočo osebo, nekoga, ki bo vedno razveselil ljudi in jim pomagal. 31 DO 40 TOČK: Drugi vas vidijo kot občutljivo, previdno, pazljivo in praktično osebo. Prav tako vas vidijo kot pametno, nadarjeno, vendar zmerno osebo. Ne kot nekoga, ki prehitro ali prelahko sklepa prijateljstva, ampak kot nekoga, ki je izjemno lojalen do prijateljev in enako pričakuje od njih. Tisti, ki vas resnično spoznajo, ugotovijo, da je potrebno veliko, da se zamaje vaše zaupanje v prijatelje, vendar enako, da traja dolgo časa, da pozabite/prebolite, če je bilo zaupanje izgubljeno. 21 DO 30 TOČK: Drugi vas vidijo kot težavnega in sitnega človeka. Vidijo vas tudi kot zelo previdno, ekstremno pazljivo, počasno osebo.Prav presenetilo bi jih, če bi kaj kadarkoli naredili spontano ali v trenutku vznemirjenja.Od vas pričakujejo, da preučite vsako stvar pazljivo iz vsakega kota in se šele nato odločite. Zdi se jim, da je vaša reakcija rezultat vaše previdne narave. POD 21 TOČK: Ljudje mislijo, da ste sramežljivi, živčni in neodločni. Nekdo, za katerega je treba skrbeti, nekoga, ki vedno potrebuje nekoga, da se odloči namesto vas in ki noče biti vpleten z nikomer in ničemer. Vidijo vas kot zaskrbljenega človeka, ki vedno viti težave, ki jih ni. Nekaterim se zdite dolgočasni. Samo tisti, ki vas dobro poznajo, vedo, da to niste. OPRAH: Dr. Phil's Test

Ja, jaz tudi mislim, da bojo povedali, če jim bo sploh kdaj dovolj.

A je sploh treba za nič trpeti? A ne bi bilo bolje, da bi samo uživali v življenju in ne bi rabili trpljenja, ki bi nas privedlo do tega spoznanja, da za nič trpimo?

Točno tako! Meni sicer ni še nihče od zelo bližnjih umrl. Bila sem edino na par pogrebih od kakih znancev, sosedov, daljnih sorodnikov... Vedno pa na pogrebih jočem. Pa ne zaradi smrti tiste osebe, ki jo pokopavamo, ker smrt itak sprejemam kot nekaj naravnega. Bolj mi je hudo za tiste žive, ki so ostali brez ljubljene osebe. Občutim njihovo bolečino, čeprav prav take sama še nikoli nisem doživela.

Ja, prav to je pri mojih starših. :xx!: Nikoli nas niso znali stisniti in povedati, da nas imajo radi, čeprav bi vsem (njim/staršem in nam/otrokom) to pasalo. In ker tega nismo navajeni, se tudi zdaj ne moremo objeti. Jaz moje mame sploh ne morem objeti, še manj pa menda ona mene. Še ko ji čestitam za rojstni dan ali kak drug praznik, imam občutek, da moram to opraviti zelo na hitro, ker ji je skoraj nerodno. Zato pa objemam svoja otroka in jima povem, da ju imam rada, da nam ne bi kdaj pozneje ta "navada" manjkala. Tako in tako so otroci zelo malo časa majhni. Moja hči že zdaj, pri 10-ih letih, ne mara več, da jo objamem pred sošolci in sošolkami, ko jo pridem iskat v šolo. Dobro, ima neko obdobje, najbrž ji je nerodno, se boji, da bi jo drugi imeli za "mamino punčko" ali kaj takega... Doma pa se še vedno rada stiska. Vsak večer dobi za lahko noč, potem pa me stisne in drži, dokler me vrat ne zaboli. Sin pa me itak vso pre ...

Tudi jaz sem tiste sorte člouk, ki me dotikanje ne moti. Z določenimi prijatelji imamo navado, da se, če se ne vidimo vsaj kakih 14 dni, pozdravimo tako, da se objamemo, poljubimo ali pa vsaj udarimo po rami ("Kako si, stari?" ). Imam pa par znank, ki mi niso tako zelo blizu, ampak me vedno objamejo. Tisto pa me moti, ker prav čutim, da to naredijo samo "navzven" - ni pristno. Ampak dobro, naj jim bo, sem se tudi tega navadila. Sem ga pa enkrat s tem objemanjem in poljubljanjem usrala na polni črti. Ko sem z enim tipom hodila dobre pol leta, je imel moj bivši rojstni dan. In ravno tisti dan smo se vsi trije srečali, in jaz sem vpričo mojega novega tipa temu svojemu bivšemu voščila za rojstni dan in mu dala na lica. Ajoj! Naslednje 3 leta sem imela zagrenjeno življenje! Moj partner mi je to še 3 leta metal pod noge, dokler nisva šla narazen. (No, saj ni bilo samo to vzrok za razpad zveze, ampak kanček nezaupanja do mene pa je le prispevalo.) Malo kasneje, ko se je ta isti bivši poročil, sem prav pazila, da sem mu čestitala in zaželela srečen zakon, ko ni bilo mojega zraven. Ja, grozno, kako eni povezujejo objemanje in poljubljanje pri pozdravu ali čestitanju z dotiki pri spolnosti! Meni pa se zdi, da je lahko spolnost tudi brez dotikanja - naše fantazije, sanjarjenja...

Hmm... ne vem... To bi pomenilo, da če vnaprej verjameš v propad razmerja, bo razmerje res propadlo; če pa verjameš v uspeh in trajno zvezo, bo tudi res trajalo. Ampak ni vedno tako. Po mojem velika večina ljudi, ko se poročajo, verjamejo in so skoraj prepričani (ali pa celo 100% prepričani), da bo to razmerje trajalo. A kljub temu imamo zelo veliko ločitev. Torej, če bi tisto zgoraj držalo, ločitev skoraj ne bi smelo biti. Pri meni je bilo vedno tako, da sem do zadnjega verjela, da se bo zveza s partnerjem obdržala. Nikoli nisem že v začetku ali nekje na sredini razmišljala o tem ali celo verjela, bila prepričana, da je zveza usojena na propad. Pa vendar je do zdaj še vsaka moja zveza propadla. Drugače je v primerih, ko se n.pr. ženska zaljubi v duhovnika (ali kaj takega). Takrat mogoče res že v naprej ve, da iz te moke ne bo kruha... Pa še takrat obstaja možnost, da bo duhovnik, recimo, izstopil iz tega poklica in se poročil z njo. Tudi to se dogaja. Ne vem no. Jaz nimam navade v naprej razmišljati, kaj bo iz česa. Enostavno se prepuščam toku dogodkov in zaradi tega ne živim nič slabše kot tisti, ki vse načrtujejo, preračunavajo... Mogoče živim celo boljše - vsaj v tem smislu, ker se ne obremenjujem s prihodnostjo. Kje pa piše, da se ljudem vsi načrti uresničijo? Saj življenje ni samo matematika - nima nobenih pravil! Se mi zdi bolje: sproti sprejemati sedanjost takšno, kakršna je. John Lennon je rekel: "Življenje je to, kar se ti zgodi, medtem ko načrtuješ druge stvari."

Če tako na hitro pomislim, res pridemo do nekih rezultatov (rasti) skozi napor, trpljenje in vse, kar zveni negativno. Ampak, če malo bolje pomislim... v bistvu sem v vseh takih situacijah, ki so "navzven" zgledale stresne, mučne in boleče, imela v sebi vedno eno ihto, vnemo, zagnanost, v čemer pa sem pravzaprav uživala. Če ne uživam v reševanju nekih problemov, potem jih tudi ne rešim. Pa ne mislim tukaj na kakšen mazohizem. Mislim na tisto, ko te situacije v življenju res spravijo do nekega trpljenja... potem pa se ti vklopi nek naravni obrambni mehanizem ali neka naravna notranja moč, ki ti da tisti entuziazem, v katerem dejansko uživaš. Torej le ni vse tako črno ali belo. V vsaki črnini je tudi belina in v vsaki belini je tudi črnina.

Ja, Marsa in Sanjalica, sta me spomnili na tisto, kdaj je zame tišina moreča: samo takrat, kadar je kak odnos nerazčiščen :xx!: - ko bi na primer rada kaj povedala ali kaj slišala od drugega, pa pogovor ne steče. Drugače pa uživam v tišini - sama ali s kom, ob katerem besede niso potrebne. Zvečer, ko je tudi zunaj vse bolj tiho, komaj čakam, da spravim otroke spat, in potem (tudi, če sem zaspana) se mi zdi škoda iti spat, ker bi si s tem "zapravila" tiste minutke tišine, ko sem lahko sama s seboj. Če tega nimam, mi nekaj prav manjka. Najlepši del dneva mi je zvečer, tik predno zaspim - a kaj, ko tako malo časa traja, ker navadno zelo hitro zaspim. Včasih se mi zdi, da zaspim že v luftu, ko padam na posteljo.

Hja, lahko pa do dvanajstih pet, po eni pa nobene več.

Sanjalica, tukaj se popolnoma strinjam s tabo. Selene, meni pa se taki kompromisi ne zdijo glih OK (moje mišljenje!). Z otroci mi nimamo kaj tekmovat, kdo bo kdaj "zmagal", čigava beseda bo obveljala... in sklepati neke kompromise. Starši smo zato, da otroke vzgajamo, jih usmerjamo, učimo. Otrok mora čutiti, da mi vemo, kaj je za njega dobro, ker edino tako čuti v nas oporo in se počuti varnega. Seveda pa smo starši različni, in če se nekomu ne zdi nič narobe, da si otrok pobarva lase, mu to pač dovoli. Ne zdi se mi v redu, da mu dovoli samo zato, da si otrok ne bo izmislil še kaj hujšega. Po mojem si bo ravno zaradi tega izmislil še kaj hujšega - ker otroci nas neprestano skušajo in ugotavljajo, kje so pri nas meje. Če mu ne dovoliš niti pramenov, se pravgotovo ne bo skušal pobarvati v zeleno, če le ima količkaj zaupanja in spoštovanja do tebe in tvojih mej, ki mu jih postavljaš. Razen, če bo to naredil iz inata, iz uporništva. Ampak tako uporništvo pa ima pravgotovo tudi nek vzrok - ponavadi kako pomanjkanje ljubezni, pozornosti... Pri moji hčeri (10 let) še ni tega, da bi si želela pobarvati lase. Je pa cel kup kozmetike: barvanje nohtov, ličenje... V šolo ji nikoli nisem dovolila iti naličena ali z nalakiranimi nohti - niti na nogah. Niti v majicah s popkom zunaj ali kaj takega. Zdaj, ko gre na plažo, je malo drugače - ji je malo več dovoljeno. Vsaj kar se kratkih majic tiče. Ampak vseeno jo vsake toliko spomnim, da je še otrok, ona pa mene, da odrašča... in obratno: jaz njo spomnim, da odrašča, ona pa mene, da je še otrok. In tako nekako balansirava nekje vmes. Danes na primer sva se malo spričkali okrog pospravljanja. Jamrala je, da mora preveč pospravljati - kao da to delo še ni za njo, ker je še otrok. Jaz pa: "Kako to, da si še otrok? Kaj pa tvoji nalakirani nohti? To pa ja spada k odrasli ženski! Odrasla ženska pa tudi pospravlja in lika..." Je takoj utihnila in pospravila do konca.

Pošten in iskren! Še en vic od moje princeske: Pride Mujo v dvigalo in prebere napis: "ZA 4 OSEBE" Malo počaka, nakar pride še Haso. Mujo pa: "Baš dobro, da si došao! Sad nam treba još dvojica!"

Ena moja sošolka (iz Solkana) je takole oponašala zamejske Slovence: "Noi siamo zamejzgi zlovenzi e molto bene parliamo zlovenzgo. Noi siamo molto contenti, perche abiamo Franzeta Prezerna..." (Menda so tako govorili na eni proslavi ob kulturnem prazniku.)

Meni se zdi huje izgubiti otroka kot pa mater. Sicer ne morem vedeti, ker nisem izkusila ne enega ne drugega. Ampak velikokrat razmišljam, primerjam... in se mi zdi, da je ljubezen do svojih otrok veliko bolj brezpogojna kot ljubezen do svojih staršev. Ne vem zakaj, mogoče je narava taka, da teži k potomstvu, ohranjanju vrste... Sicer pa ni nujno, da so teli občutki pri vseh ljudeh enaki. Kar pa se tiče tistega videnja v natalni karti, jaz takih stvari raje ne bi vedela v naprej. Si ne predstavljam niti občutkov staršev, ki se jim n.pr. rodi otrok s kako okvaro, ki mu zdravniki dajo le par let življenja (kot n.pr. mongoloidi, ki menda živijo največ 20 let ali nekaj takega). To pa mora biti res ena "too much" karma staršev.

Ja, se strinjam. Tudi jaz mislim, da vidiš, kolikor si pripravljen prenesti. Ampak včasih mogoče vidiš prezgodaj tisto, kar bi lahko videl in prenesel (prenašal) tudi kasneje - nekako ti ni prizanešeno, da bi videl kasneje, ampak vidiš prej. Podobno kot v tistem mojem primeru TUKAJ, le da tukaj ni šlo za kako mojo jasnovidnost, ampak določena dejstva, ki sem jih opazila. Včasih ni prijetno kaj vedeti v naprej, še posebno, če ne moreš na to nič vplivati. Z jasnovidnostjo sicer nimam nobenih lastnih izkušenj. Povedala sem samo tisto, kar sem slišala od prijateljice - njene izkušnje...

Ja, res je. Smo različni tudi v načinu govorjenja. Saj mene v bistvu ne moti, če ima eden močnejši glas kot drugi ali če je en višji od drugega (kot sem napisala ). Meni je enako pomembna piskajoča beseda otroka ali globok glas Dedka Mraza. Če mi hoče kdo kaj povedati, ga bom slišala, če se dere ali šepeta, če mi pove 1x ali 100x... Problem pa je včasih, če hočem kdaj jaz komu kaj povedati in me ta presliši, ker me noče poslušati. In ker se ne znam dreti ali kregati, mu skušam to stvar povedati drugače - navadno z dejanji. Potem pa izpadem vse, samo človek ne. :o|o: Bolj človeška bi bila, če bi se razpočila od dretja... En banalen primer: Zjutraj rečem hčerki, naj se hitro odpravi, ker se mi mudi v službo. Ona pa še pol ure skače po stanovanju v pižami in se igra z zajcem... Spet ji rečem, naj pohiti, ker se mi mudi. Čez par minut jo vidim še vedno v pižami, kako se zasanjano gleda v ogledalo... Rečem ji, da se samo še obujem in grem, ker moram iti. Ona pa se postavi pred omaro z oblačili in začne razmišljati, kaj naj se obleče... Navadno vrže vse cunje ven, tako da potem rabi še pol ure, da jih pospravi nazaj v omaro. Moje besede, da se mi mudi v službo, so kratko malo preslišane. Ker pa se meni res mudi, pride do dejanja: enostavno grem z avtom v službo in jo pustim, da gre sama peš za mano tista 2 km, kolikor bi lahko šla z mano z avtom. In potem sem jaz zmaj in ne vem kaj še vse, ker sem tako nesramna, da je nisem počakala!!! Ne vem, ali bi se morala vse jutro dreti, da bi hči uslišala in upoštevala moje prošnje?

Tako kot ti ne moreš jasnovidnosti pridobiti, je ona ne more odpraviti. Jaz mislim, da so jasnovidci zelo močne osebnosti (ta moja prijateljica definitivno je). In ravno zato, ker lahko marsikaj prenesejo, jim je dano, da vidijo več - vidijo, kolikor lahko prenesejo. Pravzaprav vsi vidimo, kolikor lahko prenesemo - eni več, drugi manj. Tako da, če lahko kaj narediš v tej smeri (da bi postala jasnovidna), je to to, da ojačaš svojo osebnost. Moč pa je v "čistosti duše". To ni tista fizična moč ali moč vplivanja na druge ali kaj takega... To je notranja moč (če veš, o čem govorim).

Cosma, Me spominjaš na uno našo igralko... (pismo, se ne spomnim zdaj imena) V glavnem, vsi ste luštni tukaj! Poredko uletim v to temo in ne komentiram vsakokrat. Ampak vedno, ko vidim te lepe fotke, dobim komplekse - zato pa bolj poredko pridem pogledat.

Se ne vtikam v teme o astrologiji, ker nimam blage veze... Ampak nekaj bi pa rada rekla. Ne vem sicer, kaj gledate pri varanju (katere lastnosti človeka ali katere planete, hiše, položaje... al kar že je na natalnih kartah), ampak se mi zdi, da varanje ne more biti kar neka LASTNOST ČLOVEKA. Eden je mogoče zelo spogledljiv, a ni nujno, da bi kar skakal čez plote in vsevprek. Drugi pa ima mogoče rad neke trdne zveze, a ker take zveze nima n.pr. s svojo soprogo, išče še naprej in poskuša najti tudi kaj tam čez - za plotom. Tretji je mogoče nagnjen k prevarantskim poslom, vendar kar se odnosa z ljubezenskim partnerjem tiče, je pa mogoče zelo predan in zvest... Tako da dvomim, da bi se dalo iz nekih človekovih lastnosti sklepati, kdo "nabija rogove" in kdo ne. Mick pravi: Jaz pa mislim, da smo mi vsi potencialni skakavčki......... Prav-a tip-ica na pravem mestu ob pravem času.......pa smo pečenka. Ko se vse te postavke poklopijo.....

Od mojih znancev ima najbolj hecen priimek en, ki se piše Govedarica. Njegova žena, ki je s težkim srcem prevzela njegov priimek, pa se je prej pisala Krivorotov. Se spomnim, ko se je pred poroko pritoževala, kakšen grd priimek ima ta njen tip. Potem pa ji je en kolega predlagal: "Veš kaj, najbolje, da obdržiš še svojega zraven in boš Govedarica Krivorogov!"

Po mojem je jasnovidnost prirojena - oziroma ti je dana, če si si jo "zaslužil". Ni pa rečeno, da je to ena stvar, ki ti olajša življenje... Imam starejšo prijateljico, ki je jasnovidna (in tudi njen dedek je bil jasnoviden). Ona pravi, da je to pravzaprav mučno za njo, ker velikokrat ve stvari, ki jih ne želi vedeti. Je nekako obremenjena s tem. Ne more izbirati, kaj želi vedeti in kaj ne, ampak enostavno ve, če želi ali ne. Pripovedovala mi je, kolikokrat je bila v zelo zoprni situaciji, ko je kaj "preveč" vedela... Enkrat so pogrešali enega njenega sorodnika. Takrat pa je ona sanjala, da jo je ta mož peljal v neko staro hišo v bližini ene znane vasi in ji rekel, da se on tukaj najbolje počuti... Drugo jutro je vprašala sorodnike (njegove bližnje), če imajo pri tisti vasi kako hišo - podrtijo. Povedali so ji, da jo imajo, ona pa jim je rekla, naj grejo tja pogledat... In so šli in našli tega moža tam obešenega. Potem pa so njo spraševali, kako je vedela, da je tam... Skratka, včasih se počuti, da nosi preveliko odgovornost zaradi tega, ker preveč ve, tako da... jaz ji prav nič ne zavidam.

hmm... Ja, možno. Pri meni je do zdaj trajal mandat največ 4 leta (3 zveze po 4 leta). Po 2 leti sem bila zaljubljena, potem pa sem še 2 leti čakala, da se zaljubljenost vrne. Sicer pa se mi zdi, da tista "brezglava" zaljubljenost mine že po prvem prepiru. Prepir te spravi malo na trdna tla... in potem vidiš vse malo drugače. Takrat se ali še bolj zaljubiš ali pa odljubiš - odvisno, na kakšnih temeljih stoji zveza.

Samo "hehehehehe" sem razumela.

Enkrat smo s klapo silvestrovali v Kranjski gori. Med nami (Primorci) je bila tudi ena Idrijčanka... Ko smo se namestili v neogreti apartma, smo takoj prižgali akumulacijsko peč, da se prostor malo ogreje. Pa pravi en kolega: "Brrr, me zebe!" Tista Idrijčanka pa: "Pridi, vsedi se na pičko!" Tip pa (ni štekal, da je "pička" po idrijsko "pečka")...