Tamburin

Pri nas doma se bližata 2 rojstna dneva, tako da bom te vaše recepte za namaze kar uporabila. Evo še en recept iz mojega zvezka: Zmiksaš v multipraktiku - sir "Tamar" - 2 dcl sladke smetane - 10 dkg gorgonzole Mnjami

Ja, tudi jaz sem v glavnem prijazna do drugih - nimam navade zbadati, žaliti... Tudi če hoče kdo mene užaliti, nekako spreobrnem vse skupaj v hec na moj račun, samo da se ne spustim v kak prepir. Prepirov pa res ne maram! :xx!: In mogoče ravno zaradi tega me ljudje ne jemljejo resno, kadar jim hočem kaj resno povedati, ampak delajo z mano kot s predpražnikom. Zgleda, da so danes taki časi, da je treba biti povsod glasen, borben, tekmovalen, buldožerski... Jaz pa bi rada vse rešila z normalnim pogovorom, kjer bi se ljudje poslušali in povedali svoja mnenja, se upoštevali drug drugega, neglede na to, kdo ima močnejši in kdo šibkejši glas, kdo je višji in kdo nižji... Ma najbrž sem se rodila enih 50 ali 100 let prepozno... Na živce mi grejo razne "igrice", ko se moram z nekom skregati ali ga vsaj preglasiti, da me upošteva, ...potem pa postane do mene tako prijazen in previden, da je meni nerodno in se ne počutim OK. Kot praviš ti, pesha: čutiš izgubo energije. Pa zakaj je vse to sploh potrebno? A se ne bi mogli ljudje normalno pogovarjati?

JanjaK in Michelle, sem enakega mnenja!

Neee, ravno obratno! Sanjam, da mi oče pove, da je nekdo umrl (n.pr. brat, stric...), v resnici pa potem ta človek ne umre (- samo sanjam, da je umrl). Sem pa enkrat slišala, da če sanjaš, da nekdo umre, potem ta oseba še dolgo živi (ji "kao" podaljšaš življenje)... Pred leti sem sanjala, da mi je oče povedal, da je umrl moj brat (to je bilo samo v sanjah!)... Kmalu zatem se je moj brat v resnici hudo ponesrečil z avtom in bil v kritičnem stanju, vendar je preživel in zdaj je OK. Mogoče pa so mu res moje sanje "podaljšale življenje", kot pravijo.

Je ura za it spat. Pa pa!

Ne vem, če je njegova spoved. Sem imela bolj občutek, da mi želi povedati eno zame neprijetno vest... kot da bo umrl ali kaj takega. Je pa res, da vsakokrat, ko sanjam, da nekdo umre (čeprav to ni nikoli neka nočna mora, ampak samo sanje), vedno sanjam, da mi to pride povedati moj oče. To pa najbrž zato, ker ko mi je resnično umrla stara mama (očetova mama), mi je to prišel povedat oče zjutraj v sobo, ko sem še spala. Takrat sem bila še otrok in oče me sploh ni najprej počasi prebudil in potem povedal..., ampak je kar vstopil v sobo in v solzah rekel: "Stara mama je umrla." V bistvu me je zbudil ta njegov stavek in me hkrati šokiral. In od tedaj vedno, kadar sanjam, da nekdo umre, sanjam očeta, ki mi pride to povedat. (V resnici pa nihče od teh, za katere sem sanjala, da so umrli, še ni umrl.) V teh zadnjih sanjah pa sploh nisem hotela slišati, kaj mi hoče povedati, ker sem se ful bala, kaj bo zdaj rekel (kdo da je umrl). Prav grozno sem se počutila. :xx!:

Pri nas so tudi vsi nekaj skregani. In to že leta! Pa pojma nimam, zakaj. Nekaj je bilo med očetovimi brati in njihovimi ženami, pa še moja mama zraven... :o|o: Booo. Me niti ne zanima, kaj se grejo. Ko se je moja sestrična pred kratkim možila, je na poroko povabila samo svoje tete in strice (torej tudi moje starše), nas (bratrancev in sestričen) pa ne - čeprav je njen mož povabil vso svojo žlahto, vključno s sestričnami in bratranci v ne vem katerem kolenu... In moja mama ji je ful zamerila, ker je bilo na poroki manj sorodnikov z nevestine (torej "naše") strani kot z ženinove! Meni pa dol visi. V bistvu sem še zadovoljna, ker se mi ni bilo treba rihtat za poroko.

V življenju me je tlačila nočna mora samo 2x ali 3x. Že davno. Pred par dnevi pa sem imela po dolgem času spet ene take sanje... :xx!: Zbudila sem se ob lastnih krikih in mahanju z rokami. Too much! Sanjala sem svojega očeta, da mi želi povedati nekaj groznega, kar nisem želela slišati. Poleg mene sta bila moja dva otroka in zaradi njune prisotnosti oče ni hotel ničesar spregovoriti, ampak je čakal, da se otroka oddaljita. A vsakokrat, ko sta se hotela otroka oddaljiti, sem ju poklicala nazaj, ker sem se bala, da mi bo oče povedal tisto grozno novico (ne vem, kakšna novica naj bi bila - vem samo, da sem vedela, da je nekaj zelo groznega... nekaj povezanega s smrtjo ali neko izgubo...). Potem pa se je približala še moja mama in takrat sem se prestrašila, da jima bo skupaj z očetom uspelo mi povedati tisto grozno novico. Zamišljala sem si, da bo zdaj moja mama odvlekla otroka vstran, da mi bo lahko oče tisto povedal. Od strahu sem začela vpiti in mahati z rokama. Vpila in mahala pa nisem samo v sanjah, ampak tudi v resnici, tako da sem se zbudila. Vse skupaj se mi je zdelo tako čudno. Še zdaj se sprašujem, kaj sta mi hotela starša povedati. Ni mi jasno, zakaj sem to sanjala. Česa nočem slišati? Je pa res, da sem tisto noč šla ful pozno spat, zjutraj pa sem morala zgodaj vstati in me je, zgleda, vso noč preganjala misel, da se ne bom dovolj naspala. :o|o: Pa tudi spala sem z glavo proti jugu in v sobi imam eno ogledalo... - sicer dvomim, da je to vzrok za nočno moro, ker tako spim vsako noč, pa sem zdaj imela prvič v tem prostoru take sanje. Bi mi znal kdo razložiti, kaj bi lahko pomenile te sanje?

Tudi možno! Tukaj v Kopru večkrat vidim kakšno na metli... brm brm...

Stane, čovječe, kako naj jih poznam? Koper ima čez 30.000 prebivalcev! No, zdravilk nekaj manj. Ne vem, mogoče jih poznam, mogoče pa ne. Bi mi moral kaj več povedati (kakšno ime...).

"ŽLAHTA = RAZTRGANA PLAHTA." To velja tudi pri meni. Vse bolj ugotavljam, da imam več moralne opore pri prijateljih in znancih, kot pri žlahti. Za moje neuspehe me prijatelji bodrijo in tolažijo, žlahta pa me zaničuje (kao: "sama si si kriva..."). Za moje uspehe se prijatelji veselijo z mano, žlahta pa jih kar spregleda. Najbolje se razumem z bratom, pa še to zato, ker se ne vtika v moje življenje in ker ima smisel za humor, ki ga jaz razumem - tako da tudi, kadar mi hoče kaj malo očitati, to naredi skozi en poseben humor, ki me spravi v smeh (čeprav se hkrati tudi malo zamislim).

Ja sej... Od takrat je ta oseba tako prijazna do mene, da mi je kar nerodno.

En kolega mi je bil dolžen nekaj denarja, in ker se nisva mogla dobiti, sva se zmenila, da mi denar pusti v PTT nabiralniku. Ko sem prišla domov, me je v nabiralniku čakal denar, zavit v listek, na katerem je pisalo: "Tukaj je tvoj denar. Če pa ga ni, čimprej pozabi nanj. Lep pozdrav!"

Huh, ste se razpričali tukaj! Saj ne morem vsega prebrat! Me že oči bolijo. No, pa vseeno naj podam še svoje mnenje, ki je najbrž enako kakemu že napisanemu . Tisti verz ("ni ptičev, ki bi previsoko krožili, če le letijo s svojimi krili") me je spomnil na snobizem, ker se mi zdi, da je snobizem ravno to, da hoče nekdo leteti višje kot zmore - oziroma se dela, da leti višje. Dokler je nekdo pomemben ali ima nekaj več kot drugi, ker je za vse to zaslužen in sposoben, je vse OK. Tudi, če se pohvali s čimerkoli (s svojimi dosežki, imetjem...), me to prav nič ne moti. Naj ima, kar si zasluži! Zakaj pa ne?! Ko pa se ima nekdo za nekaj več, kar v resnici je, je zame snob. Tak človek v bistvu leti višje, kot zmorejo njegova krila. (Tako si jaz razlagam tisti verz. ) Torej: vsak ima svoja krila (vsak je za nekaj sposoben), in naj leti toliko, kolikor zmore. Svoje sposobnosti naj prizna sebi in drugim, brez podcenjevanja ali precenjevanja. Temo pa sem odprla bolj za protiutež tisti temi "Manjvrednost".

A zato je ta tema v Črni luknji!?

Nisem nameravala tukaj govoriti o tem, kako druge poslušati, opazovati njihovo neverbalno govorico (govorico telesa ipd.), kako jih razumeti, videti ozadje besed... Pri meni je bolj problem se izraziti, hitro odreagirati s pravo besedo, se osredotočiti na tisto, kar želim povedati. Sicer mi je že Pesha zelo dobro in izčrpno odgovorila. Zdaj je stvar na meni, da to treniram... Nekaj malega sem ta teden že naredila. Ker pa sem bila vse te dni tako nastrojena, da vsakemu povem, kar mu gre, sem celo nekoga preveč nadrla - pa samo lepo vprašal me je nekaj. Hja, kot pri vsaki stvari, je treba tudi tukaj najti pravo mero.

Na poti se bomo izgubili le, če pozabimo njen cilj. (Francois Fenelon)

Ni ptičev, ki bi previsoko krožili - če le letijo s svojimi krili. (William Blake)

Marsa, a veš kaj me je vzpodbudilo? Sem pospravljala kuhinjo in našla v enem zvezku par verzov, pa sem rekla, da jih nekaj moram napisati na LF, ker so

Ljudje lahko postanejo tisto, k čemur jih spodbudite, ne pa tisto, k čemur jih priganjate. (Scudder A. Parker)

Opažam, da srečni ljudje nenehno vrednotijo sebe in da nesrečni ljudje nenehno vrednotijo druge. (Dr. William Glasser)

Samo "mleko" in "čebulo" znam prebrat. No, Andres, vidiš da gre tole z listki! Ne sekiraj se, tudi jaz imam včasih samo 3-4 stvari napisane. Ampak so napisane in jih ne pozabim kupit; pa tudi ne kupim tistega, kar ni napisano.

Če ti ni do tega, da bi kupil tisto kar že imaš, si doma napiši na listek, kaj rabiš. Jaz vedno delam tako - pišem listke. Zadnjič nisem našla kemičnega, pa sem pisala z enim debelim flumastrom... in potem sem po Mercatorju hodila z listom A4 format.

Pa ja na misliš ti vsak dan drugačno omako jest!

Ja , to počnemo - komuniciramo. Nismo pa še pisali O komunikaciji. In sicer verbalni komunikaciji. Pa tudi je velika razlika med pisno, verbalno ali kako drugo komunikacijo. Jaz osebno se veliko lažje izražam s pisanjem . Nekomu drugemu teče jezik kot po maslu , pisno pa mogoče ne zna sestaviti enega stavka... Najbrž je pa res vsem "skupna" komunikacija v tišini.