FixMinze

Kaže, da nimaš pojma kdo in kaj so IS, ISIS ipd. kaj počnejo in na kakšen način počnejo .....

Ne postavljam se v pozicijo vsevednega posameznika, ampak je znanstveno dejstvo, da tako delujemo. Če ti pobrišem spomin ne boš imel nič za projicirat v svet, ampak dobro ti si nekoliko poseben zato zate to ne velja. Tu si lahko prebereš kako znanost razume pojem dejstvo. Zakaj je to relevantno? ker bi se rad izognil debati o tem kako se znanost oh in sploh lahko moti .... http://www.nas.edu/evolution/TheoryOrFact.html Ko ti pišeš o dejstvih se nanašaš na versko dogmo, ko jaz omenim dejstvo se nanaša na znanstveno dejstvo. Možno tudi, da se kdaj kje uštejem z uporabo besede dejstvo, ampak večinoma ne. Iz tvojega pisanja je jasno razvidno, da izhajaš iz verske dogme. Seveda, da ob tej ugotovitvi 'projiciram sebe' nate, ampak se projekcija ujema. Ne vsa bitja niso zmožna dojeti in spoznati boga. V tej temi sem prilepil link znanstvene študije, ki je obravnavala boga pri otrocih, kaj takšnega posplošiti za živalski svet je naravnost absurdno. In ponavljam z drugimi besedami - boga vsak spozna, ko je čas zato, prej ne.

Vsakemu, ki zna pogledati s srcem je jasno, da so biblijska pravila ločilni zid pred pravim doživljanjem nebeškega kraljestva na Zmelji tukaj in sedaj. So zemljevid, ki pa srce ogradi od njegovega srca kadar se ga razume dobesedno. Ni še bilo drevesa, ki bi rodil dober sad in ga tudi ne bo. Ko bo, ta ne bo religija, ampak srce posameznika vsakega izmed nas.

Pr nas to bolj u izi doživljamo. Stari starši so itak najbolj presrečni, če majo lahko otroke v varstvu, moji npr. me že kličejo, če nas kake tri tedne ni ...kdaj pridemo. Nama pa tud sede, to pomeni vikend malo bolj na off. To seveda ni tko, da tamale porineva tastarim v roke 'na tle mate nama se ne da'. To pomen, da lahk spiva malo dalj časa (da mal zaleževa zjutrej), pa da greva mal po svoje ali pa jo skupej pičimo na bližnje hribe in ko pridemo nazaj nas čaka obrok ...na srečo se oba dokaj dobro razumeva s starši, njim pa varstvo in obisk z otroci ponavadi ni odveč, men je res zakon, da mava to možnost. Sploh hecno je, da preden sem šel na svoje, da sem s starši bil non stop v prepiru do te mere, da je bilo že prav nevzdržno.

Zanima me trudi konkreten odgovor na ti dve vprašanji, ki sta nekoliko bolj zviti in zahtevata malce več kot kopiranje teksta http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_wink.gif Pa brez zamere.

Ja sej je fajn povedala ...sam ne bi posploševal. Za svoje lahko mirno rečem, da bi bilo slabo, če bi prevzeli vzgojo, glede nato, da pred kosilom dobi 10x za jest ha ha (v resnic se jokam http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_big.gif ). Imajo pač bolj tekoč odnos, ker se pri njima dogajajo stvari, ki se doma ne in so zato zanimive, ker je babi manj stroga, ker babi z njim zvečer zaspi, ker babi niti na misel ne pride da bi se svojim vnučkom kregala, ker babi lahko fajn navija okrog prsta .... http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_wink.gif . Midva se sam še reživa, sprva sva bila bolj zoprna, potem pa ugotoviš, da proti mlinom na veter ne moreš. Zagotoviš bistvene stvari ostalo pa je stvar tistega, ki se z otrokom ukvarja. Vem, da s tem na nek način otroka begamo, ampak glede nato, da je večji del z nama in v vrtcu ne bo imelo večjega vpliva. Nadejam pa se, da bo s tem pridobil nek vtis, da je z različnimi ljudmi potrebno uporabljati različne pristope ...

Zanima me Andrejino stališče, kar je tudi namen mojih vprašanj. Razumeš kaj to pomeni? Zorni kot pa te stvari in ne kako naj organiziram svojo poroko ...

Vprašanje se nanaša na vsebino zgoraj danega odgovora oz. članka http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_wink.gif

Torej na poroki ne smejo biti udeleženi posamezniki, ki niso versko opredlejeni kot kristjani ali pa so pripadniki druge vere? Zakaj bi bilo bolje, da se opredelim za Jehove priče kot za npr. Hare Krišna ali pa tradiconalno krščansko usmeritev Rimsko Katoliške Cerkve?

Ja mamo to parazistko naravo, ampak mamo tudi sposobnost sprejemanja vrednot, ki omenjeno naravo postavi nižje na lestvico. Glede otrok ... sej babice in dedki so ponavadi tudi prijazni, ampak otroci vseeno radi kažejo manj uporništva, izkoriščanja. Bi rekel, da je možno več dinamik oz. scenarijev. Npr. meni deluje, da ko smo pri starih starših, da začutijo:drugačen, nov, svež prostor, ki jih energizira in motivira tudi v poslušnost. Mogoče podobno kot, ko prideš v novo službo ali ko dobiš novega šefa al pa ko dobiš povišico in si potem kar nekako bolj pripravljen za vse zaradi novega vetra. In ta sreča dedkov in babic, ko spet vidijo tamale se prenaša na otroka. Verjetno so stari starši, ki so v pogostejši vlogi vzgojitelja v drugačni poziciji ... ?

Jaz osebno ne najdem nobenega argumenta kako vzgoja dveh ali več otrok hkrati ni težja kot vzgoja enega. In ja varovanje otrok ne pride blizu, ker varovanje je začasno in ne zahteva enake odgovornosti. Fora je tudi, da otroci druge ljudi dojemajo drugače in jih doživljajo manj uporniško saj so starši v prvi vrsti tisti, ki jih omejujejo. Enega ali dva je meni kot dan in noč ...je pa seveda odvisno od mnogo faktorjev. Npr. če imaš dva otroka ali več, kjer nihče ni dovolj star, da bi lahko bil sam s seboj, brez da bi se pri tem poškodoval potem imaš polne roke dela. Danes sem starejšega enostavno posadil pred računalnik, odpru youtube in je dobro uro sedel na mestu in gledal kar ga pač zanima. Vmes sem zrihtal tamalo, da je zaspala in približno pospravil kuhinjo. Razen majhnega incidenta z novim inovativnim umivanjem rok in namembnostjo mila večjih težav ni bilo. Še pred parimi meseci je to zgledalo tako, da je šel starejši z nama v zgornji štuk, kjer je imel težavo biti sam v svoji sobi, zato je seveda moral biti z menoj in malčico v njeni sobi, kjer je bila tema in sem jo hranil. Ker je težko bil tiho, potem mala ni jedla, ker je bratec bolj zanimiv kot hrana in s široko odprtimi očmi itak ni blo možno zaspati, da ne omenjam pregovarjanja zakaj je bolje, da mali ostane v svoji sobi ... cela štala za prazen nič. Precej je pa tudi v karakterju otrok, tako da sem kot starš razvil navado, da drugih ne sodim po tem kar ugledam v 15s srečanja npr. v trgovini, ker resnično ne poznam vsebine, ki se za videnim skriva. Projiciranje nekih idealnih predstav o starševstvu v takšnih primerih, se mi je izkazalo za napačno, kaj pa jaz ali kdo drug ve kaj vse je tisti mali ali tamala že ušpičila tisti dan, da je starš na robu živčnega zloma : ))

Sej vsak ma svoj način. Sam je vseen bolje, če urejaš stvari na miren način. Nočem ti pametovat al pa kej, bom pač napisu kaj mam v mislih... ampak a ni bolje, če partnerju recimo zvečer mirno poveš kaj te muči. Starši naj se ne bi o vzgoji kregal pred otroci ... itak jim je pol jasno, da na enega od staršev vedno lahko računajo pri eni stvari in na drugega pri drugi in tako naprej. Bolje je, da se mimo otroka dogovorita kako bosta v prihodnje obravnavala problem. Sej vem, da zna biti problem glede takšnih debat pri partnerju. Sej je bla moja taka, da se je v konfliktni situaciji zaprla vase in ignor problema. Sam men to enostavno ni dalo miru, ta občutek v zraku, da je nekaj nedorečenega, da je nekaj zaključeno iz nestrinjanja brez sprejemanja en drugega. In sem si vedno vzel čas, da sem jo zvlekel nazaj v problem in pri tem pazil predvsem, da nisem bil konflikten in da sem bil iskren tudi do sebe. In v tem vidim ogromno prednost saj občutek, da imaš ob sebi nekoga, ki ti ne povzroča nikakršnih čustvenih trenj in da mu lahko zaupaš in se mu po potrebi odpiraš, govoriš z njim neumne bedarije o sebi pomeni veliko - pomeni varnost in notranje udobje, sproščenost v odnosu. Če pri človeku s katerim si deliš posteljo to ni možno potem (zame) res ne vidim smisla biti z nekom v intimnem odnosu.

Otrok lahko razume napačnost svojega početja ali pričakovanja staršev ... ampak prepovedi in kazni ne razume kot posledico njegovega obnašanja, ampak kot napad nase oziroma kot kritiko sebe kot bitja in ne kritiko obnašanja. Sej s tem mamo še odrasli težave kot se preobčutljivo odzovemo na povsem upravičeno kritiko in se doživljamo kot slabiči, neumneži in ne vem še kaj. npr. zmigovanje z glavo nad nekim našim neuspehom doživljamo kot zmigovanje nad nami samimi in to pride še bolj do izraza, če smo vpeti v kakšne socialne igre . Torej dojemanje otroka kot sebe ločenega od svojih želja in dejanja, ampak vzročno povezanega ni enako razumevanju otroka o nekem početju in razumevanju o pričakovanju staršev do njega.

otroška ključavnica? : ))

To je glavni problem, da sploh tolikokrat opozarjaš in prosiš. Zato ti film poči ... do tvoje reakcije bi moralo priti ne prej kot pri tretjem opozorilu, prošnji(ki mora v resnici biti lep ukaz) in najkasneje pri petem. In vedno mora biti zraven KER ... npr. ne plezaj po stopnicah, ker boš padla, ker je nevarno, ker se boš poškodovala, ker ...brez razlage otrok ne bo integriral razloga za tvoje zahteve. Pa kazen rabiš: pri nas gre za 3 minute v sobo (ker je star 3 leta), po potrebi sedi tudu dalj časa, odvisno od tega kako se obnaša: ali ostane v sobi, ali se dere, ali me udari, ali je v sobi in: čaka, bere knjigo, zlaga kocke. In na koncu po izhodu vedno preverjanje, če razume zakaj je pristal v sobi, kakšen objemček ipd. To ne pomeni, da ne bo živčne vojne s samim sabo in otroci ali še kom, bo ti pa definitivno lažje. Menim, da na približno takšen način vsak starš lahko omili čustveno napetost, ki jo doživlja ob neposlušnosti otrok in izboljša svoj odnos, če je le pripravljen vložiti dodatno merico truda in energije, ki jo to zahteva. Malce o meni: tudi jaz se zaderem (pa mi je potem žal), tudi po riti udarim (pa mi je spet žal), pa pozabim na disciplino pri uvajanju zahtev (pa mi je spet žal, da sem bil prelen, da se mi ni dalo, da sem kar pričakoval, da bo po moje, ker mi pač tako paše). Mi je pa sedaj žal manjkrat kot mi je bilo sprva. Problem ni bil v volji in pripravljenosti, ampak v taktiki ... sedaj kot taktiko imam izdelano je pa večkrat problem v volji tudi iz razloga, da smo se razširili in da občasno sam pazim na oba. Čurić v tistem videu pove, da od Darwina dobiš piko, če se zdereš ipd. ker otroku omogočiš preživetje in od njega piko, če na umirjen in socializiran način poveš kaj od drugih hočeš in pričakuješ, da si socialno inteligenten. Čurić v bistvu zaključi, da je boljše 'nasilje' kot samomor, še boljše pa je dobra socialna inteligenca. a si prebral ...? http://www.emka.si/mala-knjiga-za-velike-starse/PR/33856 ful dobr za razvit svoj način ; ) pri meni je kr trajal, da sem dojel, da preveč korakov (ponavljajočih zahtev) nima učinka

Sem vprašal, ker je več nivojev razumevanja iste besede ... grožnja je (načeloma) tudi, če ne boš to greš v sobo ipd.

Kaj je fora z Jodiejm. V kakšen odnosu je s stranko, za kaj je pri tem šlo? Zmernost je glavno merilo, pretirane restrikcije se še nikdar niso izkazale za družbeno koristne. Vedno se nasmehnem, ko je govora o spolnosti pred poroko. Kaj pa pari, ki se nikdar ne poročijo, ampak samo živjo v partnerski, družinski skupnosti?

Kaj razumeš pod boldano?

3 in 4 leta stari otroc nimajo kej sami brez nadzora staršev letat naokol niti nimajo kej za plezat brez pomoči staršev ... To je čist normalno, da jim vsega ne pustiš, v tem konkretno ni pretiranega zaščitništva. Naš mali (3 leta) ima nadpovprečno razvite motorične sposobnosti pa mi na misel ne pride, da bi ga pustil samega plezat po drevesu ali pa 3m zidu, sam to ne pomeni, da zej zatreš njegovo potrebo po raziskovanju in gibanju. Namesto zatiranja spremljaš, sodeluješ, nadziraš, loviš ... ko je bil star slabo leto sem mu pustil, da se je kobacal po stopnicah, ampak sem stal zraven in ga lovil itd. In mu je seveda včasih malo spodrsnilo, ampak je hitro dojel, da mora biti previden ... zatem sem ga učil kako se po trebuhu drsa rikverc po stopnicah navzdol, to je blo smeha Tole zna že kar nekaj časa sam preplezat vključno s plezalno steno na začetku ... in valda sem mu pustil, ampak sem spodaj stal, če bi npr. na mreži spodrsnil v luknjo. Zej, če je tvoja tamala plezala tam po enih hudih štengah ... mogoče bi moral biti sam zraven, pa jo 'nežno' opozarjat z besedo previdno, sej ti kot odrasla oseba prepoznaš in začutiš nevarnost in otrok bo intuitivno, skozi tvojo bližino in besedo dojel in integriral občutek za prostor in nevarnost. http://www.vsi.si/files/129/arboretum-otro%C5%A1ko-igri%C5%A1%C4%8De.jpg

Iz vidika otroka ni razlike med njegovimi dejanji in njim samim. Mali otroci nimajo fundamentalnega razločevanja zato ne znajo ločiti med seboj in svojim obnašanjem. Takšno razlikovanje se začne vzpostavljati med 2 in 3 letom ... Če se ti otrok meče po tleh gre za izsiljevanje in mal ignora ne bo škodilo saj se bo na tak način naučil, da v tem ni uspešen. Nevarnost ignora se skriva v zameri, kuhanju mule, tihi maši itd. kot je bilo omenjeno. To je tista vrsta ignora, ko se otrok že začne normalno obnašati, pa se ga kaznuje z ignorom in se mu na tak način maščuje zavito v idejo o vzgoji. Ko se otrok povrne v normalno stanje je najbolje takoj začeti komunikacijo in mu pokazati, da ga imamo radi ... kar pa se bo videlo v tem, da iz naše razlage in komunikacije sije želja po tem, da bi naš otrok odrasel v zdravo in samostojno osebo.

Sliši se nevarno za vzgojiti socialnega robota brez možganov ...

Ja najverjetneje je primerna beseda. Nobenega smisla ni v tem, da se postavljam v pozicijo vsevednega posameznika, duhovnega znalca, verskega samoprepričanca ipd ...Ta tema lepo razkriva kako raznoliki so pogledi na svet duhovnosti in ko se enkrat med seboj trepljamo po rami in se strinjamo, na naslednji strani že privzdigujemo obrvi. Debate hitro prerastejo iz izmenjave mnenj v prepričevanje o pravilnosti posameznikovega dojemanja sveta. Kakorkoli obrneš je naravnost smešno prepričevanje drugih v osebne ali verske resnice, ker gre v resnici le za prepričevanje samega sebe. Popolnoma se zavedam, da v dojemanju drugih izhajam iz osebnih projekcij proti drugim. Lahko, da se ne strinjaš, da je pri tebi isto vendar je dejstvo, da v osnovi na tak način delujemo. Ko v prepričanju pišeš o tem kaj drugi lahko in ne morejo doseči v smislu sreče ipd. so to samo tvoje notranje projekcije na druge. In seveda, druge lahko dojamemo preko drugih kanalov, ampak pri tebi to ni primer ... ti pač furaš svojo dogmo v katero verjameš in pri tem ne dojemaš, da so nivoji doživljanja sreče, radosti itd. različni za vse, ti pa za vse v vsem vidiš edino odrešitev v bogu. Absolutno to ima smisel, z vidika trenutnega življenja pa ne, ker ... vsi boga niso zmožni dojeti in spoznati, kvečjemu so v poizkusu vzpostavljanja odnosa z bogom lahko nesrečni, ker pač to nima veze z njihovim poslanstvom ali pa s tem kaj naj bi izkusili in prenesli naprej.

zato ima s tabo rajš ljubezenski odnos in ti imaš z Njim raje ljubezenski odnos, kjer čutiš, kdo si ti in kdo je On. Višji okus je Govoriš v imenu boga, v resnici govoriš skozi svoj odnos z bogom. Čutenje razlike umetno vzdržuješ sam, eden od razlogov je visji okus. Pač maš svoj način doživljanja boga in božje ljubezni, narobe je da svojimi izkušnjami opletaš kot z edino pravilno resnico. Tako enoplasten pogled na odnos z bogom je možen v naši omejeni človeški predstavi, medtem ko je najverjetneje realnost, da je odnos z bogom večplastnost nad našimi možnimi predstavami. Tako enoplasten pogled na odnos z bogom je smiseln, da dobimo zemljevid in kompas za orientacijo. Nevarnost je, da začnemo trdo verjeti, da je zemljevid končen in da boljši kompas ne obstaja.

Najprej naj te malo prizemljim. V svojem vsevednem dojemanju drugih si uspešno razvil povsem napačno predstavo o meni: od tega, da doživljanje duše povezujem s smrtjo in se zato bojim, do tega da me na kakršenkoli način vleče v spoznavanje boga skozi prizmo tvoje ali katere koli druge religije, do nekaterih drugih manj vpadljivih stvari. Naj ti bo jasno, da do kakršne koli religiozne pripadnosti doživljam živ fizičen odpor in to mislim dobesedno in ne v prenesenem pomenu. Ta tvoja samoprepričanost je po eni strani posledica verskih prepričanj in po drugi strani duhovnega napuha, ki se pokaže, ko nekdo frcne v trhle temelje tvojih prepričanj ... * Berem, ampak kar je napisano izven tvojega okvirja ti je nerazumljivo, absurdno in nesprejemljivo. Tipično razmišljanje vernika. To si potrdil tudi sam s tem, ko ti ni bilo vredno pogledati kratkih filmov, ki sem ti jih informativno prilepil iz razlogov očitnega pomanjkanja razumevanja o delovanju fizičnega telesa. Tvoj odgovor je bil, da gledanje nečesa kar zgolj potrjuje moj pogled ni smiselno. Odgovor, ki zapade človeku katerega dojemanje argumentov drugih je pogojeno s strahom pred spoznanjem o napačnosti lastnih predstav. To se je lepo pokazalo pri tvojem absurdnem vztrajanju kako naj fizične poškodbe nebi vplivale na dojemanje obdajajočega sveta, kjer si nato (prikladno) pozornost iz sebe usmeril na redke primere, ki dejansko to sposobnost imajo. Se ti sploh zavedaš kakšno mero potrpežljivosti je od mene zahtevala debata o tako banalnih stvareh? In zakaj sploh debata o tako banalnih stvareh, ki jih razume vsako malo dete? Probaj razloge poiskati v lastnih strahovih glede doživljanja nekaterih tvojih predstav, ko so soočene z najbolj osnovnimi zakoni fizične realnosti - kot npr. če ti odstranijo oči ne boš videl ali pred teboj držim rdeč ali rumen karton. * Pišeš kot, da ima bog potrebo, da se postavlja nad tebe. Je nima ... Imaš potrebo, da se postavljaš pod njega zato, da se ne postavljaš nad njega. * Aha ... in žemlje rastejo na zadnjih sedežih avtomobila? Itak, da te materija ne onemogoča pri doživljanju pravega jaza. Sej bi ti reku - predstavljal si, da ti možgani delajo na 20%, ampak kaj kot ti možganom ne pripisuješ takšne funkcije, ker ti lasten napuh o tem kaj si in kako daleč si onemogoča razvoj realnih predstav o tem kaj ti možgani omogočajo v fizičnem svetu in kakšno bi bilo tvoje dojemanje fizičnega sveta, če bi ti možgane odstranili. Kakorkoli, če bi to možgani delali z 20% bi tudi tvoje doživljanje sebe bilo drugačno s čimer pa se itak ne strinjaš ... ker ne razumeš osnov materije v kateri se nahajaš in predvsem tvojih lastnih omejitev in začasnih odvisnosti od materije. Čeprav težko verjamem, da je nekdo tako neumen zato preprosto predvidevam, da gre za zanikanje. Vse kar obstaja, obstaja v duhovnem svetu ... nič ni ločeno od njega zato ga lahko tudi doživljamo, ampak se bo doživljanje spremenilo, ko bomo iz grobih fizičnih oblik prešli v fine in nefizične duhovne oblike. Spremenilo se bo vse, tudi doživljanje nas samih = majhna pika pravega jaza se bo razširila v krog in iz kroga v ogromen krog in naprej v kroglo in naprej v ... In prosim ne mi več ponavljat, da ni potrebno zapustiti telesa, da se zavem kaj sem, ker nikdar tega nisem trdil.

Skratka pomanjkanje znanja, zavedanja o .. je vodilo do ločenosti od boga. Seveda se ve kdo je kdo in kaj je ... le čuti se ne. Če se čuti to pomeni, da pri nekom obstaja strah pred izgubo funkcij, status v hierarhiji itd. Misliš, da bog ni sposoben razviti odnosa s teboj na tak način, da ne boš čutil razlike ...? (Materija moti vse kar je povezano z doživljanjem o pravem jazu.) Lahko spoznaš kdo si onkraj materije itd., ampak bo tvoje doživljanje in s tem spoznanje bistveno drugačno in v drugačni dimeziji kot bi bilo sicer - doživeto na duhovnem planu. Ali lahko prosto zapustiš fizična telesa?