FixMinze

V takšni debati pač ne moreš imeti dokazov, ker bi sicer moral upoštevati znanstveno metodo – temu primer je/bo odgovor. Ateistova izhodiščna postavka v vseh debatah na temo Boga je – bog ne obstaja. To je ateistova fanatična trditev, ki v kolikor jo bom izzval bo sprožila fanatično reakcijo vernika zelo podobno kot lahko enako izzovem boga v vernemu človeku. Vedno je borba. Notranja borba za osebna prepričanja, notranja borba za vzdrževanje predstav – nič od tega se ne dogaja spontano in nič od tega ni večno. Potrebno je vzdrževati. Ateist ni nobena izjema. Ko se ateist odmakne od svojega vzdrževanega prepričanja 'boga ni' proti 'lahko pa, da bog je … ' ( začne dopuščati možnost obstoja boga ) takrat preneha biti ateist = neha verovati, da boga ni več. Praviš, da ateist sprejme individualen sklep, da po sedajzbranih posrednih podatkih boga kot nadnaravnega bitja, ki je ustvarilo vesolje in z njim bolj ali manj upravlja, se odziva na naša moledovanja ipd., ni. To je čista neznanstvena trditev o eni največjih skrivnosti življenja, vesolja, obstoja itd… Kot pravim ateist znanost povzdiguje in ji sledi jo podpira in zagovarja in z njo tudi argumentira nekatere stvari ampak v tej ultimativni postavki o življenju pa je skrajno neznanstven in fanatičen = je vernik. Znanost brez dokaza ne more postaviti trditve 'boga ni' ko tudi ne 'bog je'. In tako kot imamo očitno fanatične vernike imamo tudi očitno fanatične ateiste. Lepa in normalna odstopanja so bolj izjema kot pravilo. Itak sta oba vernika - ampak pogovorno jih pač ločim zaradi lažjega pisanja.

Lahko vendar, potem ni več ateist ... Edino kar mi znotraj kontrira je ravno absolutizem prepričanja Bog je in boga ni. Oboje skrajno neznanstveno. Bog seveda zahteva neznanstvenost, zahteva vero. Ateist znanstvenost povzdiguje a ji hkrati fanatično nasprotuje, skozi lastno vero - boga ni.

butl - agree : ) Alen_New: sej si v svojem opisu sam podal dokaze. Jaz nimam kaj veliko novega za dodati ; )

Strinjam se. Če se ateistični del nanaša name direktno, naj napišem, da nisem ateist. Še manj kot ateist pa sem pristen vernik. Torej nisem ne eno ne drugo. Ateist je klasična slika pregovora '' če se boriš z zmaji, zmaj tudi postaneš ''. In kaj drugega lahko ateist v svojem boju proti verniku postane, kot pa fanatik ?

Tega nebi pisal, če bi te bolil qurac za mnenja drugih, tu na forumu. Toliko o odkritosti … Kar se tiče poizkusa skuliranosti ga pa nebi smel zamejevati s poskusom preliti svojo notranjo resnico v besede, torej v besede pretvoriti tisto kar mene dela resničnega. Če tebi to ne gre od rok, ker si raje preprosta zabavna mona, ki se nagiba k izenačevanju vsega kar ga obdaja, ker ti to sproža občutek varnosti in primerno podpihuje tvojo smrdljivo lenobnost, lej potem tak bodi. Ne pa meni na tak beden način nastavljat špegla, ker v tem ne bom videl čisto nič drugega kot patetičen poizkus tvojega notranjega izenačevanja.

In kaj je narobe, če komu ni všeč,da uporablja izraze za katerimi se dejansko skriva sveto pobožanstveno posiljevanje človeškega mentalnega aparata. Sej v resnici večino ne moti nič drugega kot izraznost, ki v ozadju sporočila ( ki je iskanje partnerja ) sama po sebi ne dopušča drugačnega mišljenja, ker je predstavljena in od človeka definirana kot ultimativna in absolutna – torej Božja. Človek se ne more izogniti mentalnemu kontaktu v katerem na površini beremo zgodbo o nesrečni ljubezni v ozadju pa širjenje svete Božje resnice. Torej izraznost, ki sama po sebi širi ' božjo resnico '. In podobno je bilo tudi v on-topic odgovoru. Kaj je narobe s tem, če posamezniki izražajo nejevoljo, ker jih iritira neažurno izražanje o pravilih medčloveškega odnosa. Ali ni bolj normalno in bolj sprejemljivo in tudi bolj zaželeno in predvsem koristno, če namesto besed – otroci naj se ne igrajo preveč z igračami, ker jih po začel prati hudič – enostavno rečemo – da naj bodo starši več in bolj prisotni pri otroški igri, naj jih usmerjajo, bodrijo, opogumljajo, motivirajo, učijo in naj bodo z njimi in jih poslušajo, naj si vzamejo čas. Namesto, da ji zaposlijo z novo igračo, da imajo lahko sami mir -. Čemu je potrebno vzrok in posledico na takšen način pogojevati in zamenjevati s hudičem. Kot, da je hudič vzrok. In če že govorimo o Bogu ali ni ta človeku namenil svobodne volje in moči samoodločanja - torej odgovornosti za svoja doživljanja in dejanja.Ne pa kot, da je Bog ( edino ) tisti, ki da in ki vzame, ker ve kaj je edino prav za posameznika. Kot, da človek s svojim obnašanjem, razmišljanjem, videzom, celostno podobo nima nič pri tem, ker je osvobojen lastne volje in svobode in odgovornosti in …zato, da lahko prosto in ponižno čaka kaj mu bo Bog postavil na Pot. Mene tudi moti tako pisanje, pa čeprav ima vsak pravico, izražati se kakor mu je prav, imam tudi sam / kot tudi ostali svobodno pravico izraziti, da jih kaj moti. In zakaj me moti ? Ker menim, da je takšno izražanje bolj škodljivo kot koristno.

Vse kar pišeš tukaj o Bogu veš iz izkušnje, iz knjig, od kake druge presvetljene osebe, ali mogoče samo na pamet po občutku ? Da ne bo pomote – to ni provokativno vprašanje. Za tem vprašanjem se skriva zgolj nekonfliktno mišljenje, da je lahkotno in samozavestno razlaganje, razkladanje največjih skrivnostih življenja in pojavnosti same v resnici prostaškost naproti temu kar posameznik ( vsak zase ) poimenuje Bog. In torej, če sem tudi prav razumel tvoj odgovor; je tvoj Bog tak, ki ti na eni strani ponuja Ljubezen in na drugi strani Kazen ? Sprašujem se tudi kakšne neki so posledice o katerih pišeš ? Ena sigurno lepše zapisanih misli Nietzcheja je: Velike reči zahtevajo, da o njih molčimo ali pa govorimo z veličino: z veličino, se pravi cinično in nedolžno. In kje v teh besedah sploh lahko najdeš svoje pisanje o Bogu ? Nikjer.

A se bojite Boga. Hodite znjim, ker sicer na koncu čaka kazen ? Če ne kakšen je sicer razlog ?

Kaj praviš na idejo, da je ljubezen odnos ? Torej odnos med dvema ali več ljudmi, ki se med seboj ujemajo na takšen način, da je doživljanje tega odnosa prijetno. Je potem takem ljubezen, ko ti neznanec ali znanec pridrži vrata, da lahko skozenj stopiš ? Kakšna čustva in občutki se tu iz ljubezni ( torej vzpostavljenega odnosa ) porajajo ? Veselje, hvaležnost, prijetno presenečenje, samospoštovanje, sprejemanje, socialno potrditev itd.. ? In ali je ljubezen nežen gib, dotik, poljub itd. partnerja. Ženske proti moškemu, moškega proti ženski, moškega proti moškemu in ženske proti ženski. Partnerska ljubezen, zopet odnos med dvema osebama. In kaj čutimo v takšnem primeru ? Toplino, hvaležnost, zaupanje, varnost, sprejemanje, upanje, srečo, samoizpolnitev itd. Oboje ljubezen le, da v različnih odnosih z različnimi ali podobnimi čustvi in občutki. Porajanje istega odnosa prijetnosti na dva različna načina. Torej porajanje ljubezni v dveh povsem različnih situacijah. In kakšna je formula za uspeh ? Kombinacija volje do moči in volje do ljubezni. In še česa drugega. Samo razumevanje in dojemanje, spoznanje ljubezni je nekaj najbolj preprostega kar se lahko ponuja. Mnogo težje pa je prepoznavanje okoliščin in primernega načina izražanja in delovanja v okolje, da se razumevanje in spoznanje tega odnosa lahko tudi resnično udejstvuje v realnem življenju. In to je tisto, kar nam ni jasno in kar nas bega.

Mal Nietzscheja, če se komu da brati ... vera, Bog, religija, človeška občutja, zanikanje in strah pred priznanjem čutenja. Sej konec koncev smo vsi odraščali v krščanski kulturi in okolju - verni ali neverniki, krščeni ali ne. 1. K nastanku religij 135 O izvoru religije. - Ravno tako, kakor še zdaj neizobraženi človek verjame, da je jeza vzrok, da se jezi, duh vzrok, da misli, duša vzrok, da čuti, skratka, kakor se še zdaj nepremišljeno postavlja vse polno psiholoških entitet, ki naj bi bile vzroki: tako je človek na še naivnejši stopnji ravno te pojave razlagal s psihološkimi osebnimi entitetami. Stanja, ki so se mu zdela tuja, zanosna, mogočna, si je zamišljal kot obsedenost in uročenost z močjo kakšne osebe. (Tako se kristjan, ki je danes najbolj naivna in v izobrazbi zaostala sorta ljudi, glede upanja, miru in občutka ' odrešitve ' vrača k psihološkemu božjemu navdihu: pri njem se kot v bistvu trpečem in vznemirjenem tipu, kakor se spodobi, občutki sreče, vdanosti in miru kažejo kot nekaj tujega, kot tisto, kar je treba razložiti ). Med pametnimi, močnimi in z življenjem nabitimi rasami epileptik še največkrat prebuja prepričanje, da gre tu za tujo moč; vendar tudi vsaka sorodna nesvobodnost, na primer nesvobodnost navdahnjenca, pesnika, velikega hudodelca, strasti, kakor sta ljubezen in maščevanje, pomaga izumiti zunaj človeške moči. Neko stanje se poveže z neko osebo in trdi, da je to stanje, ko nastopi v nas, delovanje te osebe. Z drugimi besedami: v psihološkem oblikovanju Boga se takšno stanje poosebi kot vzrok, da bi bilo učinek Psihološka logika je taka: če občutek moči nepričakovano in na vso moč prevzame človeka – in to se zgodi ob vseh velikih afektih – zbudi v njem dvom nad lastno osebo: ne upa si imeti sebe za vzrok takega presenetljivega občutka – in tako se za ta primer postavi močnejšo osebo, neko božanstvo. In summa: izvor religije je v skrajnih občutkih moči, ki kot tuji presenetijo človeka: in kakor bolnik, ki čuti, da je kateri od udov pretežak in prenenavaden, misli, da leži na njem nekdo drug, tako se naivni homo religious razleže v več oseb. Religija je primer take ' alteration de la presonnalite ' . Neki občutek strahu in groze pred samim seboj… Ravno tako pa tudi izredni občutek sreče in vzhičenosti … Med bolnimi zadostuje občutek zdravja, pa že verjamejo v Boga, v njegovo bližino. 136 Rudimentarna psihologija religioznega človeka: - Vse spremembe so učinki; vsi učinki so učinki volje ( - manjka pojme ' narava ', ' naravni zakon ' ); k vsakemu učinku sodi storilec. Rudimentarna psihologija: sam si le v tem primeru vzrok, ko veš da si hotel. Posledica: stanje moči vsilijo človeku občutek, da ni vzrok, da ni odgovoren zanje - : pridejo, ne da bi bila hotena: torej nismo mi povzročitelji - _ za nesvobodno voljo ( se pravi, za zavest neke spremembe v nas, ne da smo jo sami hoteli ) je potrebna tuja volja . Konsekvenca: človek ni tvegal, da bi sebi pripisal vse svoje močne in presenetljive momente – pojmuje jih kot ' pasivne' kot ' pretrpljene ', kot posilstva - : religija je izrodek dvoma o enotnosti osebe, alteracija osebnosti - : človek se pomanjšuje, ker vse veliko in močno pri človeku pojmuje kot nad-človeško , kot tuje – obe strani, eno zelo klavrno in slabotno in drugo zelo močno in presenetljivo, ločuje na dve sferi in prvi reče ' človek ', drugi pa ' Bog '. To je zmeraj ponavljal ; v obdobju moralne idiosinkrazije svojih visokih in sublimnih moralnih stanj nima za ' hotena ', za ' delo ' osebe. Tudi kristjan cepi svojo osebo v meskino in slabotno fikcijo, ki ji pravi človek, in drui, ki ji pravi Bog ( odrešenik, zveličar ) – Religija je ponižala pojem ' človek ' ; njena skrajna posledica je, da je vse dobro, veliko, resnično nadčloveško in podarjeno samo po milosti … 137 Ena pot, po kateri naj bi človeka potegnili iz lastnega ponižanja, ki ga je povzročila izguba visokih in močnih stanj, ko da gre za tuja stanja, je bila teorija sorodnosti. Druga visoka in močna stanja si je bilo mogoče razlagati vsaj kot vplive prednikov, saj smo spadali skupaj, smo solidarni, rastemo v lastnih očeh, ker ravnamo po nam znani normi. Poskus uglednih družin, da bi religijo izenačile s samoobčutkom. – Isto delajo pesniki in vidci; počutijo se ponosne, da so bili počaščeni in izbrani za tako početje – pripisujejo vrednost temu, da kot individuumi sploh ne prihajajo v poštev, temveč da so zgolj glasniki (Homer). Prilaščanje visokih in ponosnih stanj korakoma, prilaščanje lastnih ravnanj in del. Prej so misli, da je človeku v čast, če se ne čuti sam odgovornega za najvišje stvari, ki jih dela, temveč – Bog. Nesvobodnost volje je veljala za tisto, kar dejanju daje večjo vrednost: takrat so Boga napravili za svojega spočetnika. 138 Duhovniki so igralci česa nadčloveškega, čemur morajo dati smiselnost, naj bo že idealov, bog ali odrešenikov: v tem vidijo svoj poklic, za to imajo svoje instinkte; da vse napravijo kolikor mogoče verjetno, morajo iti kar najdlje v pripodabljanju ; igralska pamet mora pri njih doseči predvsem čisto vest, s katero je šele mogoče koga v resnici pregovoriti. 139 Duhovnik hoče doseči, da velja za najvišji tip človeka , da vlada – tudi tistim, ki imajo v rokah moč, da je neranljiv, nedotakljiv – da je najmočnejša moč v občestvu, ki ga sploh ni mogoče nadomestiti in podcenjevati. Pripomoček: samo on je poučen; samo one je čednosten; samo on ima najvišjo oblast nad seboj;samo in je posvoje Bog in se vrača v bogovstvo; samo on je vmesnik med Bogom in drugimi ; božanstvo kaznuje vsako oškodovanost, vsako misel, naperjeno proti duhovniku. Pripomoček:resnica obstaja. Doseči jo je možno samo po eni poti: da postaneš duhovnik. Vse, kar je dobro, v redu, v naravi, v poreklu, je pridržano modrosti duhovnikov. Sveto pismo je njihovo delo. Vsa narave je samo izpeljava postavk v njem. Samo duhovnik je vir dobrega. Vsaka siceršnja izvrstnost je po stopnji različna od duhovnikove, na primer vojakova. Konsekvenca: če naj je duhovnik najvišji tip, morajo biti stopnje k njegovim čednostim vrednostne stopnje ljudi. Študij, razčutenje, nedejavnost, impasibilnost, brezafektnost, slovesnost ; - nasprotje: najglobja vrsta človeka. Duhovnik je učil vrsto morale: da bi bil sam občuten kot najvišji tip. Zasnuje nasprotni tip: čandalo. Da tega po vsej sili napravi zaničevanja vrednega, daje podlago za lastno ureditev. – Duhovnikova skrajna groza pred čutnostjo je hkrati pogojena z vpogledom, da je tu najhuje ogrožen kastni red ( se previ red nasploh ) … Vsaka ' svobodnejša težnja ' in puncto puncti sesipa v prah zakonodajo o zakonski zvezi. 140 Filozof kot nadaljnja razvojna stopnja duhovniškega tipa: - v telesu ima njegovo dediščino; - še kot tekmec se mora bojevati z istimi pripomočki za isto stvar kakor svoj čas duhovnik; - teži k najvišji avtoriteti. Kaj daje avtoriteto, če nimaš v rokah fizične moči ( nobenih vojsk, sploh nobenega orožja…)?. Kako dobiš avtoriteto ravno nad tistimi, ki imajo fizično oblast in avtoriteto ? ( Ti tekmujejo s spoštovanjem pred knezom, pred zmagoslavnim osvajalcem, pred razsodnim državnikom ). Samo s tem, da jim zbudiš vero, da imaš v rokah višjo, močnejšo silo – Boga. Nič ni zadosti močno: potrebno je posredovanje duhovnikov in njihove storitve. Postavljajo se vmes kot nepogrešljivi: kot eksistenčni pogoj jim je potrebno, 1. da ljudje verujejo v absolutno premoč njihovega Boga, da verujejo v njihovega Boga, 2. da ni nobenih drugih, nobenih neposrednih dohodov k Bogu. Druga zahteva sama ustvari pojem »heterodoksije« prva pa pojem »nevernika« (se pravi človeka ki veruje v drugega Boga - ). Kritika svete laži. – K teoriji vseh duhovništev sodi, da je v pobožne namene laž dovoljena – koliko pa to sodi k njihovi praksi, naj bo predmet tele raziskave. Ampak tudi filozofi so si takoj pripravili pravico do laži, brž ko so z duhovniškimi stranskimi nameni sklenili prevzeti v roke vodstvo ljudi: s Platonom na čelu. Najimenitnejša je dvojna laž, ki so ji razvili tipično arijski filozofi vedante: dva sistema, v vseh glavnih točkah nasprotujoča si, vendar se zaradi vzgojnih namenov izmenjujeta, izpopolnjujeta, dopolnjujeta. Laž enega naj bi ustvarila stanje, v katerem je šele mogoče slišati resnico drugega… Kako daleč gre pobožna laž duhovnikov in filozofov ? – Tu se je treba vprašati, kakšne vzgojne predpostavke imajo in kakšne dogme si morajo izumljati , da bi tem predpostavkam zadostili. Prvič: na svoji strani morajo imeti moč, avtoriteto, brezpogojno verodostojnost. Drugič: v njihovih rokah mora biti vse naravno dogajanje, tako da se pri vsem, kar se tiče posameznika, pokaže njihov zakon kot pogoj. Tretjič:morajo imeti še naprej segajoče področje moči, katerega nadzorstvo je odtegnjeno pogledom podrejenim: mera kazni za onstranstvo, za ' po smrti ' – pa naj so pripomočki, kako zvedeti za pot k blaženosti, še tako poceni. - Morajo odstraniti pojem naravnega dogajanja : ker so pametni in razsodni ljudje, lahko obljubijo cel kup učinkov, seveda s pogojem molitev ali strogega spoštovanja njihovih zakonikov. _ravno tako lahko predpišejo vse polno absolutno pametnih stvari, samo da ne smejo kot vir modrosti imenovati izkušnje, empirije, temveč razodetje ali posledico ' najtrših spokorniških vaj '. Sveta laž se torej načelno nanaša: na smoter dejanja ( - naravni cilj, umnost naredijo nevidno: moralni cilj, izpolnitev zakona, ustrežljivost Bogu se prikaže kot cilj - ) na posledico ravnanja ( - naravno posledico razlagajo kot nadnaravno in - da bi delovali zanesljiveje – postavljajo na plan nepreverljive druge, nadnaravne posledice ). Tako nastane pojem dobrega in zlega, ki se prikaže kot v celoti in do kraja ločen od naravnega pojma ' koristen ' , ' škodljiv ' , ' spodbujajoč življenje ' , ' zmanjšujoč življenje ' – kolikor je izmišljeno kakšno drugo življenje, lahko postane celo neposredno sovražen naravnemu pojmovanju dobrega in zla. Tako nazadnje nastane slovita 'vest': notranji glas, ki pri vsakem dejanju ne meri vrednosti dejanja po njegovih posledicah , temveč glede na namen in konformnost namena z ' zakonom '. Sveta laž si je torej 1. izmislila kaznujočega in plačujočega Boga , ki natančno priznava zakonik duhovnikov in natančno te pošilja v svet za svoje glasnike in pooblaščence. ; - 2. onstranstvo življenja , kjer je velik kaznovalni stroj še posebej učinkovito zamišljen - v ta namen nesmrtnost duše; - 3. vest v človeku kot zavest tega, da dobro in zlo stanovito drži – da tu govori sam Bog, če svetuje konformnost z duhovniškimi predpisi; -4 morala kot zatajitev vsega naravnega dogajanja , kot skrčitev vsega dogajanja na moralno pogojeno dogajanje, na moralni učinek ( se pravi, ideja o kazni in plačilu ), ki naj prešine ves svet, kot edina oblast, kot stvariteljica vseh sprememb; - 5. resnica kot dana, razodeta, kot ujemajoča se z duhovniškim naukom: kot pogoj vse blaginje in sreče v tem in onem življenju. In summa: S čim je plačano moralno poboljšanje ? – Izločitev pameti , skrčitev vseh motivov na strah in upanje ( kazen in plačilo ); odvisnost od duhovnega skrbništva , od formalne natančnosti, ki ustvarja vtis, kako da izraža božjo voljo; vsaditev nekakšne 'vesti', ki namesto izkušnje in pskusa postavlja napačno vednost : kakor da je že popolnoma jasno, kaj je treba storiti in kaj opustiti – nekakšna skopitev iščočega in napredujočega duha ; - in summa: najhujše pohabljenje človeka , kar si jih je mogoče misliti, domnevno kot ' dobri človek '. V praksi je vsa umnost, vsa dediščina pameti, finost, previdnost, ki je predpostavka duhovniškega kanona , pozneje samovoljno skrčena na golo mehaniko: konformnost z zakonom velja že kot cilj, kot najvišji cilj, življenje nima nobenih problemov več; - celotna zamisel sveta je popackana z idejo o kazni; - življenje samo je glede nato, da je treba duhovniško življenje predstavljati kot non plus ultra popolnost , v mislih sprevrženo v obrekovanje in mazanje življenja; - pojem ' Bog ' predstavlja odvrnitev od življenja, kritiko, celo zaničevanje življenja; - resnica je preobrnjena v duhovniško laž, teženje po resnici pa v študiranje Svetega pisma, kot pripomoček, da postaneš teolog …

Porny, hvala za kompliment , moj ego je skoraj eksplodiral

Otrok v drugem mesecu nosečnosti.., to je približno takrat, ko delajo test nuhalne svetline že miga. To pomeni, da če bo recimo dojenček v položaju, ki ne omogoča dobro oceno velikosti nuhalne svetline, ga bo doktor zbudil, ker ponavadi spijo. To naredi tako, da s tisto napravo, ki prikazuje sliko malce podreza po trebuhu v globino ali pa, da materi reče naj kihne. In takrat se lepo vidi kako tisto malo 10cm veliko bitje začne delati takšne ali drugačne premike. Od salt, do zgolj majhnih premikov rok, nog.... Razlaga ostane enaka, če se mati počuti slabo se bo tudi njen otrok, sploh pa to velja za ZELO stresne situacije. Nebi zej tle neke panike delal brezveze, ane ... To, da nekdo vidi filmčke iz RL je pa zgolj nora domneva. To, če nekdo doživlja intenzivno in globoko sočutje do življenjske situacije bilo koga, ne samo bližnjih sorodnikov nima nikakršne veze s tem, da je film, ki ga vidim v svojem svetu na kakršenkoli način realen, resničen. Vsa realnost, ki se pri tem pojavlja je povezana s spominskimi doživetji, slikami..., ki nato prehajajo skozi domišljijsko sliko v navidez stvarno in realno interpretacijo dogodkov. Druga razlaga, ki je že malce bolj abstraktna je ideja, da vse informacije vedno ostanejo zapisane na nekem nivoju in torej dosegljive opazovalcu. Poslušal sem celo en intervju z znanstvenikom abstraktne znanosti, ki je omenil, da so na neki univerzi prišlo do neke domneve, da se na robu vesolja nahaja neke vrste 2D svet, dimenzija v kateri so zapisane vse informacije o vesolju … neke vrste disk.Razlag je lahko nešteto. Naravnost absurdno pa je, da bi novorojenčku pripisovali travmatično izkušnjo, ki obstaja izven njegovih realnih zmožnosti doživljanja. Dojenček se sveta ne zaveda in mu ne moremo vsiljevati doživljanja travme na način, ki zanj realno zaradi fizičnih omejitev enostavno ni mogoč. Glavna poanta je, da človek stvari ne registrira !! preden jih začne dojemati na tak ali drugačen način jih razvrsti v interpretativne skupine. Dojenček je na začetku omejen izključno na svoje fizično doživljanje, za katerega se domneva, da se razteguje v brezčasno neskončnost.

Črna magija in stvari, ki se v svojih principih udejstvovanja pojmujejo na podoben način pridobivajo moč svojega vpliva predvsem iz nevedne narave človeka, ki si je z namenom ustvarjanja občutja notranje varnosti in lažnega razumevanja, pripravljen nenavadne stvari, dogodke itd… razlagati na napačen način. Novorojenčki in majhni otroci nimajo razvite zavesti in je zato njihovo doživljanje sveta pogojeno izključno s telesnim dotikom in občutji, ki se prek telesnega dotika prenašajo. Prav tako nimajo razvitega zavedanja o kontinuiteti. Namesto tega je verjetno, da se njihova doživljanja raztegujejo v neskončnost = doživljanje prijetnega dotika prisotnosti matere, mehke posteljnine itd… se izraža v doživljanju neskončnosti teh občutkov, ker otrok nima zavedanja o njihovi minljivosti. In enako velja za neprijetna doživljanja… lakoto, odsotnost ljubečega dotika itd. S časom, torej s tisočerimi ponovitvami teh doživljanj otrok razvije zavedanje, da za lakoto pride hrana = sitost itd. zato je predvsem prvotna naloga staršev, da poskrbijo za takšen pozitiven razvoj zavedanja in vedenja, da po dežju vedno posije sonce. Druga stvar, ki jo lahko iz tega zaključimo je, da se osnovne živčne povezave doživljanja sveta, čutenja sveta itd… pojavljajo izključno na podlagi fizičnega dotika/stika, ki ga otrok doživlja in s tem tudi takšna ali drugačna podvrženost otroka boleznim. Intencionalno zdrav otrok bo imel živčne, nevronske povezave razvite tako, da bo avtomatično bolj odporen na bolezni in tegobe sveta. In obratno velja za intencionalno zanemarjenega otroka. Znotraj takšnega racionalnega okvira torej lahko prepoznamo, da besedno zvezo 'kozmična karma' lahko uzremo iz povsem drugega zornega kota, kot zgolj iz tistega, da se stvari dogajajo na nivoju nam nedosegljivih, magičnih, misterioznih itd… zakonov. Z drugimi besedami, oseba, ki je zlobna do drugih, ki ne premore dovolj ljubezni do sebe in sveta hkrati. Oseba, ki druge sovraži bo imela tudi pri zagotavljanju intencionalne varnosti svojega novorojenega otroka velike težave, kar se bo izrazilo tudi v njegovem zdravstvenem stanju. Znano je tudi, da se nekatere alergije in astmatična stanja psihosomatskega izvora. Tretja stvar pa je, da so majhni otroci naravno bolj nagnjeni k boleznim in obolenjem, kar je samo del procesa razvijanja telesnega obrambnega mehanizma, ki takšnemu okolju mikrobov pred rojstvom ni bilo izpostavljeno. Ne smemo pa seveda pozabiti tudi genov. V razumevanju notranje pojavnosti in pojavnosti vesolja in vsega obstoječega ni nič magičnega. Vse je povsem logično in jasno vidno- tistemu, ki je tega sposoben. Magičnost nastane šele kot posledica obrambnega mehanizma ali pa kot stvar nerazumevanja in tudi odrekanja razumevanju. Lahko je seveda tudi stvar načina kako pogledati ven iz škatle – out of the box. Je pa navadno le bližnjica do notranje erekcije in vzburjenja … Otrokovo magično doživljanje sveta ima seveda popolnoma drug pomen in je stvar druge debate. In ja E=mc2 … p.s: če ima kdo željo si razširiti svoje zavedanje o neštetih možnostih razvoja naših doživljanj in dojemanj sveta in možnih vzrokih ter posledicah, ki lahko sledijo, naj si prebere Globine, ki so nas rodile, Alenka Rebula.

Ne razumem tega kako je želja vedno preprosta in uresničljiva, ko pa je lahko tudi kompleksna in neuresničljiva, sploh, če želja zajema nek dolgoročen življenski vidik in je na tak način več plastna ali pa recimo sestavljena in konec koncev lahko trči ob temelje znane realnosti, kar jo naredi neuresničljivo in jo spremeni v fantazijo, v sanje v oblakih. Zej mislim, da razumem v kakšnem konceptu si idejo enosti in neločljivosti zastavil. Sam v takšnem delovanju vidim predvsem možnost spoznavanja in s tem tudi ( ker mislim, da samo sprejemanje ni dovolj ) mnogokrat precej kompleksno razločevanja sebe in obdajajočih stvari, česar cilj je zgolj, da se približamo sebi in delujemo iz bolj pozitivne in hkrati realne naravnanosti do sebe in sveta. Torej tudi, da se znamo pravilno ukvarjati, soočiti, ubadati z negativnimi in neprijetnimi mislimi. Z drugimi besedami menim, da je gibanje v recimo "jaz sem telo" proti "jaz nisem telo" in nazaj enako neločljiv del te notranje dejavnosti. Sicer pa nebi enačil zanikalnih misli, zanikanja, neprijetnih misli, negativnih misli itd. v isti koš. Negativne misli ali po mojem primeru bolj pravilno neprijetne misli bi lahko recimo bile ideje in predstave posameznika, da v svetu ne bo uspel, da ne mo zmogel in podobno ( torej vzrok negativnih misli ni nujno zanikanje misli ). Z zanikanjem lažne, napačne itd. misli, trditve itd. ni prav nič narobe in deluje kot krepilec pozitivne ideje.

ne gre za negiranje. da si rečem recimo jaz sem telo ali jaz sem bolečina je zame svojevrsten absurd. niti ne gre za zanikanje. lahko si cel dan ponavljam jaz sem telo, jaz sem ledvica, jaz sem srce, ki bije, jaz sem roka, jaz sem bolečina ... finta je samo, da bom z vsako takšno trditivjo prihajal do spoznanja o samem sebi, ki bo jasno označevala, da to vse nisem. pa sej na tej točki se mi zdi, da se strinjava. sem vse to in nisem vse to - ampak kdo potem sem jaz in kaj sploh počnem tud ( banalno ja, pa za večino od nas nažalost preveč zapleteno ) mislim, sej s to foro jaz sem gremo lahko v neskončnost: sem hiša, sem sosed, sem to sem ono itd... ampak dejstvo je , da vse to nismo. so samo stvari, ki jih doživljamo skozi lastno predstavo o sebi o tem kaj smo in za kaj se imamo. Pa še ta predstava se skozi čas iz takšnih ali drugačnih razlogov spreminja. Iz knjige v moje možgane na forum: eno od osnovnih fundamentalnih osebnih prepričanj, ki jih mora razmejiti otrok je razločevanje sebe, tore svojega bitja, karakterja od svojih želja. Otrok misli in verjame - jaz sem želja in če želi napredovati na tej človeški poti in stopiti bližje odraslemu dojemanju sveta mora ( ne negirati ampak .... ) ... spoznati, da ni želja in da kadar starši zavračajo njegovo željo ali frustrirajo s tem ne frustrirajo njega. In kot to razliko med seboj in željo dojame mu bo mnogo lažje. Če pa na tem nivoju ostane ga čaka življenje polno trpljenja in nerazumevanja. Tako pač je. Moj point je zakaj bi se vračal nazaj temu dojemanju: jaz sem telo, jaz sem želja, jaz sem bolečina itd ... ? To vse smo že doživeli. Kot majhni dojenčki recimo, ker realnega doživljanja časa nimamo, bolečino v trenutku dogajanj doživljamo neskončno dolgo in tudi na način, kjer sebe enačimo z bolečino. Čemu potem vračanja nazaj v to enost z vsem, ko pa je edini logičen korak iz jaz sem v jaz nisem, ker sicer si lahko samo telo, ne moreš pa biti tudi že bolečina , ker si že telo .... ni tako ? Zej jaz osebno ne vidim nobenega pravega smisla k vračanju nazaj k temu infantilemu vzrocu razen ,če pozamenik išče in predeluje te dele svoje osebnosti in karakterja.

Pogojenost ja, ampak, ali v zadnjem stavku piše tudi enost, enostnost ali kaj drugega ? Po mojem mnenju misli, čustva, telo itd. niso prav nič eno ali enost. Tako kot jaz nisem telo, bolečina, čustvo itd... lahko pa to vse doživljam.

Pa kr vse pogledat do konca, bo vse jasno kje smo ...

Imamo peku imamo. Vsak od nas ima možnost stopiti do vrat pekla, prijeti za kljuko in previdno pogledati skozi režo. Konec koncev živimo v svetu pekla in ni potrebno čakati na smrt, da bi ga ugledali ali pa se ga po življenju bali. Trenutek je tukaj in sedaj, čemu čakati. http://www.youtube.com/watch?v=OlRMRF1UJhI&feature=player_embedded

http://www.youtube.com/watch?v=Nj9nd_oZ6a0&feature=player_embedded

http://www.youtube.com/watch?v=g1dxNsjYeIs&feature=player_embedded

baby je lol

Boštjan ... Odgovor je simpel. Čez steno ne boš prišel = pravila. E= mc2, vse se vrača vse se plača, kar gre naokoli pride naokoli ... itd. Pazi, da si ne razbiješ glave ; )

Anajci. Strelko in njeno srce osvojiš tako, da spoznaš osebo, ki se za tem znamenjem skriva. Torej ne spuščaj se v odnos s strelko, spusti se v odnos z osebo. Pa veliko sreče : )

Sej ti ne težim. Jaz samo napisal, da se pač ne obnašaj kot se, pa boš manj občutljiv. Potem si pa začel težit. Pa sej nima veze. Ne bom se več ustavljal ob tebi : ) lepo se mej http://www.youtube.com/watch?v=sw_byUaORsk

Maš prav. Vsi zdravijo, pa le redki pozdarvijo ... . Kdo koliko pozdarvi pa mislim, da ni potrebno posebej izpostavljati.