FixMinze

http://www.shrani.si/f/H/F0/3NTXYRCS/motherearthbydigitumdei.jpg

Naredu sem ločeno temo za takšne in drugačne filmčke pa je bila združena s tole ...., tako, da naslov ne važi nič

Ne da se mi Spoštujem tvoje mnenje in razmišljanje , pa brez zamere . Lepo bodi tudi ti

http://www.youtube.com/watch?v=SKhmFSV-XB0&feature=player_embedded unreal

http://www.youtube.com/watch?v=R5WmX1i07j0&feature=player_embedded dobri shoti

Narcis je ime lika iz grške mitologije, ki je bil kaznovan, ker je kazal ravnodušnost na trpljenje tistih, ki so ga strastno ljubili, ko se je zaljubil v lastni lik, ki ga je ugledal na površini jezera. Ta samozaljubljenost je bila kazen boginje preko katere je Narcis spoznal bolečino nemogoče ljubezni zaradi katere se je ubil. Narcis je bil kaznovan, ker ni pokazal sočutja in ne ker ni vračal ljubezni. Narcisoidnost pa je motnja odnosa ljubezni proti sebi in ljubezni proti drugim. Narcisoidna oseba pretirano ljubi sebe ( samozaljubljenost, samoljubezen, samospoštovanje, samoobčudovanje, samooboževanje ) – torej različne oblike ljubezni proti sebi in ne zgolj zaljubljenost, kjer druge ne ljubi dovolj. Narcisoidni ljudje niso spodobni, da se vežejo za dalj časa, da pripadajo in so po tem takem nesposobni za ljubljenje in ljubezen v smislu odnosa. V tem smislu je narcisoidnost višek ljubezni do sebe. Zapostavljanje drugih pred seboj. Pa upam, da si ne bo kdo sedaj postavil narcisoidne diagnoze . Tvoja nadaljnja razlaga je prišla iz domneve in povezave , da tale stavek - Osamljenost je neizpolnitev želje ljubit druge - ljubiti in biti ljubljen nazaj, se čutiti ljubljenega - pomeni, da lahko ljubiš druge tudi, če ne sebe ? Za kar pa moram reči, da mi ni jasno kako je takšen zaključek bil vzpostavljen. Poleg tega sem omenil, da po mojem mnenju ne gre za potrebo ampak željo. Kdor to imenuje potreba je zopet po mojem mnenju to zgolj stvar napačnih predstav o razumevanju lastnih sposobnosti in soodvisnosti/odvisnosti od drugih. Zatorej vztrajam pri želji – če kdo želi vztrajati pri potrebi, tudi prav. Z drugimi besedami – nikjer nisem pisal o potrebi Človek je v odnosu z drugimi ljudmi vedno v konfliktu med ljubeznijo do sebe in ljubeznijo do drugih. Upoštevati svoje želje, interese itd. ( ljubezen do sebe ) in upoštevati želje, interese itd. drugih ( ljubezen do drugih ). Vse kar si naštel so oblike ljubezni ali bolje rečeno – pojavi ljubezni na različnih nivojih od partnerske ljubezni in ljubezni kot univerzalne kozmične sile. Z drugimi besedami. Osamljeni ljudje so prikrajšani za bilo kakšen človeški odnos, ki ga lahko opišemo kot odnos ljubezni – pa četudi je to zgolj prijazen ljubezniv pozdrav trgovke za blagajno v trgovini. Važno je le to, da oseba to doživlja na takšen način - če pa je njeno doživljanje normalno/adekvatno glede na doživljanje drugih ljudi je pa že popolnoma druga debata. Ne gre pa tu za direktno povezavo med narcisoidnostjo in osamljenostjo. Ljudje so lahko osamljeni navkljub dejstvu, da niso narcisi. Narcisoidnost sem direktno povezal zgolj s pojmom ljubezen do sebe v smislu motnje doživljanja ljubezni do sebe in drugih. Človek je lahko sam in zadovoljen, se ljubi in v tem uživa in se tej ljubezni predaja - vendar je življenjsko dejstvo, da človek v takšnem odnosu ljubezni s seboj v resnici ni sam in od tu tudi razlog, da se ne čuti osamljenega. Nisem nakazoval na to, da si narcis ali kaj podobnega, zgolj to, da biti sam in ne biti osamljen ampak biti zadovoljen, miren itd. pomeni biti v odnosu ljubezni, kar je drugače kot biti v odnosu s samim seboj.

Narcisem je višek ljubezni do sebe, kjer ni prostora za ljubezen do drugih. Osamljenost je neizpolnitev želje ljubit druge - ljubiti in biti ljubljen nazaj, se čutiti ljubljenega. Če je komu to potreba, tudi lahko

http://28.media.tumblr.com/tumblr_l5x4j4Ofes1qc94w4o1_500.jpg

http://www.youtube.com/watch?v=EZuCwXIabd4

Znotraj vzrokov in posledic so odločitev realne, nerealne, blodne, domišljijske itd. In točno v takšnem kontekstu je tudi mišljeno, če se spomniš stavka …

fajn je ja

Eno je stvarno realno. Drugo je domišljija. Domišljati si namen in smisel obstoja ni enako realno oceniti namen in smisel. Torej konteksti razmišljanja in odločanja so lahko realni ali domišljijski. Seveda domišljija obstaja ampak nobenega smisla ni v tem, da jo označujemo kot realno razmišljanje, ker je lahko tudi nerealno, iracionalno itd… Torej moja uporaba besede realno se v nobenem pomenu ne navezuje na obstoj ali neobstoj domišljije pač pa zgolj na kvaliteto razmišljanja v smislu približevanja in oddaljevanja smisla, namena katerega pojavnost presega posameznika.

klik HD + full screen

Sej Janko kul povedal. Pač tole bojevniško razmišljanje samo ustvari še več nepotrebne energije in trenja, kjer prej ali slej nekdo potrdi zavedno ali nezavedno predstavo o svetu kot jungli, ker prej ali slej nekdo pade v žrelo pošasti, da si potem vsi drugi lahko zadovoljno potrjujejo kako je takšen način razmišljanja pravilen. Vse skupaj postane toliko bolj absurdno, ko povsem vsakodnevnim opravilom dodamo nalepko bojno polje (ja sorry ne …), ker tako smiselnosti življenja odvzamemo njegovo lahkotnost, pa četudi realno gledano vsakih 30s za malarijo umre otrok ali pa vsakih 7s zaradi lakote. Koliko jih umre na sekundo. Kje je torej pravo bojišče ? v naših zahodnjaških glavah ali nekje zunaj v naši galaksiji in našem osončju na našem planetu .....

shit happens ...

Biti osamljen = ne biti v odnosu / odnosih ljubezni, prijateljstva itd...

Odloča se že, ne pa nujno tudi realno, vedno pa znotraj lastnih sposobnosti o takšnem odločanju.

To kar je, pač je. Človek je premajhen, da bi realno odločal o namenu in smislu obstoja. Človeštvo je majhen otrok znotraj lastnega socialnega vesolja brez pravega vpogleda v dogajanje zunaj. To so galaksije http://scienceblogs.com/startswithabang/upload/2009/07/the_last_100_years_1998_and_th/galaxy-cluster-abell1689-desk-1280.jpg

Strinjam sem. Nekaj kar je, pač je. Le dojemanja in interpretacije tega so lahko različne. Znotraj raznolikosti in dojemanj interpretacij torej dejanskega ni ( subjektivni del ) Je le absolutnost razlik, ki se izražajo kot potreben prazen prostor znotraj raznolikosti interpretacij. Dejanskost stanja pa se le nemo razodeva naprej v svoji lastni pojavnosti.

Hmm .. Naj vsak počne kar želi. Le spoznanje o napačnosti početega lahko vodi k spremembi. Do takrat je vse kar potrebujem ljubezen, sprejemanje, distanca in znanje.

Verjetno res. Bi se kar strinjal. Dodal bi le, da v neki fazi intuicija ni več intuicija. Ker ni intuicija, če vidimo in dojemamo, da je drevo to kar je. Mogoče dejanskega iz vidika absolutnega ni.

Pisal sem v množini, torej v Mi. Jaz, ti, mi, vi itd. - na splošno sem se dotaknil tipične zmote o astrologiji. Pisal in ne pisala.

Napisal sem, da »kar ostane/je v podzavesti za posameznika ne obstaja«, kar ni enako kot »kar je v podzavesti ne obstaja« Predvidevam, da pišeš o sklepanju v smislu »če boli malo, bo rezanje roke toliko hujše« Jaz še vedno menim, da je jasnost tveganja pri takšnem dejanju razvidna in upoštevana predvsem zaradi doživljanj drugih ljudi in znanstvenih raziskav ter ne toliko zaradi linearnega sklepanja o delovanju lastnega telesa. Predlagam, da ostaneva vsak pri svojem mnenju V primeru z vrečko in živaljo bi narava doživetja bilo fizično stanje premikajočega objekta v temi, ki ga dojamemo in doživimo. Fizično stanje stoji za obliko, barvo, temperaturo itd … Je intuicija najprej gut feeling kot pravijo američani in šele potem vse drugo ? Je intuicija informacijski kanal preteklih, obstoječih in prihajajočih dejstev, ki jih razbereš podobno kot bi bral iz knjige ali poslušal navodila v glasovni obliki v najbolj osnovni obliki pa gre za gut feeling? Kakšno vlogo ima pri tem razum in znanje, ki ga posameznik poseduje in obvladuje ? Pa meniš, da je intuicija predvsem občutek ali nosi tudi konkretne kompleksne informacije ?

Najbolj moteče je, da pri takšnem (samo)spoznavanju primarne vzroke posledic pripisujemo planetom, ko pa se primarni vzroki skrivajo popolnoma drugje. S takšnim načinom razmišljanja si zgolj odvzamemo možnosti resničnega (samo)spoznanja, ker se razlog za naše obnašanje kar naenkrat nahaja zunaj našega notranjega sveta, zunaj našega dosega in zunaj zmožnosti naših vplivov. Drugače pa je, če se astrologija uporablja kot dodaten vpogled v situacijo in primerno upošteva kot je to primer z vremenskimi vplivi.

Tisto kar ostane v podzavesti za posameznika ne obstaja. Drugo so obrambni mehanizmi psihe. Polemika ni o doživetih izkustvih pač pa o doživetih osebnih izkustvih. Strah je resničen, narava doživetja pa ostaja lažna. Seveda sem vedno pisal o osebnem doživetju in nihče od nas ne potrebuje osebnega doživetja o rezanju roke, da bi vedel kakšne so posledice. Prepričanje smo si ustvarili na podlagi pisnega ali ustnega prenosa informacije. Da gre navadno za doživetje drugih, menim, da je samoumevno. Intuitivna zaznava se pojavi, ko naš um v delčku sekunde med seboj poveže znamenja. Če doživiš intuitivno zaznavo o karakterju človeka, ki stoji pred teboj gre le za nezavedno povezovanje različnih znamenj, ki jih sicer imenujemo govorica telesa. Gibe rok, nog, telesa, obrazne mišice, ton glasu in nešteto drugih malenkosti na nezavedni ravni povežeš med seboj, končnemu občutku pa pravimo intuicija. Intuicija je lahko tudi napačna, ker je pripisovanje pomenov in vrednosti znamenjem odvisno od posameznika. Za ljudi, ki dobro ovrednotijo in ocenijo znamenja pravimo, da imajo dobro intuicijo in obratno pravimo, da imajo slabo intuicijo. Vedno pa gre za nezaveden proces, ker posameznik ne zna razložiti logike svoje intuicije in si razlago navadno ustvari šele po zaznavi v kolikor to potrebuje ali želi. Za zaveden proces gre samo kadar takoj veš zakaj nekaj čutiš in občutiš vendar to ni več intuicija.