E.C.

GA URA HA RI BOOOOL! Ja, maš prav ja. Sej sem prej okleval ali naj sploh napišem kaj, ker so te zadeve zlo osebne in je o njih težko govorit še težje pa vzpostavit razumevanje (brez kakšne nenamerne žalitve). Nekatere stvari enostavno niso za javnost. Spoštujem to. Točn tko, ja. Se razumeva glede tega, hvala ti. Ja, telefon (tak ali drugačen) vedno pride prav. LOL Ja, jst sm glede nekaterih stvari raje tiho kot miška ( sem se končno naučil držati jezik za zobmi lol), ker vem da pojma o pojmu nimam. In citate metat ven na mizo mi pa ne zveni glih iskreno... Si pa lepo rekel, ja, obstaja več možnosti in veliko izbire imamo. Vsak po svoje, je že ok tko. No, sem se mal bal da nism kakšno poreveč rekel v prejšnjem postu, xredx ma zgleda da je šlo skozi vse ok. Thank you again, JD.

Yes, se popolnoma strinjam. Ja, tudi s tem se strinjam. Dejansko je pomoč drugim izredno kompleksna zadeva in kar tako neki na hitro in na približno se ne doseže prav nič trajnega.

Moderna, uradno priznana psihologija počasi priznava obstoj nivojev zavesti, ki vsakdanje doživljanje presegajo po svoji jasnosti, absolutnosti in spremljajočem občutku popolne izpolnjenosti... Ta stanja so seveda dosegljiva prav vsakomur. Tisti, ki so ta stanja neposredno doživeli pričajo, da so to pravzaprav edino resnično in trajno imetje, ki enkrat za vselej postavi življenje na trdne temelje... Različne kulture in filozofski sistemi pojmujejo ta stanja na različne načine. Imena teh stanj se prav tako razlikujejo: * Samadhi (vedska književnost) * Satori (japonski Zen in kitajski Čan) * Nirvana (Buddhizem) * Mistična izkušnja (zahodnjaška ezoterika) * Iluminacija zavesti (moderna psihologija) * Enlightenment/Razsvetljenje (na zahodu) * Stanje Enosti, Samospoznaja (na zahodu) * itd... več na insamadhi.com >> Več o: >> nivojih samadhija >> izkušnjah samadhija LP e.

radhe radhe Hmm. Tle se pa, iz mojega omejenega vidika, vse skupi mal zafencla. Ne vem, sicer o čem natančno govoriš oz. kaj imaš v mislih ko praviš da "lahko z učiteljevim blagoslovom narediš nekaj, za kar še nisi kvalificiran". Morda lahk kakšen konkreten primer poveš? Spoštujem tvoje mnenje, ne vem pa če se lahko mirne duše strinjam s teboj. Ni panike seveda, sej se le pogovarjava. Bom probal na kratko razložiti svoje poglede: če torej govoriva o spreminjanju drugih in o pomoči drugim IN če vzameva to pomoč kot iskren poskus pomoči, ne pa kot beg pred soočanjem s svojimi frkicami ali pa kot vsiljevanje kao absolutih resnice drugim, potem sem mnenja, da lahko drugim prav zares pomagaš le, če imaš sam svoje lastne izkušnje glede tistega, kar probaš dat drugim. Zakaj? Zato, ker je stanje zavesti tvojega (ali pa mojega) Učitelja Njegovo stanje zavesti, in ne tvoje (in ne moje). Zato, ker se ljudje čisto na povsem absolutnem nivoju razlikujemo po identiteti in Učitelj NI eno s tabo/mano. In seveda zato, ker je izredno malo takih Učiteljev, še manj pa kvalificiranih učencev, ki bi delili in prejemali take blagoslove, v smislu direktne predaje realizacij na učence. Če tle govoriva o nekem intelektualnem napotku oz. pomoči drugim, razlagi svetih spisov v skaldu z navodili Učitelja itd..., potem bi ti tle nekak pogojno lahko dal prav, vendar oba veva da je intelekt slep in hrom brez podpore izkušenj. In smo spet tam: če glede nečesa jst recimo nimam izkušenj, kako naj to prav zares iz sebe, konkretno in globoko realno pomagam drugim? Kako naj jim odgovarjam na njihova dodatna vprašanja, na stvari, glede česar mi recimo moj učitelj NI dal navodil/blagoslova? No, kakor koli že, morda bi blo dobro da razjasnem, kaj je (oz. kaj ni) zame pomoč: dajanje / prejemanje takih in drugačnih navodil (iz svetih spisov ali pa iz kjerkoli drugje) zame ni prava pomoč. Prava pomoč je zame tista, ki mi je podana na meni razumljiv način, ki upošteva moje stanje zavesti in ki me spodbudi, da zadeve sam raziščem, angažirano in realno. Pomoč, ki me pusti pri miru in obenem bogatejšega za dragocene uvide in morda celo izkušnje. Koliko učiteljev je vsevednih (omniscient), da lahko tako pomoč nudijo? In koliko ulencev je tako zelo naprednih, da lahko tako pomoč posredujejo? Hmm. ČE tebi (ali pa komur koli drugemu) lahko Učitelj zagotovi tako dajanje pomoči drugim in predvsem, če si tega ti sposoben prejeti in prenesti, potem svaka čast. kapo dol in takoj vprašanje: kdaj se spet vidimo? lol Če pa ti Učitelj ne more zatotoviti tega oz. če ti nisi pripravljen prejeti in dati naprej takega dragulja, potem se zadeva (iz mojega vidika) razvodeni na nivo prenosa intelektualnega razumevanja (v skaldu z navodili, jasno). No, kot rečeno, odvisno na kaj točno se ti referiraš tle. Ja, ta primer je dober primer, in se strinjam s teboj. Ja, ok. te razumem. Yes, se strinjam v bistvu z vsem kar si tle o denarju napisal. Bi edino to dodal, glede na to, da da sam za veliko večino mojih seminarjev in tečajev zaračunavam: znanje, izkušnje, duhovno znanje in izkušnje nima cene oz. je neprecenljivo. Kako lahko recimo ocenim izkušnjo absolutne zavesti na neki delavnici? Ni šans. Ali pa, kolk je vredno to, da se recimo alkoholik s pomočjo terapije končno izvleče iz začaranega kroga samodestruktivnosti in končno zaživi bolj srečno? Ni denarja, ki bi to odtehtala. Zato jst na dlavnicah zaračunavam svoj čas, najem prostora in ostale logistično-materialne stroške, to je vse. Ma to je totalno off topic... hvala ti za tvoj čas, JD. lp e.

Ma ni take panike, Sebastjan, dej. Nisem mojster (ne maram preveč te besede), velik se imam še za naučit in to se učim tle od vas vseh (in tudi drugje). Rad pa pomaga ljudem, ker se tako tudi jst izredno velik naučim. Vseen pa hvala za tvoje zlo prijazne besede. Good points you make, yes. Ja, to, kar si napisal je že dolgo časa motto mojga življenja: premagovanje obir in napredek. Ne neham, ne obupam, ne vržem puške v koruzo, niti pod razno ne. Je včasih težko, obupno, ma vseeno grem naprej, s pomočjo soljudi, Učitelja in Boga. Večiona nas je imela težko otroštvo, ali pa vsaj ne-ravno-rožnato. In to praviloma pusti glogok pečat na nas, ja. Samo spet, ti vplivi niso absolutni in se jih da počisititi, preseči. Počasi in v svojem ritmu, seveda... lp e. Yes, to je to. Tnx za to izmenjavo, si mi pomagal osvetljiti ta del relacije okolje-mi. Be cool.

Ma ja, ni glih tako enostavno, veš (vsaj iz mojega vidika ne). Menim tudi, da sem se mal nenatančno izrazil. Nisem hotel reči, da je obstoj kreacije/vesolja pogojen z našo zaznavo na čisto tak fizičen, trden, komunističen način. Ne. Hotel sem reči, da smo mi tisti, ki dajemo tak in drugačen pomen temu, kar vidimo skozi naša čutila (vključno skozi um). To sem mislil, ko sem dejal, da naša vesolje ne obstaja brez zavesti. Recimo, čisto pragmatičen primer: obstaja nek predmet ZATE dokler ga ti ne spoznaš? Dokler se ga ne dotakneš? Recimo "pravskersup". Veš kaj je "pravskersup"? Si vedel za ta predmet preden sem ga sedaj omenil? Je zate obstajal? Ne, ni. No, to je moja poanta, na tak način je vesolje in vse v nejm pogojena z našo zaznavo. (Oziroma, če pogledamo kvantno mehaniko, delco svetlobe (fotoni) se drugače obnašajo če se njihov prehod skozi odprtino v zidu opazuje in meri, kot če se jih ne opazuje. Kako to?) In, če tole preneseva v vsakdanje življenje: veliko ljudi pojma o pojmu nima, kako izgleda ljubezen. OK, brali so o tem, slišali o tem, niso pa to še izkusili. In iz moje psihoterapevtske prakse ti lahk povem, da je velik ljudi takih, ki enostavno ne vedo, kaj ljubezen pravzaprav je, kako čutiti toplino objema, kako je biti razumljen, sprejet. Zanj vse to ne obstaja. In taki ljudje potem praviloma probajo spremenit druge tako, da bi jim to ljubezen dali. In tle se vse zalomi, tle se ukvarjanje z drugimi in spreminjanje drugih pokaže kot stranpot. O tem govorim. OK

Yo, butl. Ok, praviš da je okolje in vse ostalo (bolečine itd...) realno in konkretno ampak obenem praviš da so reakcije odvisne od tebe. Točno to. Za nekoga je ista bolečina huda travma, za drugega srednje zanimiva izkušnja, za tretjega izziv. Vsi pa doživljajo isto bolečino. To je moja poanta, sej me razumeš, smi zdi: da je od nas odvisno, kako bomo živeli in kako bomo doživljali druge ljudi, svet in vse ostalo "od zunaj". In iz tega sledi, da je tudi od nas odvisno, kako vidimo težavne ljudi in tudi to, da jih sicer lahko brusimo in pilimo in spreminjamo, ma to prav za res ne pelje daleč, ker imajo drugi svobodno voljo in živijo v svojem svetu, kakor sami želijo. In iz tega sledi to, kar pvavim od začetka: da se je bolje ukvarjati s seboj, kakor pa spreminjati druge. In to nikakor ne zanika okolja oz. njega pomembnosti. Nisem pa tega izrecno napisal v članku, priznam. O pomembnosti okolja spodaj. Ja, ok. Razumem to. In ti dam prav. Okolje je pomembno, seveda. Je pa to, kako zaznavamo okolje, odvisno od nas, ne pa od okolja. Thats my point. Če bi se mi dalo, bi ti tle lahko podal par naslovov znanstvenih knjig, ki to dokazujejo matematično IN / ALI pa par svetih bukvic, ki to isto pravijo na mal drugačen način: sami si ustvarjamo svoje doživljanje "realnosti". Namest tega pa si lahko, če želiš, prebereš kaj sm odgovoru kurvartu. hvala. Yes, I agree. hvala ti za to, butl. nice talking to ya! lp e. Da, lepo poetsko povedano. :palec: hvala se mi dopade tvoj nickname, antigona, kljub asosiaciji na tragedijo...

Yes. Sej ni tlo zapleteno, kot se nama obema zdi: pragmatično gledano, ne pravim da kamen v moji roki ne obstaja, pravim le, da je moje dojemanje kamna odvisno od moje zaznave. Hja, no, kvantna mehanika se s tem ne strinja. Najnovejši znanstveni dokazi dejansko govorijo v prid temu, kar na vzhodu že tisočletja tumbajo: da si sami ustvarjamo realnost, da imamo svojo "realnost" za nekaj, kar v resnici ni... ...in da samo vesolje brez zavesti o njemu v bistvu ne obstaja (hudo težka trditev, vem, ma kvantna mehanika to potrjuje). Ne da se mi zdej iskati citataov dr. kvantne mehanike in/ali pa citatov svetih spisov... Ja, upam da mi boš oprostil, ker ne bom naprej razpledal tvoje misli (zanimive poante podajaš, mimogrede). Jst sm bolj tak simpl človek in mam izredno rad pragmatičnost: če me neki na tebi (recimo, sej v resnici me ne) moti, potem je to moja realnost, a je tko? Jaz te tko vidim, ti si tak zame realen. yes? In sedaj imam na izbiro, al tebe do onemoglosti brusim in pilim in ti težim po telefonih, faxu, emailu, v živo itd... da se boš ja spremenil ALI pa pobrskam po sebi in uvidim, da te tako morda samo jst vidim in da je to čist moja frka. In da enostavno spremenim mojo zaznavo tebe in glej ga zlomka, kar naenkrat me ne motiš več. Kdo je tle zdej koga ustvaril in ali si ti samoobstojen ali ne, je stvar precizne opredelitve najine relativne perceptice. Dejstvo je, da je ukvarjanje s sabo (simpl primer sem ravnokar navedel) direktnejša in tudi dolgoročno učinkovitejša rešitev za osebne težave kogar koli... (tako je moje mnenje, no). Hmm. Se razumeva kej? Zanimiva vprašaja, ustvarjalna. Ampak, kot rečeno, če čist v nulo pogledava kvantno mehaniko (kolkor jo jst laično in neformalno poznam, prosim) in pa tudi kako deluje naša percepcija (po razlagi buddhe, reciva), potem to, kar sedaj pred seboj vidiva oba (tipkovnica itd...) sicer obstaja, ni pa to absolutna resnica in dokončna realnosti. Le-ta je odvisna od dojemanaj oz. zaznave. Za vsakega izmed nas drugačna, spremenljiva...... .....razen kadar kdor koli realizira Absolutno resnico, skozi stanje zavesti, v katerem zaznave ni: samadhi. In ta resnica je večna, nespremenljiva in povsem ista za vsakogar. Ampak.... to mal orng presega tale topic tle, tko da bi se raje osredotočil na pragmatičnost ukvarjanja z drugimi v vsakdanjem življenju... hvala ti. lp e.

Tnx. Yes! :palec: Very well said! Na kratko si v teh par stavkih povedala to, kar sm jst poskusil podati butlu zgoraj. hvala ti. Točno to. Se strinjam all the way. Ja, to "ukvarjanje z drugimi" dejansko deluje v obe smeri, ja. Sej to je tipično za tovrstno nevrotiko: spremeni se ti, da bom jst lažje živel, in jst bom v zameno igral tvoje igre. Ma tko ne gre dolgo, ni šans... Ja, kot si rekla, najprej pri sebi in potem navzven... hvala. Zelo zelo lepo povedano. Močan argument, yes. In se strinjam s teboj, vsekakor, mayan. Na koncu koncev je tudi Jezus učil (parafraziram): "Kaj si želite v življenju? Denar, novo hišo? Ljubezen, toplino, razumevanje? Pokažite najprej to vi sami! Bodite ljubeznivi najprej vi! Bodite razumevajoči najprej vi!" Sej druge ni, po mojem mnenju. Tako ali tako imamo vsi v življenju le tiste stvari, ki smo si jih vanj sami postavili ali pa s pasivnostjo pustili, da vanj postavijo drugi. Se pravi (kot pravi sedaj že razvpiti zakon privlačnosti): najprej imej svoje želje realizirane v sebi, potem se bo to manifestiralo navzven. Sej to je moj point: začnimo pri sebi. ne vem pa kaj nej rečem na tvoje dileme. sorry. tnx e. Oj, A. Yes. In kvaliteta našega življenja je odvisna od koga, po tvoje, pls? Naj za večjo izpolnjenost iin mir v duši spreminjamo druge ali...? Hvala ti za tvoj čas, Antigona.

Hey man. Sm pričakoval od tebe dober komentar, precizen. In precizna stališča zahvevajo precizne odzive. Read below, please. Ja, vse to je "res", butl. Lepo povedano. Ampak, če sva res natančna: kaj je to okolje? Kaj točno zajema to, kar ti zaznavaš kot okolico, svet, druge? Če bi bila okolica (in drugi, svet itd...) neka absolutna fiksna realnost, potem bi imel ti povsem prav (glede tega, da okolje vpliva na nas in da ne obstaja vrstni red spreminjanja). See? To, čemur ti praviš okolica, je (zame) le skupek tvojih (mojih) zaznav. Okolje samo po sebi kot neki absolutnega ne obstaja. Zato pa različni ljudje vidimo iste situacije v okolju na različne načine. Se pravi, nekaj v okolju, kar recimo tebe moti (če te sploh) boš spremenil. OK. Ma v bistvu pa spreminjaš le stvar, ki jo samo ti vidiš kot motečo... Se razumeva? Se pravi, moja poanta tle je, da je spreminjanje okolice v bistvu posredno spreminjanje sebe in kot tako (zame) ni glih dovolj učinkovito... Med drugim zato ne, ker vsak posredni pristop dopušča preveč sivih področij (recimo bežanje od sebe, krivljenej drugih za lastne težave itd...) Ja, lepo povedano, butl. Ne vem sicer, kak ti je uspelo prebrati v mojih besedah, da je ukvarjanje s seboj ignoriranje in zanemarjanje drugih in okolja. Hmm. Ni to moja poanta, veš. Pravim le, da je (lahko) namerno in direktno ukvarjanje z drugimi oz. njih spreminjanje, le beg pred seboj. In spet, omenjaš zunanje dejavnike, ki vplivajo nate. OK Spoštujem tvoja mnenja, bi te pa rad razumel oz. nek konsenz ustvaru tle med nama: Mi lahk, please, poveš, kaj točno je zate okolje, kaj so zate drugi? Namreč, dejstvo je, da vsak po svoje vidi druge in okolje, iz česar sledi, da si vsak sam ustvarja svoje mnenje o okolju in o drugih. Se pravi, s kom se ti pravzaprav ukvarjaš, ko se ukvarjaš z drugimi? Ali pa s svetom "zunaj" sebe? Uff, mal abstraktno je to zdej ratal, ma smi zdi da nama ne bo problem nadaljevat pogovora. hvala za tvoj čas. lp e.

Hey Marsa Ja, sej sm že objavljal članke v LN Magazinu. Lep krog dobrih avtorjev imate tam in velik obiska. Pohvalno! Si bom vzel čas in objavil člankek o tem tudi tam. Hvala za prijazne besede, Marsa. LP e.

Namaste Janardan Ja, pisanje kjer koli lahk ima različne namene, in če je ta namen spreminjanje drugih zaradi nekega razloga pač, se to takoj opazi v načinu pisanja... Izmenjava mnenj pa vedno koristi, vsaj meni, no.. Ja, če maš Učitelja, tistega ta pravga, bo verjetno le-ta znal dati taka navodila, da jih lahko človk uresniči. Ne vem pa, če bi res pravi učitelj dal navodilo: "Spremeni cel svet in durge, ne glede na kar koli". No, kakor koli že, če hočem jst dati kar koli drugim, moram najprej to sam imeti. In tudi dajanje mora biti primerno, nevsiljivo... Če ne je vse le farsa. Ja, to bo kr držalo, ja. Samo po drugi strani pa: kolk lahk jst recimo pomagam drugim, če sm sam v krizi (čustveni, mentalni, frke v službi, doma, v odnosih itd...)? Dosti ne. Zato pa je moje mnenje: ukvarjanje z drugimi (spreminjanje drugih) prav zares nima smisla. Ja, iz obupa nad sabo in zarad pomanjkanja uvida v lastne omejitve, je res brez veze kao pomagat drugim. Si se pa dotaknil tle druge teme (denar), ki je prav tako zelo pereča in široka, pa raje ne bi sedaj o tem. LP e.

Alan_New, se strinjam s teboj, ja. Spremembe lahko človek realizira v končni fazi le sam. LOL Lep opis knock-outa, kuvrtat! lol

Hey vsi moje mnenje je: Spreminjanje drugih Dokler ne pristopimo k delu na sebi in s tem k duhovnosti na realen in iskren način, bomo imeli vedno tendenco po spreminjanju drugih. Ampak drugi so taki kot so in to je popolnoma njihova stvar. In če nas kar koli moti na drugih, to kaže samo na to, da imamo sami s seboj določene težave in da nismo prav zares v stiku s svojimi pravimi, intimnimi in globjimi občutji. In iskreni pristop k duhovnosti in delu na sebi pomeni edinole ukvarjanje s samim s sabo. Dokler imamo občutek, da se morajo spremeniti drugi (in, da smo mi tisti poklicani, da jih spremenimo, izgubljene duše), so to le pobožne sanje začetnika, ki ne dojame, da si sam ustvarja svojo percepcijo drugih. Takoj pa, ko prevzamemo pobudo za svoj napredek in odgovornost zase v svoje roke, se pričnemo ukvarjati izključno sami s sabo, ker nam postane popolnoma jasno, da so naše misli in občutki (o drugih) izključno naša stvar in z drugimi nimajo nobene realne veze. Spreminjanje drugih je le beg začetnika pred soočanjem s svojo globjo resničnostjo. Celoten članek >> Kaj se gremo? Namesto, da bi pogledali SVOJI resnici v oči in se soočili s svojimi lastnimi problemi v odnosih s starši in otroci, v spolnosti, na finančnem področju denimo, se raje obremenjujemo z vprašanjem globalizacije ali pa s težavami znancev. Namesto, da bi se spoprijeli s problemi, katere dejansko lahko rešimo (v družini in službi, recimo), nas meče s tira George Bush in njegov nizek IQ, pa spletke naših parlamentarcev, da o zapackanosti naših soborcev na duhovni poti niti ne govorimo, a ne. Kako naj pričakujemo, da se bodo razmere na svetu, v Sloveniji ali pa vsaj v naši družini izboljšale, če IMAMO MI SAMI S SABO VELIKE PROBLEME? Družba je vendar sestavljena iz posameznikov, vas, mene in drugih. Je res pametno verjeti, da bo nek zunanji faktor (boljša izobrazba, recimo, ali pa branje svetih knjig) nekako čudežno izboljšal ta svet in življenje na njem? Je res potrebno čakati na ugodne astrološke vplive, da končno naredimo korak naprej iz neizpolnjujočega odnosa ali pa da zamenjamo slabo plačano službo? Ali pa na blagoslov Boga, da se vednar prenehamo ukvarjati z drugimi? Hmm. Iz mojega vidika je ukvarjanje s stvarmi zunaj sebe in z drugimi jasen beg pred svojo lastno svobodo. Pred svobodo, ki jo človek zaznava, ko razreši SVOJE probleme. Sam, s svojim lastnim trudom in predanostjo, iskrenostjo ter ljubeznijo do sebe/drugih. Ni je nagrade na tem svetu, ki bi odtehtala lastne zmage nad nižjimi vidiki nas samih. Iz Sebe za sebe. In ne, ne govorim o egoizmu, ampak o vrstnem redu reševanja našega sveta: posameznik > družina > soseska > mesto/kraj/vas > narod > kontinent > svet. Moje mnenje je, da je edini pravi vrstni red izboljševanja razmer na našem svetu od znotraj navzven. Začnimo danes pri sebi in jutri bo v naši družini lepše živeti. Celoten članek >> Kaj si vi mislite o ukvarjanju z drugimi in o spreminjanju drugih? Hvala vam za vaš čas. e.

No, očitno je, da govoriš (o) nekomu drugemu, ne (o) meni. No, kakorkoli že, jst ti pa želim orng lep vikend ej. lp e.

x?x Zakaj pa bi me bilo sram? Zato ker hočem drugim pomagat do pridejo do lastne izkušnje Absolutne zavesti? Hmm. Ne razumem te.

Sebastjan, vabim te na moj naslednji originalni Intenziv Razsvetljenja, ki bo zadnji vikend v septembru. Več o intenzivu tle: http://www.insamadhi.com/intenziv/index.php Prijave že zbiram, tukaj: http://www.insamadhi.com/prijave.php lp e.

Mr. Butalus hey. Moje mnenje je, da vsak vidi svojo izbrano obliko Boga tako, kot mu to dopuščajo njegovi/njeni filtri v umu in srcu. Če je človek precej nesiguren vase, brez pretiranih (čistih duhovnih) izkušenj, potem se bo Boga verjetno bal. Strah ga bo, da ne bo kaj narobe naredu, da ga Bog zato ne bo k sebi pustil itd... You know, če se bom zlagal, bom šel v pekel. Če bom zgrešil post, bom ob vse priložnosti za duhovni napredek itd... itd... Primer za to so une bogaboječe skupine ljudi, ki jih je povsod polno... Je Bog tiran? Po moje ne. halo Več izkušenj kot ima človek, manj se boji Boga oz. manj strahospoštovana čuti do Njega, po mojem mnenju. Ravno obratno! Z izkušnjami se razvije povezanost, izmenjava ljubezni, celo intimnost (tle govorim o Bogu kot osebi). Primer za to najdemo v nakaterih opisih teh stanj zavesti... (če te to zanima, ZS, please). Drugače pa poznam to štorijo, ja: če ne bom delal tega in tega, ne bom napredoval. Moram slediti tem in tem pravilom, navodilom, če ne bo Bog name jezen itd... OK, ni blema. Ampak "moram slediti, če ne..." je le koncept v umu in z Bogom nima nobene veze. Še ne tak koncept v umu je recimo "moram trpeti za duhovni napredek" ali pa "moram biti priden in prijazen" ali pa "nisem dovolj dober, zato moram..." ali pa "nisem vreden ljubezni, zato moram..." ali pa "moram biti ponižen, ker...". To so sam maske, koncepti v umu, katere se da seveda spucat... Kako ljudje doživljamo Boga? Skozi svoje omejene predstave in omejitve v umu in v srcu. Zato je moje mnenje, da je vsak tak pogled sicer čist ok, vsekakor pa nepopolen oz. ne-absoluten. back to you, butl

Se strinjam. Ne sicer s tem, da je smisel (zame) pitje mrzlega piva, temveč s tem, da je smisel povsem subjektivna stvar. Eno je tekati za takimi in drugačnimi smisli, ki jih imajo drugi, prevzemati smisle od drugih ali pa iz knjig (svetih in "navadnih"), povsem nekaj drugega pa je (po mojem mnenju), če človek sam s sabo iskreno, pogumno in v nulo razčisti, kaj je smisel zanj. Sam, s pomočjo od zunaj verjetno, a vseeno sam zase... Če je to pitje mrzlega pira, naj bo. zakaj pa ne. vsak po svoje.

Katero vprašanje je to?

Yes. http://www.ninjutsu-club.si Na ZS pls, ni to prava tema dej. tnx

Enako. Ziher bo taka izkušnja lep udarec za mojo aroganco in ego... lp e.

Lepo napisano, butl. Res. Jaz ne pravim takim ljudem "umsko prizadeti", temveč umsko drugačni. Praviloma nimajo nepotrebnega balasta umskih špekulacij in ostalih bedarij, zato pa so lahko neposredni... in my opinion.

Poglej www.thetahealing.com Spltna stran v slovenščini v izdelavi... (www.thetahealing.si)

Spreminjanje drugih Dokler ne pristopimo k delu na sebi in s tem k duhovnosti na realen in iskren način, bomo imeli vedno tendenco po spreminjanju drugih. Ampak drugi so taki kot so in to je popolnoma njihova stvar. In če nas kar koli moti na drugih, to kaže samo na to, da imamo sami s seboj določene težave in da nismo prav zares v stiku s svojimi pravimi, intimnimi in globjimi občutji. In iskreni pristop k duhovnosti in delu na sebi pomeni edinole ukvarjanje s samim s sabo. Dokler imamo občutek, da se morajo spremeniti drugi (in, da smo mi tisti poklicani, da jih spremenimo, izgubljene duše), so to le pobožne sanje začetnika, ki ne dojame, da si sam ustvarja svojo percepcijo drugih. Takoj pa, ko prevzamemo pobudo za svoj napredek in odgovornost zase v svoje roke, se pričnemo ukvarjati izključno sami s sabo, ker nam postane popolnoma jasno, da so naše misli in občutki (o drugih) izključno naša stvar in z drugimi nimajo nobene realne veze. Spreminjanje in kritiziranje drugih je le beg začetnika pred soočanjem s svojo globjo resničnostjo. Celoten članek "Odvisnost od duhovnosti" >>