sin

zdej smo prisotni: sin, Aliana, Marsa, Porny (vseprisotni) ha ha - kaj bo luštn k se bo spadal... Učeri je bil predavnje na sejmu kariera z naslovom Kako stopiti iz množice No ja, naposled so kar dobro odgovorili na vprašaje kaj pa oni sami mislijo (govorci namreč).

Ha hah . Te drugače vprašam: kaj loči človeka od živali? Če veš odgovor na to vprašanje, veš tudi to, da človek ni žival! Po moje, se je človek po evolucijski stopnji premikal in tako evoluntiral iz živali, a s tem ko je prešel v stopnjo imenovano zavestno bitje, ne spada več v kraljestvo živali, temveč v kraljestvo človek. Torej človek NI žival in nikoli ne bo. Kljub temu pa še ohranjamo nekatere živalske značilnosti in nekatere nagone... ki jih z evolucijo postopoma vedno bolj presegamo. Ampak zeloooooooooooooooo počasi že sedaj je, za mnoge; tudi priznane strokovnjake! Sej se vidi! Precej je študij, ki ne govorijo v prid cepljenju.

Fajn fajn

Možno. Hormoni imajo v organizmu kot mnogo drugega pomembno vlogo. Na kaj vse vplivajo ne vem. Kolikor sem bral, je za hormonska neravnovesja lahko kriva tudi uporaba nezdrave plastike oz. vpliva. Da ne govorim s čim pitajo živali. V vsakem primeru pa temu, da so problemi s hormoni obstaja vzrok! Nimajo vse ženske težave s hormoni in tiste ki ga imajo ne v istem obsegu. Dejavnikov je morda več.

Jst bil zadnjič. Fajn zadevca Zanimive svari mi je povedal in fajn sva se menila. Bil sem seveda na diagnostiki in ne zdravljenju. Je pa diagnostika precej izčrpna- pove precej. Priporočam. Seveda se tudi to vzame z določeno rezervo Na bioresnonanci zdravljenju, pa sem bil že pred leti in je bilo drugače in manj zanimivo. Bil je tudi drugačen aparat, drugačen pristop itn. Takrat sem dobil neko sprogramirano Bicom ploščico, ki sem jo moral nosito nalimano na popku al kaj že... tk da je bilo po moje bl brezveze vse skupaj. Skratka učinka po moje ni bilo. Diagnostika prek aparata, pa je bila zadnjič čist druga zadeva Meni tako veliko pomeni že samo dobra diagnoza. Če je dobra, je lahko že pol težave rešene oz. pol dela opravljenega. Sploh če ima človek kaj znanja kako si pomagati, kot jaz Torej najprej dobra diagnostika! V kolikor so resne težave pa če je možno pridobiti več mnenj.

Prisrčno vabljeni k udeležbi in sooblikovanju dogajanja - tako posamezniki kot društva in organizacije! KOLEDAR & INFORMACIJE veseli.november@vegan.si http://www.vegan.si http://www.facebook.com/veseli.november

Prisrčno vabljeni k udeležbi in sooblikovanju dogajanja - tako posamezniki kot društva in organizacije! KOLEDAR & INFORMACIJE veseli.november@vegan.si http://www.vegan.si http://www.facebook.com/veseli.november - “Pogosto lahko slišimo kritiko, da čas še ni zrel za našo reformo. Ali je lahko čas kadarkoli zrel za katerokoli reformo, če ne dozori prav zaradi odločnosti ljudi?” ~ Donald Watson, novembra 1944 - ustanovitelj The Vegan Society in izumitelj besede 'vegan' ,

Mislim da je nesmiselno od kogarkoli pričakovat 100% zagotovilo da bodo vsa cepiva delovala brez strankih učinkov, če vemo da jih imajo in to stroka tudi javno prizna kot tudi v določeni meri upošteva; kot je tudi nesmiselno zagotoviti da se nekatere bolezni ne morejo ponoviti oz. ponovno izbruhniti. Po moje je predvsem pomembno to, kako bi, če bi, človeštvo preneslo določene bolezni danes. Sicer pa gre za to, da če že nekaj moramo (obvezno cepljenje), naj nekdo odgovarja v kolikor so stranski učinki, ne pa da smo prisiljeni sprejeti, hkrati pa sami nositi večino ali vso odgovornost.

Pogledal oz. prebral prvega. Dejansko v prvem govori točno to kar sem pisal sam v vezi s tem, da ne uporabljamo vseh naših kapaciet. Napačno pa se sklepal, da uporabljamo zgolj del možganov. Logično bi lahko sklepal da temu ni tako, ker imamo v možganih več centrov ki so odgovorni za različne zadeve. Je pa tricky zadeva. Če uporabljamo vse možgane, kako torej uporabljamo samo 11% kapacitet? Torej vprašaje je kje je ostalih 89% kapacitet? V članku navaja 89% kot podzavestni del. Kasneje kot sem razumel, pa to spodbija. Kot drugo, če pogledaš samega sebe, a se ti zdi da vedno uporabljaš 100% možganov v isti meri? I gues not. Če bi bil v stresu in v največji pripravljenosti zaradi tega ker ti nekaj ogroža življenje, bi se tvoja uporaba možganov povečala? I gues yes. Morda bi ugotovili, da možgani v bolj aktivni dejavnosti trošijo in tako potrebujejo več energije. Po moje se da to izmerit. Torej sem mnenja, da vedno ne uporabljamo vseh možganov, kapacitete pa sploh ne oz. zgolj del. Prav tako pa je tudi jasno, da imamo ljudje med seboj različno razvite določene možganske centre v smislu, da nekatere nekateri ljudje bolj in bolje uporabljajo kot drugi in da je pri nekaterih določena možganska polovica bolj aktivna kot pri drugih in da se to menjava. In četudi preko "PAN scans depict activity throughout the entie brain" to še ne pomeni, da je ta aktivnost najmočnejša in dokončna, ter da se morda ta aktivnost ne more povečati za odvisno koliko procentov.

1. Tistih ki so proti cepljenju ne plačujejo z davki da govorijo proti cepljenju, medtem ko se javne storitve plačuje prav iz teh. 2. Kar se tiče mene nikjer ne pravim da naj se kdo ne cepi ali cepi, temveč želim da se UKINE zakon o obveznem cepljenju. Kaj se bo odločil posameznik, je njegova stvar.

Pozdravljeni, Zahvaljujem se vam za vašo pomoč pri peticiji za prostovoljno cepljenje. Do danes smo zbrali že več kot 4.900 podpisov. O peticiji je bil včeraj prispevek v oddaji TV tednik, v soboto Primorske Novice, Danes Delo in verjetno še marsikje. Če kdo še razmišlja ali bi nas podprl, naj omenim, da ne gre za prepoved ali nasprotovanje cepljenju, temveč samo za nestrinjanje z dejstvom, da se kot obveznega določi zdravstveni poseg, ki je v strokovni javnosti sporen (milo rečeno). Več o tem v dokomentarnem filmu, ki je prejel dve mednarodni nagradi: trailer: http://www.youtube.com/watch?v=aH7DdnXPm2U entire documentary: http://www.youtube.com/watch?v=T3jdIQV46es Slovenija sicer ni edina država z obveznim cepljenjem, je pa preverjeno EDINA s tako ekstremnimi metodami represije zoper starše, ki ne želijo cepiti. Vašim prijateljem in znancem še vedno lahko posredujete povezavo: http://www.avaaz.org/en/petition/We_want_to_stop_the_state_represive_measures_against_the_parents_who_dont_want_to_vaccinate_their_children/?eNbHKab Lep pozdrav, Jure Pogačnik, univ. dipl. prav. 040-891-081 - dobil po mejlu, gre za tale plačljiv članek: Starši opozarjajo, država stopnjuje represijo Starši opozarjajo, država stopnjuje represijo Članki, 22. 10. 2012, Primorske novice Alenka Vindiš Brozović, nekdanja miss Slovenije, je danes mati dveh sinov. Ker ju ni dala cepiti, z možem plačujeta visoke kazni, ki najedajo družinski proračun. Mojca Vozel pa je nekdanja novinarka, ki zdaj skrbi za štiri sinove in pripravlja doktorat na temo prehrane in zdravja otrok. K raziskovanju jo je spodbudila želja, da bi pomagala drugorojenemu sinu, ki je po cepljenju utrpel možganske poškodbe. “Zdravnikom smo glede cepiv naivno zaupali, a ko smo se morali soočiti z resnimi posledicami, smo ostali sami; otrok s poškodbami možganov, midva z možem pa pred vrsto ugank in pritiskov,” pripoveduje Mojca Vozel. “Zdravniki naju niso poslušali, otroka so slabo spremljali, simptomov niso jemali resno, menili so, da z možem pretiravava. Opravili niso nobenih testiranj. Šele rezultati testov v tujini so potrdili, da je otrok resno poškodovan s cepivi.” V Sloveniji rezultati teh testov ne zanimajo nikogar, je razočarana Vozlova. Zdravniki stranskih učinkov niso vpisovali v otrokov zdravstveni karton, čeprav jih je bila cela vrsta, komisija za cepljenje se nikoli ni sestala s staršema, ki v tem postopku nista imela nikakršnih pravic. In brez enega samega pregleda krvi je komisija otroku, poškodovanemu s cepivi, odredila nova cepljenja. Vozlova sta se zato obrnila na sodišče, ki jima je ugodilo, vendar pravita, da zdravniki nanju še vedno izvajajo pritisk, ker otrok nočeta več dati cepiti. - Precej obupana je tudi družina Brozović. “Otrokov pediater naju je z možem prijavil na zdravstveni inšpektorat. Tam so naju seznanili, da imava možnost podati vlogo za opustitev cepljenja na ministrstvo za zdravje, česar žal nisva storila. Ob prvem otroku se nama nekako ni dalo ukvarjati z birokratskimi zadevami, kar danes močno obžalujem,” pripoveduje Alenka Vindiš Brozović. Alenka Vindiš Brozović: “Če se mi zaradi odklanjanja cepljenja 'usedejo' na bančni račun kot kakšnemu kriminalcu in ne bom mogla odplačevati stanovanjskega kredita, se lahko naša družina z dvema majhnima otrokoma znajde na cesti. Se bomo morali izseliti iz te države? Samo molimo lahko, da se ta nedemokratična politika čim prej konča.” Svojih sinov ni dala cepiti, ker jo je bilo tega preprosto strah, priznava. Končala je srednjo zdravstveno šolo, zato dobro pozna stališče uradne medicine glede cepljenja. Vendar pozna tudi drugo plat zgodbe, in po ogledu dokumentarnega filma Cepljenje – prikrita resnica se je dokončno odločila, da svojih otrok ne da cepiti. “Kasneje sva z možem dobila odločbo, v kateri nama je bilo naloženo, da je otroka potrebno cepiti,” nadaljuje Brozovićeva. “Ker se nisva pritožila, je odločba postala pravnomočna. To pomeni, da nama zdaj lahko nalagajo kazni v nedogled. Te se ponavljajo in so vse višje. Prva kazen, ki sva jo dobila, je bila 200 evrov za vsakega starša. Ker otroka še vedno nisva cepila, sva pred kratkim dobila naslednjo, višjo kazen, in sicer vsak po 300 evrov. V sklepu je zapisano tudi, da bo naslednja kazen čez pol leta že 400 evrov.” Peticijo podpisujejo tudi tujci To sta samo dve v nizu zgodb številnih slovenskih staršev, ki se upirajo obveznemu cepljenju. Ti so sicer v manjšini, saj je precepljenost slovenskih otrok zelo visoka in se v zadnjih letih po podatkih Inštituta za varovanje zdravja giblje med 95 in 98 odstotki, odvisno od vrste cepljenja. Po drugi strani pa je predvsem na svetovnem spletu staršem dostopnih vse več informacij, ki nasprotujejo uradni teoriji o nujnosti obveznega cepljenja in opozarjajo na možne stranske učinke. Zato se nasprotniki obveznega cepljenja zavzemajo za ponovno javno razpravo, ki je bila v Sloveniji na dnevnem redu že leta 2007. “Takrat je bil v obravnavi predlog novele zakona o nalezljivih boleznih. Predviden je bil ugovor vesti glede cepljenja, vendar je novela poniknila neznano kam,” opozarja pravnik Jure Pogačnik, ki je 25. septembra letos na spletnem portalu Avaaz objavil peticijo Za svobodno odločanje o cepljenju otrok v Sloveniji. V manj kot mesecu dni je zbral nekaj več kot 4700 podpisov. “Ustaviti želimo represivno kazensko politiko, prek katere Slovenija – kot ena redkih držav v Evropi – neevropsko posega v temeljne človekove pravice na ravni družine in starševstva,” pravi Pogačnik in skupaj s podpisniki poziva slovensko vlado, ministra za zdravje in poslance državnega zbora, naj uvedejo prostovoljno cepljenje otrok. Peticijo podpisujejo tudi tujci. “Neki Nizozemec, ki je podpisal peticijo, mi je zapisal, da si Nizozemci ne morejo niti predstavljati, da bi jih državna inštitucija, ki jo dejansko sami plačujejo, preganjala in ustrahovala z denarnimi kaznimi. Tudi v državah bivše Jugoslavije, ki so podedovale isti sistem cepljenja kot Slovenija, represija niti približno ni tako stroga kot pri nas,” ugotavlja Pogačnik. Jure Pogačnik: “Ne morem verjeti, da starši pred cepljenjem od pediatra ne dobijo navodil proizvajalca cepiva. Za vsako tableto vas opozorijo, da pred uporabo preberite navodila. Tukaj pa govorimo o cepivih, ki vsebujejo zelo strupene kemikalije.” Da se represija stopnjuje, potrjujejo tudi podatki zdravstvenega inšpektorata. Število postopkov zoper starše, ki ne dajo cepiti svojega otroka, se namreč iz leta v leto povečuje. Medtem ko je bilo leta 2008 v celem letu obravnavanih nekaj manj kot 100 primerov, je bilo samo letos obravnavanih že več kot 300 primerov. Globa za izmikanje oziroma onemogočanje cepljenja je 40 evrov, vendar lahko inšpektor v nadaljnjem postopku izreče različne kazni, recimo če se zavezanec ne odzove vabilu na obravnavo in svoje odsotnosti ne opraviči ipd. Najvišja globa tako lahko naraste tudi do 500 evrov, kazni v enem postopku pa je lahko več, odvisno od števila kršitev. Inšpektor lahko kaznuje enega, praviloma pa oba starša, ki sta odgovorna za otroka. Še en dogodek, ki je poleg omenjene peticije in stopnjevanja represije v zadnjem času povzročil, da je razprava glede obveznega cepljenja v Sloveniji spet vroča, je izid knjige Iluzije o cepivih. Ta je slovenskim bralcem na spletu dostopna brezplačno, izdalo pa jo je gibanje Naravna imunost. Avtorica je ameriška znanstvenica, imunologinja Tetyana Obukhanych, ki je slovenski prevod v ZDA letos pomladi izdane knjige bralcem podarila, potem ko je izvedela, kako trd je sistem obveznega cepljenja pri nas, pripoveduje Mojca Vozel, ena od ustanoviteljic gibanja. “Obukhanycheva je bila nad slovenskim sistemom cepljenja neprijetno presenečena. Tudi državljani v EU spoznavajo, da je slovenski sistem velik odmik od prevladujočih evropskih praks,” pravi Vozlova. Stališča za in proti Obisk spletne strani knjige je živahen, prav tako polemike v medijih. Obstaja namreč tudi drugačen pogled na cepljenje, kot je uradno stališče Inštituta za varovanje zdravja, ki ga zagovarja prim. doc. dr. Alenka Kraigher. Ta je prepričana, da je cepljenje najbolj učinkovita zaščita pred nalezljivimi boleznimi. “Z vidika obvladovanja le-teh je visoka precepljenost prebivalstva zelo pomembna. Le na ta način se namreč lahko zelo omeji kroženje virusov, ki ne poznajo državnih in drugih meja. Dokaz temu je vnovično pojavljanje in izbruhi ošpic v Evropi, kjer je v zadnjem letu zbolelo veliko prebivalcev, od tega 10.000 otrok. Obolele smo imeli tudi v Sloveniji, čeprav jih prej nismo imeli vse od leta 1999 do spomladi 2010, ko jih je v Slovenijo zanesel tuji državljan. Da je obvezno cepljenje primeren ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, je leta 2004 potrdilo tudi ustavno sodišče,” poudarja Kraigherjeva. Obukhanycheva pa v svoji knjigi prav na primeru ošpic pojasni, da kolektivne imunosti ni mogoče vzpostaviti s cepivi. Pravi, da cepiva niso učinkovita pri izkoreninjanju virusov. Ko se ošpice pojavijo, kar je bolj ali manj vprašanje časa, pri veliki večini ljudi cepivo ne deluje, kolektivna imunost se izkaže za mit, medicina pa se zateče v – karanteno. “Čredna imunost obstaja le, ko je delež posameznikov, ki niso dovzetni za virus, več kot 68-odstoten. Ker se živa cepiva z oslabljenimi virusi rutinsko vbrizgajo samo dvakrat (pri dveh do petih letih starosti), njihov zaščitni učinek pa izzveni v treh do petih letih, so lahko odporni le cepljeni otroci, mlajši od osem oziroma deset let. Drugi, vključno z odraslimi, so dovzetni, razen če so bolezen že preboleli. Otroci, mlajši od deset let, seveda ne predstavljajo 68 odstotkov celotne populacije. Torej pri ‘ohranjanju’ neobstoječe čredne imunosti ni prav nobene razlike, če so cepljeni vsi otroci ali nobeden,” trdi ameriška imunologinja. Rezultat cepilnih kampanj je po njenem mnenju zaskrbljujoč, saj je vztrajna uporaba cepiva MMR generacije mater in njihovih otrok prikrajšala za naravno imunost za te virusne bolezni. Dojenčki od cepljenih mater ne dobijo protiteles, cepiva pa ni mogoče uporabiti, ker je vbrizganje oslabljenih živih virusov v tako zgodnji dobi nevarno in brezplodno. “Zdaj so to bolezni, ki se jih moramo bati in na katere se sklicujejo, kadar ob uporabi zastraševalnih taktik promovirajo nadaljnje cepljenje. Za to obstaja dober razlog, toda ne tisti, o katerem nam govorijo! Te blage otroške bolezni so zdaj nevarne zato, ker smo jih mi, ljudje, sami naredili takšne.” Pogoste kršitve upravnega postopka Strokovna mnenja o obveznem cepljenju so torej deljena, prav tako se razlikujejo prakse v posameznih državah. Svetovna zdravstvena organizacija nima uradne politike glede obveznega cepljenja, navaja revija kanadskega zdravniškega združenja, ki je lani objavila primerjalno študijo obveznih cepljenj. V njej ugotavljajo, da se nekatere države osredotočajo na to, da bi prebivalce prepričale o koristih cepljenja, in jim pri tem puščajo svobodno izbiro, v drugih državah pa je cepljenje obvezno. Program obveznega cepljenja v Sloveniji je med najbolj agresivnimi in obsežnimi na svetu, ugotavljajo v omenjeni reviji, pri tem pa cepljenja ni mogoče zavrniti zaradi ugovora vesti ali iz verskih razlogov. Mnoge druge države ljudi ne silijo k cepljenju, kljub temu da je cepljenje obvezno. In skoraj vsi se strinjajo, da morajo obvezni programi cepljenja dovoliti izjeme vsaj iz zdravstvenih razlogov. Belgija na primer ima predpisano obvezno cepljenje le proti otroški paralizi. Večina se cepi, tistih, ki cepljenje odklanjajo, pa ne preganjajo. Mojca Vozel: “Ostali smo sami: otrok s poškodbami možganov, midva z možem pa pred vrsto ugank in pritiskov.” “Če bi ukinili obveznost cepljenja, bi razbremenili starše, otroke pa bi zavarovali pred stranskimi posledicami cepljenja. Razbremenili bi tudi zdravstvene inšpektorje in upravno sodišče ter zdravnike. Slednji so starše dolžni prijavljati inšpektoratu, kar je v nasprotju z njihovim zaupnim odnosom do pacientov. Država bi prihranila kup denarja, in najpomembnejše: izognili bi se nepotrebnemu vzdrževanju konflikta v družbi kot celoti,” meni Jure Pogačnik. Zavzemanje za odpravo obveznega cepljenja čuti kot svojo človeško dolžnost. S problematiko se je seznanil, ko je bil v letih 2005-2006 zaposlen na ministrstvu za zdravje. Obravnaval je pritožbe v upravnem postopku, med katerimi jih je bilo kar nekaj povezanih s cepljenjem. “Takrat sploh nisem razmišljal, da bi bilo s sistemom obveznega cepljenja pri nas lahko kaj narobe,” pripoveduje. Zato je prve pritožbe staršev, ki so se sklicevale na to, da cepljenje ni varno, gladko zavrnil. Nato pa je postal pozoren na kršitve v upravnem postopku. “In to ne obrobne, pač pa bistvene kršitve. Tipična kršitev je bila, da starši sploh niso imeli možnosti sodelovati v upravnem postopku. Če stranka nima te možnosti, je to bistvena kršitev upravnega postopka, zaradi katere se mora absolutno ovreči vsaka odločitev upravnega organa na prvi stopnji. Upravni organ se o opustitvi cepljenja skoraj vedno odloča izključno na podlagi vpogleda v zdravniški karton. Le kaj naj bi našli v kartonu nekajmesečnega otroka? Morali bi pretehtati različna dokazna sredstva, in eno od teh so tudi pričevanje staršev in razni testi, ki so jih starši zdaj prisiljeni opraviti v tujini.” Šlo je za sistematično kršenje upravnega postopka, je ugotovil Pogačnik, ki je leta 2006 ministrstvo zapustil. Še prej pa je izdal – kot pravi, doslej edino – odločbo o dokončni oprostitvi cepljenja otroka, ki je verjetno utrpel stranske učinke cepljenja. Kljub temu da zdaj dela v drugi službi, se starši še vedno obračajo nanj s prošnjami za pomoč, kako se izogniti represiji državnih organov. “Nehote sem še vedno v tej zadevi, zato bi rad, da se vse skupaj čim prej konča. Zdaj, ko se odpravlja in krči toliko zdravstvenih ugodnosti, je prav neverjetno, da država ljudi v nekatere zdravstvene storitve sili.” Pomanjkljiva navodila pediatrov Starše je tudi strah, da otroka, ki ni cepljen, ne bodo mogli vpisati v vrtec. “Nikjer nisem zasledil pravne podlage za kaj takega,” trdi Pogačnik in dodaja, da upravni organi staršem pogosto zagrozijo na zelo nejasen način, ki ga tudi sam kot pravnik težko razume. “Najprej sploh nisem mogel verjeti, da starši pred cepljenjem od pediatra ne dobijo navodil proizvajalca cepiva. Ko sem ta navodila poskusil dobiti tudi sam, sem imel težave. Za vsako tableto vas opozorijo, da pred uporabo preberite navodila. Tukaj pa govorimo o cepivih, ki vsebujejo zelo strupene kemikalije. Predvsem pa navodila vsebujejo pomembne napotke staršem, kdaj otroka ne smejo cepiti. Če tega ne prebereš, si praktično poskusni zajček.” Na zdravstvenem inšpektoratu v zadnjem letu opažajo povečanje števila primerov, kjer starši navajajo, da jim cepitelji (zdravniki) niso dali dovolj pojasnil in informacij. Povečuje se tudi število prijav zoper zdravnike; doslej so jih prejeli že več kot 50. Na sodišče pa je bilo v zadnjih petih letih vloženih pet zahtevkov za odškodnino, ki jo je oseba utrpela zaradi obveznega cepljenja. Država je doslej izplačala eno odškodnino v znesku 62.593,89 evrov, navajajo na ministrstvu za zdravje. Pravne in sodne bitke med državo in starši, ki odklanjajo obvezno cepljenje, so torej v polnem teku, zato so tudi vse bolj glasne pobude o ponovni javni razpravi in razmisleku, ali ne bi v Sloveniji v zvezi z obveznim cepljenjem priznali vsaj ugovor vesti. ALJA TASI

Ja, kot že tisoče podobnih primerov...

Sem predvideval da sem povedal dovolj k temu, da same raziskujete naprej, pa vidim da ne; bi rajši na pladnju kot pa pokurile kakšno celulitno maščobico v raziskovanju in razmišljanju več ha ha Moje laično mnenje sedaj: Procesi ki se v organizmu odvijajo zaradi uživaja hrane z izgorevanjem kisika itn, ustvarjajo energijo. V kolikor energija zastaja v telesu in auri, se to lahko pozna tudi na telesu oz. fizičnem nivoju. Dejstvo je, da nekateri ženske pojedo dosti več kalorij, maščob itn kot druge, a posledično ustvarjeno energijo bolj primerno izrabljajo, oddajajo in tako naprej kot druge in zato s celulitom nimajo tolikšnih težav. Torej mislim da gre v prvi meri za pretočnost energije. Velik dejavnik ki vpliva tudi na pretočnost energije je vsekakor prehrana. Ženske sodobnega sveta, še posebej američanke ki se prehranjujejo več z nezdravo prehrano dokazujejo, da hrana vsekakor vpliv ima. Različna mnenja strokovanjkov pritrjujejo, da predvsem zaradi uživaja hrane živalskega izvora in neprimernega življenjskega sloga. Če neka ženska strada, celulita verjetno da nima, torej ga ima lahko zgolj oseba ki ima zaloge maščobe. In če ima zalogo, pomeni da maščobo odlaga. Zakaj jo odlaga, zato ker je ni pokurila sproti ali pa je organizem (recimo zaradi strupenosti, slabega delovanja jeter in žolča ali morda kakšnih drugih vzrokov) ni predelal oz. izločil. Zakaj je ni pokurila ali je organizem ni predelal pa je tisto, kar naj morda raziskuje vsaka sama, če želi seveda. Hrana je po mojem mneju torej velik dejavnik, ki vpliva na nastajanje celulita. Sodobni človek použije preveč kalorične hrane a premalo izkoristljive hrane in če je ta takšna v kateri so odpadne snovi ki jih telo ne izloči, kar lahko pomeni da zato zastajajo v organizmu tam, kjer je organizem mneja da je najmanj škode. No, tole pa je meni sila zanimivo in mislim da paše k obravnavi: Namreč raziskave o tem, da so v času druge svetovne vojne na nizozemskem bile nosečnice, ki so zaradi tedanjih razmer stradale. Otroci oz. takrat še embirji in kasneje rojeni otroci tistim materam, so se v času nosečnosti prilagodili tako, da so po naravni poti ustvarili v organizmu mehanizme za ustvarjanje zalog. Tako je imelo mnogo tistih otrok celotno svoje življenje "probleme" s prekomerno telesno težo, saj je bil ustvarjen mehanizem za celo življenje. Lahko so se trudili shujšati, a je organizem vedno ustvarjal določene zaloge. Verjeto zaradi zapisa v dnk-ju "obnove in varovanja" organizma, I gues. Torej kdarkoli boste kritične do lastnega telesa, prekomerne telesne teže ipd., se morda vprašate zakaj vaš organizem deluje kot deluje. Osebno menim da se da mariskaj odpraviti s prehrano in predvsem pretočnostjo energije. - in še zadnji bolj splošen stavek ki se navezuje na predzadnjega: S prilagojenim in zdravim odnosom do lastnega organizma mu omogočimo, da lahko primerno opravlja njegovo nalogo, ki je biti na pravem mestu ob pravem času in delati prave stvari. (kadar to nismo nam začne energije zmanjkovati in jo posledično želimo kompenzirati) zato zdej jst odhajaaaaaaaaaaaaaaaaaaaammmmmmmmmmmmmmmmmm zviz skratka pojma nimam...

Zanimivo ja. Zdej kaj to pomeni bom prebral iz podanih poveza, pa potem morda naprej komentiram.

Da in tako še vedno mislim, torej da človek nikoli ne bo žival. So tudi drugačne teorije o naši evoluciji kot pa je izključno ali v celoti samo darwinova. To ne pomeni da se z darwinom v čem ne strinjam, a sigurno ne v vsem. Zakaj, preprosto zato, ker je darwinizem omejen. Ne morem pa rečt da kaj dosti vem o darwinizmu kot to kar vem oz. kar se spomnim iz lastnega razmišljanja in zaključkov, ko sem o njem bral poslušal itn; torej laično ane.

ok, hvala za linke, bom pogledal.

itaq

Če razumeš zakaj nastaja, morda razumeš kako se ga znebiti.

anne, ane.

Dobro povedano.

Da! Na te splošno znane ugotovitve sem se navezoval. Ali so točne ali ne, pa ne vem. Morda del možganov uporabljamo za procese, ki jih sedaj še sploh nismo sposobni zaznavati, razumeti, jih definirati in sprejeti kot aktivnost možganov. Recimo podobno kot nismo vedeli da obstajajo različna ali določena ( recimo magnetna) valovanja, ali sevanja (mobilni telefoni), ki vplivajo na človeka, preden smo jih sploh odkrili. Morda bomo v prihodnosti odkrili še mnogo drugih valovanj, sevanj, takšnih ali drugačnim bolj ali manj subtilnih vplivov na človeka, ki pa imajo bolj ali manj občuten vpliv nanj, na njegove odzive, počutje, zdravje, sposobnosti, živost, organe, sposobnost razmišljanja, reagiranja, zbranost, fluidnost, eteričnost, pretočnost različnih energij v organizmu in ob njem (subtilno telo), itn.

1. Mislim da nikoli, razen če v smislu posledic neželjenih strani napredka. Proti sami evoluciji pa ne, temveč prej obratno. Verjetno si to sam zaključil iz nečesa kar sem napisal, a zaključek je bil verjetno napačen. Pravzaprav sploh ne razumem kako bi z mojim pogledom na svet in življenje lahko bil proti evoluciji, če je le ta temelj mojega razmišljanja in pogleda na življenje. Sicer pa morda, da se kdaj v črnogledosti trenutka in slabega počutja, kaj neprimernega izjavil s čimer se sicer zares ne strinjam. Se dogaja tudi najboljšim haha 2. No, moje mnenje je drugačno. Mislim celo da tudi tiste ki jih uporabljamo, se dejansko ne zavedamo za kaj vse jih uporabljamo. Podobno kot se ne zavedamo vseh procesov, ki se istočasno dogajajo v nas, kadar smo izpostavljeni določenim psihičnim, fizičnim, energijskim zunanjim vplivom, saj mnoge zaznavamo tudi podzavestno, kot ima tudi telo neko svojo bolj ali manj prirojeno inteligenco, če se tako izrazim. Odzivamo se torej kot zaključek zavestnih in nezavestnih procesov v nas + eventuleno tudi še česa drugega, recimo zanjega energijskega vpliva na nas. Torej po mojem mnenju uporabljamo samo del možganov in svojih sposobnosti in zmogljivosti še zdaleč nismo uspeli razviti in jih razvijamo postopoma deloma prilagojeno moralni rasti. Tako se po moje človeštvo razvija v prav vseh pogledih (telesno, umsko, čustveno, duhovno). Recimo pred leti sem bral, da imamo ljudje sedaj večja pljuča, kot so jih imeli v povprečju recimo leta 1900 (točno se ne spomnim letnice) oziroma od takrat ko so začeli mere evidentirati. Ali je res ne vem? Morda še en bolj ali manj umesten primer ki mi sedaj pade na pamet: Oseba ki je na pol otopela, v stanju ampatije, nato se zgodi nekaj hujšega in nepričakovanega (recimo ji nekdo preti, sega po življenju ali je požar ipd), oseba pade v stanje hiperaktivnosti, stresa in vklopijo se dodatne sposobnosti, okrepijo čutila, dodatno aktivira organizem, sposobnost rzmišljanja, zaznave, sposobna je reševati izzive, ki jih sicer ne bi bila, sposobna je premagovati ovire, ki jih sicer ni, sposobna je hitrega razmišljanja in zaključevanja ter odločevanja, ki ga sicer ni, saj so potenciali aktivirani.