Tamburin

Ja, to pa sploh :xx!: , da upravljajo z življenji otrok. Grozno!

Ja, mene tudi. Malo čudno in protislovno se mi zdi tole. Namreč: po Svetem pismu menda samomor ni dovoljen. Vendar, če ne dovoliš, da ti s transfuzijo rešijo življenje in zaradi tega umreš, a ni to samomor?

Če bi pa še vedela, koliko si glupa, niti pisala ne bi. :o|o:

Neeee, to je ena Tamara napisala.

Bu1, a veš, da ti temni lasje pristojijo! No, vsaj meni si bolj temnejša. Me ful spominjaš na eno mojo frendico. Saj enkrat zdavnaj sem ti že rekla, da si ji podobna v faco, s temnimi lasmi pa si... ma identična. Cosma, pomaranče, plaža ! Ne boš ljubosumna, če še en za tipa? Coccinelle cockana!

Troimenka C.S.K., v vsaki stvari je nekaj dobrega in nekaj slabega. Razlika je samo v tem, iz katerega zornega kota kdo gleda. Nekateri starši znajo svojim otrokom prikazati vero in nedeljsko mašo kot nekaj lepega, prazničnega, veselega... Moji pa tega niso znali - ker ne znajo živeti religiozno, čuteče. Vero so nam (trem otrokom) prikazovali kot neko obveznost, ki jo moramo izpolnjevati, drugače bomo šli v pekel... Niso nas učili moralnih vrednot, ampak so nas učili se kesati za svoje grehe. Če pa se hočeš za grehe kesati, jih moraš najprej narediti, a ne? Skratka, obsedeni so bili (in so še vedno) z občutki krivde, vse, kar je lepega, pa gre mimo njih. Še dobro, da sem imela starejšo sosedo in kasneje še eno drugo starejšo prijateljico (obe "ateistki", a duhovno oz. notranje zelo razviti), da sta me naučili, kako je lepo življenje, če misliš in delaš dobro in ti ni treba imeti slabe vesti. Tako življenje je en sam praznik - ne rabiš nedeljske maše za to. Če ti pa paše, lahko tudi greš v cerkev, ni pa to obveznost. Bog je povsod in čisto vseeno je, kako ga poimenuješ. Če ga iščeš, ga ne najdeš, če pa mu dovoliš, najde on tebe, kjerkoli si. Vsaj jaz tako gledam na to in prepričana sem, da se ne bom cvrla v peklu.

MmmmmmmMateja, kofeeee! Saj ste vsi fajn, ampak ta kofe pa odkida!

Eni moji prijateljici sta umrla ob starša. Mislim, da je imela takrat 11, 12 let. In ni bila krščena. Ko so jo nato vzeli k sebi eni njeni sorodniki, so jo seveda takoj dali krstiti, pa še vse tiste ceremonije zraven, pa obvezno vsako nedeljo k maši... En fant je utekel od doma, ker so ga starši silili k maši, pa ni hotel hoditi... To sta dva primera, ki mi trenutno padeta na pamet. In mislim, da je že sam krst ob rojstvu otroka vsiljevanje vere. Evo, še ena tukaj, ki je hodila proti svoji volji v cerkev in k verouku, ter opravila vse zakramente (razen poroke). Silili pa so me starši, ki ne znajo reči niti "Dober dan".

Kot je že Marsa rekla, imajo nekateri optiki tudi okulista, ki ti lahko opravi pregled kar tam v optiki. Jaz sem bila pri enem takem. Tudi vaje za oči so res . Meni je okulist dal en papirček, na katerem sta narisani dve enaki muci v razdalji par cm. Ta papirček moram gledati in si ga počasi prebliževati k očem, pa spet nazaj... V začetku vidim ves čas dve muci, po nekaj vajah (ko se mišice okrepijo) pa od blizu vidim samo eno muco, ker ena prekrije drugo. Ne vem, če sem ti to jasno opisala, ampak lahko vprašaš okulista za kakšno tako vajo.

A se jih je ustrašil?

Tole, da te bejbe tam pozirajo fotografu, mi je še jasno, ni mi pa jasno, da gre tisti tip tam zadaj (v modrih kratkih hlačah) mimo njih, ne da bi jih pogledal. Najbrž je peder.

Pri meni pa ni stopnjevanja, ampak je izmenično: 1. celibat 2. celi bat (pa ne lesen, ampak mesnat) ... (Trenutno sem v 1. izmeni. :o|o: ) Glede ljubezni pa se kar strinjam. Po mojem so zelo redki pari, ki so iz ljubezni skupaj. Največkrat pa ljudje zamenjujejo tisto čustveno (ali kakršnokoli) navezanost z ljubeznijo. Pravzaprav je ljubezen vse drugo kot to, da imaš partnerja ob sebi, s katerim tudi seksaš.

Ja, majica, obstajajo očala oziroma stekla z nekimi filtri, ki ublažijo bleščanje (povedano bolj laično ). Pred leti se mi je začelo dogajati, da so se mi zvečer ful solzile oči, pa čutila sem "pesek" v očeh, prednji del glave me je bolel (čelo) in videla sem bolj megleno... Zato sem šla k okulistu - prepričana, da se je začelo kaj z dioptrijo pri meni. Okulist me je pregledal na vseh možnih napravah tam in ugotovil, da imam samo utrujene oči in oslabele očesne mišice. Dal mi je ta očala (ki jih še zdaj nosim samo pri TV in računalniku) ter neke vaje za ojačanje mišic (tele vaje ti zdaj tukaj težko opišem). Če imaš podobne težave, je najbolje, da se greš posvetovat k okulistu. Meni je zelo pomagalo.

Dolores , tole bi pa spadalo pod temo "Obleka naredi človeka." Ja, prav hecno je tole, ampak se dogaja. Se je tudi meni že zgodilo, da so me bolj obrajtali, ko sem se bolje zrihtala, in obratno. Sicer novega avta še nisem kupovala , doživljam pa te različne pristope vsepovsod (v trgovini, na pošti, v šoli...). Tako da mi v določenih situacijah kar prav pride, da se malo bolj zrihtam, čeprav se najbolje počutim v preprostih in praktičnih oblačilih. Sem pa enkrat nekaj časa nosila očala (tista za utrujene oči, ki jih ni potrebno nositi non-stop, ker ne gre za dioptrijo) in sem opazila, da so me povsod bolj resno jemali. Najbrž sem zgledala starejša in bolj resna.

Hehe, majica , mene je pa ena od naših misic povabila na kavo - za drugi teden, ker ta teden ni bilo cajta ne z moje ne z njene strani. Se poznava osebno in je čist kul in preprosta ženska, zdaj že 30-ih let. Po mojem niso nič drugačne od drugih, samo bolj izpostavljene so javnosti, da jih ocenjujemo in kritiziramo (pozitivno ali negativno). Njihova zasebna življenja niso nič posebno drugačna od naših.

Moja hči pa reče (sem jo danes spet slišala) VRIŽICA namesto VERIŽICA. Ne vem, kje je to pobrala. Sem jo popravila in ji rekla, da se reče VERIŽICA, ona pa: "Jaz rečem VRIŽICA! " (Kozoroginja trmasta! )

Kleop, tvoje razmišljanje mi je zelo blizu. Lepo si napisal. Se mi zdi čisto OK ta besedna zamenjava. Veliko raje sem VZTRAJNA, kot pa POTRPEŽLJIVA. (Čeprav... včasih tudi vztrajna nisem dovolj. :o|o: Bi pa rada bila. )

Jaz pa menim, da smo si ljudje tako različni, da skoraj vsaka stvar nekomu paše, drugemu pa ne. Celo hlače na rože so mi všeč, če jih vidim na tipici, ki jih zna nosit, pa če jih zna tudi primerno skombinirat. Skratka, res nimam nobenih predsodkov glede oblačenja, imam pa predsodke oziroma ne maram videti ljudi, ki se oblečejo nekaj po modi, čeprav jim to ne paše (n.pr. kake pretirano zalite ženske v majčki nad popkom in mini krilcu pod popkom :xx!: ).

Po mojem tudi pretirana potrpežljivost ni glih neka vrlina - tisto, da se pustiš, da te drugi teptajo in ti skačejo po glavi... :o|o: Hmm... negativna reakcija na delovanje drugega? Za koga naj bi bila ta reakcija negativna?

Vem vem, nisem spregledala te besede. Ampak sem vseeno tako komentirala, ker se mi je zdel tudi izraz "dostikrat" malo prehud. Seveda za moje pojme! Ker pač vidim stvari drugače. Pišem pa samo tisto, kar jaz mislim, zato si ne jemlji preveč k srcu, kar napišem, ker sem samo "kapljica v morju".

Najbrž poročeni res ne grejo tolikokrat narazen kot samski. Ampak ravno zaradi tega mi meni osebno poroka glih ne diši. Zdi se mi neumno, da bi samo zaradi tega, ker sem z nekom poročena, ostala vse življenje skupaj z njim in mogoče osebnostno nazadovala. Ne bi pa trdila, da je ločitev oz. iti narazen bežanje pred samim seboj. Po mojem je ravno obratno: moraš imeti kar nekaj poguma, da se obrneš vase in priznaš, da ta zveza ni zate (če seveda res ni x!x ). Veliko ljudi ni srečnih v zvezi, ampak vztrajajo, ker se bojijo spremembe. Samo pogumni in drzni si upajo narediti kak korak zase - korak v neznano, kjer moraš biti še kako sam s seboj. Vsaj jaz tako mislim, ki mi ni žal, da sem zvezo (oz. 2 zvezi) prekinila. Celo ponosna sem na to, da sem si upala. In občutek imam, da sem s tem naredila veliko zase. Lahko bi že s prvim tipom ostala skupaj in bila mogoče še danes z njim, ampak ostala bi tam zadaj - navzven dobro situirana vzorna mama in žena, znotraj pa razsuta, kot marsikatera druga.

Pri nas pa se nekaj podobnega dogaja v šolski ambulanti. Kličem (po tel.) zadnjič v šolsko, da bi naročila sina na pregled. Tisti dan je ambulanta delala popoldne od 13.30h dalje, tako da sem klicala takoj po 13.30h. Pa pravi sestra: "Joj, danes imamo gužvo! A je kaj nujnega?" No, ko sem to slišala, sem se malo zlagala in začela pretiravati: "Jaaa, nujno je! V lasišču ima eno veliko gnojno rano, ki zelo grdo zgleda! Se bojim, da se mu to kam ne razširi!" ... Sestra nekaj pomenca, potem pa pravi: "No dobro, vas bomo nekam stisnili. Pridite ob 16.30h." Prideva s tamalim že ob 16.15h, če bo slučajno kaka "luknja" kaj prej, drugače pa nič hudega, če bova malo več čakala - važno, da so nas naročili, si mislim. Stopiva v čakalnico in... vidiva prazno čakalnico, samo en srednješolec je tam sedel in čakal..., vrata za k medicinski sestri in za v ordinacijo odprta na stežaj, notri pa NIKOGAR! :o|o: OK, s tamalim se usedeva in malo počakava - v bistvu sem rabila malo cajta, da dojamem, za kaj tle sploh gre (nič mi ni bilo jasno, kje je tista gužva). Sem začela že razmišljati, da kaj pa, če so vsi pobegnili ven, ker je bil kak alarm za potres ali kaj takega. Čez čas pa tisti srednješolec jezno vstane in odpre ena vrata na koncu hodnika (kjer so KOFETKALE x!x 2 zdravnici in 3 medicinske sestre), ter se skoraj zadere nekaj v tem stilu: "A vas bo treba še dolgo čakati?!" za tistega fanta! Končno so se dame, ki bojo (mimogrede) dobile vse tiste ure kofetkanja tudi plačane od nas zavarovancev, primajale ven na svoja delovna mesta. Seveda niso začele takoj s sprejemanjem pacientov, ker so morale najprej dati nam trem tam zunaj vtis, da imajo polne roke dela s premetavanjem nekih papirjev in dvigovanjem telefonov, ki sploh niso zvonili! :o|o: Počasi pa se je le odprlo in so poklicale najprej fanta, ki je bil pred nama..., čez kakih 20 minut pa še naju s sinom... Aleluja! :OO!: In to se mi ni zgodilo prvič. Nekaj podobnega sem doživela v isti ambulanti enkrat s hčerko, že nekaj časa nazaj. Pa ne bi še tistega pisala, ker bi bilo predolgo.

To pa res :xx!: :xx!: :xx!:

Hmm... to pa vem , da moških nisem nikoli razumela.