emanuel

Če primerjam više razvite sesalce, kot so konj, pes, opica, delfin ali slon s kuro, pa res ne rabim vzeti za vzor in merilo človeka, da je jasno, kdo je bolj razvit In tukaj je brez kančka subjektivnosti jasno, kdo je manj razvit. In s čem utemeljuješ, da tukaj za merilo postavljam človeka?

Se ne strinjaš s tem, da so konji in delfini na višjem nivoju zavedanja od kur ?

Jaz pa bi rekel, da je človek na višjem nivoju zavedanja od živali, prav tako, kot lahko rečemo, da sta delfin in konj na višjem nivoju zavedanja od kure. Ampak to še ne pomeni, da živali nimajo zavesti! Zavest se pač razvija in združuje od nižjih oblik proti višjim oblikam, vse do človeka, kjr se še naprej razvija v svojem zavedanju.

Kakor kdo! Eni res dosti presegajo živalski nivo, eni pa niti ne. Pa še o nauku o reinkarnaciji (po Lorberju) “Mnogokrat ste že slišali o potovanju duš. Daljnji vzhod trdno veruje v to še dandanes. Vendar je takšna vera pri njih zelo popačena, ker pošiljajo človeško dušo spet nazaj v živalsko meso. Vendar temu še zdaleč ni tako. Da je človeška duša s tega sveta res zbrana skupaj iz mineralnega, rastlinskega in živalskega kraljestva in se vzpenja navzgor do človeške duše, vam je v glavnem že znano, in tudi kako se to dogaja v stalnem redu. Toda nazaj ne potuje več nobena še tako nepopolna človeška duša, razen v duhovnem vmesnem kraljestvu samo po zunanjem videzu zaradi njenega ponižanja in poboljšanja, ki lahko izvira iz njega. Če je to do določene mere, preko katere se razvoj zaradi pomanjkanja višjih sposobnosti ne more nadaljevati, uspelo, lahko takšna duša nato preide v samo duhovno blaženost na kakšnem drugem nebesnem telesu, ali pa se tudi, če hoče, še enkrat vrne v meso ljudi te Zemlje. Na tej poti si potem lahko pridobi višje sposobnosti, s pomočjo le-teh pa lahko doseže celo Božje otroštvo" Mimogrede, ko se duševne oblike vzdigujejo, se med seboj združujejo, vse do človeka, ki mu je dana najvišja stopnja svobodne volje, za razliko od živali, ki so omejene v določenem krogu. “Vse, kar vsebuje Zemlja od njenega središča vse daleč do njenega najvišjega zračnega okolja navzven, je duševna snov, vendar do določenega sprostilnega časa v nekem mnogoterem trdnejšem ali blaženejšem sojenem stanju, zato ona mesnemu človeškemu očesu na tem svetu, kot tudi njegovemu občutku bodisi vidna kot povsem mrtva, trdna ali mehkejše čutena. Tja spadajo vse vrste kamnin, mineralov zemeljskih vrst, vode, zrak in vse vrste še nevezanih snovi v njej. - Nato pride vse rastlinško kraljestvo v vodi na Zemlji skupno z njimi prehod v živalsko kraljestvo. V tem kraljestvu izgleda sodba že milejša in duševna snov se nahaja že v periodi polne razveze, kot je bila ona v prejšnem trdnem sojenem stanju, glede posebnosti ter posamične vzgoje v pogledu inteligenčnega nastanka, kot neenakomerno zmešana duševna snov, ki se nahaja v tej drugi državi, kakor v neki veliki mnogoterosti. Duševna snov je, če je morala biti podvržena zaradi posebne inteligenčne vzgoje v druge ne tako velike posebnosti, mora biti v tretjem kraljestvu živali, katero je že zelo mnogoraznotero zaradi dokončnega prejetja svetlejših in svobodnejših posameznih inteligenc, dovedena k stalno višji združitvi. Zato se združujejo tu tudi številni deli malih živali duševne snovi različnih vrst in rodu v večje živalske duše, kot na primer v nekega večjega črva ali žuželke. - Brezštevilne mnoge takšne žuželkine duše, zopet različnih vrst in rodu, če so se znebile vezočih materialnih ogrinjal, se združijo nato zopet v živalsko dušo večje in popolnejše vrste in tako naprej vse do večjih in popolnejših živali, delno še divjih in delno milejše vrste; in iz zadnje združitve živalskih duš izidejo nato šele z vsemi mogočimi inteligenčnimi sposobnostmi, dobro preskrbljene, človeške duše. Če bo človek rojen na tem svetu in zaradi njegove sprostitve dobi še eno telo, tako je to zelo modro od Boga urejeno, da se človek kot popolna duša ne more spominjati vseh potrebnih stanj v njihovih prehodnih, toda vendar vedno ločenih stanjih, kakor oko ne more videti in razločiti malih posameznih kapljic morja, iz katerih to obstoja. Kajti če bi bilo človeški duši to dano, ne bi mogla prenesti to združitev iz neskončno različnih duševnih snovi in inteligenčnih delov, temveč bi hrepenela, da samo sebe čim hitreje razlije, kakor se razlije vodna kapljica na žarečem železu. Da se človeško dušo obdrži, ji mora biti popolnoma odvzet spomin skozi ureditev njenega oklepajočega telesa vse nazaj do časa njene popolne notranje združitve z njenim duhom ljubezni iz Boga; kajti le ta duh je istočasno povezovalni kit, skozi katerega bodo vsi neskončno različni duševni inteligenčni deli, utrjeni v večno nerazdružljivo celostno bitje, v vsej svoji jasnosti presvetljen, spoznan, razumljen in kot dopolnjeno bogu podobno božje bitje ljubezni, modrosti in oblasti hvaljen in upoštevan.” Prav ta razvoj pa je v bistvu tudi razvoj zavesti!

Pravzaprav sem vprašanje zastavil bolj na splošno, ne toliko kot moj osebni problem. V sedanjem času je veliko več materialnege, kot pred 100 leti, ampak tudi manj samostojnih poklicev, kot so bili včasih peki, krojači, čevljarji, veliko je bilo samostojnih kmetov; potem pa je prišla bolj efikasna industrija, ki je omogočila večjo materialno blagostanje, ampak samostojnost se je zmanjšala, večina ljudi je postala del sistema hierarhije v različnih organizacijah, tako rekoč vsakdo je dobil svojga šefa, materialne zahteve so vse večje, pri čemer nihče več ne ve, kakšen smisel ima vse skupaj. In ne strinjam se, da je sodoben človek tudi bolj prilagojen psihozam sodobnega sveta. Prav tako se mi ne zdi, da več problemov, kot jih ima nekdo, lažje jih jemlje. Narobe, problemi se kopičijo, in ne moreš reči, imam poln kufer vsega, s tem nič ne rešiš. Res pa je, da brez boja ni zmage. In težji kot je boj, večja je zmaga. Ampak kaj ti to koristi, če izgubiš? A ni potem bolje imeti lažji boj, in doseči manjšo zmago, kot pa imeti težak boj, in izgubiti? Pa če povzamem še eno tvojo navedbo; "Mirno udobno delo brez pritiskov, ki si ga zamišljaš kot primerno gojišče za notranjo rast, pa je, oprosti brat, bolj vpliv spodnjih sil v tebi. Z vonjem po budizmu. Vsaka težnja po inerciji je navadno »zlo«. Vesolje se vrti brez prestanka." Osebno se mi zdi okolje, ki te preveč ne "potegne" vase, bolj zdravo, kot pa okolje, ki te tako obremenjuje, da svojim eksistenčnim in osebnim problemom posvečaš preveč pozornosti. Ne vem, če je to odraz "vpliva spodnjih sil v meni. Z vonjem po budizmu", kot praviš. Pa tudi budizem ne jemljem kot nekaj negativnega. No, drugače se pa z večino tega, kar si napisal, strinjam. Tudi s tistim o prekletstvu občutka varnosti, ki peha v suženjstvo. Kot Egipčanski lonci z medom.

Brez skrbi! Koliko znamo biti brez skrbi, in koliko nas obvladujejo družbene razmere, ki nas silijo, da ves čas za nekaj skrbimo. Ko že otroke navajamo, da ves čas v šoli na nekaj skrbijo. In ko je v teh časih že luksuz, da nekdo mirno opravi svoje delo, ne da bi bil ves čas izpostavljen pritiskom. In predvsem, kakšne slabe posledice imajo stalne skrbi na naše duše?! Je svet, v katerem trenutno živimo, strupen? Se je sploh možno rešiti stalnih posvetnih skrbi, se da recimo najti službo, kjer delo mirno opraviš, ne da bi stalno pritiskali nate in bi moral stalno skrbeti, koliki časa boš še imel delo? Koliko se človek sploh še lahko v miru posveti sebi! Vel. evang. Jan. II/226 (1-8) “In Jaz vam vsem rečem prav sedaj zato, da preženete vse skrbi, kajti vsaka posvetna skrb zaradi sveta je prav materialna vez, zaradi katere se neka duša poveže iz stare adamitske brazgotine z materijo! Čim bolj pa se duša poveže z materijo njenega mesa, tem bolj se mora izobrazba stvarnega Božjega duha v njej zmanjševati; in čim bolj se potem duša poveže z njeno skrbjo s telesom, ki je sebi le neka obsojenost, neka trpeča nujnost in tako sama smrt, tem bolj izgublja potem tudi zavest in spoznanje večnega, neuničljivega življenja v njej. Čim bolj pa se osvobodi te vezi, tem prostejša bo zopet v vsem in čim več se nato poveže z Božjim duhom v njej, tem živahnejša in stalno svetlejša bosta zatem zavest in spoznanje večnega življenja v njej. Kdor ima še nekakšno veliko bojazen pred smrtjo telesa, tega duša je močno povezana s telesom in posebno slabo z duhom kajti velika ljubezen do življenja na tem svetu je gotovo znamenje, da se je duša še zelo malo zanimala za večno življenje duha v njej, za to je kriva stara brazgotina, ki jo je Adam sam sebi in s tem vsem, v njihovo meso zaplojenim dušam, zadal. Vendar se more vsaka duša, če to resno hoče, tudi popolnoma pozdraviti od take slabe brazgotine. Kajti za to je Bog predvidel že takoj, v prisotnosti Adama, varne ukrepe in Adam sam je bil ponovno skoraj popolnoma razsvetljen v njegovem zadnjem času. Henoh pa je bil od tega popolnoma ozdravljen, zato je bil tudi spremenjen v njegovem mesu, kot še nekateri zemeljski praočetje. Ker pa so se le-teh nasledniki, kljub temu mešali z otroci neozdravljenih očetov, je tako ostalo adamitsko zlo, več ali manj mogočno, nastopajoče med ljudmi stalno z njihovo muko. Od tod izhajajo tudi bolestni ženski porodi in od tod večina zelo boleče vrste smrti pri ljudeh. Kajti ena, že po moškem izlivu semena, ranjena naravna duša se takoj poveže naprej zelo trdovratno z materinim mesom in mora zatem pri porodu vedno biti s silo rojena na svet, z raznimi pretrganimi vezmi. Otroci kot Izak in še množica enakih na svetu, pa so bili rojeni brez bolečin mater. Prav tako je tudi slučaj z umiranjem. Ljudje, ki zelo visijo na zemeljskem življenju in je pri tem usmerjena vsa njihova skrb le na to, morajo že med njihovim kratkim zemeljskim življenjem zelo veliko trpeti, bodo večkrat duševno in skoraj zatem gotovo tudi mesno bolni in zelo revni, in pred ločitvijo od telesa se morajo vedno boriti z neprenosljivimi bolečinami in se ločijo v neki največji, vse omamljajoči bolečini od telesa, katera najde mnogokrat po ločitvi od telesa dolgotrajajoči odjek, posebno pri tistih dušah, katerim se je na tem svetu, v njihovih telesih, godilo zelo dobro in lahkotno. Nasprotno pa tiste duše, ki so prišle na tem svetu do zdravilnega prepričanja, da vsi zakladi te Zemlje duši nič ne koristijo, ker morajo zapasti smrti kot telo, in se zato, kolikor je mogoče, sprostijo od stare Adamove brazgotine, in so zato njihovega duha, iz Boga, našle v sebi in gojile z vso pravo skrbjo - nimajo za prestati, kakršnokoli oblikovano telesno bolezen. Če je življenje duše enkrat povezano z njenim duhom, bo tako tudi postopoma prevzelo njihovo telo neko duhovnejšo smer in tako postalo bolj neobčutljivo za vtise s strani zunanjega materialnega sveta; kajti vsaka telesna bolezen nastane običajno iz razpada kakršnihkoli vezi s svetom. Na kratko, telo bo skozi življensko lačno dušo natrpano s tisoči raznovrstnirni potrebami. Če ne more biti zaradi klimatskih in tisoč drugih razmer zadovoljeno, mora biti tako zato pretrgana ena ali druga vez in tako bo zatem kmalu bolno in zelo trpeče, in z njim tudi duša, katera je na koncu s svojim telesom eno in pravzaprav izvrstna nosilka bolečin. Če pa je duša navadila njeno telo in s tem samo sebe na mnoga možna pomanjkanja izven obsega smrti sveta, ne bodo na koncu prav nikdar obstojale velike vezi med mrtvimi dobrotami Zemlje in telesom, in tako se bo potem tudi malokdaj čutilo boleče trganje. Če pa je s tem odstranjena vsa možna osnova telesnim boleznim, bi hotel Jaz potem vendar zatem Sam vedeti, odkod naj le-te še pridejo v telo in v občutljivo dušo? Da, pri takih ljudeh telo ne čuti karkoli od kakšne bolečine, četudi bo trpinčeno in mučeno skozi zunanja zla sredstva!” Mi lahko kdo pove, kako v sedanjih razmerah pregnati skrbi, s katerimi te stalno obdaja svet, v katerem živimo???

Imam močno na sumu tudi Ernsta Macha (predtekač relativnostne teorije, kot ga je imenoval Albert Einštajn), da je poznal Lorberjevo delo in tam dobival ideje.

Nebeško kraljestvo je enako temu sedanjemu času (Duhovno sonce, J. L.) 1. Kar se nadalje tiče “nebeškega kraljestva”, je tako enako temu vašemu današnjemu času, ki je tudi enak sejalcu v evangeliju‚ ki seje dobro seme, in katerega en del pade na pot, en del v grmovje na kamnitna tla in samo en del na dobro zemljo. - 2. Poglejte vaš čas, ali ni podoben sejalcu in nebeškemu kraljestvu? 3. Beseda bo povsod posejana; povsod živijo že prebujeni ljudje, ki besedo razlagajo iz notranje osnove. Samo človeške zahteve v sedanjem času so postale enake poti, na katero pade seme, ali: Postale so čisto posvetne. Zato dela beseda pri njih prav tak vtis, kot bi se vrglo grah ob steno, kjer ne bo obstalo nič visečega na njej in še manj pognalo korenine na pravi, strjeni in gladki osnovi. 4. Tako bi mogel Jaz poslati navzdol vse nebeške angele in po njih oznanjati povsod življensko besedo na čudovit način, danes, jutri in pojutrišnjem bodo to ljudje trepetajoče poslušali in prisvojili, toda nato bodo začeli čudež opazovati čisto brebrižno in bodo pri tem tekali za povetnimi posli, kakor prej. 5. To so industrijski ljudje in njihove nikdar zasičene potrebe. Ti so podobni grmovju in trnjem. Če se v začetku beseda dviga, pa se to pozneje vendar hitro zaduši in ljudje bodo potem brezbrižni zanjo kot poprej. Kajti prvo se govori: Če jo dobimo po neki resnično čudežni poti, potem hočemo verovati in delati po njej. Jaz pa ustrežem tudi tej želji. Skoraj na vseh krajih Jaz podarim to sedaj čudovito, kot tukaj. Kakšne vplive pa to povzroči? Največ tu in tam politične pomisleke; to pa je že največ. Da pa bi se nekdo potem spreobrnil - kje je le ta dobra zemlja? 6. Jaz pravim: Kjer živi sto milijonov ljudi, tam je preveč rečeno tisoč, ki bi se resnično živo spreobrnili. Kaj koristijo deset ali stotisoči, ki to seveda prav verno poslušajo, če pa pride do dejanj, si pustijo to od dneva do dneva čas, kajti oni rečejo: Zakaj bi si tako prizadevali doseči večno življenje? Če obstoja večno življenje, kot se veruje, ga ne bo tako težko doseči; zato samo dajmo veselo živeti in na koncu blaženo umreti! Kaj še več potrebujemo? 7. Tako imam tukaj kamnita in peskovita tla. Ta gotovo sprejmejo seme in ono vzklije do polovice; toda tla nimajo nobene vlage in tako pogine še tisto, kar je vzklilo! 8. Tako se sama vera ne obdrži, če ni poživljana z dejanji; enako ne bo noben človek s samo teorijo brez praktične vaje in uporabe le-te, nikdar postal praktičen človek! 9. Tako lahko sedaj najdete tudi eno legijo za drugo moralističnih in religioznih blebetavcev. Toda vsi ti blebetavci nočejo na sebi napraviti preskušnje in se ne dotaknejo s prsti niti enega kamenčka. Vsak veruje že, da je opravil nekaj posebno zaslužnega s tem, če samo dobro pridiga in je s tem že prinesel moralistično religozno blebetanje vsekakor nekim neumnim svetohlincem in zanesenjakom. 10. Nihče pa noče preizkusiti resne poti, po kateri bi mogel dospeti neposredno tja, kjer bi iz Mojih ust dobil živi nauk, ki bi ga šele mogel spreobrniti v dobro zemljo. 11. Obstoja množica božjih učenjakov in teoretikov-teozofov, med njimi pa je komaj eden, ki bi bil po Janezovem evangeliju res poučen od Boga, ki oznanja, da naj bi bili vsi poučeni od Boga! 12. Resnično, če ne bi Jaz vzdrmal iz Mojega velikega usmiljenja tukaj in tam nekoga, enako kot marljiv gospodar njegovo leno in gnilo služinčad, ne bi vedel od časov apostolov do sedaj nobeden človek, kaj je “živa beseda” in kaj se pravi “biti poučen od Boga”! 13. Sedanji božji učenjaki Me postavljajo raje povsem skrivnostno nad vse zvezde in Me pustijo sedeti tu v neki povsem nedostopni luči. Zakaj pa to delajo? To delajo iz različnih razlogov. Prvi bi bil npr. Dobro je biti daleč od strela. Drugi naj bi se glasil: Nobenemu človeku ne bo lahko mogoče, približati se Bogu, da bi bil od Njega poučevan. In še en razlog, ki se opira na prejšnega, se glasi: Bog je dal človeku razum in pamet; to je živa Božja beseda v človeku. Kdor se po tem obrača, ta živi po Božji volji in kdor izobražuje svoj razum in pamet, ta je že poučen od Boga; kajti nihče ne more biti poučen neposredno od Boga, temveč samo posredno, ker Bog vendar stanuje nad vsemi zvezdami v nedostopni luči. 14. Če Jaz vendar potem sem in tja nekoga prebudim nasproti tem skrivnostnim teozofskim tezam, kateri potem sprejme neposredno od Mene živo besedo, bo on tako razglašen od večine sedanjega človeštva za neumneža in sanjača, včasih tudi za prevaranta in šarlatana, ki si zna prisvojiti neke sposobnosti v svojo korist. Recite ali ni to tako? 15. Tako vam ne bodo nepoznani različni možje, ki so imeli živo besedo, in to iz novejšega časa, od osemnajstega in devetnajstega stoletja, kot tudi nekateri iz prejšnih stoletij. Kaj pa je njihova usoda? Nema pozabljivost. Učenemu svetu zadostuje, da pozna njihova imena. Ker pa so se ti možje naučili iz Mene‚ to se njih ne tiče. In če tudi tu in tam nekdo je, ki čita neko tako knjigo, pride tako kmalu do stavkov, ki z njegovo pametjo ne soglašajo. On zavrže zato tudi skoraj vse in pusti zato našega od Mene poučenega moža pri miru. 17. Ali ni vaš čas tako oblikovan? Jaz menim, da ga more vsakdor prijeti z roko. 18. Res pa nebeško kraljestvo nima nobene kjer koli obstoječe krajevnosti temveč samo popolno življensko stanje, je tako nebeško kraljevstvo tudi povsem enako v vašemu času, in sicer temu času, namreč skopo, revno, majhno, redko. 19. In kjer še obstaja, tam ni čisto. Ali bo vendar še vedno nebeško kraljestvo, če ni povsem čisto? Jaz vam rečem: nebeško kraljestvo je v tem pogledu zelo relativno in to zato, ker se vsakemu norcu najbolj dopade njegova kapa. 20. Vsak najde v svoji neumnosti svoje nebeško kraljestvo. Toda, ali vse resnično iz Mene, to je neko drugo vprašanje. To je resnično zelo redko, skopo in pičlo. Zakaj? Ker je pri ljudeh dobra zemlja preminula! Zato moram Jaz sedaj sejati tudi najboljše in najčistejše seme, kakor Jaz hočem, vendar pade na čista tla, sem in tja, med razpoke na poti. Tako vzklije med razpokami v kamnu, iz enega milijona zrn mogoče tisoč in le sto jih dozori. In le-to je ves pridelek in vse nebeško kraljestvo! To je vendar gotovo skopo, redko in pičlo! 21. Iz tega morete ponovno videti, da ima vse do sedaj rečeno svojo dobro osnovo, da je ležalo na površinskem duhovnem prikazu prav tako malo kot na prikaznih časa. Te so neme in votle, toda za učenjaka so neka pisava, iz katere osnove on z lahkim trudom najde notranjo resnico; kajti vsaki prikazni sledi naprej neka delujoča osnova. Če je prikazen plemenita in dobra, bo tako tudi v enakem merilu v osnovi; če pa je prikazen neplemenita in slaba, bo tudi njena osnova enake mere. 22. Kdor hoče gledati duhovno v njegovi pravi postavi, ta naj se ne veže na prikazano, temveč naj se posluži tega samo za preskus duhovne osnove. Če le-to ima, ima tako vse bitje vseh duhovnih svetov. – Kako naj se le-te prikazni preskusi, naj bo prikazano v naslednjem.-

Še nekaj o razmerah do cerkve, in odnosu med zunanjo in notranjo cerkvijo. Vprašanje! O Gospod, Ti ljubezni polni Oče in Stvarnik duhov in narave! Glej, če ni pričakovati od nobene zunanje cerkve nekaj za duha, izven vse zatemnjujoče misterije - kaj naj ljudje potem počno, od kod dobiti prvi pouk o evangeliju? - Ne more se vzeti, da bodo angeli sestopali iz nebes za podučevanje otrok v prvih osnovah katekizma ali Tvojega evangelija oznanjevali divjim narodom? Tako se mi zdi, da bi bila vsaj za začetek potrebna zunanja cerkev kot poznejša notranja za duha za nezmotljivo pridobitev večnega življenja. - Kaj je tu prav za gotovo pravilno? - O Gospod in Oče, ne pusti nas s tem v temi - toda le po Tvoji sveti volji! Amen! 1. To vprašanje je sicer dobro v določenem smislu, posebno je važno v tem času.. - Toda odgovor je bil tudi že podan, kaj naj drži in vzame vsak od zunanje cerkve. V teh pravilih navodil je navedeno najboljše in najpotrebnejše. Kar je izpod ali iznad tega ni v Mojem redu. 2. Kdor pa se na to ne ozira, še nič ne ve, kaj naj tako posebno pravzaprav naredi, le-ta beri evangelij‚ v njem bo našel, kaj rabi o tem za svoj blagor! 3. Glej, tako so Me nekoč vprašali apostoli in mnogi učenci‚ ko sem jih svaril pred višjimi duhovni, farizeji in pismouki. Oni so govorili: “Gospod, kaj naj potem naredimo? - Glej, Mojzes, ki ga je Bog določil pod velikimi čudeži, je vpeljal črkovno po Božji volji tak red, ki se dandanes črkovno, čeravno zelo zunanje izpolnjuje. Če pa je to nezlomljiva resnica, zakaj hočeš Ti sedaj zopet razdejati, kar si Sam takorekoč tudi zgradil!” 4. Ker sem pa Jaz opazil silo učencev, sem jim Jaz govoril: “Resnično na Mojzesovih stolih sede višji duhovni, pismouki, leviti in tudi strogi farizeji, če so iz Levijevega rodu. Kar oni učijo iz pisem, to držite in ubogajte! Ne sledite pa njihovim dejanjem in njihovim lastnim sejam tudi ne! Kajti te niso od Boga, temveč so puhlo, človeško delo proti Božji volji, ker jih nočejo uveljaviti Mojzesovi nasledniki, zaradi njihove lastne zemeljske prednosti in malenkostne izpolnitve Božje volje! 5. Glejte, pa sedaj tudi vi in si zapomnite: Prav to, kar sem Jaz nekoč rekel apostolom in učencem glede na višje duhovnike in pismouke, to isto Jaz sedaj rečem vam v odnosu na vsako zunanjo cerkev in njene služabnike! 6. Sledite njihovim naukom, kjer oznanjajo Mojo besedo in ponižnost ter ljubezen. Toda njihovim delom in sejam ne sledite, če so uperjene proti Moji besedi in ker duhovni zagovarjajo samo zemeljske in posvetne prednosti; se ne pustite zapeljati in prepričevati! 7. Prav res je resnično drevesna skorja mrtva in čim bolj je zunanja‚ tem bolj je mrtva. Nihče ne more iz take skorje pridobiti prehrambene hrane. Če pa bi tako mrtvo skorjo odvzeli drevesu, posebno pozimi, bi drevo utrpelo ali veliko škodo ali pa bi poginilo. - Prav tako pa se nahaja zunanja cerkev proti notranji, kot zunanja skorja drevesa proti notranji, na svoj način živečega drevesa! 8. Iz zunanje cerkve prav gotovo večno ne bo prišlo Božje kraljestvo, ki to je pravzaprav notranje, večno duhovno življenje. Toda ta zunanja cerkev je po Moji previdnosti in skrbi varstvo za notranjo cerkev, ki jo vsak lahko najde, če le jo hoče poiskati in hoče najti! 9. Pri tem je vseeno, v kateri zunanji cerkvi se on nahaja, - če le samo razglaša kjerkoli Moje Ime in Mojo besedo! Kajti ni potrebno, da mora znati na pamet vso biblijo, da najde s tem Moje kraljestvo in Mene! Zadostuje že malo besedila in točno upoštevanje ter življenje po tem! 10. Kdor to dela‚ k temu se bo Božje kraljestvo kmalu nagnilo in se pustilo spoznati, kot je zapisano v evangeliju, se pa glasi: “Oj, ti zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, tako boš postavljen čez mnogo in veliko!” 11. Kdor pa se nahaja v neki zunanji cerkvi in tam sliši Mojo besedo, ter misli, da je beseda napačna in mrtva, ker se v cerkvi sliši veliko laži in prevar, ne upoštevajte in odvržite “otroka s kopeljo” in preklinjajte k drevesu, ker je njegova skorja mrtva - ker je enako tistemu, ki zakoplje svoj talent in bo tudi enkrat zato sojen. 12. Če pa bi bil nekdo še v notranji cerkvi, se mu ne bo štelo za greh, če bo obiskoval molilnico zunanje cerkve. Kajti zanj je boljše obiskovati molilnico kot nepotrebno gostilno. Samo naj se ne jezi zaradi malikov, vendar naj prosi Mene, da bi Jaz ta temni prostor razsvetlil z Mojo Lučjo - tako bo s srcem revnih v duhu ljubi brat, ki bo požel zato večno, veliko plačilo! Amen!

Don karlo, če si preveč tup, da bi kaj dojel, potem vsaj svoj smrdljiv gobc drž zaprt, saj s svojim primitivnim svinanjem zgolj kažeš svojo svinsko in primitivno naravo. Sploh pa se ne spuščaj vame, saj si mi skrajno odvraten in gnusen.

Jaz Sam sem Luč “Jaz Sam (Jezus), ki sedaj govorim z vami, sem torej, kakor so preroki ljudem prerokovali! Meni se je dopadlo po Mojem večnem sklepu, priti Sam kot človek z mesom in krvjo med te, v stari noči greha tavajoče in koprneče ljudi, kot najsvetlejša in življenje prinašajoča Luč in jih rešiti od trdega jarma sodbe in večne smrti. Jaz pa nisem prišel samo k Judom, ki so bili že od praveka ljudstvo enega, pravega Boga in se še tako imenujejo.- Čeprav so prav mnogi postali zaradi zlih dejanj že od nekdaj ljudstvo pekla, temveč tudi k poganom, ki tudi izhajajo od istih prvih ljudi te Zemlje, so se pa v toku časa pustili zapeljati mikavnosti sveta, da so skozi to odpadli od enega, resničnega Boga, Ga niso nič več spoznali in so si sami potem naredili iz mrtve in minljive materije malike po njihovi volji in njihovem hotenju, in jih potem častili in molili, kakor je prav še dandanes slučaj in kar vi gotovo poznate. Zato, da naj tudi pogani spoznajo večno in življensko resnico kot edino nahajajočo se v Bogu, sem tako Jaz prišel tudi k poganom in jim zopet dajem, samovoljno dolgo izgubljeno luč in tako tudi večno življenje. Jaz Sam sem Luč, pot večne resnice in življenje! Kdor veruje v Mene in živi po Mojem nauku, ta ima že večno življenje v sebi in ne bo nikdar več bodisi videl ali čutil smrt, pa četudi telesno tisočkrat umre, kajti kdor veruje Vame, se drži Moje zapovedi in Mene s tem ljubi nad vse, ta je v Meni in Jaz v Duhu v njem! V katerem pa sem Jaz, v tistem je tudi večno življenje. In tako sem Jaz vam pokazal tudi edino resničnega, enega Boga‚ kot sem vam prej obljubil. In sedaj pa sami sebe preiščite, če to tudi verujete? Da, vi verujete sedaj tudi to, - ostanite pa tudi v tej veri kot pravi junaki in se ne pustite od nikogar nič več od tega odvrniti, tako boste živeli in Moje volje moč bo v vas ostala! Tako naj bo in ostane!” Ko sem Jaz govoril prisotnim poganom, so bili prevzeti od neke globoke, spoštovanja vredne groze in nihče si ni upal izreči le eno besedo. Jaz pa sem rekel s prijateljskim glasom: “Streznite se vendar, otroci! Ali sem Jaz, kot resnični Oče vseh ljudi, res videti tako grozljiv, da se vas je pred Mano prijela taka groza? Glejte, Meni ni nič tako gotovega in nič nemogočega - kajti v Meni je vsa moč, oblast in sila v nebesih in na Zemljah -‚ toda tega Jaz ne morem narediti, da Jaz ne bi bil, kar Jaz sem, in tudi vi ne tega, kar vi ste! Jaz sem enkrat Tisti, ki Jaz sem, sem bil in bom od večnosti v večnost, in vi boste tudi prav taki ostali! Če vas sedaj Jaz imenujem za Moje otroke, ste tako vi v Meni popolnoma enakorodni in če živite in delate po Mojem naaku in tako po Moji volji, boste vi resnično nič manj popolni kot sem Jaz Sam, in boste zmožni delati prav tako znamenja, ki jih delam Jaz. Kajti kakšno veselje zmorejo pripraviti nepopolni otroci enemu popolnemu Očetu? Zato opustite vaše preveliko spoštovanje pred Menoj in sprejmite zato polno zaupanje in ljubezen do Mene in Mi boste veliko bolj prijetni, dopadljivi in vrednejši! Resnično, kdor Me ljubi, ta je brez skrbi, da se Me boji! Namreč tisti, ki se Boga preveč bojijo, tisti Ga niso še, prvič, nikakor pravilno spoznali in njihovo srce je še daleč od Njegove ljubezni, in drugič, stoje taki preboječi otroci tudi v samozgrešeni nevarnosti, da postanejo zmotljivi v njihovi veri in spoznanju, ker jim bojazen slabi hrabrost in voljo, da se približajo Meni v srcih v kolikor je to sploh mogoče in s tem tudi postati presvetljeni iz Mene v vseh življenskih resnicah. Če ste to razumeli, opustite vašo bojazen do Mene in vzbudite v vas ljubezen in polno otročjega zaupanja v Mene!” Vesele Božično-novoletne praznike in srečno Novo leto!

S tem se v veliki meri strinjam Zato se mi zdi delitev na "katastrofike" in optimiste mal butasta. Ker sem optimist in "katastrofik " istočasno, saj vidim naravne nesreče in ekonomsko krizo kot veliko čiščenje pred novo, bolj duhovno in manj materialistično dobo, kjer ljudje ne bodo toliko hlepeli po materialnem bogastvu, moči, oblasti in napihovanju, kot sedaj., saj bodo videli, kaj to prinaša. V bistvu ljudje za preživetje ne potrebujemo veliko, ampak snobizem je pa blazno drag. Glede na tehnološki razvoj bi ljudje lahko prav lepo živeli, če bi se še enkrat manj delalo, pa tudi narave s tem ne bi preobremenjevali, ampak globalizacija in konkurenčnost sta pa nenasitni, uspe samo tisti, ki največ dela. Zato je povečanje števila delavnih ur, ki jo predlagajo EU birokrati, na daljši rok čisto konta - produktivna. Doba, v kateri živimo, je veliko čiščenje pred padcam materializma in vsponom duhovnega v ljudeh, kar predstavlja resnično vrnitev Boga na ta naš svet!!!

In še na kratko o tem, kaj je prava vera Einführung in die göttliche Schöpfungsordnung (Lorber), str. 16: Moj nauk pa je po sebi zelo kratek Vel. evang. Jan. VII/140 (3-5): “Moj nauk pa je v sebi zelo kratek in lahko sprejemljiv, kajti on ne zahteva od človeka nič drugega, kot da veruje v enega pravega Boga in Ga, kot dobrega Očeta in Stvarnika, čez vse ljubi in svojega bližnjega kot samega sebe; se pravi: Mu naredi vse, kar mu more pametno želeti, da mu bo tudi njegov sočlovek napravil isto. Torej, toliko samoljubja ima prav gotovo tudi vsak človek, da ne bi želel, da naj bi njegov sočlovek naredil nekaj zlega in tako naj on ne naredi istega tudi svojemu sočloveku! Ne vračajte nikdar slabega s slabim, marveč napravite celo vašim sovražnikom dobro in boste v nastanku Božje podobnosti, ki pusti enako vzhajati tudi Njegovo Sonce dobrim in slabim, napravili en velik korak naprej! Jeza in maščevanje se morata umakniti iz vaših src; na njihovo mesto morajo stopiti usmiljenje‚ dobrota in pohlevnost. Kjer je to primer, tam ni polna Božja podobnost nič več daleč in le-ta je cilj, po katerem samem stremite vi vsi! Toda, kakor je že rečeno, ta stvar ni, prav v tem času, tako lahka, kakor bi si nekdo tako mogel predstavljati, to bo vsakega posameznika stalo neki določeni in neizostali napor! Vendar, kdor se pogumno bojuje, le-ta bo tudi gotov njegove zmage in zmagovalčevo plačilo resnično ne bo izostalo med potjo. - Kdor pa se bo izkazal kot plašen bojazljivec, le-ta tudi ne bo žel plačila zmagovalca. Tu se bo tako tudi glasilo: Ko bi se bil bojeval, bi tudi zmagal; ker pa si se plašil boja, tako ne moreš zahtevati plačila zmagovalca in si sam sebi pripiši, da si kot bojazlivec brez plačila s polja življenja in si ga tako moraš odtrgati!” Avgust 1993 R.A.

Die Grundfragen des Lebens (Walter Lutz – Jakob Lorber) str. 356: Hibe obstoječih cerkva Kaj manjka po stari in novi Božji besedi pri važnih in obstoječih cerkvah in potemtakem se prikazuje kot hiba ali napaka, je v pisanjih Novega razodetja predočeno z veliko odprtostjo. Prizadene jih vse več ali manj očitek, da so se umaknile od resničnega zdravega nauka, ljubezenskega nauka na nevarna stranpota, in sicer, kakor smo že večkrat povzdignili: katoliška cerkev na stranpot zunanje delovne pravičnosti‚ Protestantska na stranpot zunanje verske pravičnosti. Vsemu zunanjemu cerkveništvu pa velja, kar pravi v “Vel. evangeliju” Gospod na obali Evfrata Ninervinim duhovnikom: “Jaz sem samo tri dni dolgo pri vas in sem vas učil, kaj naj verujete in delate za dosego večnega življenja duše. Ali sem vam Jaz rekel karkoli o zunanjih molitvah ali kakršnem koli mističnem, Meni Samemu dopadajočem bogoslužju? Ali o določenih praznikih‚ kot npr. o svetem sabatu (soboti) pri Judih, katerega imenujejo “Dan Gospodov”? - Ne, od tega vsega niste vi iz Mojih ust slišali ničesar! In Jaz vam rečem prav resnično: Proč z vsemi zunanjimi molitvami, proč z vsemi prazniki‚ ker vsak dan je resnični dan Gospodov, in proč z vsem duhovništvom! Kajti vsak človek, ki pozna Boga in Ga čez vse ljubi in izpolnjuje Njegovo voljo, je pravi in resnični duhovnik in tako tudi resnični učitelj, če on poučuje ta nauk soljudem, ki ga je prejel od Mene! - Kdor izpolnjuje Mojo voljo, je resnično Meni dopadljiv “Dan Gospodov!” Tako je tudi stara navada celo pri Judih, da oblačijo zaslepljeni ljudje pri njihovih prošnjah in molitvah tudi lepa in boljša oblačila, ker mislijo, da ne more človek za takoimenovano večje Božje spoštovanje v tem pogledu nič preveč narediti. Toda ta norec nič ne pomisli, da je veliko ubogih‚ ki morejo svojo goloto pokriti komaj za nujo. Kako more biti ubožcu pri srcu, ko vidi in gleda bogatina tako nališpanega v molilnici, kakšno čast daje ta Bogu, medtem ko ubožec tega ne more storiti in si mora pri tem misliti, da on Boga s svojo molitvijo v svojih cunjah more samo žaliti. Resnično, vam Jaz povem: “Kdor koli oblečen v določenih boljših (slavnostnih) oblekah bo prosil Mene za karkoli, le-ta ne bo nikdar uslišan - in še manj kateri koli duhovnik v njegovih obšitih plaščih in haljah! Tako obstoja končno tudi neka stara grda navada, pri molitvah k Bogu, da se uporablja bodisi star tuj jezik in le-ta rabi za častitev Boga kot dopadljivejši! Kjer v bodoče obstoja tak nesmisel, le-tam tudi ne bo uslišana nobena prošnja! Človek naj se lišpa pred Menoj edino samo v srcu in govori z Menoj v pravilno razumljivem jeziku svojega srca‚ in Jaz bom uslišal njegovo prošnjo! Jaz hočem, da preminejo vse stare neumnosti in da postanejo ljudje čisto novi resnični čisti ljudje!” December 1993. A.R.

Spet podtikaš! Sevede je zemlja rahlo jajčasta zaradi rahle centrifugalne sile, ampak razlož mi, kolk bom lažji, če grem na ekvator, kjer bo centrifuga delno izničila moč gravitacije. Pa tud če na plimo gledaš kon na rezultanto centrifugalne sile in privlačnosti lune, je nesmisel, da je plima na nasprotni strani zemlje, kot je luna. Recimo, da se je Jezus rodil okrog leta 6 p. n. š. in živel kakšnih 33 let. Sedaj pa mal računaj. Svet bomo pa kar sami mal očistli, oziroma ekološke katastrofe, ki jih bomo povztočil. Se nobenmo drugmo ne bo treba trudit s tem. Sevede, človek, ki gre na polje požeti zrelo pšenico je čist podobn cepcu, ki gre na polje žet, ko je pšenica še čist zelena. Oba se enako odpravta na žetev. In komu se zdi tisti, ki gre žet zrelo žito, enako nor kot tisti, ki je požel še zeleno žito. Itak pa sem ti že napisu, da mi tvoje režanje ni všeč, zato glede na tvoj žaljiv ton ne mislim več razpravljat s tabo!

Ne sam verski lederji, tudi nasprotniki verskih tekstov jih v resnici ne razumejo, in v bistvu s tem, ko zanikajo razlage liderjev, mislijo, da so zanikali pomen verskih tekstov. Tako sta nastala dva nasprotna tabora, ki obsegata večino človeštva, in nobenemu se ne da nič dopovedat

Po moje gre za izkušnje in simbolizm. Sicer se pa osebno z astrologijo ne ukvarjam.

Ne sprenevedaj se! Tvoj komentar (citiram) "ahahahaha... ROFL, vic leta, resda. hvala za smeh bi mogoče za nas, navadne bebčke, priskrbel DOKAZ, ki bi tvojo trditev podkrepil ? Sicer pa ne dvomim, da ni kakšen mormonski hobby matematik dejansko nekaj v to smer nakracal, hehe." je bila reakcija na mojo izjavo, da je začetek vesolja matematično dokazan. Za kar pa sevede ni bilo potrebno videti celotnega vesolja. Kot sem napisal, bolj kot sta dve galaksiji oddaljeni ena od druge, hitreje se oddaljujeta. In to je v sorazmerju. Kar pomeni, če vzamesš dve poljubni galaksiji, njuno oddaljenost in hitrost oddaljevanja, vedno dobiš isto število, in to je 13,7 miljard let. Nadaljni sklep je logičen. Teorij pa je lahko sevede miljon. V petih minutah se ti jih lahko pet izmislim. Lahko da nič ni res, in da eni vesoljci nam sam en film vrtijo, karega platn je okol in okol zemlje In pol mi kao zvezde vidmo, ki jih ni. In kakšno je tvoje mnenje? H čemu se bolj nagibaš, da teorija o velikem poku in izračun 13,7 drži, ali da ta teorija ne drži in ti je katera od naštetih bližja? Saj verjetno svojga mnenja ne boš podal, ti najbolj odgovarja, da podmuklo provociraš, in kot majhno ščene lajaš na vse, kar ni omejeno, kot si ti. So te naučil, da je znanost čisto nasprotje vere, in temu slepo slediš. Niso sposoben dojet, da biblija ponuja višje resnice.

Kakšno bi bilo potem šele tvoje pisanje, če se ne bi trudil spoštljivo sprejeti vse odgovore Ampak na kratko, človekova duša je prve tri ure po rojstvu sprejemljiva za vplive iz vesolja in se "hrani" s kozmično energijo. Imajo pa različni planeti različno energijo, zato čas rojstva tudi vpliva na človeka. In ker te teme nism prebral, upam, da se ne ponavljam

Ne bi ravno reku. Upoštevane so vse znane fizikalne zakonitosti, kot na primer zakon vstrajnosti. Vsekakor ne gre za izračune enga mormonskega kvaziznanstvenika, kot ti razlagaš, ampak za tako rekoč splošno sprejeto znanstveno dejstvo.

Sevede Z velikim teleskopom, ki kot satelit kroži nad zemljo, se opazuje gibanje galaksij. Bolj, kot sta dve galaksiji oddaljeni ena od druge, hitreje se tudi oddaljujeta ena od druge. Tukaj pa potem nastop matematika. Gibanje si matematično hipotetično zavrtimo nazaj, in v tem modelu se po 13,7 miljarde let vse galaksije, sevede blazno zgoščene, združijo v eni točki. Ta model deluje do delčka sekunde pred koncem (oziroma do delčka sekunde po začetku), potem pa matematični modeli in poznavanje kvantne fizike odpove

Duša nima spomina, ima pa ZAVEST in lastno voljo. In od nivoja zavesti je odvisna človekova vera. Bolj materialistične duše tudi vero dojemajo bolj materialno, potrebujejio cerkvene inštitucije, zgradbe in ceremonije, tako jim te stvari predstavljajo vero, ker niso sposobne bolj abstraktnega dojemanja, medtem ko bolj prefinjene duše tudi vero dojemajo bolj čisto in je taka čista vera odraz njihove zavesti. Pa da se razumemo kaj mislim s tem, ko omenjam dušo, še en povzetek o odnosu med dušo in telesom; Telo samo, kakršno je, kot mrtva materija ne bi moglo ničesar videti niti slišati, vohati in okusiti, če ne bi imelo žive duše v sebi. Telo je torej le zasilno orodje duše, seveda zgrajeno in urejeno tako, da ga duša lahko uporablja za zunanji svet. S pomočjo telesa torej lahko navzven gleda, posluša in občuti zoprno in prijetno. Lahko se premika z enega kraja na drugega in z rokami opravlja mnogovrstna dela. Telesne ude usmerjata razum srca in njegova volja; kajti telo samo nima niti razuma niti volje, razen če duša zaradi svojih posvetnih in čutnih skomin sama preide v meseno in se v svojem mesu tako zelo izgubi, da v njem izgubi zavest svojega duhovnega jaza. Tedaj postane seveda tudi ves njen razum z voljo vred povsem mesen. V tem primeru pa je duša toliko kot mrtva in se ji zdi noro, če sliši kaj o čisti duhovni samostojnosti in duhovnem življenju po telesni smrti. Toda celo takšna mesena duša po nadvse bolečem odpadu telesa v resnici ne umre, ampak živi naprej v svetu duhov; toda njeno življenje je potem prav tako borno kakor njeno spoznanje in samozavest v povsem duhovni sferi. No, takšna duša potem onstran seveda živi le tako kot v nekoliko svetlejših sanjah. Pogosto ne ve, da je že kdaj živela v katerem drugem svetu, ampak živi in ravna v skladu s svojo privajeno čutnostjo. In ko jo svetlejši duhovi, ki se ji razodenejo, opozorijo in jo poučijo, da je zdaj v drugem in duhovnem svetu, tega ne verjame ter zasmehuje in žali tiste, ki so ji povedali resnico. Zelo veliko časa je potrebno, preden takšna posvetna in pomesenjena duša onstran doseže jasnejše spoznanje. Ko pa postaja čedalje svetlejša, se ji vrača tudi spomin po stopnji njene posvetlitve in potem lahko vidi, sliši in čuti vse, kar se dogaja na zemlji, nad zemljo in v zemlji. Če pa duša že na tem svetu po duhovnem prerojenju postane popolna in s tem že tu zrela, ter jasno zaznava povsem duhovne in nebeške stvari, začne tudi pravilno in stvarno gledati na celotno materialno stvarstvo v sebi in ve za vse, kar se dogaja celo v luni in soncu, kaj so zvezde in čemu so bile ustvarjene ter kaj vse je na njih in v njih. Ko pa je takšna popolna duša odrešena svojega težkega telesa, je njeno gledanje povsem podobno Bogu in potem lahko – če to hoče – vse vidi, vse sliši, vse ve in vse čuti.

Opazovanja gibanja galaksij in matematični izračuni so dokaj jasni, točka, do katere pridemo, pa je sevede točka velikega poka. In za enkrat se vesolje širi, to je dejstvo, da pa se bo mogoče enkrat tudi krčilo, pa je zgolj hipoteza.

A lahko to mal razložiš Kako misliš, da je zdrav razum dokaz? Razum analizira dejstva, in na osnovi kakšnih dejstev ter po kakšnem postopku si ti prišel do tega zaključka? Kaj pa ostali dokazi, če je KAO zdrav razum zgolj EDEN IZMED DOKAZOV. Tukaj pa podtikaš neumnosti!!! Če bi tko razmišlu, bi blo res naivno. Ampak tega nism nikjer napisu, niti pri Lorberju ne najdeš kaj takega.

Sej nism neumn, da bi sprejel tako stavo Razloga sta dva. Prvič se en mal spoznam tud na matematiko, tako da mi je jasn, da je 10 let preozek okvir. In drugo, še pomembnejše, ne deluješ mi kot človek, ki bi bil sposoben prepoznat Jezusov prihod, tudi, če bi res prišel . Že prvič ga večinoma niso prepoznal, saj so si pismouki in farizeji njegov prihod predstavljal čist drugače, kot pa se je zgodil. Pa razgovor brez tvojega takega bedastega režanja bil velik bolj kulturen.