Kabalist

Tarot karta Norec (0) predstavlja čisto duhovnost. Človek na sliki ne ve ničesar, kajti ničesar ne potrebuje, saj ima vse. Gre za personifikacijo svetega duha, njegovo moč oplajanja življenja. Je izven vseh definicij, izven vseh kalkulacij in izven vseh odvisnosti. Gre, čeprav ne razmišlja.

Noben Tarot komplet ti ne more pomagati, če ne poznaš simbolike tarota. Tukaj ne mislim tečaje vedeževanja ali branja knjižnih intepretacij. Tarot je slikovna oblika zahodnega simbolnega sistema. S tem sistemom je treba biti precej domač. Svoj komplet narišeš in pobarvaš, ko imaš za sabo kar nekaj meditacijske kilometrine v zvezi z generično zahodno simboliko in poznavanja le te. Žal so duhovitneži tudi Tarot izmaličili do nerazpoznavnega kiča. Vsak tepec ali tepka ima svojo filozofijo. Na srečo so nam prihranjeni odpadki v knjižni obliki, saj se v knjigarnah redko najde kakšna knjiga o Tarotu. Če pa je že kakšna, gre za vsaj znosno delo, ki nudi nekaj koristnih informacij.

Condor, nisi čisto razumel napisanega. Učitelj je nujno potreben za maksimalno učinkovit razvoj. Obstaja kar veliko samoukov, a kot sem že navedel, samouki imajo veliko težje delo in samo redki imajo srečo, da je njihov razvoj vsaj približno optimiziran. A samouki niso v nevarnosti, da jih kvazimojster brezvazelinsko napiči ... A cena za učinkovitost je zelo velika možnost, da začetnik naleti na učitelja, ki to sploh ni. Pravih mojstrov je silno malo in še ti večinoma ne objavljajo oglasov v Auri ali Karmi, saj tega ne potrebujejo. Učenca (-ce/ -ko /-ke) izberejo po intuiciji, če čutijo potrebo, da svoje znanje dajo še komu, ki ga je vreden. Vsaj pri nas se večina gre mojstrstvo in učiteljevanje skozi prizmo finančnega dobitka. Duhovnost je postala kšeft in ne darovanje. VERODOSTOJEN MOJSTER NE SME BITI FINANČNO ODVISEN OD DUHOVNOSTI. Ne vem, v čem je duhovna naprednost človeka, ki si ni sposoben zaslužiti za fizično bivanje. Ampak človeška naivnost je zlata jama za molžo. Kako torej napredovati? Predvsem je potrebno obilo zdrave pameti. Ne nasedati obljubam, kajti Bog ni naprodaj. ne nasedati duhovitnežem, ki so polni frajerskih izrazov. Razne kiber-nevronske bio-nano tehnologije superljubezni so tralala za molžo. Tudi angelov ne more nihče povohati v vikend paketu, da ne omenjam raznih občutenj astralnih mojstrov. Samo vaš denar se bo preselil na astralni TR.

Vsekakor gre tudi brez mojstra (izogibam se besedi učitelj, saj so jo mnogi duhovitrneži precej degradirali), a pot je vsled tega precej daljša in ne nujno uspešna. Vsekakor pa je biti samouk, kot pa postati ovca, ki slepo sledi dogmi, katero (pr)odaja ta ali oni šri, swami, guru ali bog ve kakkšen ljudek. Naj poudarim. KLJUČNA RAZLIKA MED VERODOSTOJNIM MOJSTROM IN KVAZIMOJSTROM JE V TEM, DA TE MOJSTER VES ČAS AKTIVNO UČI IN PRIPRAVLJA NA TO, DA BOŠ MORAL SAM NADALJEVATI. KVAZIMOJSTER TE ŽELI VEZATI NASE IN IMA "ODLIČNE" IZGOVORE, ZAKAJ MORAŠ VEČNO BITI VAJENEC. V nauk kvazimojstra sodi pranje možganov, sluežnje denarja za potrebe dogme, brezkompromisno sledenje, ki je samo vrtenje v krogu (z ali brez prepevanja) in največkrat odsotnost resnega duhovnega dela. Kvazimojstri razpolagajo z arenzalom duhovitniške terminologije, s katero dajejo opranim vajencem občutek, kako so nad ostalim svetom, kako so ah in oh. Potem so tu še priložnostni poslovneži, ki imajo razne vikend pakete odrešitve. Dajte no! Nihče ne more obvladati astralne projekcije na ta način. Da ne omenjam bluzenja z angeli ali celo Vilini. Možne so posamezne tehnike, ki so kamenčki na poti (rebirthing in podobno) in so dobrodošlo dopolnilo resnejšemu delu. Za resno delo pa je potrebno precej časa, ki presega vikend, mesec ali leto življenja. Vse celovite, integralne metode zahtevajo celega človeka v razponu nekaj let. Šele potem gre za celovito osebnostno "integriranje" z Bogom. Vse ostalo prinaša zgolj iluzijo in lažna upanja (in praznejšo denarnico). Jebeš duhovno naprednega človeka na borzi dela ...

Tisti filmček Universe je dober. Priporočam ogled!

Zdaj trenutno nima časa za obišrno pisanje, samo kratek komentar. Nihče pameten se ne poda v duhovnost v stilu "poslušati sebe", "ozavestiti" ipd. To počno ljudje, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo. Druga beseda za njih je duhovitneži. Gre za ljudeke, ki so vse pobrali iz knjig in dlje od knjig razen nepovezanega skakanja iz ene bližnjice v drugo niti niso prišli. Tudi na tem forumu sem prepoznal nekaj takšnih ljudi. Učitelj, mojster (kakor pač komu) je nujna komponenta osebnostne rasti. Mojster je ta, ki te usmerja do točke, od koder moraš zaradi narave poti sam nadaljevati. Mojstrovo mojstrovanje se prepozna v tem, da te zna usmerjati in da te zna zapustiti. Pravi mojster ne ustvarja navezanosti nase, temveč te uči osvobajanja navezanosti. Dober mojster je tisti, ki iz vajenca naredi novega mojstra. Žal pa je takšnih malo. Večinoma gre za odnos slepec vodi slepca. Kvazimojster je običajno karizmatočna osebnost, ki učenca naveže nase in mu izpija življenje in denar. Duhovno vampirstvo živi zaradi naivnosti ljudi.

Razumevanje zna biti zoprna reč. Če aktivno delaš na sebi, se razvijaš po tebi ljubi metodi, razuzmevanje pride samo od sebe, ko nastopi čas za to. Zgolj branje ti da samo intelektualno zadovoljstvo, a to ni to. Osebnostna rast ni vlačenje vase, temveč predvsem odmetavanje. Postopek je precej enostaven. Najprej se moraš spoznati, ugotoviti, kaj vse vsebuje tvoja vreča vode, špeha in misli. Potem pa pride na vrsto čišča. Že stoletja, ne tisočletja so znane metode čišče. IN med to čiščo počistiš tudi strah pred izgubo, torej nehaš pogrešati. Nadalje odleti potreba po razumevanju, ker veš, da imaš vse, samo da to vse še ni obujeno. Postavi predse Tarot karto Norca (0)! Kaj ti pove?

Kaj mislim? Natanko to, kar sem napisal.

Prav si napisal teizem - vera, a-teizem ne-vera v Boga. Ampak saj to sem tudi sam napisal in v tem se strinjam s tabo. Gre za nekaj drugega - za samo vero, katero imajo tudi ljudje, ki ne verjamejo v Boga. Malce sem razširil tvojo misel. POznam ljudi, ki ne verjamejo v Boga, a so izredno moralni ljudje. Na dsrugi strani pa poznam ljudi, ki se na veliko postavljajo s svojo versko pripadnostjo, hojo v cerkev, a so skrajno nemoralni ljudje, pravzaprav so hipokriti na kvadrat. Naj dodam misel na gornji citat. Strinjam se, da je Bog neizmerljiv, ni pa neotipljiv. Bog je vse. resnično. Čisto vse. Celotno otipljivo vesolje in vse, kar ni otipljivo je Bog. Torej je Bog neskončnost in neskončnost je nemerljiva. Se strinjam. A nekosnčno majhen del Boga lahko otipaš. Stopi do gozda in pogladi hrapavo drevesno skorjo. Prisluhni pticam. Veliko si naredil zase, če v tem prepoznaš božje razocevanje in Boga osebno. O ja, večkrat se zalotim pri dvomih. Vsako delo, povezano z intepretacijo podatkov, je povezano z možnosti zmote. Ampak zmota nastopi v hipu, ko ti nekdo predoči dokaze, ki presegajo tvoj umski konstrukt. Skratka, motenje je del procesa, a da nekomu dokažeš zmoto, moraš to storiti z argumenti, ne pa nedokazanimi trditvami. Z Mici se večkrat ne strinjam, a to še ne pomeni, da se eden moti. večkrat gre za isto stvar, gledano iz drugega zornega kota. In zorni kot od obeh je legitimen. Vem, da je razprava o Bogu silno izmuzljiva in daje širok spektar možnosti interpretacij. To pa zato, ker je človeški um končen, a Bog je neskončen.

Pardon, poklon do tal. Sem se spomnil, kje sem to napisal. Gre za ilustracijo s kancem ironije, kot protitezo mgd-jevi gorečnosti. Brez skrbi, tega ne mislim v dobesednem pomenu, saj sem prepričan, da lahko podobno kot Jezus enako služijo tudi Krišna, Manitu, Mohamed, Buda ipd. Me je res malce čudila trditzev - če bi bila navedena kot citat, bi se takoj spomnil. Pač moji možgani niso popolni pomnilni stroj. Kje se pa naj spomenem vseh stotinj postov? Nisem razočaran v dobesednem smislu. Tvojo besedno igro sem dopolnil s svojo. LJudje iščemo smisel v nesmislu. Tu se začne ves osebnostni razvoj (rad se izognem besedi duhovnost, ker je prevečkart zlorabljena vlačuga). Svoje mesto iščeš, čeprav te okoliščine porinejo tja, kamor te pač postavi igra življenja. Problem pa nastane, ko se ljudje preveč obesijo na različne stvari. Kaj povzroča probleme? Navezanost, sebičnost, samovšečnost, napuh, egoizem, samovolja, strah pred izgubo, strast za trenutno zadovoljitvijo in nadzor. Vsi bi vse radi takoj. Vsi mislimo, da smo edini na svetu. Svojo ljubezen prevečkrat pletemo s sebično navezanostjo. Potem pa kričimo, ko se svet okoli nas noče iti naše igre. Sam sem ugotovil, da moram izstopiti iz tega vlaka. In sem izstopil. Veliko let je minilo od tega. Kakor hitro sem izstopil, sem se spoprijel z umazanijo v samem sebi. Za moje težave sem osebno kriv. Nihče okoli mene ni kriv. Imel sem dva mojstra, vsak mi je na svoj način pokazal kažipot. Berem vse te silne teme o sprejemanju, ljubezni, odnosih ... vse skupaj je eno samo nakladanje ljudi, ki so si sami zataknili zanko okoli vratu. Nujno je treba presekati vezi laži, odvisnosti in samoprevar, s katerimi se bojujemo proti celemu svetu. Pustiš vse in greš skozi osebni pekel, v katerem negativne nesmisle preoblikuješ v aktivno smiselnost. Pozorna aktivnost je vse, kar potrebujem. Vse ostalo je samo strategija bivanja v tem svetu s čim manj stresa Ko svojo bit preveč ne pleteš s histerijo okoli sebe, je bistveno lažje.

Tantra, o ateizmu je veliko različnih filozofskih, socioloških in še kakšnih mnenj, razprav, teorij in hipotez. vsekakor pa hvala za linke.

Mici, tvoje pojmovanje ateizma ni nujno tudi edino pravilno. Si morebiti pomislil, da se morebiti motiš? Veš, sociologija religije je obširna veda z mnogimi včasih medsebojno "skreganimi" teorijami. PO eni od teh teorij je ateizem med drugim (poudarja, med drugim) zanikanje boga kot idejo vsega v vsem. Ateizem verjame v absolutnost čutne izkušnje in na njej temelječih fizikalnih znanostih (fizika, biologija ipd.) in zanika vse, kar ni merljivo ali otipljivo. Ateizem ima svojega boga - čutila in njihove podaljške, znanstvene instrumente z znanstvenim postopkom interpretacije realnosti. Ta realnost pa je samo del celotnega vesolja. Nekateri ateisti dopuščajo, da je bog druga beseda za naravo. Tudi to je samo del resnice, kajti Bog je tudi izven sveta čutil in interpretacij. Ateizem ima veliko skupnega s klasično religijo. Verni ljudje iščejo duhovni smisel svojega bivanja, a ateisti iščejo skrajne zakonitosti otipljivega vesolja. Ker trčijo v omejitve meritev, so v podobnem položaju, kot verniki, ki trčijo v omejitev svoje vztrajnosti na poti iskanja božje navzočnosti. Osebni pekel ateista je njegova nezmožnost prodrtja v skrivnost bistva dejavnega sveta, a osebni pekel vernika je njegova nemoč pred vrati neposredne izkušnje božje navzočnosti. Eden je omejen s fiziko, drug pa z dogmo. Oba pa trpita in sta nestrpna. Kakor hitro pa prečkaš svoj osebni pekel, odvržeš odvisnosti od knjig, religij, dogem, teorij in čutno-čustvenih izkušenj ter postaneš zgolj okno za božji vpliv. Biblija, Vede, Kur'an, ... vse to so zgolj knjige, katere je treba v nekem trenutku odložiti, saj skozi vrata pekla ne moreš nič odnesti. vse mora ostati za tabo. Šele potem se rokuješ z Jezusom, Krišno, Mohamedom ali Budo (pač odvisno, od kod si začel).

Mici, ateizem je tudi neka vrsta religije - to je nekakšna vera v nič. Ateisti so pravzaprav prav nesrečne vrste ljudje, saj so odvisni od otipljivosti dejavnega sveta in tega, kar jim srevirajo mehanistična čutila. Njim je ljubezen zgolj nevrokemija, suhoparen ples frustracij. Ateizem je precej zajebana religija, saj širi vero v izključno resničnost otipljivega. To pa ni dobro. Tudi med verniki, ki hodijo v cerkev ( ne nujno katoliško) je precej ateistov. V cerkev hodijo zaradi opravičil, drugih ljudi ali zaradi navade. V resnici pa v nič ne verjamejo. Je pa tudi veliko ljudi, ki se imajo za duhovne, a ne pripadajo nobeni organizirani religiji. Mnogi od njih so glede osebnostnega razvoja daleč iznad tudi največjih duhovnih avtoritet različnih religij. Kaj je napr. rimokatoliški papež? To je politična funkcija, izza katere ni nujno tudi duhovni dosežek. Pisanje knjig o tem, ali je Jezus imel sive ali modre oči pač ni duhovni dosežek, temveč umaska igra. Tudi filozofsko razspravljanje o Bibliji ali Vedah še ne prinese duhovne naprednosti. Ta tiči zgolj v osebnem naporu in stopnji osebnostne preobrazbe. Ko se znajdeš pred vrati osebnega pekla, te postane pošteno strah. Tam odpadejo vse dogme, vse lepe besede, napisane v Bibliji in odpade vse, kar si. Duhovnost je aktivno delo na sebi v skladu s tem, katera pot ti je blizu. Ni prave ali napačne poti. Vsaka je prava, katera te dostavi na cilj. POmeben je osebni napor. Moj pokojni mojster mi je nekoč rekel: "Ni pomembno, po kateri poti hodiš. Najpomembneje je, da greš navkreber in ne motiš druge, ki gredo po isti poti. Bog je tam in nikamor ne bo šel. ne hiti, kajti na vrhu te ne bo imel nič manj rad, kot te ima zdaj."

Butl, s tem vprašanjem, če ni mišljen kot ironija, si me malenkost razočaral. Mislim, da ne potrebuješ mojih naukov. Včasih je najbrž težko ugotoviti spol človeka, ki se skriva izza nicka. Pomote, katere delamo, so potem lahko prav prisrčne. Misliš na moj odgovor na tvoje vprašanje? še eno "prodajanje" krame. Ne morem si kaj, da ne bi podal sarkastične opazke glede na to, kako ponavljaš ključne besede: Učitelj, karma in Bog. Precej zlahka opreriraš s temi besedami. Potem so tu bratje in sestre. Vedno postanem previden, ko gre za versko skupnost, ki želi igrati veliko srečno družino. Ampak naj malce seciram tvoje razmišljanje. Vsi ljubitelji vzhodnih sanskrtskih (da ne bom preveč našteval množice "resničnih" duhovnosti) duhovnosti trobite eno in isto. vedno ste začarani od enega "resničnega" guruja, a to je zgolj fiksna ideja. Ni se vsa duhovnost izlegla v Indiji. Očarani ste zato, ker pač gre za sosedov sadovnjak in ponuja precej enostavni izhod - karmo. Jaz naprimer nimam te sreče. Nimam nobenega bonusa, da bi se izognil. MOral sem zavihati rokave in pogledati, kako izgleda moja osebna greznica zavesti. vs. Zdaj pa se odloči glede želj. Enkrat trdiš tako, drugič drugače. Dragi prijatelj, um ti dela sto na uro. Vse znaš lepo po vseh regelcih duhovitnosti razložiti. Poln si ključnih duhovitniških fraz - karma, guru, ljubezen, resnični učitelj ipd. Nadaljevanje nabora ključnih fraz. Lepo si se jih naučil. Ampak ... kaj boš storil, ko se boš znašel pred stebroma na vhodu v tvoj zasebni pekel? Do tja te še čaka veliko meditacij, dihalnih vaj, čiščenja uma in podobnega, a mogoče te bodo spustili do tja, če se boš pokazal za predanega vernika. Veš religije ne spuščajo do vrat pekla vernikov, ki niso popolnoma prepojeni z dogmami religije. Samo vernik, ki popolnoma pozabi na svojo resnično naravo, je deležen zadnje skušnjave. Zgodovina religije je polna takšnih primerov. Druga pot do pekla pa je duhovnost, ki ni vezana na dogmatičen verski sistem. Religije nerade spuščajo vernike do pekla, ker po preživetju te ne ravno lepe izkušnje hitro spregledajo omejitve religije in dogme, kateri so služili. Tudi teh primerov je zgodovina polna. Čudovit izgovor za mencanje in strahopetno čakanje. Veš v čem se ločijo zahodne in vzhodne duhovnosti? Vzhodne duhovnosti so udobnejše, bolj kultivirane in s tem dolgotrajnejše. Zahodne so brutalnejše, ker delujejo neposredno, a so dramatičnejše in krajše. Vzhodne metode ne poznajo zaporedja osebnostnih kriz, katere je treba premagati. Zahodne pa ne poznajo tiste vzhodnjaške kultivirane umetelnosti. Katera pot je torej boljša? Nobena nima posebnih prednosti. Izbor je odvisen izključno od okoliščin in značajskih lastnosti posameznika oz. posameznice. Pomeben je zgolj napor. Žal pa pri mnogih opazim samo filozofiranje o duhovnosti, čemur ironično pravim duhovitnost. Neprestano opažam izogibanje poti navkreber. Ovinki so zdravi, če je pot prestrma in presega sposobnosti potnika, a preveč naokoli pa ničemur ne služi, saj se hitro izgubi nit poti. Učitelj je samo tisti, ki te spremlja do nekaterih odcepov na poti in ti svetuje, a pot moraš sam prehoditi. Na vrh pa moraš priti zgolj sam, brez pomoči. Tako se dozori, tako iz vajenca nastane mojster. Otroštvo je sicer lepo, a nujno je treba odrasti. Tudi v duhovnosti je tako. Če misliš z duhovnostjo resno, se moraš ločiti od očeta in matere religije in dogme in z žlico zajeti svojo porcijo božje navzočnosti. Skratka, dragi prijatelji, kateri ste sicer polni tujih besed in naukov takšnih ali drugačnih učiteljev, svojo energijo vložite v svoj razvoj. Bogu je malo mar za vaše igre in intelektualna slepomišenja. Tudi vaša krama ali karma je samo vaš problem. Prej, ko nehate razbijati um s temi nepomembnostmi, prej boste našli metlo za svoje misli. Mimogrede, naj se opravičim, a ne morem se opreti ironičnemu tonu svojega pisanja. Upam, da se boste nekateri vsaj malce zabavali.

Zanimivo, kajti nekaj postov nazaj enako trdi MGD s svojim Krišno. Zdaj se pa zmenita, kdo je pravi. Ampak ti si mene vprašala. Lahko ti oporekam, ampak za to nimam pravice. Če ti to misliš in verjameš, potem imaš s svoje točke gledišča prav. Jaz pa trdim, da ne smeš biti navezan na nobenega bolj ali manj svetega strica (Jezusa, Krišno, Manituja, sveto kravo,....). Niti na Boga ne smeš biti navezan, kajti vsaka navezanost nosi mv sebi kal strahu pred izgubo. vsak strah pa ti onemogoča pot skozi najtemnejše dele tvoje lastne zavesti. Ko stopiš pred stebra milosti in strogosti, se ne smeš ozirati ne levo, niti desno, še manj pa nazaj, temveč mora iti skozi vrata v temni ponor kaosa. Svojo noč moraš presvetliti in okno svoje volje moraš odpreti za poseg božje navzočnosti. Na tem delu poti ti ne more nihče pomagati. Iti skozi temni paravan pomeni biti sam. Saj poznaš tisto Jezusovo proigodo v puščavo, ko ga je izkušal Hudič? Potegni nauk in isto stori, a problem je, da se velika večina ljudi boji izgube tistega, na kar so navezani. Pred vrati lastnega pekla se moraš vsem zahvaliti za prijaznost in se posloviti od njih, kajti na drugi strani si popolnoma sam. In ko prideš nazaj, si še kar sam. Ampak prej si mislil, zdaj veš. Čeprav si sam, so vsi tvoji prijatelji. V bistvu silno preprosto.

Res boleče. Pogrešanje kogarkoli je kamen okoli vratu. Nihče se ni razsvetlil med pogrešanjem magari boga. Močneje, kot si na nekaj navezan in zatem pogrešaš, si bolj podoben džankiju v abstinenčni krizi in ne duhovnemu človeku. Pravzaprav pogrešaš ljubezen. Potreben si ljubezni v vseh njenih pojavnih oblikah, a tolažiš se s sterilno iluzijo hipotetičnega božanstva. To pa boli.

Zame je vesela novica v trenutku, ko izvem, da je nekdo zbral pogum in šel na fantastično potovanje do izvora samega sebe. Ljudje smo čudni. V imenu boga smo pripravljeni najpodlejših dejanj, a istočasno lahko ustvarimo največje čudeže. V eni roki v imenu ljubezni sovražimo, a v drugi nas je strah, da izgubimo ljubezen.

Res lepa novica. Iskreno upam, da bo se boš s polnimi pljuči sončil v tej luči milosti.

Mladi pač umirajo zaradi čisto banalnega vzroka - zakona nedoločnosti. Sicer manj mladih umre zaradi starostnih tegob (bolezni), a jih zato več krepne zaradi objestnosti, nepazljivosti, nesrečnih naključij ali pa imajo preprosto smolo. res iz tega ne bi delal neke posebne štorije.

Kar tako se ne da nič pomagati. več kot očitno pa so v tvoji glavi gremlini, katere si najbrž zbrala v rani mladosti in ti zdaj veselo nagajajo. res je. Ne hecam se. Vsaka nočna mora ima svoj vzrok v dejanski travmatični izkušnji. Dokler ne veš za vzrok, ne moreš veliko storiti. Vsekakor pa priporočam nadzor nad sanjami. Vzemi beležko in svinčnik in si vsako jutro, takoj ko se zbudiš, zapiši sanje. To naj bo samo tvoj zvezek, v katerega NE SMEJO imeti drugi vpogleda. Ko zapišeš sanje, pod njimi napiši tvoje videnje sanj. Poskusi najti vzrok teme, katera te preganja.

Verjemi mi, vedno vsakomur želim najbolje, ampak za nikogar ne naredim niti koraka, če človek ne nakaže te potrebe. Kakor kdo. Lepo je, da imaš namen napredovati. Ampak želja še ni nujno namen. Ni duhovnega napredka brez občasnih kriz, ki te znajo precej izčrpati. Ravno te krize so filtri, ki manj vztrajnim onemogočijo pot naprej, dokler ne dozorijo. Ljudje so silno navezani na razne stvari, misli, čustva in ljudi okoli sebe. Navezanost daje občutek lažne ljubljenosti. Ampak navezanost rada pripelje do strahu pred izgubo, kar ustvari pogoje za sebičnost. Pot navezanosti na te stvari je lažja in lep čas daje iluzijo napredovanja. Posebno religije so močne pri vzpostavljanju čustvenih odvisnosti od nauka institucije. Ko si enkrat čustveno in miselno vezan, je težko presekati te nevidne, a močne vezi. Dobro so zamaskirane pod plaščem božje milosti, božje volje in podobnega. Vloga obstranca, črne ovce ni prijetna, a je nujen del osvobajanja od dogem. Sam sem imel srečo, ker nisem nikoli pripadal neki zaprti duhovni skupnosti. Ves čas sem sorazmerno samostojen, a kljub temu vem, kako je, če nisi "moderen". Videl pa sem ljudi, ki so močneje zagreznili v bolj zaprte kroge. V duhovnosti je zlasti pomembna kritičnost. Dokler si kritičen, nisi navezan več, kot je zdravo. Dober mojster naredi vse, da iz tebe naredi mojstra. Tako upraviči svoj namen. Ko se z mojstrom zreta skozi čista okna, je to znak, da je mojster odlično opravil svoje delo. Neka duhovna tradicija je živa toliko, kolikor vsaka generacija mojstrov razširi njene horizonte spoznanj. Konec pa je na vidiku, ko se znanje več ne oplaja, ko stagnira in ni več nič novih spoznanj. Mojster mi je nekoč rekel: "Predajam ti hišo, polne krame. Tvoja naloga je, da zmečeš ven vse, kar ni potrebno." Lepo, v tem ni nič napačnega. S tem, ko svoje izkušnje in znanje deliš z drugimi, si tudi ti deležen drugačnih pogledov. Morebiti jim ne moreš pritrditi, a jih vsaj absorbiraš in ti dajo vsaj misliti. Tudi drugi, ki ne delimo tvoje poti, izvemo kaj poučnega o tvojem napredovanju. Saj na intelektualnem nivoju ni nevarno križati mečev uma.

Najprej hvala tantra za link. Bom pogledal. Tudi te zadnje navezanosti se moraš rešiti. Tudi ptica ne more vzleteti, dokler je vezana na tla. Ne nisi, temveč moraš postati okno za izražanje božje volje. Mojster mi je nekoč rekel: "Če želiš, da sonce posije v kamro, moraš očistiti šipe." Pri tvojem suženjstvu ti želim oblilo zadovoljstva. Najbrž ne boš imel možnosti, da opereš šipe svoje pozornosti. Nekateri so pač ostali v Egiptu in se niso odpovedali bogatim loncem svoje odvisnosti od gospodarja. verjamem, da je polni lonec suženjstva za šibke ljudi boljši od trpke izkušnje puščave. Ravno zaradi rednega fiksa navezanosti tako malo učencev postanejo mojstri. Strah pred izgubo je velik gospod. Saj si v prejšnjih stavkih vse povedal. Če ne greš naprej, ostaneš na mestu. Podobno nedeljskim krščanskim vernikom. Ves čas ponavljajo en in isti obrazec in nikoli ne čutijo potrebe za napredkom svoje duhovne izkušnje. Ti si enak. On imajo veliki petek, ti pa imaš svoj prašadam. Isti ku***, drugo pakovanje. Tega ne trdim, kajti tudi prenajedanje z mesom je škodljivo. Škodljivo je pravzaprav vsako pretiravanje. Saj ne trdim, da vegetarijanstvo ni v redu. Kdor se zanj odloči, je to njegova pravica. Glede hranjenja sem strpen. Žal sem bil večkrat deležen nestrpnih vegetarijancev, kot pa nestrpnih vsejedcev. Vegetarijanstvo samo zase še ne pomeni nobenega duhovnega napredka, temveč pomeni zgolj drugačne prehranjevalne navade. Duhovni napredek je nekaj drugega in nima nobene zveze s hrano. Vsekakor se za ukvarjanje z jogo priporoča vegetarijanstvo, ker je pač joga takšen sistem, ki zahteva odsotnost mesa v prehrani. Sicer lahko ješ meso ins e greš jogo, a so potem rezultati bistveno manjši. Zahodne duhovnosti so drugačne. Mnoge so direktnejše in brutalnejše do človeka ter niso vezane na prehranjevanje. Potrebna sta samo ravnotežje in zmernost. To je tvoje mnenje in imaš vso pravico do tega. Sam se s tem ne strinjam. Saj nisem omenil Jezusa. Boga najdeš skozi osebni napor in ne skozi nekoga drugega. Rad pa za ilustracijo uporabim katero od jezusovih prigod. So pa nekatri, ki so tudi preko Jezusa veliko dosegli. Ampak poleg Jezusa so vložili precej napora. Osebno spoštujem ljudi, ki delajo na sebi in so morebiti izkušnje pripravljeni deliti z drugimi. Ni pomembna barva mačke, temveč je pomembno, da lovi miši.

O ja, prenajedanje je zagotovo škodljivo. Glede B 12 ... Žal sem v živo videl moškega, kateri je imel zaradi vegetarijanstva kar hude težave, saj so ga pripeljali na urgenco. Vegetarijsnatvo pač zahteva precej prehranjevalne discipline. Osebno smatram, da je vegetarijanstvo primerno samo za določene tipe ljudi. Ni pa primerno za otroke. Človeški organizem je prirejen za vsejedstvo. Nekajkrat sem bral, da je vegetarijanstvo pri trocih precej neprimerna prehranjevalna izbira. Otroški metabolizem pač potrebuje vse. Ne misliti, da sem zagovornih prenažiranja. Zagovarjam uravnoteženo prehrano. Vsako pretiravanje ni zdravo. To se ve. Vsekakor zdaj ljudje v povprečju pojedo preveč mesa. Vsekakor pa sem nasprotnik vsakršnih tablet ali umetnih dodatkov. Dobro vem, kakšna polnila so v tabletah, zato se osebno izogibam tablet (raje malce potrpim, kot bi pojedel tableto). Holesterol je škodljiv preko določene meje. Nevarne so hidrogenizirane maščobe. Svinjska mast je proti njim zdravilo. Naj torej podam povzetek mojega razmišljanja o hranjenju. Zdrava je vsakršna uravnotežena prehrana. Pretiravanje v katero koli smer je škodljivo. Vegetarijanstvo odraslih je pač osebna izbira vsakogar, a je za takšen način prehranjevanja potrebno dovolj znanja, časa in denarja. In ni za vsakogar. Nikakor pa nisi prej razsvetljen, če si na "travi" (malce heca ne škodi). Za krvno skupino 0 vem, da vegetarijsnatvo zaradi presnove ni najbolj zdrav izbor. Še najbolje jo odnesejo ljudje z A krvno skupino, dočim so z B krvjo ljubitelji mleka (vse ljudi, katere poznam z B krvno skupino, ne morejo začeti dneva brez mleka). Torej, po mojem mnenju je ključ do zdravja kar se hrane tiče na osnovi ravnotežja. Osebno sem pač nasprotnik tablet in nikakor ne verjamem raznim bio- metodam, ker je žal denar gospodar predelave hrane.

Mgd, določenih stvari enostavno ne moreš razumeti, ker so pač izven dosega linearnega uma, katerega se obilno poslužuješ. Pravzaprav si vernik religije in ne vidiš ničesar izven Gibanja za zavest Krišne. Razmišljaš, da je samo tvoja vera in iz nje izhajajoča predstava o ureditvi sveta edina prava in zveličana. Naj te potolažim. Vsakdo začne tako, saj ga na začetku poti trdno oklepajo spone odvisnosti od dogme, v katero je prepričan. Tudi jaz nisem bil svoje dni izjema. Sčasoma, če se seveda podaš na pot aktivnega dela na sebi, pa se dogme začno rahljati. Morajo se, sicer ostaneš celo življenje vajenec, nevreden mojstrstva. Vsakdo je potencialni mojster, a uspe samo tistim, ki presekajo mrežo odvisnosti od dogem in na njih temelječih umskih predstavah. Močnejša, kot je vera v dogmatičen pogled na svet, težja je osvoboditev. Toliko za uvod. Ni slabe ali dobre navezanosti. Je zgolj navezanost in ta deluje moteče na očiščenje uma od vzrokov obstajanja. Navezan je vajenec, ne pa mojster. Govoriš, ker si tako naučen, saj ne veš. Postati moraš popolnoma prozoren za božje razodetje. Nobena navezanost ali pasivnost te ne smejo ovirati. Ko si prozoren, si aktivni soudeleženec božje volje in ne zgolj nje opazovalec. Ne moreš pri nečem sodelovati, če si od tega odvisen. Nisem odvisen od nobenega verskega simbola, čeprav spoštujem vsa verovanja. Jezus, Krišna, Buda ... vse to so pač točke orientacije, na katere se pa ne smeš navezati. Tudi v kažipot na poti se ne zaljubiš, saj potem ne moreš več iti naprej. Moja odvisnost od okoliščin je precej omejena, pač do ravni, katero dopuščam. Neprestano se učim o naravi delovanja tega sveta in to je delo, ki traja do smrti. Kot vsakdo drug, sem omejen s fizikalnimi zakonitostmi, kar ni nič slabega. Nobene razlike ni. razliko si naredil zgolj v glavi, torej si ustvaril še dodaten umski balast, ki te bo oviral. Ni pomembno, kaj ješ, temveč kako ješ. Uravnotežena prehrana ob uravnoteženi fizični aktivnosti je nujnost za zdravo življenje. Vsekakor ne mislim biti obseden s tem, zakaj kaj pojem. Znova dogma tvoje religije. Ko boš v živo videl človeka, ki so ga pripeljali na urgenco zaradi pomanjkanja vitamina B 12, boš drugače razmišljal. Upam da ti ne bo treba videti posledic vegetarijanske prehrane na otrocih, o čemer sem bral in se tudi na lastne oči prepričal. Pomanjkanje B12 pusti pri otrocih hude in trajne posledice. Vegetarijanstvo (v vseh svojih pojavnih oblikah) je primerno samo za določene tipe ODRASLIH ljudi. Staršem, ki svoje otroke uničujejo s tem, bi otroke nemudoma vzel, saj s prehranjevalnim fanatizmom svoje frustracije zdravijo preko otroških hrbtov, kar je daleč od duhovnega odnosa. Ni hujše sebičnosti, kot je zdravljenje lastnih kompleksov preko lastnih otrok. Vsekakor pa ti ne branim, da iz svojega hranjenja delaš verski obred. Imaš pravico do tega, dokler to počneš na svoj račun in v skladu s svojo lastno voljo.

Naj skrajšam čreva o tem, kako nehati pogrešati. Pogrešaš, dokler si navezan. Ko se osvobodiš navezanosti, ne pogrešaš več. Žal pa ljudje ne znajo presekati mrež navezanosti.